Panični strah v šolskem okolju

[Maycha]

Pozdravljeni, sotrpini, 

imam eno vprašanje predvsem za učitelje/ice, profesorje/ice, v kolikor je kakšen/na na forumu. 

Zanima me, če je kdo od vas že doživel panični napad pred učenci/dijaki. Kakšen je bil njihov odziv? Ste tudi omedleli ali se le tega močno bali?

Sama imam močen strah, da bi padla skupaj pred dijaki, ali da bi doživela med uro panični napad. Zato težko zdržim v razredu, četudi samo sedim zadaj in spremljam, ko uči nekdo drug. Zadnje dni se tudi počutim vse slabše, kar nekam slabotna sem in zaskrbljena. Ko sem hodila po šoli od zbornice do razreda, sem imela občutek, kot da bom naenkrat omedlela in ne bom zmogla narediti naslednjega koraka. Zaradi tega sem vse bolj obupana in žalostna.     Skrbi me, kako bom zmogla naprej. Najhuje pa je, ker to delo z veseljem opravljam, rada to počnem in me veseli, a lasten strah me vleče k tlom. 

Ima kdo kakšno podobno izkušnjo, morebiti konkretno izkušnjo s paničnim napadom med uro v razredu? 

Lep pozdrav in hvala,
Maycha

[Onix]

Maycha

Evo točno isto sm mel sam probleme, poleg vseh drugih težav še ta strah pred omedlevico in zadušitvijo, ter grozna napetost v šoli. Ti kasneje bolj podrobno napišem, drži se!

[Maycha]

Onix,  , hvala za odziv. Ja, prosim, bi bila vesela, če malo napišeš, kako si se tega otresel.    To je res skrajno zoprno in zelo težko si je v težkih trenutkih pomagati s samoprepričevanjem v glavi. 

Si dejansko kdaj omedlel zaradi te anksioznosti?    Nekako sem se vsaj za odtenek potolažila, ko sem nekje na spletu prebrala, da je pri paniki zelo malo verjetno, da bi prišlo do omedlevice, ker je le ta običajno povezana s padcem krvnega tlaka, medtem ko se pri močni tesnobi krvni tlak zviša. 

Hvala za informacije in lep pozdravček. 

Upam, da si ti v redu, Onix. Dejstvo je, da si zaslužiš uživati življenje brez obremenjujočih misli. 

[Slavka]

Maycha 

Žal ti ne morem povedati tistega o čemer sprašuješ, saj takih izkušenj nimam, imam pa izkušnje z omotico, strahom pred omedlevico, slabostjo, paniko...

Sama sem te občutke doživela že velikokrat in včasih so bili tudi zelo, zelo, zelo intenizivni...Vendar pa kljub temu nisem nikdar omedlela... 

Sedaj se mi dogaja, da doživim take občutke pred gosti v lokalu, kadar imamo veliko obiskovalcev in bi vsi želeli nekaj od mene...To me spravi v stres in zato se moje telo odzove z omotico in občutkom "nerealnosti".... Postanem bleda in precej nerodna, zato se še dodatno obremenjujem kako bom izpadla pred gosti...Vendar konec koncev sama sebi dopovem, da bo vse OK in da ne rabim zganjati panike, saj sem do zdaj še vedno nekako zvozila...

Ni pa enostavno in meni vse to pobere precej energije...Domov pridem kot ožeta cunja, zato te zelo razumem, ko praviš, da si izčrpana in žalostna...

Težko je krotiti simptome panične motnje, saj nas v momentu preplavijo ter usmerijo našo pozornost nase...Seveda je težko potem biti zbran in suveren, kar pa znova zamaje našo samozaupanje oz. vero v to, da bomo zmogli...

Vendar Maycha, poglej, že nekaj časa opravljaš svoje pripravništvo in se ni zgodilo še nič tragičnega, ne? In velika verjetnost je, da se tudi ne bo...

Če pa boš kdaj začutila, da ti je res zelo težko, povej dijakom, da se ne počutiš dobro, odpri okno in nekajkrat globoko zadihaj, popij kozarec vode in "predelaj" paniko ...

Tudi, če se ti zgodi, da se malo "sesedeš" pred dijaki...Mar bi bilo to tako grozno? Nikakor ne...  Zaradi tega te ne bodo gledali nič drugače, saj se vsakemu lahko zgodi, da mu kdaj postane "slabo"... 

Torej Maycha, be brave in pokaži paniki kdo je gospodar "pr hiš" ... 

[lunica]

Tako se govori!

Ta strah,ki se pojavlja je strah pred javnostjo in mogoče se manifestira,če smo bili kdaj v življenju zapostavljeni  in šikanirani tako ali drugače.
Ne bo se ti nič zgodilo to je samo odraz,da bo še treba nekaj predelat in,ko boš to napravila boš dobila tudi občutek samozavesti in bo lažje 
Sama vem kako sem se spopadala s temi občutki in,ko sem se nehala s tem obremnejvat so ti občutki čudežno izginili res,da so tudi AD-ji k temu pripomogli ampak,če sama ne bi delala na sebi si razčistila stvari v glavi,da bom šla npr.po nakupih in vse ostalo,ko bom ok.in ne,ko bodo to od mene ostali pričakovali.
Vse prevečkrat počnemo stvari bolj zaradi okolice občutno manj pa zase in to se odraža potem na našem počutju.Ne poznam te osebno ampak anksa izvira tudi iz želje ali potrebe po perfekcionizmu,da bo npr.ja vse štimalo,da ne bo kaj spodletelo itd.In v podzavesti smo s temi občutki tudi obremenjeni.
Zato ti svetujem,da svoje delo opravljaš po svojih močeh in se ne trudi ustreči vsem za vsako ceno,ker si pomembna le ti sama.Res je v teh časih težko ampak treba je spremenit tudi svoje prioritete v življenju in ne za vsako ceno vztrajat in se oklepat nečesa kar nam povzroča preveliko breme,če ga ne zmoremo rešit.

[Maycha]

Joooooj, Slavka in lunica, hvala vama. 

Mah, težko je, res. Prejšnji dan sem prišla domov in se na glas jokala. Sicer sem bila vesela, da sem sploh lahko jokala, ker običajno ne morem.     Hudo je, ko bi človek rad v miru in z veseljem opravljal svoje delo, pa mu lastni strah to preprečuje. Ironija. Ko je hudo, se borim s svojimi mislimi, bijem notranji boj samotolažbe in preusmerjanja misli, vendar je res mučno. Tako delati je res neprijetno, ker se niti ne moreš prav skoncentrirati na snov.   

lunica, imaš prav tisto glede perfekcionizma ... Nekako težko sprejmem kakšen neuspeh, negativno kritiko ipd., se pa trudim to omejiti. 

Slavči, k sreči se še ni do sedaj nič zgodilo. Celo ekskurzijo v Lj sem preživela, vendar težko. Trudim se, da ne bi jedla Lexaurina in če res ni zelo hudo, ga tudi ne konzumiram. Ko v šoli opravim svoje zadolžitve, se nekako oddahnem in še bi kar lahko bila tam, pogosto se še vsedem v zbornico in še spijem kakšen čaj ter šele potem odidem domov. Prej, med urami, pa imam takšne navale tesnobe, da se mi zdi, da ne bom zmogla iti v razred. Hudo je bilo prva dva tedna, potem sem bila kakšne tri tedne presenetljivo v redu, zdaj pa me je spet "tresnilo".    Pa resnično ne bi rada šla na višjo dozo tablet. Zdaj sem se strogo samodisciplinirala, tako da vsak dan večkrat izvedem progresivno sproščanje mišic, zvečer tečem na svežem zraku, privoščim si veliko spanca ... morda bo le malo pripomoglo k boljšemu počutju. 

Hvala še enkrat in lep dan vsem.