Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[zelo_resen]

Tisti, ki smo imeli težko otroštvo smo mogli štartat še bolj globoko iz blata. Ampak podobno kot slak, naredili bomo pa globoke korenine. Za vse upam, da bomo vztrajali in za sabo pustili pozitivne spremembe, katerih sami nismo bili deležni. Jaz grem kar veselo na delo, ga imam velik kup.

[nutela]

O, anouk, super, čestitke! To pa je dosežek, absolutno brez narekovajev. 

Hvala,  .

Res ne maram pridige držat...kaj pa če enostavno poveš da te je strah nekaj povedat-ker se bojiš kaj bodo oni nato rekli? Mogoče ne bo slabo za začetek...ko se malo "naučiš", zelo verjetno bodo besede začele same tečt...

Lahko bi, sam mi je malo nerodno neznanim ljudem razlagat, da me je strah njihovega odziva. Verjetno to izhaja iz tega, da večina ljudi, ki sem jim zaupala kakšne takšne težave, je reagirala z tem, da pretiravam, da se paničarim in da me ne rabi bit ničesar strah. (Sej to da me ne rabi bit strah vem tudi sama, samo mi nč ne pomaga) Bom pa poskusila, če naletim na kakšen boljši odziv pri naslednjih znancih.

Potem poskusi tako: oprostite, zdaj nimam veliko časa, rada bi drugič, če se strinjate...

[Lira]

Manjvrreden ni nihče! Ljudje pogosto nit ne sanjajo koliko pomembni so lahko, in kje vse!

To je zelo res.

[Lira]

Kolikokrat se vam zgodi da se počutite manjvredne od drugih? V kolikšni meri vas to omejuje? Jaz sem kot otrok imela zelo močen manjvrednosti kompleks in še danes se ubadam s tem problemom.

Jaz imam manjvrednostni kompleks kamorkoli se obrnem, tudi na tem forumu. To me je v bistvu pokopalo. Začelo se je tam nekje pr 16-17 letih in se potem samo še stopnjevalo. Posledica je bil umik in izostanek vseh življenskih izkušenj, ki jih večina ljudi doživi v tem času. V bistvu se teh let niti ne spomnim najbolje, kar mi še "nadgrajuje" kompleks manjvrednosti. Je to težek cikel, železni obroč iz katerega ne vem, če in kako bom kdaj izstopil.

Meni je bilo dano vedeti že čisto od malega, da me sploh ne bi smelo biti. Neštetokrat sem dobila sporočilo, da nisem v redu in vredna, takšna kot sem. S tem sem gor zrastla in se mi zdi, da je občutek manjvrednosti postal že kar del mene. Zato se tudi tako težko borim proti temu.

In seveda, v življenju marsičesa nisem naredila, kot bi lahko ali kot se mi zdi, da bi morala ... S tem pa se je občutek manjvrednosti samo še stopnjeval. Podobno kot pri tebi. Obžalovanje in posledično samoobtoževanje je lahko strup za dušo.

Najprej so mi drugi nabijali komplekse, potem sem si jih pa izdatno še sama.

Koliko me to omejuje? Zelo! Tako zelo, da se mi niti ne da razlagat, kako. Pravzaprav samo sebe nonstop nekaj omejujem, tudi če ni nobenih drugih ovir ...

In tega imam res že poln kufer! 

[anouk]

Kolikokrat se vam zgodi da se počutite manjvredne od drugih? V kolikšni meri vas to omejuje? Jaz sem kot otrok imela zelo močen manjvrednosti kompleks in še danes se ubadam s tem problemom.

V preteklosti prevečkrat, zdaj pa ne toliko. Zdaj je moje mišljenje, da sem zgrešila svojo nekje par let nazaj in da sem se prepozno gor pobrala in sem zdaj nekje vmes. Med tem kar bi pri mojih letih že morala doseči in med tem kje dejansko sem v življenju. Ali pa poznam samo preveč uspešne ljudi...
Omejevalo me je. Sedaj se trudim da me ne....da grem iz "comfortable zone" (ve kdo kako bi temu lahko rekla v slo?) in se probam prisilit da funkcioniram, čeprav v sebi doživljam hudo paniko, potrebo da zbežim, se zaklenem nekam, kjer me nihče ne bo našel.
Tudi v otroštvu se mi nekje nabijal komplekse in nekako se jih je večina obdržala...

[zelo_resen]

In tega imam res že poln kufer!  Angry

Všeč mi je tvoja jeza. Privoščim ti, da bi ti ratalo že odložiti te polne kufre, ki so ti jih nabutali z manjvrednostnimi sugestijami. To ti pripada že samo zato, ker si človek. Pa še če bi bila deževnik bi ti to že pripadalo. Seveda to privoščim v vsej polnosti tudi sebi in vsem ljudem na vsem svetu.

[Milan]

Lira
Je hudo, če so te tudi drugi takole omejevali, ampak to lahko tudi obrneš v neke vrste upor. Kdo hudiča pa so tisti k*** da so me tako dotolkli. Evo zdaj bom iz principa nekaj naredila iz sebe. Malo jeze je dobra stvar. Pri meni je samo ta jeza obrnjena komplet name, pri meni sem bil v bistvu jaz tisti glavni in edini, ki me je omejeval. Sploh ne vem od kod to samodestruktivno vedenje. Kaj to sploh je? To seveda ni niti neko racionalno obnašanje, niti ni instinkt po preživetju. A se katera žival tako obnaša, po moje nobena.

[nutela]

Evo, jaz sem pravkar dobila odgovor da eno bralko jezi verjetno to da jaz želim delat, kljub temu da mi govorijo da ne morem. Dejstvo je da že delam- ampk prostovoljno, pa ni napak. Ljudje so zadovoljni.

Ne vem kaj jo toliko jezi, prosila sem naj bi pojasni, ali bo, bomo videli.....delat bi res želela in nekak mi je čudno da bi se kdo moral jezit zato ker želim delat...smo se narobe razumeli?

[LostOneFuture]

Evo, jaz sem pravkar dobila odgovor da eno bralko jezi verjetno to da jaz želim delat, kljub temu da mi govorijo da ne morem. Dejstvo je da že delam- ampk prostovoljno, pa ni napak. Ljudje so zadovoljni.

Ne vem kaj jo toliko jezi, prosila sem naj bi pojasni, ali bo, bomo videli.....delat bi res želela in nekak mi je čudno da bi se kdo moral jezit zato ker želim delat...smo se narobe razumeli?

sem kar nekajkrat prebrala kaj si napisala, in ne, ne razumem zakaj jo to moti, vsaka čast da imaš to voljo in pogum delati, tudi jaz sem zato da bi dobila nekaj delovnih izkušenj delala prostovoljno in da sem se izpostavljala socialnim situacijam, nekak je treba začeti da se počasi privajaš na 'normalno' življenje, sicer pa naj ti ne bo mnenje neke bralke ki je 'ne poznaš' pomembno, sicer te bo vsaka stvar zmedla in te bo nesigurnost vase prestrašila da bi nadaljevala svojo pot iz težav!

[LostOneFuture]

Meni je bilo dano vedeti že čisto od malega, da me sploh ne bi smelo biti. Neštetokrat sem dobila sporočilo, da nisem v redu in vredna, takšna kot sem.

a je tebi tudi mama pogosto govorila, da ji je žal, da te je rodila? jaz tega še danes ne morem pozabiti 

[Milan]

da grem iz "comfortable zone" (ve kdo kako bi temu lahko rekla v slo?) in se probam prisilit da funkcioniram

Mogoče "cona udobja". JA ta je kar hudič, sploh ko jo je treba prebijat.

[nutela]

Nama tukaj ni žal!

[LostOneFuture]

Mogoče "cona udobja". JA ta je kar hudič, sploh ko jo je treba prebijat.

ko sem razmišljala kaj bi to bilo zame, bi jaz to poimenovala zase ''območje varnosti'' na nek način, tole je pr meni hiša in moj način vedenja, hiša mi omogoča da se skrijem, odmikam ali vedenje pa da ljudi odbijam od sebe ko sumim da bi mi oseba lahko škodila ali ko se počutim manjvredno!

[nutela]

Vsak odbija od sebe osebe ki bi mu škodile.
Tukaj ti nihče ne želi škodit, sigurno!
Pa tudi "zunaj" večina ne!

Taki ki drugim želijo škodo so sami največ bolani!

[Milan]

Lost one future
Lepo si to povedala. To niti ni v bistvu ugodje, ampak neka ad hoc oblika varnosti, ki prinaša neko "lažno" udobje. Recimo veš da ti ni udobno sredi dneva leči v posteljo (no razen ob izjemnih primerih), al pa buljit v Tv, internet,.. ampak je pa bolj varno kot iti narediti npr. nekaj kar še nikoli nisi (recimo poklicat starega znanca po telefonu). Ampak nekako vsi vemo da je to lažno udobje, ker pač trpimo na tak ali drugačen način.
Sicer pa po tem kar sem prebral si imela res zelo, zelo "neadekvatne" starše. Jaz te iskreno občudujem, ker bi sam verjetno ob vsem tem že zdavnaj končal na kakšnih iglah, ti pa si si ustvarila dom, družino in še gledaš vsak dan na to kako bi se izboljšala. Mislim da ti zdaj ne more več noben nič, si "neuništljiva" in boš te "majhne" nadloge kmalu z lahkoto odpravila.

[nutela]

Moji sarši niso hudi..so pa tudi zelo , zelo težki...
KO je bilo treba poklicat prijatelje, nikoli niso imeli denarja..

Oče mi je rekel da ne veljam toliko koliko "stanem" in zato sem odbila iti na maturalno potovanje. Nihče se ni preveč ukvarjal zakaj ne.

Govorili so mi da če donesem doma oceno 4, iščem drugi dom...ko sem v petek ov 22 začela brati knjigo, komentar je bil: že si nehala z učenjem...Če bi šla v kuhinjo piti vode, komentiralo se: samo hodi po stanovanju!

Zaradi njih sem končala tudi na psihijatriji....rekli so psihijatru nekaj kaj ni bilo res in seveda se je odločil da me hospitalizira....jaz sem pa izgubila povjernje ker sem pričakovala da se bo vsaj malo predtem z menoj pogovarjal, dasliši tudi mojo  plat ...pa se ni...zdaj pa imam psihjiatrijski štempelj...

Pa še tukaj nekatere jezi da se borim zase....

Nikoli nisem bila pesimist, do sedaj sem vsaj načila iz izkušenj da res vedno obstaja rešitev in da vedno obstaja nekdo kdo ti bo stal ob strani...

In zato..počasi...
Če nič drugega, za začetek-mi smo tukaj!

[LostOneFuture]

Moji sarši niso hudi..so pa tudi zelo , zelo težki...

te razumem, kako te razumem, meni se je dogajalo isto, vedno neki komentarji, celo otroštvo in najstništvo sem poslušala, bila sem 'črna ovca' v družini, npr. se spomin je eno noč kritina padla iz strehe sem bila kriva ( kot da sm šla zdej na streho plezat in kritino dol metat...), pa sem govorila da je ful pihal veter da me je žvižganje zbujalo, pa so me obtožili da si zmišljujem, tudi če so pol ugotovili da je čez noč res pihal ful veter in da je sosedom isto zgodilo, se ni noben opravičil ali rekel: upss smo po krivem obtožili, moja mama me je pred vsemi vedno smešila, se spomnim sestrične in tete ki sta mi rekle da zato ne hodila k mojim na obiske ker nista tega mogle gledati kako se po meni hodi dan za dnem


Milan, ravno to sem mislila, vedenje ali nekaj drugega kar nam nudi varnost, npr. varno je imeti profil na forumu in tukaj pisati ( čutimo da nam pomaga, se recimo sprostimo), ni varno poklicati sorodnika, znanca ( čutimo tesnobo, nas je strah)

[zelo_resen]

Rad bi napisal kaj modrega, pa mi je danes dano delno videti strašno epidemijo zblojenosti(z mano vred). Oprostite za direktnost. Nisem mislil na vas. Čeprav mislim, da tudi vi niste imuni. Vsaj iščete.

[Lira]

Privoščim ti, da bi ti ratalo že odložiti te polne kufre

Zelo_resen, hvala.

Lira
Je hudo, če so te tudi drugi takole omejevali, ampak to lahko tudi obrneš v neke vrste upor. Kdo hudiča pa so tisti k*** da so me tako dotolkli.

Milan, brez skrbi, noben k*** me ni dotolkel in me tudi ne bo.

a je tebi tudi mama pogosto govorila, da ji je žal, da te je rodila? jaz tega še danes ne morem pozabiti

LostOneFuture, objem.

Ne, moja mama tega ni govorila. Je bil pa stalno prisoten nekdo drug, ki me je tako sovražil, da ni niti enkrat samkrat izgovoril mojega imena in me je nagovarjal samo v 3. osebi. "Mula naj mi prinese ..." V tem stilu, če si predstavljaš. Triletnemu otroku je to težko razumet. Celo otroštvo se je izživljal nad mano.

Mama pa je to dopuščala, ker se ga je bala in ker je imela sama s sabo kup problemov, spričo katerih jaz nisem bila relevantna. Če sem kdaj zajokala zaradi kake svoje stiske, jo je to totalno razjezilo in spravilo ob živce in potem je znala biti res pasja. Tako da sem se že zelo kmalu naučila, da ne smem ugovarjat, da se ne smem pritoževat, da moram špilat pridnega in zadovoljnega otroka, da ne sme biti nobenih problemov, da moram upoštevat vsa njena navodila, kaj smem oblečt, s kom se ne smem družit, kaj se spodobi in kaj ne ... Ampak, če sem se še tako trudila, nikoli ni bila povsem zadovoljna. Zelo veliko njenih stavkov se je začelo z 'da te ni sram'. "Da te ni sram, kako na glas govoriš ... Da te ni sram, kako se držiš ..."

Oče je bil v redu. Imel me je rad in jaz njega bolj kot vse na svetu, samo sem ga bolj redko videla. Pa ko je mama zbolela, po svojem 12. letu sem morala na njeno željo z njim prekiniti vse stike, kasneje ko sem že odrasla, se pa tega odnosa ni dalo več pokrpati. Tako da mi ni od primarne družine ostalo nič. Samo kup bolečih spominov in velika praznina.

Ne vem, kaj mi je danes.

[Betka]

Lira, sočustvujem s tabo, objem.