Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[zelo_resen]

LonelyGirl, bojim se, da preprostega recepta ni. Rešitev za soc. fobijo sem prepričan da je, samo kar tako šnel rešitve pa ne. Žal.
Rešitev je po mojem v tem, da pač spoznavaš kaj se dogaja v tvoji notranjosti, prebiraš izkušnje drugih, greš morda h kakemu dobremu psihoterapevtu,... s časoma boš dobila nek širši čustveni pregled,... ne vem, saj ne znam niti opisati. Ne obotavljaj se s spoznavanjem sebe, ker itak če spoznaš spoznavaš svojo duševnost ti nič ne škodi. Pa veliko kritičnega razmišljanja ob branju ti priporočam. Hm, toliko iz moje strani.

[anouk]

Kot je že rekel zelo_resen nekega enostavnega  in enotnega recepta kako se tega znebit, ni. Pa tudi tako je, da ti lahko nekdo poda "rešitev", ampak ni nujno da bo pri tebi delovala....
Morda ti kaj pomaga, ampak s časom je stvar vse manjša....pri 17ih sem tudi jaz bila večino časa doma, nisem nikamor šla...večina prijateljev, ki sem jo imela, sem spoznala prek neta, torej se nismo ravno videvali...zdaj pa je že nekako boljše, sicer nisem nobena zvezda zabave, sem še vedno večino časa tiho, ampak se me že da kam spravit ven, tudi če imam dober dan že sama začnem kak pogovor,....
Glede izpita pa ti ne znam svetovat, ker imam sama tako paniko pred nastopam da bvz. Sem cela živčna in na koncu je vse skupaj polom  .

[urssska]

Za začetek se naroči pri psihiatru in poskusi z medikamentoznim zdravljenjem, se pravi z AD-ji dolgoročno in z benzodiazepini kratkoročno po potrebi, če si hudo anksiozna. Velikokrat se stvar razreši že s tem, traja pa minimalno dva meseca, da se vidi, ali zdravila učinkujejo. S terapijo je pa tko, edukacija o bolezni in njenem obvladovanju je nujna, se pravi psihoedukacija in kognitivno-vedenjska terapija, analitska terapija pa se pogosto sprevrže v neko obsesivno poglabljanje in ruminiranje o sebi, ki pa včasih stvari še poslabša, tako da to pride na vrsto šele, ko je jasno, da drugo ne učinkuje.

[urssska]

Ne obotavljaj se s spoznavanjem sebe, ker itak če spoznaš spoznavaš svojo duševnost ti nič ne škodi.

To ne drži, včasih lahko povzroči neposredno škodo s poslabšanjem samopodobe in eksesivnim ruminiranjem še preden človek razvije zdrave mehanizme spopadanja s temi novimi "spoznanji", kot sem že napisala, ali pa posredno škodo s tem, ko človek izgubi fokus in se vrže v svoj emocionalni vorteks, namesto, da bi pomislil, da je morda problem zgolj v kemičnem neravnotežju, neprepoznani razpoloženjski motnji itd. O tem, kakšna terapija je primerna za pacienta v nekem trenutku naj odloči strokovnjak, ki bo tudi nadziral potek.

[Lira]

Živjo!
Stara sem 17 let ter imam zelo velik problem, namreč imam socialno fobijo oz. anksioznost..
To sem ugotovila šele lansko leto, imam pa jo že veliko let.
Kaj mi priporočate, kaj naj naredim? Namreč zdaj bom kmalu imela svoj prvi izpit, in strah me je že več mesecev pred tem. Še večji problem je to, da je to praktični del, ter bo trajal več ur. Bojim se da ga ne bom uspela narediti. Bojim se da bom omedlela.. kako naj se psihično pripravim? Ko bi bila vsaj kakšna rešitev za to fobijo.
Problem je tudi to da sem večino časa doma, gledam TV cel dan ali pa sem na računalniku. Saj imam prijateljice, ampak živimo daleč narazen, v mojem kraju pa se z nikomer ne družim.

Mogla sem se izpovedati, ko sem videla vaše objave, ter da nisem edina s to fobijo..
Lp

LonelyGirl, pozdravljena med nami. Vsekakor nisi sama s to težavo, veliko nas je. Sploh v tvojih letih je socialna anksioznost v bistvu najpogostejša psihična motnja. Dobra novica pa je, kar so omenili že drugi pred mano, da obstaja kar nekaj dokaj učinkovitih načinov pomoči. Vprašanje samo, kaj bi tebi najbolj pomagalo ...

Glede na tvojo starost, ti svetujem dve stvari:

1. Da greš k svoji osebni zdravnici in jo prosiš za napotnico za pedopsihiatra oz. psihiatra v vaši (šolski) ambulanti. Ta bo najlažje presodil, kako se lotiti tvojega problema. Pa v vsakem primeru je treba preveriti, če te ne muči še kakšna druga težava, npr. depresija.

Psihiater ti bo mogoče predpisal kakšno zdravilo, da boš lažje premagala tesnobo pred izpitom. Antidepresivi res potrebujejo kar nekaj tednov, da začnejo učinkovati, ampak za hitro in kratkotrajno pomoč se lahko vzame tudi kakšno pomirjevalo. (Samo ne na lastno pest!)

2. Da pokličeš na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Tale je ljubljanski:
http://www.scoms-lj.si/
Drugače pa je tak center tudi v Mariboru in Kopru.
Tam ti bodo že znali svetovati, na koga bi se bilo najbolje obrniti za pomoč. Ker po moje ni kar vsak psiholog in psihoterapevt usposobljen za reševanje socialne fobije pri mladostniku. Biti mora to nekdo, ki ima izkušnje s takšnim delom.

Menda obstajajo posebne, razmeroma kratkotrajne oblike kognitivno-vedenjske terapije, ki se osredotočajo prav na reševanje socialne fobije. Pa mislim, da bi ti zelo koristilo, če bi se v okviru zdravljenja vključila v kakšno skupino mladostnikov, ki jih pesti socialna fobija. Prepričana sem, da kaj takega obstaja tudi pri nas, samo pozanimati bi se bilo treba ...

Ali se morda lahko obrneš na svoje starše, za podporo pri iskanju strokovne pomoči? Ali pa morda na šolsko psihologinjo?

Predpostavljam, da je ta izpit zate kar pomemben. Če je rok že tako blizu, da je za strokovno pomoč že prepozno, lahko še vedno prosiš za pomoč svojo osebno zdravnico. Morda ti bo ona pomagala z receptom za kakšno pomirjevalo, vsaj pred izpitom. Samo natančno upoštevaj vsa navodila, kdaj točno ga vzeti itd. Da ne boš na koncu samo utrujena.

Dobro se pripravi in bodi pravočasno tam. Če bo izpit trajal več ur, je to lahko po svoje prednost, ker imaš s tem običajno tudi malce več časa, da se zbereš, tudi če te za par minut zagrabi panika ali celo omedlevica ... Jaz mislim, da v tem primeru pač povej, da si živčna in da rabiš požirek vode ... Ljudje bodo že razumeli. Verjemi, da ne boš edina, ki bo za crknit živčna. Potem pa pač nadaljuj. Daj vse od sebe. In bo, kar bo.

Samo ne obupat nad sabo. Držim pesti, da bi šlo vse v redu!

[Lira]

LonelyGirl, še nekaj sem pozabila napisat:

Se mi zdi, da za vse te naše težave zelo koristi redna telesna aktivnost. Pa ne kakšno izčrpavanje, samo toliko, da ti je fajn in da se tudi potem počutiš prijetno. Da dnevno dobiš vsaj eno malo porcijo endorfinov. 

Ko sem bila jaz živčna pred kakšnim izpitom, mi je med učenjem zelo pasalo, da sem vsake toliko dala na glas glasbo in zraven ene 10 minut plesala, pela, se zvirala, spakovala, karkoli ... Sem bila takoj bolj sproščena.


Drugače pa bi rada povedala, da sem jaz zadnje štiri dni prav super. Začela sem malo eksperimentirat v socialnih situacijah in vsaj zaenkrat so občutki zelo dobri. 

[anouk]

Ko sem bila jaz živčna pred kakšnim izpitom, mi je med učenjem zelo pasalo, da sem vsake toliko dala na glas glasbo in zraven ene 10 minut plesala, pela, se zvirala, spakovala, karkoli ... Sem bila takoj bolj sproščena.

Sam to pa res. Men pomaga, če grem peš do faksa pred izpitom ali čem, je takoj več kot pol ure hoje...pa nsploh kak sprehod pomaga.

Bravo, Lira  !

Jaz sem pa že danes cela živčna...grem jutri na morje s parimi prijateljicami, in seveda gremo tam kjer bo polno ljudi  . Me že malo skrbi kako bo...nasploh ko sem trenutno v nekem obdobju, ko prav mi ni do druženja z nikomer  .

[zelo_resen]

Ne obotavljaj se s spoznavanjem sebe, ker itak če spoznaš spoznavaš svojo duševnost ti nič ne škodi.

To ne drži, včasih lahko povzroči neposredno škodo s poslabšanjem samopodobe in eksesivnim ruminiranjem še preden človek razvije zdrave mehanizme spopadanja s temi novimi "spoznanji", kot sem že napisala, ali pa posredno škodo s tem, ko človek izgubi fokus in se vrže v svoj emocionalni vorteks, namesto, da bi pomislil, da je morda problem zgolj v kemičnem neravnotežju, neprepoznani razpoloženjski motnji itd. O tem, kakšna terapija je primerna za pacienta v nekem trenutku naj odloči strokovnjak, ki bo tudi nadziral potek.

Urssska, bi lahko nekoliko bolj po domače to razložila? V tej temi smo že velikokrat ugotovili, da to kar meni pomaga, ni nujno da bo koristilo tudi drugemu. Zase si ne predstavljam, kako bi bilo, če se ne bi začel spoznavati. Zame bi bilo to veliko bolj nevarno, kot pa kakih psihičnih turbolenc, ki so pri tem nastajale. Na koncu teh turbolenc mislim, da hodim veliko bolj po svojih "nogah" in bolj stabilno.
Se strinjam, da pa drugim govorit, da jim nekaj ne more škodit in kar brez skrbi itd. ni ravno modro. Zato hvala za opozorilo. Opozorilo pa tudi iz moje strani tebi: ali ni tudi morda nemodro strašiti pred spoznavanjem sebe? Lahko kaj več poveš o tem? Je spoznavanje sebe res lahko tako nevarno? Celo tako, da bolje da se ne spoznavaš? Kaj pa vodljivost s strani trendov, ki jih ustvarjajo kapitalski tokovi? Kako se boš lahko uprl, če pa slediš bogsigavedi katerim vzgibom? Ali pa pričakovanja javnega mnenja recimo domače vasi? Je sedeti na zapečku varne domače peči res najbolj varno?

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača!

Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.

[urssska]

ali ni tudi morda nemodro strašiti pred spoznavanjem sebe? Lahko kaj več poveš o tem? Je spoznavanje sebe res lahko tako nevarno? Celo tako, da bolje da se ne spoznavaš? Kaj pa vodljivost s strani trendov, ki jih ustvarjajo kapitalski tokovi? Kako se boš lahko uprl, če pa slediš bogsigavedi katerim vzgibom? Ali pa pričakovanja javnega mnenja recimo domače vasi? Je sedeti na zapečku varne domače peči res najbolj varno?

Nikakor ne mislim nikogar strašiti, samo opozarjam na možnost, da se človek v tem poglabljanju izgubi ali dodatno zakompleksa. Vsekakor je bilo že dokazano, da taka terapija na lastno pest lahko poslabša simptome v določenih primerih. Prevečkrat na tem forumu opažam, kako se ljudje vržejo v takšna spoznavanja in se mučijo leta z nekakšnim odkrivanjem notranjega otroka, ojdipovskega kompleksa in podobnih konceptov analitske teorije, obsedajo se z odkrivanjem "pravih vzrokov", se tepejo po glavi, ker so "odvisni od odnosov" itd., medtem pa se osnovna bolezen samo slabša. Nekaj zaradi tega, ker se morda bojijo zdravil, nekaj pa ravno zaradi tega, ker je "Freudov kavč" spet v trendu.

Anksiozne motnje pogosto grejo vštric z drugimi motnjami, zlasti razpoloženjskimi, lahko so "le" stranski učinek (simptom) depresije ali kakšne druge nezdravljene (afektivne, anksiozne itd.) motnje, katere organska podlaga se zgolj s predelovanjem nekih travm iz preteklosti in intelektualiziranjem ne bo izboljšala, kvečjemu poslabšala, če ni naslovljena z ustreznim medikamentoznim režimom, kapitalski tokovi in stranski učinki gor ali dol.

[zelo_resen]

Urssska, jaz sem imel v mislih predvsem spoznavanje sebe z lastnim spoznavanjem(kar se tudi hitro opazi v mojem pisanju v to temo). Morda sem ravno zato napisal, da želim veliko kritičnosti pri branju raznih stvari. Ti pa govoriš predvsem o spoznavanju z raznimi psihološkimi teorijami... za te pa jaz ne bi vedel. Morda sem se samo štorasto izrazil.

[Lira]

Bi še jaz dodala nekaj o poglabljanju vase in spoznavanju svoje duševnosti ...

Zelo_resen, če sem prav razumela tvoja sporočila, si imel v mislih to, da naj bi človek sam pri sebi kritično razmislil, koliko je res obvezan slediti pričakovanjem drugih, pa podobam srečnih, samozavestnih, kul, zabavnih, ekonomsko uspešnih, lepih ljudi in družin, kot nam jih na vsakem koraku servirajo na primer reklame v različnih medijih. Lahko se ozrem vase, katere so pa moje dobre lastnosti? In ali s svojimi slabimi potezami prizadenem še koga, razen sebe? Bi bilo fajn kaj spremeniti pri sebi? Česa se res bojim, kaj me ovira, da ne morem narediti tega, kar bi lahko? Česa si želim, tako zelo, da bi bila pripravljena tudi kaj tvegati ali žrtvovati, da to dosežem? Kakšen je moj odnos do drugih in kakšen do sebe? Je pošten? So občutki manjvrednosti, ki jih doživljam v socialnih situacijah, upravičeni ali močno pretirani? Bo konec sveta, če se osmešim? Ali lahko sprejmem svoje pomanjkljivosti in svojo nepopolnost? Smem biti samo človek? Smem biti taka, kot sem? Tudi če sem malo čudna?

Skratka, nekaj v tem smislu ... Meni tako samospraševanje zelo pomaga.  

Urssska, razumem, kaj si hotela povedat in imam podobne pomisleke, kar se tiče nevodenega ali pa nestrokovno vodenega poglabljanja vase in odkrivanja "pravih vzrokov".

Tudi sama sem že občutila emocionalne vrtince in izgubo fokusa ob oziranju v svoje travme iz preteklosti. V bistvu vsakič, ko razmišljam o svojem otroštvu, postanem zagrenjena. Po eni strani mi pomaga razumeti, od kje se jemljejo neracionalni občutki, kot je pretiran strah pred zavrnitvijo, občutek sramu in osamljenosti, slaba samopodoba, odpor do kakega vonja ipd. Po drugi strani se pa tako kot še mnogi drugi sprašujem: Pa kaj naj jaz zdaj s tem? Za nazaj se tako ali tako ne da ničesar več spremeniti. Ne morem in nočem biti vse življenje zlorabljeni otrok. To sem preživela. Zdaj pa se moram naučiti še živeti, s tem, kar imam in kar sem lahko. Delo na sebi meni osebno ne pomeni brezkončnih analiz, kaj vse je bilo v preteklosti narobe, da zdaj ni tako, kot bi moralo biti ... ampak predvsem to, da lepo poskrbim zase, tukaj in zdaj. Zame to ni nekaj samo po sebi umevnega. Je kar zahtevna naloga, ki terja tudi precej samoopazovanja in samospoznavanja.

In še enkrat bi rada poudarila, da jaz v obdobju depresije tega absolutno nisem bila zmožna, oziroma je moj odnos do sebe zajemal kvečjemu samoobtoževanje, samoprezir, samodestruktivnost ... Še na kontrolo pri svojem onkologu sem pozabila, tako mi je bilo vseeno zase. Po zdravljenju z antidepresivi pa lahko spet čutim mir, zadovoljstvo, nekaj več samozavesti in celo naklonjenost do sebe. Preteklost gor ali dol, vame se je vrnilo veselje do življenja.

[zelo_resen]

Bi še jaz dodala nekaj o poglabljanju vase in spoznavanju svoje duševnosti ...

Zelo_resen, če sem prav razumela tvoja sporočila, si imel v mislih to, da naj bi človek sam pri sebi kritično razmislil, koliko je res obvezan slediti pričakovanjem drugih, pa podobam srečnih, samozavestnih, kul, zabavnih, ekonomsko uspešnih, lepih ljudi in družin, kot nam jih na vsakem koraku servirajo na primer reklame v različnih medijih. Lahko se ozrem vase, katere so pa moje dobre lastnosti? In ali s svojimi slabimi potezami prizadenem še koga, razen sebe? Bi bilo fajn kaj spremeniti pri sebi? Česa se res bojim, kaj me ovira, da ne morem narediti tega, kar bi lahko? Česa si želim, tako zelo, da bi bila pripravljena tudi kaj tvegati ali žrtvovati, da to dosežem? Kakšen je moj odnos do drugih in kakšen do sebe? Je pošten? So občutki manjvrednosti, ki jih doživljam v socialnih situacijah, upravičeni ali močno pretirani? Bo konec sveta, če se osmešim? Ali lahko sprejmem svoje pomanjkljivosti in svojo nepopolnost? Smem biti samo človek? Smem biti taka, kot sem? Tudi če sem malo čudna?

Skratka, nekaj v tem smislu ... Meni tako samospraševanje zelo pomaga.

Maš dar izražanja, ni kaj.  Tako sem mislil ja.
Poleg tega je meni pomagalo tudi "filozofiranje" o tem, kako se ujamem v te zanke sramu. Čeprav ni bilo videti takrat, da mi kaj pomaga, pa je to moje analiziranje("filozofiranje") prineslo meni en sad. Ugotovil sem, da s sekiranjem po osebnem porazu, ko sem čutil, da sem pogorel ubistvu dajem potencial strahu. Zato sem se odločil, da se ne bom sekiral. Namreč nisem sam kriv, če moje telo odšajta v soc. situacijah. Predvsem na tej točki, pa so prišla podobna razmišljanja, ki si jih Lira napisala, pa tudi seveda sama ta razmišljanja mi vzbujajo čutenja, ki me pomirjajo in ob katerih se sprejemam in jemljem z rezervo razne:

pa podobam srečnih, samozavestnih, kul, zabavnih, ekonomsko uspešnih, lepih ljudi in družin, kot nam jih na vsakem koraku servirajo na primer reklame v različnih medijih.

Bolj, ko sem si upal spoznavati svet okoli mene, bolj pa sem tudi dobival neko pristno podobo o tem svetu in se je to zapisalo nekam v mene, da se mi ni treba bati. In nekako se je spirala začela odvijati v pozitivno, v zaupanje, da komot lahko zmorem in en kup praktičnih prijemov, kako, kjer sem se prej zapletel in pogorel.

[Lira]

Maš dar izražanja, ni kaj.

Hvala za kompliment. 

Bolj, ko sem si upal spoznavati svet okoli mene, bolj pa sem tudi dobival neko pristno podobo o tem svetu in se je to zapisalo nekam v mene, da se mi ni treba bati.

To si dobro povedal. V kontekstu socialne fobije ni rešitev samo v opazovanju sebe, ampak je zelo pomembno tudi opazovanje drugih in sveta nasploh.

[zelo_resen]

Drugače pa tudi v socialnih situacijah ni po moje nič bolnega, če čutimo strah, nemir, sram, vznemirjenost,... pač smo živi. Če si razlagamo da je s tem, če to čutimo z nami nekaj narobe, potem spet lezemo v neko popačeno spiralo navzdol. Vem, da pa se bojimo iti v trgovino, srečat znanca,... v taki meri, da bi se kar nekam skrili, to pa tud ni ok. Hotel sem samo toliko opozoriti, da ne bi iskali neko odsotnost vseh teh čutenj... Upam, da sem dovolj razumljivo napisal. Pač moj preblisk. Vzemite ga kritično, ne kar takoj za sveto resnico. Pa saj verjetno ni panike.

[Betka]

Lira, res zelo lepo pišeš.
Mogoče ne sodi v to temo, a zadnje dni razmišljam o težavah, ki jih imajo/mo sociofobi v družbi in zanki v katero se zategnemo.

Včasih sem mislila, da se moram družiti z vsemi ljudmi, da sem čudna, če ne znam funkcionirat v neki družbi. Zdelo se mi je samoumevno, nujno, da moram biti zraven, če so tam npr. moji sošolci, kolegi. Ne glede na to, da so počeli stvari, ki mene niso znimale, se pogovarjali o temah, ki so me dolgočasile, ipd. V takih družbah sem bila ponavadi tiho, nesproščena, počutila sem se odveč, neprimerno.
Verjamem, da so me tudi drugi imeli za čudno, nedobrodošlo družbo.

To sedaj vidim, ko sem "na drugi strani". Že zdavnaj sem opazila, da me osebe, ki v družbi samo molčijo, odgovarjao samo z da in ne, nekako motijo, izčrpavajo. Ne vem, kaj si mislijo, resnično mi delujejo odmaknjeno, vzvišeno, nedostopno. Kot da samo sprejemajo in ničesar ne dajo od sebe.
Zato razumem, da s(m)o sociofobi lahko ne ravno prijetna družba in imajo/mo občutek, da so ljudje neprijazni, hladni,...

[LostOneFuture]

Betka, jaz se ful vidim v tvoji zadnji razlagi, sama sem imela točno iste težave, niso me zanimale iste stvari, oni so recimo hotli na žurke do jutranjih ur, kjer bi sam pili in se gledali, jaz pa sem hotla na taborjenje v gozd ali pa na izlet al pa oni so hoteli v šoping z avtom, jaz pa na pohod in nabirat gozdne sadeže napram njihovim idejam so se moje zdele kot od kakšnega jamskega človeka, no to so sam primeri, še danes se spomnim kako so se med seboj pogledali šokirano, včasih me še obdaja ta tesnoben občutek, kaj če ne bo nikoli boljše, ker sem jaz pač drugačna in se ne morem spremeniti v drugim podobne oz tistim k me pač obdajajo? tudi meni je do sedaj pomagalo, da sem se preprosto sprijaznila in razvila prepričanje da sem taka kot sem, čist vredu, sicer drugačna, ampak da bo slej ko prej se že nekdo našel, s katerim se bom ujela tudi v prijateljskih odnosih, nekoč.

všeč mi je lirino razmišljanje, načini kako sebi dvigati samospoštovanje, hvala lira, tole si želim zapomniti in naučiti uporabljati kadar bom rabila tako čekiranje v glavi.

sama lahko povem, da mi je nekaj dni po tistem z sosedo in vrtom uspelo da nisem spet zbežala, peljala sem sina na sprehod, in soseda je pazila otroke, sina sem peljala k otrokom, sicer se nič nisva pogovarjale s sosedo, bolj sem se z otroki igrala oz še bolj sinu kazala otroke, in kasneje je prišla cela gruča osnovnošolcev in učiteljic, v tisti situaciji bi ponavadi jaz po hitrem postopku pobegnila, uff, postala sem ful tesnobna , govorila nisem nič, sam grenko nasmihala, ampak nisem pobegnila, uff, cel podvig  no od takrat se pa bolj cel dan spet v hiši držim, me kr taka čudna tesnoba obliva, edino danes imam neke prebliske, v pozitivnem smislu   

[zelo_resen]

Danes sem doživel, kako se je štiri in pol letna hčerka skrila za mano, ko sva šla nasproti sosedu. Ta sosed deluje tako hmmm nespontano in je očitno čutila neko nelagodje. Ni si želela vzpostaviti dialoga. Zelo dvomim, da bi doživljala sram. Torej, spoznavam, tako kot tudi opisujete, da enostavno sebe ne želimo izpostavljati, kot da nosimo v sebi nekaj nam dragocenega in nam hoče ta vznemirjenost sporočiti, da človek, ki je pred nami pa ne zna delati s tem nam dragocenim.

[Lira]

Betka in LostOneFuture, hvala.

Hotel sem samo toliko opozoriti, da ne bi iskali neko odsotnost vseh teh čutenj...

Zelo_resen, to je tudi moje mnenje, da so takšni občutki normalni in da se proti njim nima smisla ne vem kaj boriti. Tudi če čutim vse to, lahko grem v trgovino in (hote ali nehote) srečam znanca ...

Ugotavljam pa, da je srečevanje znancev v bistvu ena mojih glavnih skrbi. Je vas tudi vsakič strah, da bi vam prišel naproti kak znanec?

Danes sem doživel, kako se je štiri in pol letna hčerka skrila za mano, ko sva šla nasproti sosedu.

To je po moje čisto normalno za majhne otroke, da nočejo navezati stika kar z vsakim in kar takoj.

Jao, mi smo imeli par dni nazaj na obisku moževega sodelavca z ženo in dvema majhnima otrokoma, pri tem da sem vse štiri videla prvič ... Za začetek rečem mali, ljubki punčki živjo, ona pa nič ... Ne bu ne mu, samo gledala me je kot čudo z onega sveta ... In njen bratec isto. Za crknit! Ampak konec koncev je bilo vse skupaj čisto v redu, smo se prav lepo menili in oba sta mi mahala, ko so šli.

Se moram prav pohvalit: zadnji teden sem se zelo potrudila v družabnih aktivnostih in se mi ni zgodilo nič groznega. Danes sem se v mestu tudi lepo na počasi sama sprehajala mimo ljudi, ki so sedeli zunaj pred lokali. Nisem delala varnostnih ovinkov, nisem umikala pogleda ... Šla sem mimo, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu in pri tem zavestno občutila sonce in veter na svojem obrazu.

Sem pa kar utrujena od zadnjega tedna. Danes me spet nekaj daje potrtost.

Betka, popolnoma se strinjam s tabo in mislim, da tvoje razmišljanje še kako sodi v tole temo. Vse, kar si napisala v zadnjem sporočilu, je tudi moja izkušnja.

[zelo_resen]

Ugotavljam pa, da je srečevanje znancev v bistvu ena mojih glavnih skrbi.

Če to skrb odpreš in pogledaš vanjo, kaj je tam? Strah pred tem, da bi morala razlagati kako živiš, česar pa se sramuješ? Ker nisi še čisto odločena/prepričana, če je to kar si res toliko ok, da smeš obelodaniti pred širnim svetom? Oziroma delčke tega.

Tudi mene je bilo zelo strah znancev. Sedaj pa jim povem s strastjo kdo sem. Ker verjamem v to kar hočem, delam,... In glejgačudo ni me več strah. Kadar pa dovolim, da se mojih misli polasti dvom o meni in začnem verjeti, da to kar sem, to kar delam, to kar hočem ni ok, je sramota, potem pa se skrivam.

Za tiste, ki smo nekolk posebneži in ne živimo čisto po predpisih družbe, je to nekoliko težje.

[LostOneFuture]

Ugotavljam pa, da je srečevanje znancev v bistvu ena mojih glavnih skrbi.

hmmm, v bistvu odvisno za kakega znanca gre, če imam z znancem dobre izkušnje do sedaj mi ni tolk težko govorit, se znam celo kdaj razgovoriti in čisto pozabim vprašati kako so pa oni 
sicer sem še vedno nagnjena k temu da sem tiho in zamaknjena, čeprav naprimer da srečaš nekoga v trgovini mi še najbolj uspeva, največ težav pa imam ko sem v skupini ljudi, najbolj blokiram, ampak tudi to mi kdaj pa kdaj uspe

če imam pa z osebo slabe izkušnje pa se tudi jaz hočem izogibati, recimo če navedem primer, moževa družina so zame v bistvu znanci, ker jih ne poznam dobro in nimamo stikov, kadar grem na kraj kjer bi jih lahko srečala, me daje ful tesnoba, ful razmišljam kaj bom naredila če jih srečam, ali bo ta reakcija dobra ( v mojo prid ) in molim v mislih da jih ne srečam. Heh, nekako takole je mogoče pri tebi Lira. A mogoče tudi ti razlikuješ znance po tem kakšne izkušnje imaš z njimi?!?!

Je pa tako, da sem ful na sebi delala odkar imam sina, in nimam več tolk teh težav, da bi se izogibala krajem, se še zgodi, ampak je boljše, no drugo je doma, da se pač izognem nevšečnostim (beri nasilju).

In kot je Betka rekla, če vem da si z eno osebo nimam kaj začeti, ker se itak sam slabo počutim ob osebi, se ji sedaj že skoraj avtomatično umikam, sem se do tega pripravila, ker sicer sem domov vedno prišla kot da bi 100kg žakelj cementa na hrbtu nosila in se obremenevaja in celo noč prebledela.

Sicer nedolgo nazaj sem imela še težave, sicer trenutno nimam prijateljev, namreč vedno sem si najdla kake prijatelje, k me imajo na koncu samo za to da jim kaj naredim, pred 3meseci pa sem kolegici s katero nisem imela pol leta stika pred tem rekla po tel. ker me je spet neki rabila, pokliče pa vpraša če imam čas to pa to narediti, niti ne vpraša kako sem nč, al da bi šle na pijačo al nekam, in ji rečem da če me namerava klicati samo zato da kej rabi, me naj ne kliče(uf dolgo sem rabila da sem bila sposobna kej takega reči), jaz ne rabim njenih uslug, rada bi imela dobro prijateljico za pogovor in prosti čas, sej ni problem pomagati, ampak da te pa res sam zato kliče, kr neki, js je še nikoli nisem za nč prosila, in nočem takega prijateljstva kot ga ona forsira, da me pokliče reče kaj rabi, jaz pa pol naj pošiljam naloge po emailu ali pošti in porabim cele ure, da se človek niti ne zahvali ali pa celo jamra, da ni točno tako natančno kot je želela ona, in da pa se bo javila spet čez nekaj mesecev z stavkom: ej a mi lahka to zrihtaš? ne hvala...no poklicala ponovno ni nič do danes. in niti javila se ji ne bom...