Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[Akiyo]

Meni je tudi všeč ta tema.
zelo_resen, jaz iz tvojih postov nisem razbrala nobene vsiljivosti, tako da so te tvoje misli res nepotrebne. 

Pri meni v šoli je bilo tudi veliko psihičnega nasilja, sem po oš mislila da bo boljše ampak je bilo samo še slabše, ker se je spremenilo v fizično nasilje in grožnje. Prav zaradi takih stvari sem nehala redno v sš hodit. Ljudem sem šla na živce na vse načine.

Lira, prvo bi ti povedala, da jaz vedno preberem tvoje prispevke, nisi nič nadležna, me ne moti dolžina.
Glede alkohola…ja naj bi si zadala da naslednjič ko grem kam, ne smem nič spiti, ampak se bojim da bo do tega prišlo: vseeno spijem, ali pa raje ostanem doma in odpovem vse zadeve.
Sem ti na zs odgovorila tisto...

[zelo_resen]

zelo_resen, jaz iz tvojih postov nisem razbrala nobene vsiljivosti, tako da so te tvoje misli res nepotrebne. 

Hvala Akiyo za še eno potrditev. Zdaj se pa res več ne sekiram.

Pri meni v šoli je bilo tudi veliko psihičnega nasilja, sem po oš mislila da bo boljše ampak je bilo samo še slabše, ker se je spremenilo v fizično nasilje in grožnje.

Zgleda nas je res veliko s tako bolečo izkušnjo. Bi bilo zanimivo vedeti, koliko imajo te negativne izkušnje tudi veze z našo soc. fobijo.

vem da tale vzorec prenašam iz leta v leto, moja starša me ogromno stvari nista naučila, namesto da bi mi pokazala kako je prav, sta mi samo rekla kako si neumna, sramoto nam delaš....

Nekateri imamo res veliko materiala za predelat, ki smo ga dobili od staršev, drugače ga bomo pa spet naprej svojim otrokom talal.  Te kdaj  prime pesimizem? Včasih je tako kot bi plavali po kakem temnem močvirju, kjer vse vleče dol. Ampak, tako kot mušice delajo, iščejo luč in počasi iz temačnega močvirja postaja čudovito jezerce, ob katerem si narediš hiško,... 

Zanimivo, kako smo eni bolj nagnjeni k raziskovanju, drugi k izpovedovanju, spet drugi h klepetanju, eni k širjenju debate, eni k osredotočanju,... Jaz zase vem, da me še najbolj vleče v raziskovanje, ugotavljanje zakonitosti soc. fobije., tudi na podlagi primerov iz našega vsakdanjega življenja. Seveda pa ne samo to. Malo me je strah, da ne igubimo tega fokusa, bi mi bilo kar škoda in osiromašenje teme. Drugače bi v ta namen raje odprli ločeno temo, ki bi bila bolj posvečena raziskovanju, da se vse ne meša.

[anouk]

zelo_resen, oprosti če sem dajala vtis da si vsiljiv...nisem mislila, sam imava različen način razmišljanja in pač meni tvoji nasveti kako se spopad s tem ne pomagajo, nč slabega drugače  .
Drugače pa mi je en prijatelj, ki ga že dolgo poznam, včeraj rekel, da sem zdaj že nekako socialna, pred kakšnimi petimi leti pa da sem bila živ obup. Tako da očitno sem "napredovala", čeprav se tako ne počutim...sploh ko sem v stiku z ljudmi, ki jih ne poznam najbolje.

vem da tale vzorec prenašam iz leta v leto, moja starša me ogromno stvari nista naučila, namesto da bi mi pokazala kako je prav, sta mi samo rekla kako si neumna, sramoto nam delaš,

To se tudi meni dogajalo, tak občutek, da karkoli bom naredila, nikoli ne bo vredu in dovolj dobro za moje starše.

[Lira]

Eya, seveda, tudi ti imaš prav.

Akiyo, hvala. 

Anouk, to je tudi moja izkušnja, da se te stvari z leti vendarle izboljšujejo. Jaz danes v socialnem smislu funkcioniram bistveno bolje, kot sem na primer v srednji šoli. Doma pa tudi jaz nisem dobila ravno zdrave in spodbudne popotnice ...

Zanimivo, kako smo eni bolj nagnjeni k raziskovanju, drugi k izpovedovanju, spet drugi h klepetanju, eni k širjenju debate, eni k osredotočanju,... Jaz zase vem, da me še najbolj vleče v raziskovanje, ugotavljanje zakonitosti soc. fobije., tudi na podlagi primerov iz našega vsakdanjega življenja. Seveda pa ne samo to. Malo me je strah, da ne igubimo tega fokusa, bi mi bilo kar škoda in osiromašenje teme. Drugače bi v ta namen raje odprli ločeno temo, ki bi bila bolj posvečena raziskovanju, da se vse ne meša.

Zelo_resen, meni je pa prav to všeč, da se tukaj vse meša in prepleta ... Po moje bi bilo škoda to debato razbijat na več tem, potem je pa v vsaki le malo sporočil in pogovor počasi zamre ...

Tudi v drugih delih foruma pogrešam, da bi bila na vrhu kakšna malo bolj splošna tema za aktualne vpise, kar ti pač pride na pamet v zvezi z neko motnjo, da ne greš za vsako vprašanje ali misel odpirat novo temo ...
Jaz recimo sem prišla na forum predvsem zaradi depresije in bi v zvezi s tem kdaj kaj napisala, pa v bistvu nimam kam, ker so v tistem delu foruma na prvi strani samo specifične ali pa osebne teme. Seveda bi lahko tudi sama odprla kako tako temo, ampak za to pa nimam dovolj socialnega poguma, al kako bi rekla.  Trapasto, vem, ampak socialna fobija me ovira tudi pri takih rečeh.

[mon]

http://www.nytimes.com/2011/06/26/opinion/sunday/26shyness.html?_r=1&

[Betka]

Zanimivo branje.
Vendar pa mislim, da se veliko sociofobov spopada s tem, kako iti iz hiše ali hoditi po ulici, ne pa, kako postati kakršenkoli voditelj.

[Lira]

Lira, glede sosedov je bilo meni najbolj zoprno zaradi pozdravljanja…no malo mi je še, samo zdaj vem prbl. kdo bo nazaj pozdravil kdo ne bo…tko da za tiste ki vem da ne bodo se delam da jih sploh ni, ampak vseeno čutim kako strmijo vame,  in je tko kot da bi v kakšnem počasnem posnetku hodila.

Ja, tudi meni je zoprno zaradi vsega tega pozdravljanja ... Ne vem točno, kam naj gledam, na kakšni razdalji še pozdravit soseda ... Ali naj na primer pozdravim sosedo, ki mi kaže hrbet, ko se sklanja nad svoje rože? Pozdravim, pa ne sliši. Ena druga me samo zabodeno gleda. Potem me po možnosti ogovori nekdo, za katerega se ne morem spomnit, kdo točno je, ker imam za obraze res obupno slab spomin, in mi je zato zelo nerodno. Tukaj so še mamice z vozički. In jaz res ne vem, ali naj samo prijazno pokimam in grem naprej, ali to morda izpade preveč ignorantsko in bi se morala ustavit in občudovat dojenčka ... Pa radovedni pogledi ljudi, ki me že dolgo niso videli ... premerijo me od glave do pet in kar v očeh jim piše: Uf, ti si se pa fejst zredila ... In vsakič se bojim, da mi bo kaka žoga v glavo priletela.

Ampak, roko na srce, če vse to seštejem in tudi če dodam še kakšen nepredviden zaplet (zlom noge, pohojen pasji drekec ...), ni tukaj nič tako zelo groznega, kar bi opravičevalo dejstvo, da se že več kot eno leto ne upam na ulico. Zoprno mi je sicer že od nekdaj, po bolezni pa sem se začela temu prav izogibat in zdaj sem, kjer sem. Dejansko se je iz tega razvila ena taka neracionalna fobija, kot da si ne bi upala v dvigalo ali kaj podobnega. Ko sem bila v depresiji, je to še nekako pasalo zraven in se nisem kaj dosti tupila s tem. Zdaj, ko mi je bolje, pa me ta ovira, ki se razprostira dobesedno pred pragom mojega doma, čedalje bolj jezi. Pismu no! Sonce sije in lahko bi šla na sprehod. Bila bi faca, če bi zdajle vstala in se kar sprehodila po ulici. Pa nisem. Ne morem narediti tega.

Ko ste že govorili o bolečih izkušnjah, pa če to kaj vpliva, naj povem, da sem jih jaz v otroštvu in rani mladosti na ulici doživela kar nekaj. Pravzaprav se mi zdi, da je problem, da sem jaz že iz hiše prihajala vsa žalostna, plaha, popolnoma nesamozavestna in z obupnim občutkom SRAMU. Naslednji problem je bil, da se nisem smela igrati z drugimi otroci z ulice, niti nisem hodila v isto šolo kot oni. Pa še oblečena sem bila za njih kot alien. Mamina punčka. Nisem si upala odpreti ust. Pa zardevala sem nonstop. In za vsako figo so mi stopile solze v oči. Otroci pa zavohajo strah. Nekoč, ko sem šla v trgovino, so me obstopili in me niso spustili naprej. Pač so si naredili malo zabave, nič groznega ni bilo, mene pa še zdaj ful zaboli, ko se spomnim tega. Ali pa na primer zlobnega režanja sosedovega smrkavca, ko je opazil, da vlečem jopico skupaj: "Kaj je tamala, a ti že kaj poganja?" Meni je bilo grozno, da bi se kar v tla udrla.

Pa niso bili samo otroci. Marsikdaj mi je na ulici kakšna odrasla oseba postavila vprašanje o drugem članu družine, na katerega nisem imela odgovora ... Sosede so stikale glave in ena je drugi zasikala: "Pst, ne tako na glas, te bo slišala ..." Še posebej pa se mi je vtisnila v srce ena res strupena pripomba gospe, ki se je velikokrat pojavljala na TV ekranih in do katere sem čutila veliko strahospoštovanje. Takrat, sredi ulice, sem se počutila manj kot nič. Živelo pa je tukaj tudi nekaj izredno prijaznih starejših ljudi, ki so vedno našli kako lepo besedo zame, tako da ni bilo vse samo slabo. In v nobenem primeru ni bilo nikoli zares tako strašno, da bi bile te travme lahko vzrok za razvoj moje poulične fobije oziroma fobije pred sosedi. Oziroma, mogoče to sploh ni fobija, ampak samo neko čudno kompulzivno izogibanje. 

Mah, enkrat bom pač morala odkorakat po tej prekleti ulici, pa je.

[zelo_resen]

  Lira
Vesel sem zate, da si dala iz sebe. Bi te najraje objel, al pa šel skupaj s tabo po ulici. Ob branju tvojega prispevka sem se spominjal tudi svojih strahov in si mislil, kaj doživljaš. Verjetno je res težko razumeti tistim, ki niso imeli podobnih strahov. Še bolj pa verjamem, da boš raziskala to ulico v sebi in kmalu hodila bolj svobodna tudi po pravi.

[Garfield]

Ena stvar se mi mota po glavi...
Recimo, da se gremo "študiozno" strokovno spraviti k stvari.
Recimo en članek je prav na tej strani...

Sedajle bom pa hodil po tankem ledu.
Dober članek...

"Million dollar question": Kaj naj jaz sedaj s tem počnem?
Pa da ne boste mislili, da provociram.

Lepše napisano: kaj boste vi "potegnili" iz recimo tega članka?
V bistvu mi trenutno recimo ni pomembno ali se strinjate ali ne.
Tako na splošno... Je pa vsaj meni odličen primer.

Ob podobnih prilikah sem enako vprašal že kar nekaj psihiatrov, psihoterapevtov,
psihologov... (na koncu čisto tako "enostavno", kot sem napisal zgoraj).
Do takega enostavnega vprašanja sem prišel, ker bolj ko smo "teoretizirali" bolj smo se pletli v "zanke".

Teorijo v prakso spraviti je pa potem še čisto druga zgodba.

Vem, da se to naj nebi spraševalo, ampak po toliko letih "butanja ob zid", ti postane že vseeno.
Bi naredil vse za kakšen namig.

Pa da ne bo zamere. Samo razmišljam...

Aja, če še ne veste... Slab dan imam

[zelo_resen]

Lira, eno vprašanje bi ti rad postavil, ker se mi lih zastavlja.

Ali in (če) koliko se bojiš, da bi ljudje na ulici hoteli preveč druženja s tabo, tebi pa bi bilo odveč, ne bi pa znala jih "odgnat"?

Ne vem točno, kam naj gledam, na kakšni razdalji še pozdravit soseda

Kaj če bi poskusila gledat tja kamor ti najbolj paše? Seveda razen če sosedu hlače po nesreči dol padejo.  Razdalja na kateri pozdraviš pa je odvisno, če se približuješ ali oddaljuješ. Če se približuješ potem, ko si prideta skupaj, če pa je nekdo, ki ga komaj pričakuješ, potem pa lahko takoj ko ga opaziš. Če pozdravljaš nekoga iz vljudnosti, potem po mojem občutku pozdraviš na kake 5 do 3 m razdalje. Aha, no sprašuješ nekaj drugega. Na koliko daleč še pozdravit soseda? Toliko, da se ti še ni treba dret oz. kar je več in se opazita, potem jaz samo telesno pozdravim(pomaham, pokimam,... kakor mi najbolj paše takrat). Pa še to ni obveza, če si dlje kot recimo 50 m stran, potem jaz ne pozdravljam prvi razen, če se srečam recimo v gorah, potem se pa derem tudi če je 200 metrov stran poznana oseba. Hm, verjemi, boš hitro dobila občutek. Če pa hočeš vadit pozdravljanje, potem pa ne bi bilo morda slabo iti na kakšno goro, ki je precej obiskana. Planinci se kar naprej pozdravljajo, eni nč ne pozdravljajo eni .... v glavnem vidiš, da ni nič obveznega in si nimaš kaj za hudo razlagat. Včasih v gorah koga prav prijazno pozdraviš, pa ne dobiš nič nazaj, ampak se kmalu sploh ne sekiraš. Si misliš pač recimo, da se je pač morda naveličal pozdravljati. Huh, koliko besed samo o pozdravljanju. Upam, da ti bo kaj koristilo, ampak kakega bolj enostavčnega odgovora se nisem mogel spomnit. Boš dobila občutek kako je s tem, ko boš konkretno na ulici. In vsak normalen človek ima tudi veliko tolerance, ker nikjer ne piše kje, na koliko metrov, kako, itd. in različni ljudje tudi zelo različno to počnejo. Tako, da sem ziher, da imaš toliko občutka, da boš znotraj normale, če ti zadostuje za začetek biti povprečna.

Ali naj na primer pozdravim sosedo, ki mi kaže hrbet, ko se sklanja nad svoje rože?

Mhja, zakaj pa ne, saj te bo slišala, če bo hotela odzdravit bo, če pa ji je neprijetno v takem položaju odzravit, se bo pa obrnila in te pozdravila, če pa se ji ne ljubi obračat niti pozdravljat v takem položaju, potem ti pa pač takrat ne bo odzdravila, ti bo pa mora jutri s povdarkom. 

Ena druga me samo zabodeno gleda

Ko pozdraviš? Ja če ti ni kaj jasno jo pač vprašaš če je vse v redu. Enim se pa ne ljubi s tem bontonom tolk ukvarjat. Pa kaj, zakaj pa bi mogli vsi. Ji pustiš to svobodo. Če pa kuha mulo, potem pa jo pustiš, da se pač skuha. Bo pač jutri morda postregla kako besedo, če bo že kuhana.

Potem me po možnosti ogovori nekdo, za katerega se ne morem spomnit, kdo točno je, ker imam za obraze res obupno slab spomin,

Se mi je že zgodilo in verjetno se je že vsakemu. Meni se je enkrat zgodilo pred kratkim tako, da me je nekdo ful navdušeno pozdravil, pa se vseeno nisem mogel spomniti od kje. Pa nekaj full glumit nisem mogel, njemu pa se je čudno zdelo, zakaj se tako zadržano obnašam, ker mu verjetno niti na misel ni prišlo, da se ga jaz ne bi mogel spomnit. Mal sem se mu zdel čuden. Jah, tukaj pa nimam kaj, verjetno je vsakemu neprijetno v taki situaciji. Lahko rečeš, da imaš sklerozo, pa če ti lahko pove od kje se poznata.

Tukaj so še mamice z vozički

Ja, tukaj ima večina ljudi težave. Sploh nisi edina. Dojenčki in otroci pa po mojih izkušnjah raje vidijo, če ne rineš v njih, ker potem oni začnejo rinit v tebe, da bi se igrali. Z mamico pa pač kot da bi bila sama. Če ti pa paše, pa lahko tudi kako temo v to smer rečeš. Ni nič predpisanega. Če se debata razvije se, drugače pa pač ne in greš naprej. Več sreče prihodnjič. Če si sploh želiš kaj pogovarjat, drugače brezveze sploh začenjat pogovor.

Pa radovedni pogledi ljudi, ki me že dolgo niso videli ... premerijo me od glave do pet in kar v očeh jim piše: Uf, ti si se pa fejst zredila

Se bo zgodilo samo enkrat ali dvakrat, ker potem jim bo že jasno da si se pač zredila za tistih 50 kg. Kaj čjo to vedno znova ugotavljat. Ti pa če si se toliko zredila, pa tudi ne moreš pričakovati, da tega ne bo nihče opazil. Bodo pa opazili potem, ko jih bo hoja po sončku v hrib vzela.  Kar gre dol gre tudi gor oz. kar gre dol gre tudi dol. Če pa opazijo samo stvari ki gredo gor, potem so pa pač bučkoti.

In vsakič se bojim, da mi bo kaka žoga v glavo priletela.

Saj žoge so ponavadi dovolj mehke, da ne boli preveč. Hecam se. Verjetno misliš na to, da bi bil to hec za druge otroke in bi se smejali? Poskusi se še sama nasmejti in reci kak BOJNG. Otroc so otroc in se jim to zdi pač smešno in zanimiv. Dont worry.

Lira, dolgo si že abstinirala od tega da se sprehodiš po ulici. Dovolj bo asketstva. Prav užitek ti je lahko it ven eksperimentirat. Če se ti kaj zgodi, kar nisi predvidela, boš imela vsaj kaj konkretnega premlevat. Potem pa s tem konkretnim pridi na forum in bomo skupaj premlevali. Tukaj boš vsekakor našla razumevanje in pogled ven iz tvoje nesigurnosti in zaskrbljenosti.

Zdele sem bolj malo tuhtal, pa zato več pisal, kar mi je na misel prišlo. Če bi še enkrat bral, bi verjetno kaj spremenil. Če bi vsi napisali svoj odziv na tvoje sporočilo, bi se dalo verjetno bolj z distanco gledat na moje, tako da, je tole moje dolgo sporočilo samo ena čist subjektivna povratna informacija in je ne preveč resno jemat, prosim. Tudi ne mi zamerit, ker sem se tu pa tam pohecal na tvoj račun.

[Toja]

zelo_resen ... prav luštno je bilo prebrat tele tvoje nasvete...pa še ZELO prav imaš...

[melita]

Dovolite mi, da se resno pošalim - jaz bi bila vesela, če bi na svojem sprehodu srečala vsaj 10% ljudi iz Lirinega opisa. Če grem trikrat čez vas morebiti srečam eno ali dve osebi, pa še ta se skriva v kakšnem oddaljenem kotu dvorišča.

[zelo_resen]

 

Dovolite mi, da se resno pošalim - jaz bi bila vesela, če bi na svojem sprehodu srečala vsaj 10% ljudi iz Lirinega opisa. Če grem trikrat čez vas morebiti srečam eno ali dve osebi, pa še ta se skriva v kakšnem oddaljenem kotu dvorišča.

toja, vesel sem da ti je bilo všeč, še bolj bi mi bilo pa, če bi bilo všeč tudi Liri.

Garfield, ti odgovorim. Za enkrat mi še tistega članka ni uspelo prebrat... pa tud danes je že prepozno.

[zelo_resen]

zelo_resen, oprosti če sem dajala vtis da si vsiljiv...nisem mislila, sam imava različen način razmišljanja in pač meni tvoji nasveti kako se spopad s tem ne pomagajo, nč slabega drugače  Sad.

Ni se ti treba opravičevat. Se mi zdi čisto ok, da ne hvališ nečesa, če tako ne čutiš. Če bi delala kontra pa res ne bi bilo v redu. Enkrat sem v tej temi tudi napisal, da me samo kritizirajte..., torej po tej logiki si bila še daleč od tega. Mislim pa, da sem takrat pretiraval. Želel bi si, da bi lahko sprejel kritiko tako, da se ne bi čutil osebno napadenega ali si mislil slabo o sebi in pohvalo tako, da mi v glavo ne bi stopila domišljavost. Hm, nekako tako. Vidiš, če je to šele ideja v glavi, potem kje sem glede duševnega razvoja. In potem ni čudno si začnem kaj misliti, si kaj po svoje iterpretirati...

[Lira]

Zelo_resen, hvala za tvoje prijazne besede. Prav ganjena sem, da si se potrudil analizirati moj zapis. Hvala tudi za čisto konkretne napotke, tisto o pozdravljanju recimo in nasploh vse se mi zdi super. Tudi tisto, kar si napisal malo v hecu. Res vse.

Razdalja na kateri pozdraviš pa je odvisno, če se približuješ ali oddaljuješ. Če se približuješ potem, ko si prideta skupaj

Kam pa gledaš v času približevanja, ko si gresta nasproti, recimo zadnjih 30 metrov, preden prideta skupaj?

Ko pozdraviš? Ja če ti ni kaj jasno jo pač vprašaš če je vse v redu.

Mah, ta je itak gluha in nikomur ne odzdravlja. Razen mojemu možu. Njemu iz neznanih razlogov celo pomaha, ko se peljemo mimo. 

Se mi je že zgodilo in verjetno se je že vsakemu. Meni se je enkrat zgodilo pred kratkim tako, da me je nekdo ful navdušeno pozdravil, pa se vseeno nisem mogel spomniti od kje.

Ampak meni se to dogaja kar naprej. Na primer: v zadnjih parih mesecih trikrat zapored nisem prepoznala odraslega sina očetove druge žene. In ga najbrž ne bi niti četrtič ... Pa prisežem, da ne zanalašč.
OK, bom rekla, da imam sklerozo.

Dojenčki in otroci pa po mojih izkušnjah raje vidijo, če ne rineš v njih

Hvala lepa, mi še na misel ne pride. Torej grem mirno lahko naprej. 

Se bo zgodilo samo enkrat ali dvakrat, ker potem jim bo že jasno da si se pač zredila za tistih 50 kg. Kaj čjo to vedno znova ugotavljat.

Pišuka, a veš, da imaš prav! Hvala za tole, še posebej.

Saj žoge so ponavadi dovolj mehke, da ne boli preveč. Hecam se. Verjetno misliš na to, da bi bil to hec za druge otroke in bi se smejali?

Ne, saj ne mislim, da bi me kdo ciljal. Ojoj, samo še tega se mi manjka ... 
Pač, se bojim žog. Bojim se tudi razposajenih otrok. Otrok z žogo pa sploh.

Prav užitek ti je lahko it ven eksperimentirat.

Užitek ravno ne. Vem pa, da bom poskusila. Enkrat že.

Ali in (če) koliko se bojiš, da bi ljudje na ulici hoteli preveč druženja s tabo, tebi pa bi bilo odveč, ne bi pa znala jih "odgnat"?

Ne, ne bojim se tega, da bi se ljudje na ulici hoteli preveč družiti z mano in mi tudi niso odveč, vsaj običajno ne. Nisem nek ljudomrzneš, ljudi na splošno imam še kar rada. Tudi ne bi hotela živeti kot samotar. Zadnjič je prišel en sosed na obisk in mi je prav pasalo debatirati z njim. Super je. Z najbližjimi sosedi tudi z veseljem poklepetam čez ograjo. Ma, težko to razložim. Niso toliko problem ljudje, ampak situacije in jaz v njih oz. moj odziv nanje. Na ulici sem kot nemočen otrok z napako, ki je vsem na očeh. Problem je v meni in v tem, da me pred ulico oz. na ulici (in še kje drugje) preplavi zelo neprijeten občutek sramu in nedefinirane tesnobe. Nedefinirane v tem smislu, da tisti trenutek zavestno nikoli ne razmišljam, kaj pomeni. Sram je patološki in vem, od kje izvira, ne morem pa tega napisat na javni forum. Omenjena tesnoba je pa v resnici prastar občutek osamljenosti in zapuščenosti, pa strah, da nisem in nikoli ne bom dovolj dobra.

[Lira]

Dovolite mi, da se resno pošalim - jaz bi bila vesela, če bi na svojem sprehodu srečala vsaj 10% ljudi iz Lirinega opisa. Če grem trikrat čez vas morebiti srečam eno ali dve osebi, pa še ta se skriva v kakšnem oddaljenem kotu dvorišča.

Blagor tebi. Jaz pa bi bila "srečna", če ne srečala nikogar.

Če pa bi iz kakršnega koli razloga zdajle res morala po ulici, bi prej kot kakšen specialec oprezala skozi okno in bi za izhod na plano izbrala trenutek, ko bi bil 'zrak čist'. Za nazaj bi bil pa seveda večji problem. Mja, naša ulica je zelo živahna.

[Garfield]

Lira jaz sem tudi srečen, kadar je manjša gneča na cesti. Samo, ko me pri pri tem nebi oviral čas.

Pri meni se recimo začne taka zelo "hobi" biciklistični čas... Po pravici povem, da sem najbolj zadovoljen to početi v dopoldanskem času, ko ni vikenda... Do konca "civilizacije" pa šibam, kolikor se le da... Potem se pa malo sprostim...

To sreču sem imel junija lansko leto, ko sem bil v bolniški poln delovni čas... Potem, pa ko se je pa začel 4-urni... Sem pa že večkrat zablokiral.

Pa še ena zgodbica od danes... Sem se načrtno spravil v trgovino ob čisto "nenormalni" uri .. Ko prvi že nabavijo najnujnejše stvari, delavci pa še negredo po malico... V eno trgovino, ki ima vozičke po barvah nekako razporejene... Lej ga zlomka, jaz po opravljenem nakupu "priklapljam" tisti voziček kot "budala", naj mi da že denar ven, pa ni šlo.

V tistem času pride zraven starejši gospod in mi reče, s kar nejevolnjim pa tudi malo očitajočim glasom:
"Ali današnja mladina nič ne gleda več." Sem mu hotel iti rožico nabavit, pa je nisem (sem kao mladinec še .)

Jih je potrebno po barvi razporediti.
Sem pa v tistem trenutku z malce vzvišenim glasom (ne znam preveč na glas gobezdati:) da nebo pomote: Vsi pač nismo brez napak, tako kot večina ..

Nisem se čisto pasivnega naredil...  

Je pa res da, jaz veliko zadev nehote ne opazim... ne vidim vsega. Tudi ko razmišljam o preteklosti je potem vse bolj megleno :(Ampak, že to da grem sam v trgovino je zame velik uspeh. Samo prej moram vedeti, kje je kaj in potem ven...)

Enostavno nebi smel komentirati, ampak priznam, da mi je dobro delo eh tole je bolje .

Pa če verjamete, zelo spoštujem starejše, ampak tudi sam imam težave...
Odzval pa sem se, pa na dosti bolj kulturen način kot on.. Malce mi gre na trenutke bolje 

Ampak potem pa neskončna zanka... Spreminijo mi postavitev živil,WC papirja, prodajaci se zamenjajo, pa sem spret na začetku

[anouk]

Mene pa nekaj še zanima, kolk berem ste vsi bolj ali manj poročeni. Kako ste kljub temu našli nekoga? (morda malo čudno vprašanje)...ker meni se vse bolj in bolj zdi, da glede nato kakšna sem v družbi, sploh novih ljudi, da bom zaradi tega vedno nekako sama  .

[Garfield]

anouk... Jaz sem se že velikokrat to vprašal...
Ne vem... Ni vse v glavi enako kot pri partnerju...

Mene to preseneča, očitno so partnerji, ki majo zelo drugačme predstavo, kot sem jo imel jaz (naivnež pač)dojemljivi za težave. Ali jih pa sploh ne zaznavajo ipd...

Ja zelo različni smo si

Ampak ljubezen je "zgleda čudna stvar"... Jaz sem srečal ljubezen v eni družbi, ki mi je bila takrat "nepredstavljivo všeč"... Hvala za to priložnost (Tudi srce ima dobro, samo ko se pa nekaj odloči, se gre pa zase.  Spznal sem, da sem resnično ljubil.
tako je tajalo 6-7let, pa negrede na ogromno neviht, ki sva jih imela sva se "očitno kao"razumela.

Saj sva oba začela rast šele od 24. leta.. Potem je pa šlo počasi navdol... jaz socialno neprilagojen,
večini stvari sem se se izogibal, ker se v veliki množici nisem/se ne počutim sproščen. Kriva za konec je pa na obeh, vsaj tako se tolažim, za tango sta potrebna2.
RESNICA PA JE... KAJ SE BO UKVARJALA S TAKIMI PROBLEMATIKI, ČE GRE LAHKO V BOLŠE ŽIVLJENJE.
Gre naprej in rezultati so obetavni...

Pomaga tole izpodeanje , če verjamete ali ne... Pa še v napačno temo vpišem

Sorry

[Garfield]

Tole je malo sarkastično, ker je napisano greš na portali, kjer se sljudje spoznavajo,,,
Moj sosed jih kar velikokrat domov pripelje,gredo pa potem same ... 21 centuriy...
Samo, če boš imela socialno fobijo bo malo težje, ampak ne obupat :sesmejem:eko