Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[zelo_resen]

V naši kulturi je samozavest zelo hvaljena. Torej mi, ki imamo(pustimo to kaj jaz sedaj imam ali nimam) soc. fobijo smo že po definici podvrženi sramu, saj, ko se pojavimo v družbi v kateri je samozavestno obnašanje visoko cenjeno, izstopamo s svojo skrivnostjo nesamozavsti. Posledica je, čutimo sram, ko to skrivnost drugi opazijo, da smo nesamozavestni.

[zelo_resen]

Ja še huje mi  je potem, ko verjetno izgleda kot da sem "preveč lena" da bi se jo naučila.

Če pomaga si reci, da boš pač pustila vtis nesamozavestne in lene osebe, ampak tam si pa vseeno zaradi sebe, da poveš tisto kar si se naučila, pa sram, vtisi, posmehovanje,... gor ali dol.

[Garfield]

anouk upam, da ti je šlo... oz. da ti bo šlo

sporoči

[Garfield]

Saj mogoče sem tečen, ampak otroci naj pa gledajo risanke v nedeljo zjutraj

Vem, da ne boš zameril... Viva je tudi kul

[zelo_resen]

  Sem ti že zadnjič hotel odpisat glede risank, pa je tko izven teme, da sem potem zbrisal kar sem imel napisano. Da pa boš pomirjen: hčerka gleda risanke: čebelico Majo(ta novo in ta staro), pujso Pepo, Bineta, Frančka,... pa tudi živžav gleda pri babi. Še večkrat pa so na sporedu pravljice: Bobek in barčica, Franček, Mandi, Čriček in mravlje, Veveričina skrivna shramba, Hvaležni medved, Melje melje mlinček,.... in še mnoge druge, ki se jih niti ne spomnim takole iz rokava. Samo te vem da ima zelo rada.

Čebelica Maja(ta stara) se mi pa zdi super tudi za nas starejše. Priporočam. Recimo: Maja in deževnik Max.

Še vedno skrbi? Saj vem, da si hotel zvedeti za naslove kakih lepih risank in pravljic in je skrb samo pretveza.

[Akiyo]

Živjo, sem se odločila da še jaz kaj dodam…

Lira, glede sosedov je bilo meni najbolj zoprno zaradi pozdravljanja…no malo mi je še, samo zdaj vem prbl. kdo bo nazaj pozdravil kdo ne bo…tko da za tiste ki vem da ne bodo se delam da jih sploh ni, ampak vseeno čutim kako strmijo vame,  in je tko kot da bi v kakšnem počasnem posnetku hodila.
 Lani junija  sem začela jemati zdravila se je soc. fobija precej zmanjšala…
Januarja se je pa začelo slabšati (je pa res, da je to verjetno zaradi neke spremembe ki se je zgodila kar tako čez noč)  Če sem šla kam še s kakšno osebo ki ji zaupam ni bilo panike, ampak se je tud to spremenilo, ker sem se nekako nazaj začela zatekati k alkoholu, tudi če sem z osebo ki naj bi ji zaupala. Po alkoholu nisem tesnobna,ni me strah ljudi, lahko normalno brez strahu govorim, v glavnem sem pomirjena. Ampak s tem bi rada nehala, ker je že nekako tako da moram vedno več da je sploh kak učinek.
Se mi zdi da če bi dobila druga zdravila se bi tole stanje precej popravilo : seveda vem da bom morala tudi sama kaj delat na tem in sem pripravljena, samo res rabim občutit da mi zdravilo kaj pomaga zraven, ker te ki imam zdaj je res kot da nič ne bi imela. Samo kaj pa ko nobenega psihiatra ne dobim…in za čakat je tako dolgo. Sicer mi je za eno povedala znanka, ji bi mail napisala, se bom mogla prisilit da sploh pošljem, me je strah da če mi odpiše bo pisalo da me ne more vzeti, ah ja...

Lepo se imejte.

[anouk]

Ja saj vem, da sem tam zarad sebe, ampak vseeno mi ni fajn...
Drugače pa ja, šlo mi je ok, dokler nisem nekaj čist narobe naglasila in sem nato morala trikrat prav ponovit, da je blo v redu...nakar so se mi vsi smejali, potem dalje pa sem bla čist off, ker sem se čist zmedla  . Nevem kje vsako uro se mene najde za branje  . V takih trenutkih bi najraje zadela na lotu, se odselila nekam sred ničesar in v miru živela sama s seboj  .

[zelo_resen]

Dragi soudeleženci v tej temi,

Že ene parkrat sem dobil občutek, sedaj pa sem se začel zavedati, da s svojo "pomočjo" postajam vsiljiv. Zato grem za kakšen teden na oddih, da se malo skuliram.

Lep sončen teden je pred nami, veliko sonca v srcih želim tudi vsem vam.

LP

[Lira]

Zelo_resen, če si ti sam pri sebi želiš oddiha, potem pojdi in se naužij sončnega tedna, imej se maksimalno fajn, čez en teden se pa spet tipkamo ... 

Če pa greš na "oddih" samo zato, ker si dobil fiksno idejo, da se nam zdiš vsiljiv, potem ga pa fajn lomiš ... in boš naredil točno to, kar mi socialni fobiaši v družabnih situacijah tako radi počnemo: umaknemo se.

Veš kaj, ti bom dala še enkrat za prebrat kar tvoje lastne besede:

Tako nagovarjam in spodbujam vse, ki bi radi kaj prispevali k temi, pa ne,  zaradi zadržkov ker se jim je težko izpostavljat, naj se ne bojijo in sekirajo, ker tudi če dobijo negativen odziv, ga bodo pač dobili. Bojo vsaj imeli možnost kaj ozavestiti pri sebi. In drugič probali na drugačen način. Včasih pa tudi ne dobi kdo odziva, ki bi si ga zaslužil... Ne si takoj pesimistično interpretirati. Obstaja tisoč razlogov, zakaj je nekdo reagiral tako kot je in ne drugače, kot bi mi mislili da bi naj.

Mislim, da nas je tukaj kar nekaj takih, ki nam je tale tema še posebej všeč. In kar vprašanje, če bi kdajkoli takole oživela, če je ne bi ti dvignil na noge.


Akiyo, anouk Se bom jutri še kaj oglasila, danes je že prepozno. Lahko noč vsem.

[LostOneFuture]

a veste kaj pa mene mori, včeraj mi mož reče naj grem do sosede vprašat kdaj bodo krompir sadili, ker jim mož prebrana vedno njivo, in je njen mož že včeraj prosil, in to ja tako naglas govoril, da sem opazila da se je soseda od daleč obrnila proti nama, najbrž je slišala, in jaz sem naenkrat čutila tak odpor, tako da ko sem odšla v hišo sinčka previt, pol nisem šla nazaj ven da bi ob 17uri še šla enkrat na sprehod z sinčkom, sem se raje v hiši igrala z sinčkom in seveda nisem šla sosede vprašat!  Katastrofa! 

Al pa tale fora, si v mislih zadam, da bi spekla pecivo za sosedo in ji ga nesla in bi pol počvekale, pol pa mi zmanjka časa, in ker mi je nerodno da nisem peciva spekla, ( kot da soseda za to ve in je jezna name a ne?  ) in ko se pol odpravim na sprehod, tako hitro oddrvim z sinkom mim njihove hiše in na hitro pozdravim, kot da se mi nevem kam mudi.... 

Pa še ena stvar, k dobim kak sms, hočem takoj odpisati, pol pa tako dolgo gledam tist sms pa 10krat zbrišem kaj sem hotla napisati ker se sekiram da bom kaj narobe napisala, da toooolk enga časa za brezveze porabim 

[zelo_resen]

Lira, hvala za spodbudo. Hm, morda se mi pa res le zdi. Potem pa se tipkamo naprej.  Samo, če bom s čim nadležen zahtevam, da mi to napišete. OK? 

LostOneFuture, hm ja, dobro si pogruntala. To je ta sindrom, ki ne vem kako se mu reče. Ko kar ne veš, pri čem si. Al je drugim prav tako kot delaš, al jim ni, al bodo jezni, al so užaljeni, al si bodo kaj mislili, al jim moriš, al si jim v napoto, al jim kradeš čas,... Potem pa tako kot praviš, da se potem toooolk enega časa za brezveze porabi. Morda pa je najbolje, da delaš tako kot misliš da je OK in prav, problem drugih pa je, če ti ne dajo vedeti, da jim kaj ni všeč. Vem, da lahko potem se ta gnev pri drugih nabira in na koncu začne nekje butat ven, ampak, ni pa treba že prezgodaj ugotavljat kaj bi lahko bilo narobe z našimi ravnanji. Potem, ko bo kaj hujšega, se bo lažje čutilo. Mogoče. Samo en pogled v tem trenutku. Jih je še 83 možnih.

LP

[eya]

V naši kulturi je samozavest zelo hvaljena. Torej mi, ki imamo(pustimo to kaj jaz sedaj imam ali nimam) soc. fobijo smo že po definici podvrženi sramu, saj, ko se pojavimo v družbi v kateri je samozavestno obnašanje visoko cenjeno, izstopamo s svojo skrivnostjo nesamozavsti. Posledica je, čutimo sram, ko to skrivnost drugi opazijo, da smo nesamozavestni.

..in po vsem tem nekateri uživajo v norčevanju iz takšnih in podobnih stvari. Fino je, če si sam toliko močen, se prepričaš, da potem poskušaš zabrusit kaj nazaj oz. dati kontra. Sama sem včasih prav otrpnila, postala "rdeč paradižnik" in pogledala dol. Ampak izkušnje, čas in situacije te naučijo, da jim ne ostaneš dolžan. Pa četudi še kdaj "zafarban", me to sploh ne moti več v tolikšni meri, da jim ne bi mogla spustit kakšne kajle..ali pa se človek pošali tako na svoj kot tuj račun, pa zadeva drugače izpade..

[Lira]

Zelo_resen

Meni nisi nič nadležen, zdiš se mi en tak izrazito raziskovalen tip človeka, ki se trudi priti problemu do dna in najti rešitev, pa ne le zase; pomagati si želiš tudi drugim. V tem ni absolutno nič slabega, kvečjemu nasprotno. Problem je samo, da je socialna fobija tako preklemansko področje, kjer ni nekih univerzalnih odgovorov in instantnih rešitev. In se pač lahko zgodi, da niso vsi ljudje navdušeni nad neko idejo, ker morda oni sami nimajo z njo kaj početi, ker razmišljajo drugače ali pa imajo drugačne težave ... Kakor koli že. Meni je ta tema všeč in se želim pogovarjati na tak način še naprej, ker čutim, da mi koristi.

Vesela sem, da mi včeraj nisi zameril. Je bilo že pozno in mi je zmanjkalo časa, da bi napisala še, da razumem tvojo reakcijo, ker imam tudi jaz sama s sabo kdaj podobne probleme ob pisanju na forum. Na primer, kadar objavim kak dolg post (ker mi je pač zapasalo pisat), takoj pomislim: pismu, sem nadležna, ja kdo bo pa to bral ... Ali pa ko ne dobim odgovora ... Ali pa ko včasih napišem poste v različnih delih foruma in potem v koloni 'Zadnji prispevek' vidim povsod Lira, Lira, Lira ... Me kar malo panika zagrabi, da sem "all over the place". Ja, to so vse simptomi socialne fobije ...

In mi se moramo naučiti reagirat drugače kot z umikom in neskončnim ter popolnoma nekonstruktivnim premlevanjem, kako nismo za nikamor.   

Al je drugim prav tako kot delaš, al jim ni, al bodo jezni, al so užaljeni, al si bodo kaj mislili, al jim moriš, al si jim v napoto, al jim kradeš čas,... Potem pa tako kot praviš, da se potem toooolk enega časa za brezveze porabi. Morda pa je najbolje, da delaš tako kot misliš da je OK in prav, problem drugih pa je, če ti ne dajo vedeti, da jim kaj ni všeč.

Točno tako!

[Lira]

Anouk, Garfield in drugi, ki ste pisali o nerazumevanju ali celo posmehovanju kolegov, kadar je kdo v očitni zadregi pred drugimi ... Žal mi je, da se vam je to dogajalo ali pa da imate takšne slabe izkušnje še zdaj na dnevnem redu. Očitno precenjujem sposobnost empatije pri ljudeh na splošno. Ne vem no, če bi do mene kdo prišel, da ima take in take težave, ali pa do asistentov in profesorjev, ki jih jaz poznam, sem prepričana, da bi to upoštevali. Res ne razumem škisa, ki gre kar vsako uro mučit dekle, ki se ji od zadrege zatika pri branju ... In če bi opazila, da se kdo posmehuje vrstniku med njegovo predstavitvijo, bi ga nagnala iz predavalnice. Resno.

[Lira]

Živjo, sem se odločila da še jaz kaj dodam…

Lira, glede sosedov je bilo meni najbolj zoprno zaradi pozdravljanja…no malo mi je še, samo zdaj vem prbl. kdo bo nazaj pozdravil kdo ne bo…tko da za tiste ki vem da ne bodo se delam da jih sploh ni, ampak vseeno čutim kako strmijo vame,  in je tko kot da bi v kakšnem počasnem posnetku hodila.
 Lani junija  sem začela jemati zdravila se je soc. fobija precej zmanjšala…
Januarja se je pa začelo slabšati (je pa res, da je to verjetno zaradi neke spremembe ki se je zgodila kar tako čez noč)  Če sem šla kam še s kakšno osebo ki ji zaupam ni bilo panike, ampak se je tud to spremenilo, ker sem se nekako nazaj začela zatekati k alkoholu, tudi če sem z osebo ki naj bi ji zaupala. Po alkoholu nisem tesnobna,ni me strah ljudi, lahko normalno brez strahu govorim, v glavnem sem pomirjena. Ampak s tem bi rada nehala, ker je že nekako tako da moram vedno več da je sploh kak učinek.
Se mi zdi da če bi dobila druga zdravila se bi tole stanje precej popravilo : seveda vem da bom morala tudi sama kaj delat na tem in sem pripravljena, samo res rabim občutit da mi zdravilo kaj pomaga zraven, ker te ki imam zdaj je res kot da nič ne bi imela. Samo kaj pa ko nobenega psihiatra ne dobim…in za čakat je tako dolgo. Sicer mi je za eno povedala znanka, ji bi mail napisala, se bom mogla prisilit da sploh pošljem, me je strah da če mi odpiše bo pisalo da me ne more vzeti, ah ja...

Lepo se imejte.

Akiyo, hvala za tvojo izkušnjo z ulico. Jaz čutim zelo podobno. Enkrat bom res napisala kaj več o tej svoji ulici, po kateri se nisem sprehodila že več kot eno leto. Samo z avtom se upam po njej. Ko je bil avto pokvarjen, sem klicala v službo in vzela tisti dan dopust, ker se nisem mogla pripraviti do tega, da bi se izpostavila tej "grozi".

Jaz sem sicer zelo nagnjena k odvisnosti, alkohola pa k sreči ne maram. Ja, že veliko ljudi je začelo piti ravno zato, ker so si s tem lajšali simptome anksioznosti. Prav se mi zdi, da misliš nehati. Res, nehaj, dokler še lahko.

S katerega konca pa si, če smem vprašat? Mogoče ti lahko kdo priporoči kakšnega psihiatra. Za mojo vem, da še jemlje paciente in tudi čakalna doba ni dolga (1 mesec). Nobenega smisla ne vidim v tem, da bi nekdo še naprej jemal zdravila, ki mu ne pomagajo ... Jaz pri svojih AD pošteno čutim pozitivne učinke.

[LostOneFuture]

meni je tema tudi zelo všeč, se mi zdi da se razvija v zelo zanimivo smer  

Lira   midve sve si pa zelo podobni, če se ne motim imaš ti tudi težave z prenajedanjem?   če ne, pa oprosti če sem narobe razumela...

no pri meni vsekakor najbolj težava sram ali občutek krivde, ko recimo mene nekdo opravlja ( joj kako me to moti, vstran 1-2m stojim od ljudi, oni si pa govorijo o meni in mislijo da ne slišim...halo??? ) in pol hočem komu kaj nazaj zabrusiti, v glavi se mi odvija celi scenarij kaj bom in kako, pol pa pridem tik preden zinem do točke kako bi lahko nekoga prizadela in izpadla kot neka agresivna oseba in bi me pol še kje vsi ostali ki so tam nazaj napadli...in se počutim krivo, pa kadar se mi zdi da je nekdo nekaj drugega od mene pričakoval ( sej še danes nevem ali se je kasneje izkazalo da sem si jaz bolj domišljala, kot je res to bil problem   ) me je sram, ker nisem naredila, in mi bo vsak trenutek nekdo rekel, tj. ozmerjal itd... primer: soseda in pecivo!

vem da tale vzorec prenašam iz leta v leto, moja starša me ogromno stvari nista naučila, namesto da bi mi pokazala kako je prav, sta mi samo rekla kako si neumna, sramoto nam delaš, ali pa ko sem hotla pecivo pečt prvič...mamin odziv: kdo ti je dovolu to posodo vzeti, spravi se ven iz kuhinje, še  uničila boš kje kaj! tako da sem danes zelo pazljiva, perfekcionistka, dostkrat se ženem samo za tem, kako bom nekaj v nulo naredila, prijateljev okoli sebe pa nimam ravno no moj mož je moj najboljši prijatelj   takrat sem bila premajhna da bi vedela kje infomacije iskati, danes pa sem odrasla  in tudi informacije imam na voljo, sam tisti preklop oz klik noče narediti...   in se vrtim v začaranem krogu

in to me jezi, da si vse v glavi naštudiram kako bom sproščena, kaj bom naredila itd. pol pa k pridem na mesto 'boja' pa mrk, tišina, misli kar švigajo kaj bi rekla, kaj bi naredila, pa jih ne morem ujeti, celo pozabljam sproti kaj sem hotla, in po 2-3urah sem izmozgana, utrujena, sploh niti misliti več ne morem, kolk so misli norele, usta pa bila večino časa zabetonirana...


ravno v nedeljo sem se prisilila, in šla do drugih sosedov (ma smo tako majhna vas da nas je samo 10hiš in so kr vsi 'sosedje'   ) ker so naredili piknik, in cel čas sem imela slabi občutek kako me vsi opazujejo kot da sem iz vesolja priletela...   joj kako tega občutka ne maram...

[zelo_resen]

 
Supr dupr jupr. Hm Lira, ti pa imaš ene energije. Skrbi me edino da ti je ne zmanjka. Ampak upam, da boš znala najti pravo uravnoteženost, drugače pa povej, da dobiš še ti kako spodbudo.

Meni nisi nič nadležen, zdiš se mi en tak izrazito raziskovalen tip človeka, ki se trudi priti problemu do dna in najti rešitev

Supr, hvala.   Res je, želim priti do dna tej soc. fobiji. Želel bi si razumeti njene principe delovanja. Zelo si želim, da bi bilo več ljudi, ki bi hoteli raziskovati to reč. Meni je v užitek raziskovat in spoznavat. In zelo sem vesel, da si tudi ti take sorte. Moram pa se tudi zavedat, da ne želijo vsi iskati teh principov, ampak želijo morda po kakšni drugi poti priti do cilja. Pa tudi, da jih ne porivam v to kar se meni zdi super.

Anouk, Garfield in drugi, ki ste pisali o nerazumevanju ali celo posmehovanju kolegov, kadar je kdo v očitni zadregi pred drugimi

V mojem razredu v srednji šoli, je bilo tudi ogromno posmehovanja. A se je zgodilo nekaj, zaradi česar jaz od takrat ne gledam več te ljudi zgolj kot neke nasilneže, pred katerimi me je groza. Eden od teh sošolcev, ki se je še posebej norčeval je na koncu naredil samomor. V poslovilnem pismu pa je napisal: "preveč sem jih že prizadel". Težko je biti žrtev posmehovanja, ni pa lahko biti tudi na drugi strani. Želel bi si, da bi temu bivšemu sošolcu lahko rekel, da bova danes špricala šolo in ga povabim na morje, da se ob dobri hrani in pijači, ob pogledu na morje pomeniva kaj se dogaja in zakaj se mora to dogajat.

Eya, dobrodošla v temi, ki se počasi svetli.
Zelo dobro čutim, kaj je tvoje sporočilo glede "kajl". In se mi zdi, da bo kar držalo, da če človek pusti da drugi tacajo po njem, bodo pač tacali po njem. In če pusti da si vanj brišejo svoje blato, si bojo pa še blato brisali vanj. Kljub temu pa bi se rad vedno(večkrat) zavedal, da je tudi tisti drugi človek, ki mu tudi morda kaj manjka, da si blato briše v mene.

[zelo_resen]

Ogromno je še izhodišč za pisanje v vaših prispevkih in prav z veseljem bi jih bral, razmišljal o njih in pisal, pa me še posoda čaka za pomit, pa še zjutraj moram zgodaj vstat. Tako da vsem piscem v tej temi in bralcem te teme(ki bodo še danes to prebrali) želim miren preostanek večera in lahko noč. Lepši je večer, ko pomislim na vas in da ustvarjamo super temo.

[Lira]

Lira   midve sve si pa zelo podobni, če se ne motim imaš ti tudi težave z prenajedanjem?   če ne, pa oprosti če sem narobe razumela...

Ja, to sem jaz. In sem že pred časom v eni drugi temi rekla, da sva si podobni.

Hm Lira, ti pa imaš ene energije. Skrbi me edino da ti je ne zmanjka. Ampak upam, da boš znala najti pravo uravnoteženost, drugače pa povej, da dobiš še ti kako spodbudo.

 
He he, ti se kar oglasi, ko bo treba.
Ampak če mi kaj manjka, je pa to energija. Kaj bi jaz dala za malo več energije! 
In uravnoteženost tudi težko najdem. Pri tem imam ves čas težave. To si absolutno zadel.

Eden od teh sošolcev, ki se je še posebej norčeval je na koncu naredil samomor. V poslovilnem pismu pa je napisal: "preveč sem jih že prizadel". Težko je biti žrtev posmehovanja, ni pa lahko biti tudi na drugi strani.

Res je. In nasilneži so pogostokrat tudi sami žrtev. Žal mi je za tega tvojega sošolca. Jaz poznam podobno zgodbo. Fant iz paralelke.

[eya]

Res je. In nasilneži so pogostokrat tudi sami žrtev. Žal mi je za tega tvojega sošolca. Jaz poznam podobno zgodbo. Fant iz paralelke.

tega ne bom nikoli razumela, če je nekdo sam "žrtev" nevem zakaj bi se izživljal nad drugimi, ko pa še kako dobro ve, kako se človek lahko ob tem počuti. sama mislim, da ponavadi počnejo to tisti ljudje, ki se zavedajo svojih napak/pomanjkljivosti vendar jih niso sposobni/si ne upajo priznati tega pred drugimi. In dejansko se s tem norčevanjem in posmehovanjem skrivajo za neko masko, a globoko v sebi vedo, da se največja napaka skriva prav v njih.
Ker nekdo, ki je bil žrtev takšnega in drugačnega posmehovanja in se sam pri sebi zaveda, ter se je mogoče o tem s kom pogovoril, tega drugim ne bo počel, saj se človek še kako dobro zaveda, kako prekleto znajo takšne stvari prizadeti in koliko škode lahko naredijo.
Jst pravim vedno, bodi človek do človeka. Če nisi sposoben, potem pa se zamisli sam nad samo in poišči vzrok najprej pri sebi, šele nato obsojaj..