Potepinka, pa tako "obetaven" nick imaš...
Lahko ti povem, kako sem se jaz spopadala s paniko pred potovanjem.
Kmalu po tem, ko sem zbolela za anksioznostjo in paničnimi napadi, sem se znašla pred velikim izzivom, in sicer sem bila povabljena kot hčerkina spremljevalka na svetovno prvenstvo, ki je bilo na Poljskem.
To je pomenilo, da bom "obsojena" na avtobus cca 16 ur, da ne bom imela kam "pobegnit", da ne bom mogla na wc, ko bom začutila potrebo...in v tistem času sem jo čutila pogosto...
Moja hči je bila takrat stara 8 let, prvič je šla na tekmovanje, tako daleč pa sploh in vedela sem, da ji bo v veliko tolažbo, če bom z njo tudi jaz.
Mene pa je seveda panika grabila že od momenta, ko sem izvedela, da imam na avtobusu rezerviran sedež
Ok, pa sem si rekla, poglejmo česa me je pravzaprav tako grozno strah...In sem ugotovila, da me je bilo najbolj strah tega, da se mi bo "nekaj zgodilo" (padem skupaj, se mi zmeša, bruham, se pokakam...in ostale "cvetke") in to v tujini, kjer mi nihče ne bo mogel pomagati...
In sem šla še k svojemu psihiatru, mu povedala kaj me muči in me je lepo potolažil, da imajo zagotovo tudi na Poljskem bolnišnice in znajo oskrbeti človeka, če se mu "kaj zgodi"...
Svetoval mi je tudi, da naj pred potjo vzamem Helex, povem tudi svoji hčerki, da bom vzela en tabletek, po katerem bom morda malce bolj zaspana (da je ne bi slučajno skrbelo, če bi bila res kaj bolj zaspana...btw, nisem bla nič bolj, kot ponavadi
) in pač izkoristim to priložnost, ki mi je ponujena, da vidim nekaj sveta in doživim utrip tekmovanja ter stiskam pesti za svojo deklico.
Po moje bi me namreč zelo zelo obremenjevalo, če ne bi šla z njo, saj bi si (kakor se poznam) še danes očitala, da sem jo takrat pustila na cedilu.
Pa tudi zdrav razum mi je govoril, da se mi itak ne bo nič zgodilo, da je vse skupaj samo strah, ki me stiska za vrat in mi ne dovoli uživati tako, kot včasih.
No...pa smo šli. Seveda sem doživljala paniko, strah, tesnobo in vse kar spada zraven... In ker nisem želela vzeti Helexa pred začetkom potovanja, me je malo pred Ljubljano zagrabila taka panika, da sem že razmišljala ali naj pokličem svojega moža, da me pride iskat, kajti jaz bom v Ljubljani izstopila in ne grem več naprej...
Vendar se to seveda ni zgodilo, kajti Slavka se je lepo peljala naprej, na Poljsko. Pot je bila dolga, ni bilo enostavno in ko sedaj pomislim na vse skupaj sem ponosna nase, da sem presegla strah in doživela nekaj zelo lepih (pa tudi fizično napornih) dni v Kaliszu.
Jaz nisem tako močna, da bi šla - je strah močnejši od mene, čeprav vem, da se mi v bistvu ne more nič zgodit
Strah je toliko močan, kolikor mu TI DOVOLIŠ, da se njegova moč razbohoti. Da ni močnejši mu lahko dokažeš tako, da se izpostavljaš (za nalašč
).
In veš, da so zdravniki vsepovsod, da so ljudje, ki trpijo za paničnimi napadi in agorafobijo po vsem svetu in ne glede na to kje si ali doma ali pa na drugem koncu sveta SI VARNA.
Jaz sem nato še nekajkrat potovala na plesna tekmovanja, ne zgolj kot spremljevalka, temveč tudi kot tekmovalka, tako sem bila že v Amsterdamu, Kopenhagnu, Bochumu v Nemčiji...
Tudi letos me znova čakata dve potovanji, junija na Nizozemsko in oktobra na Dansko. Vsakokrat gremo z avtobusom, kar pomeni kar precej ur vožnje, vendar sedaj ne razmišljam več, kaj se mi lahko slabega zgodi, temveč uživam v vzdušju na avtobusu, hecanju, gledanju filma, spanju, poslušanju glasbe, branju knjige...Nekaj pač, da mi mine čas in da zaposlim svoje misli.
Ni enostavno...je pa možno in z vsako vajo (potovanjem/izletom) gre lažje.
Potepinka, veliko lepega potepanja ti želim
