FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
četrtek, 28. marec 2024 ura: 22:00


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: kam po pomoč?  (Prebrano 1287 krat)
0 uporabnikov in 2 gostov pregleduje temo.
izgubljena
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 1


« dne:: sobota, 16. februar 2013 ura: 16:58 »

Tako, pa sem le zbrala pogum za registracijo. Najprej naj povem, da ne bi smelo biti bolj srečnega človeka, kot sem jaz. Imam dobro in stabilno službo, najboljšega moža, odlične odnose s starši, taščo in tastom ter ostalimi sorodniki. Otroka, ki sta še majhna, sta zdrava, živahna in sicer precej nezahtevna v primerjavi z drugimi otroci. Čez dan sta preskrbljena, vedno sta tudi dobrodošla pri babicah, kjer sta sicer zelo veliko. S svojim telesom sicer nimam težav, postava je primerna, vse ostalo pa se tudi ne da spreminjati  kiselnasmeh.

Začelo se po prvem porodu, nekje po polovici leta so se mi pojavili srbeči izpuščaji. Skozi sem dala ogromno testiranj na raznorazne alergije, a ni bilo ugotovljeno nič. Diagnoza: koprivnica in antihistaminik, ki je pomagal. Po skoraj letu dni je koprivnica odšla tako, kot je prišla. Komaj sem se znebila ene nadloge, so prišli glavoboli. Tiščanje v glavi, vsakodnevni, na koncu že neznosni. Sledil je nevrolog, ct in mr glave. Vsi izvidi so bili ok. Nevrolog je predlagal, da za nekaj časa poskusim amyzol, če bi slučajno šlo za anksioznost. Po treh tednih ni bilo sprememb, zato sem tablete opustila. Sledil je nov pregled pri drugem nevrologu, slikanje hrbtenice (s katero imam že od mladosti težave), slikanje vratu, ki razen pričakovanih odstopanj, ki niso kritična, ni pokazal nič bistvenega. Dobila sem neke tablete proti migreni, ki so sicer pomagale, a imele krasne stranske učinke, tako da so šli kg samo še navzgor.

Sledila je druga nosečnost in porod. Pol leta po porodu se je pričelo znova: strašne bolečine v vratu in ramenih. Fizioterapija in manualna medicina sta bili "uspešni" za kratek čas. Poleg so se pojavile palpitacije ter ponovno glavobol. Sledil je kardiolog, ki je po obsežnih testiranjih lahko ugotovil le rahlo popuščanje mitralne zaklopke (nič hudega). Palpitacijam je sledilo zbujanje ponoči, omotičnost, slabost in ponoven pregled pri nevrologu, ki je ugotovil sinkopo mešanega tipa in rahel sindrom posturalne ortostatske tahikardije. Skratka, spet nič, kar bi bilo tragično, vendar je vseeno nadležno. Tudi pregled ščitničnih hormonov zaradi strašne utrujenosti je bil ok. Vmes sem tudi nekajkrat pristala na urgenci, ker sem izgubljala sapo, imela palpitacije, slabost itd. - seveda brez posebne diagnoze.

Končala se je porodniška, v roku treh mesecev sem zaradi spremenjenih razmer v stari službi, ki so me dnevno obremenjevale in se zaključile z dnevnimi bolečinami v želodcu ter tabletah proti kislini, zamenjala službo. Zdaj imam sicer precej manj stresno pozicijo, dobro plačo in primerni delovni čas. A ostale so mi vse telesne bolečine: glavoboli, bolečina v želodcu, napet in boleč vrat, neznosne bolečine po celem prsnem košu, ponovno se je pojavila koprivnica, omotičnost, ki vodi skoraj do nezavesti, čudni glavoboli, kronična utrujenost, motnje vida, itd. Skratka: delujem samo še s pomočjo protibolečinskih tablet, ki jih vzamem enkrat na dva ali tri dni. Vsi zaprti prostori brez svežega zraka so muka. Če je pretoplo, mi glava dobesedno vre. V avtu sredi vožnje zdaj v zimskem času odpiram okno...

Doma vidijo, da z menoj ni vse v redu. Za otroke vsi lepo skrbijo, dajo mi veliko priložnosti za počitek. Sama vem, da pri toliko pregledih telesno z menoj najbrž res nič ni. Osebna zdravnica mi je predpisala tudi lexaurin, ki pa me je le uspaval, vse ostale telesne težave so ostale - seveda sem prenehala z jemanjem. Nočem jemati zdravil, ker se mi zdi škoda svojega telesa in ker bi rada, da imajo otroci zdravo mamico. A tako več ne gre naprej. Bolečine se stopnjujejo, vedno več je težav in težavic. Hudo mi je, ko pridem domov in se uležem, namesto, da bi se igrala z otroci. A drugače ne gre. Če se kak dan prisilim in poskusim normalno funkcionirati, me zvečer prav vrže.

Naslednji korak je najbrž psiholog, a ne? Kam se obrniti po pomoč? Osebna zdravnica, ki je sicer duša, je trenutno sama živčna razvalina, poleg tega mi ni, da bi hodila k njej po napotnico za psihologa. Nekako imajo duševne/psihične motnje tako negativen prizvok, tako sram me je reči, da je morda vseeno psiha... Kako torej naprej? Predlogi, izkušnje, zaušnica ali le uho, ki mi le prisluhne - vse je dobrodošlo.
Prijavljen
Slavka
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 4.159



« Odgovori #1 dne:: sobota, 16. februar 2013 ura: 17:31 »

Izgubljena  rozicodam

Prebrala sem tvojo zgodbo in razumem tvojo stisko. Kljub temu, da praviš, da naj ne bi bilo srečnejšega človeka od tebe, je v tvojem življenju zagotovo tudi kaj takega, kar te spravlja v stres in te izčrpava...
Če ne drugega, je to skrb za dva majhna otroka, služba in občutek, da MORAŠ biti srečna zaradi vsega lepega, kar te obkroža...  kiselnasmeh

Citiraj
A ostale so mi vse telesne bolečine: glavoboli, bolečina v želodcu, napet in boleč vrat, neznosne bolečine po celem prsnem košu, ponovno se je pojavila koprivnica, omotičnost, ki vodi skoraj do nezavesti, čudni glavoboli, kronična utrujenost, motnje vida, itd. Skratka: delujem samo še s pomočjo protibolečinskih tablet, ki jih vzamem enkrat na dva ali tri dni. Vsi zaprti prostori brez svežega zraka so muka. Če je pretoplo, mi glava dobesedno vre. V avtu sredi vožnje zdaj v zimskem času odpiram okno...

Vse te težave so lahko tudi posledica anksioznosti ali pa morda izgorelosti. Naše telo namreč reagira s simptomi, ki nas opomnijo, da premalo skrbimo zase, da nismo v harmoniji s sabo, da se nekaj dogaja...
In če si opravila preiskave, s katerimi si izločila vzroke za takšno počutje v fizični bolezni, potem kar verjemi, da te muči psiha... Meni se npr. anksioznost izraža v omotici, vrtoglavici, slabi koncentraciji, utrujenosti, oblivanju vročih valov, potenju, izgubi apetita, slabšem vidu...

Citiraj
Nočem jemati zdravil, ker se mi zdi škoda svojega telesa in ker bi rada, da imajo otroci zdravo mamico.

Jemanje protibolečinskih tablet tudi ni najboljša rešitev, saj znajo le-ti na daljši rok jemanja povzročiti odpoved ledvic.
Tudi, če boš pričela z jemanjem antidepresivov, moraš vedeti, da je potrebno kar nekaj časa, da začutiš pozitivne učinke, nekje od 4-6 tednov traja uvajalno obdobje, v katerem se ti lahko stanje celo poslabša, kar je po eni strani pokazatelj, da bo zdravilo učinkovalo.

Citiraj
Naslednji korak je najbrž psiholog, a ne? Kam se obrniti po pomoč? Osebna zdravnica, ki je sicer duša, je trenutno sama živčna razvalina, poleg tega mi ni, da bi hodila k njej po napotnico za psihologa. Nekako imajo duševne/psihične motnje tako negativen prizvok, tako sram me je reči, da je morda vseeno psiha... Kako torej naprej?

Psihične motnje so trenutno IN, če še ne veš...  pomezik Torej čemu sram? Nič ni sramotnega, če človek poišče pomoč, ko sam ne more več naprej...sramotno je trpeti in vreči stran lepa leta svojega življenja zaradi mišljenja, da se tebi kaj takega ne more zgoditi, saj "konec koncev nimam težav, zaradi katerih bi me "izdali živci"."

Če te kaj tolaži, tudi jaz nisem nikdar mislila, da bom jemala antidepresive, da bom obiskovala psihoterapijo, da bom kdaj delila izkušnje in nasvete iz področja psihičnih težav, vendar se mi je ravno to zgodilo.
In čeprav so mi vsi govorili, da jaz pa res ne rabim psihiatra (ravno s takim prizvokom, da je psihiater pač za tiste, ki so malo "ku-ku"  Embarrassed ), sem se odločila za njegovo pomoč in še danes mi je žal, da se zanj nisem odločila prej, saj sem tri mesece brez veze trpela.  kiselnasmeh

In če je tvoja zdravnica "psihična razvalina", potem bo zagotovo razumela v kakšni stiski si in ti ne bi smelo biti nerodno o tem spregovoriti z njo.
Seveda se lahko k psihiatru naročiš tudi brez napotnice, vendar so ponavadi precej daljše čakalne dobe (kar vsekakor kaže na to, da nisi osamljen primer).

Glej, morda si doživela poporodno depresijo, ki je nisi takrat ustrezno obravnavala in pozdravila, morda imaš znotraj sebe konflikte, ki se potem odražajo preko telesnih simptomov, morda želiš preveč ustreči drugim in ob vsem skupaj pozabiš nase...Huh?
Kaj je tisto, kar tebi povzroča težave boš morala ugotoviti sama, seveda ob pomoči psihoterapevta, če se boš za to odločila.

Pa še nekaj napotkov:

- brezplačne skupine za samopomoč društva DAM, kjer boš naletela na razumevanje, izkušnje sotrpinov in morda smernice za reševanje svojih težav

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

- seznam terapevtov

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

- nekaj gradiva s katerim si lahko poglobiš znanje s področja anksioznosti

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Izgubljena, želim ti, da se čimprej znova "najdeš" in zaživiš lahkotno in prijazno življenje...  rozicodam

« Zadnje urejanje: sobota, 16. februar 2013 ura: 17:35 od Slavka » Prijavljen

"Per aspera ad astra"
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.083 sekundah z 22 povpraševanji.