panika vsak dan..

[perla]

Pisala sem ze na forumu za nove clane, pa zal ne dobim nobenega odgovora oz izkusnje.. Upam, da se tokrat najde nekdo, ki mogoce ve kaj se dogaja z mano. Naslednji teden imam sicer termin pri dr, vendar je zadnje case vsak dan tako naporen in morec, da bi rada slisala kaksno izkusnjo, ki bi me potolazila ali vsaj pomagala razumet..
Cipralex jemljem ze tretjic in vsakic sem imela napade panike se prve 3 do 4 tedne.. Tokrat pa se ne nehajo, celo stopnjuje se do te mere da jih imam zadnji teden vsak dan.. Minila sta dobra dva meseca. Poleg tega pa imam tokrat prvic tudi stranske ucinke (zaspanost, zehanje, omotica, obcutek da bom padla skup, brez apetita...)
Dr pravi da bi zamenjala AD, vendar ko berem forum, pisejo da te stranski ucinki minejo..
Prosila bi za kakrsnokoli mnenje ali izkusnjo, ker sem ze cisto obupana in zmatrana od konstantnih napadov in tesnobe 

[Slavka]

Perla 

Praviš, da jemlješ Cipralex že tretjič, torej si dvakrat že prenehala z jemanjem? Koliko časa pa si bila brez ADjev? Včasih se nam namreč po prenehanju jemanja ADjev počutje poslabša, kar lahko pripišemo tudi odtegnitvenim simptomom, marsikdo pa to vzame kot znak, da znova prihaja do anksioznosti ali depresije in pač prične znova z jemanjem ADjev.

Po izkušnjah na tem forumu, sem dobila vtis, da, pri vnovičnem jemanju ADjev, le-ti rabijo več časa, da pričnejo delovati. Morda so tudi pri tebi še vedno prisotni stranski učinki oz. se pozitivni še ne čutijo.
Če ti je zdravnica predlagala, da zamenjaš AD, bi jo bilo verjetno pametno poslušati, saj obstaja možnost, da ti Cipralex več ne pomaga.
Kaj hujšega, kot preživljaš sedaj, že ne moreš, zato tudi z menjavo ADjev ne tvegaš dosti, lahko pa pridobiš v kratkem boljše in stabilnejše počutje.

Poleg tega pa ti predlagam, da, predno znova opustiš zdravila, pobrskaš za vzroki teh tvojih težav. Meni namreč samo jemanje Asentre ni pomagalo, pomagala mi je tudi psihoterapija in postopno spreminjanje sebe, svojega prepričanja vase ter posluh za lastne potrebe in želje.

Perla = biser in biseri se vedno rodijo iz bolečine...a so hkrati tako zelo dragoceni. 

[alimali]

Slavka! Odlično povedano. Sploh pa zadnji stavek
Tudi sam sem prenehal z jemanjem AD-jev in pred kratkim moral spet začeti. Imel sem vse naštete tegobe iz vtojega posta Perla in tudi napadi panike so se stopnjevali in ne manjšali potem pa je to izginilo takorekoč čez noč. Je pa trajalo več kot 2 meseca in sem že bil rahlo obupan zakaj tablete ne primejo. Zdaj je v redu in je panika obvladljiva. Se pa tudi meni zdi, da so tablete res rabile več časa, da so dosegle isti učinek kot prvič.

LP

[perla]

Hvala za vse napisano    Vcasih besede bolj pomagajo kot katerkoli tablet.
Cipralex sem prvic jemala do konca, drugic pa sem ga zaradi nosecnosti morala nehat jemat cez noc po stirih mesecih. Najbrz placujem za nazaj in res z vsemi obrestmi. Menda Trittico, AD, ki ga bom zdaj zacela jemat, nima toliko stranskih ucinkov in prime prej. Tako pravi moj dr. Ce ima kdo izkusnjo s tem, bom zelo vesela ce jo deli z mano 
Odkar se mi je pred leti zgodil prvi napad panike, vem, da je treba razmislit od kje izvira vse skupaj in da je treba delat na sebi in spremenit marsikaj. Mislim, da sem prisla do vecine odgovorov, vendar mi tok zivljenja in vseh dogodkov, vsakic prepreci da speljem zastavljeno do konca. Kot da me nekdo tam gor preizkusa.. Vsakic ko sem na dobri poti pri urejanju zivljenja in odnosov v njem, predvsem pa v svoji glavi, mi vrze pod noge poleno, sprejmem, resujem.. in ne, ni se dovolj, se eno poleno in potem se eno... Vsakic.
Pri prebiranju foruma sem ugotovila, da bi se morala na tej moji poti kdaj zjokat, da pomaga, ampak ne morem.. Vem, da je za zjokat.. Ampak se ne morem.. Zadnjic mi je uspelo spustit tri solze in potem se mi vklopi nek obrambni mehanizem, ki rece ne bos se zdej zlomila, tole je treba premagat, ne pa jokat pa se sami sebi smilit.. in nisem mogla vec.. Pa vem, da bi mogla, da pomaga.

Vesela bom vsakega nasveta in izkusnje, najbolj pa, ce komu rata, da me spravi v jok. Kakorkoli, zjokala bi se radaaaa.. 

[chilispace]

Mislim, da sem prisla do vecine odgovorov, vendar mi tok zivljenja in vseh dogodkov, vsakic prepreci da speljem zastavljeno do konca

Ce si res zelis priti do konca ali se vsaj priblizat zeljenim ciljem, odpravo tezav,..potem pac ne smes pustiti, da te karkoli odvrne od tega, da prenehas na poti tja! Vsi odgovori so v tebi, postavi si prioritete v zivljenju, vprasaj se, kaj ti najec pomeni in kako si zelis ziveti!? Ce tega ne bos storila, bos stalno v iskanju nekih resitev, in jih tudi odlagala. To, kar sem ti napisal, pomeni delo na sebi - ne psihopterapija (delno sicer tudi), ne Ad-ji,..ampak postavljanje prioritet, poglobljeno zivljenje s 'samim seboj'!

 

[Slavka]

Perla 

Mislim, da sem prisla do vecine odgovorov, vendar mi tok zivljenja in vseh dogodkov, vsakic prepreci da speljem zastavljeno do konca. Kot da me nekdo tam gor preizkusa.. Vsakic ko sem na dobri poti pri urejanju zivljenja in odnosov v njem, predvsem pa v svoji glavi, mi vrze pod noge poleno, sprejmem, resujem.. in ne, ni se dovolj, se eno poleno in potem se eno... Vsakic.

Jaz pa menim, da takšno razmišljanje pač odraža zgolj tvoj dvom v to, da ti bo nekoč nekaj tudi uspelo in morda tako sama sebi ustvariš takšne pogoje, da si znova dokažeš to prepričanje, da ne moreš dokončati tistega, kar si si zastavila kot cilj... 

Sami smo namreč krojači svoje usode in zgolj od nas samih je odvisno kaj bomo storili s "poleni pod nogami" ... ali se bomo vanje spotaknili, ali jih bomo prestopili, ali pa jih pobrali, si iz njih zgradili stolček, se povzpeli nanj in občutili zadovoljstvo... 

Pri prebiranju foruma sem ugotovila, da bi se morala na tej moji poti kdaj zjokat, da pomaga, ampak ne morem.. Vem, da je za zjokat.. Ampak se ne morem.. Zadnjic mi je uspelo spustit tri solze in potem se mi vklopi nek obrambni mehanizem, ki rece ne bos se zdej zlomila, tole je treba premagat, ne pa jokat pa se sami sebi smilit.. in nisem mogla vec.. Pa vem, da bi mogla, da pomaga.

Pod prisilo se je težko zjokati. Solze prinesejo olajšanje takrat, ko stečejo spontano, ko jih izzove neko naše čustvo, ko smo pripravljeni to čustvo pokazati, ko nam solze ne pomenijo več znak šibkosti, temveč znak poguma...

Jaz sem imela težavo z jokom ob smrti moje mame. Tako zelo me je to prizadelo, da sem znotraj "otrpnila", otopela, nisem se zmogla oz. znala soočit s to ogromno, neznano bolečino, ki me je znotraj razjedala in od vsega sem si najbolj želela jokati in s tem sprostiti tisti neznosni pritisk v duši...
Nikdar prej nisem imela težave z jokanjem, jokam že ob kakšnem nežnem filmu ali pesmi, a takrat so se moje solze zataknile v grlu in me pustile trpeti...

Ti verjetno pri sebi res "zateguješ ročno zavoro", ter ne dovoliš, da te čustva preplavijo...Te je morda strah, da jih ne boš več zmogla kontrolirati, da boš s tem, ko boš pričela jokati, dvignila zapornico hudourniku, ki ga nihče več ne bo mogel zajeziti?
Si morda kot otrok "morala" potrpeti, biti "močna"? So te zmerjali s cmero, če si kdaj potočila kakšno solzico?
Veliko teh prepovedi, ki nam jih v otroštvu vcepijo naši starši in okolica, nam kasneje, ko odrastemo, dela probleme, vendar sedaj si odrasla in lahko sama sebi daš dovoljenje za vse tisto, kar želiš izraziti, saj je to tvoja osnovna pravica...

Sedaj si TI odrasla in lahko sama sebi, oz. svoji mali notranji deklici, ponudiš tolažbo in varno okolje, v katerem lahko izraziš svoja čustva...žalost...jezo...razočaranje... strah...

In tudi, če solze še ne bodo stekle, nič zato, pride čas tudi zanje... A, ko boš sama pri sebi začutila, da lahko jokaš, jokaj...takrat ne zadržuj solz in se jih ne sramuj, temveč jim pusti, da tečejo in odnašajo s sabo tesnobne občutke... 

Vse dobro ti želim 

[tanchy2]

živjo....
ja js sem bla kar nekaj časa na polovički paroxata...želela sem nehati z AD-ji. ampak se mi je ponovila, sicer v blažji obliki, ponovno sem sla na celo tableto in ja je trajalo precej dlje časa, da so tablete primle...

tudi sama včasih nočem zajokati oz. me je strah, ker se bojim da bom ponovno podoživela vso paniko in depresijo.
moram pa reci da sem zelo dobro shajala, ampak vceraj sem pa imela tako slab dan, da sem samo se o tem razmišljala kako se počutim, a se mi ponavlja? ojoj kak bedast filing. sej verjetno imamo vsi mi kdaj pa kdaj slabe dneve, ampak vseeno kaj naredite... res je da AD-je jem že skoraj 5 let in so prišli slabi dnevi in sem jih pregurala...sam trenutno sem tako vznemirjena, da sploh ne vem več kaj naj naredim.

prosim za kako spodbudno besedo...

[martinka83]

zdravo,

najbolj mi je padlo v oci ko si napisala, da se ne mores zjokat.... spominja me na mojo mami. z jemanjem ad sem pri njej opazila, da je prenehala jokat. po 10letih jemanja, vmes tudi prenehanja, je popolnoma otopela. oce je zelo psihicno agresiven, zmerjanja, nagla jeza, alkohol....sama sem zacela s psihoterapijo pred dobrimi tremi leti. to sem se odlocila ker se mi je pojavljal velik strah pred ljudmi, zaposlenimi,...
svoja dozivljanja sem opisala tudi pod temo anksioznosti, tako da si lahko se tam preberes....tudi ce jemljes ad ti svetujem, da si obvezno poisces psihoterapevtsko pomoc, ure imas normalno enkrat tedensko, da je res ucinkovito. ker imam kolegico ki obiskuje psihiatrinjo le enkrat na mesec in to se mi zdi absolutno premalo. se mi zdi da precej psihiatrov da zdravila in cao. kot da se prevec zanasajo samo na zdravila. res je, da je psihoterapija samoplacniska ampak je vredno. ker samo zdravljenje z zdravili ne bo nicesar resilo.
jst sem tudi svoji mami to predlagala, samo ni zelela it to pot, ni zmogla, nevem al ne upa.....in nimam kaj naredit, ker je ta odlocitev njena. me pa boli, ker sama sedaj vidim, da moja starsa sploh nista nikoli zares zivela. vedno sta bila ujeta v mislene cikle, brez zavedanja.....tudi sama sem bila to, predolgo.....ko sem tezave omenila zdravnici, mi je isto hotela dat ad, pa sem hodila v psihoterapijo ze tri leta...jih nisem zelela jemat in jih ne bi nikoli. vem da zdravila niso resitev. s psihoterapijo ugotovis kaj si zelis, gres cez obcutke nisem dovolj dober, ne bo mi uspelo,...in s tem pridobis zaupanje vase. z zdravili si samo potlacis custva, in vbistvu nikoli res ne zazivis.
tako da upam da ti uspe najt nekoga ki ti bo lahko koristno pomagal pri spopadanju s tezavami

[perla]

Evo, pred tednom dni nehala s Cipalexom. Drug dan sem se zbudila, kot da so ble vse samo sanje. Kot nova, sproscena, polna veselja, enegije. 
Komaj cakala dan ko grem k dr in mi predpise nove AD.
Vceraj je bil moj cetrti dan ko jemljem Trittico in sem imela tak napad kot se nikoli, pa sem jih prezivela vsaj 20 v zadnjih mesecih.. Prvic sem zacutila obup, ne morem vec tko, izcrpana sem od te borbe.. Telo mi je ponorelo, dusilo me je, groza.. ampak v tem obupu je bilo nekaj dobrega, pritekla mi je sloza.. Po dolgem casu ko si zelim, da bi se zjokala.. in ko sem se zavedla da mi po licu tece solza sem postala tako vesela, ta filing, koncno se bom zjokala in sem od 'veselja' nehala jokat.. No, saj tudi zacela nisem dobro.
Par dni nazaj so mi usle 3 solze srece za nekoga drugega.. Jokam lahko ocitno za druge in samo ko sem ze do konca obupana, pa se to samo eno solzico..
Psihoterapija je vec kot nujna, vem, zato bi prosila ce ve kdo za kakega dobrega pa ne najdrazjega terapevta, da mi ga priporoci.

[perla]

Dobila sem vse odgovore na zastavljena vprasanja.. Nekatere na forumu, nekatere sama pri sebi, ostale pri dr.. Zastavila cilje in se odlocla da bom zmagala. In kar je najpomembnejse, zjokala sem se in zdaj 'znam jokat' in dat ven vsakic ko je treba. 
Ne morem pa mimo tega, da ne napisem tukaj, da sem morala nehat jemat tudi te druge ADje, ki tudi niso prijeli.. in da te poti, po kateri sem sla v zadnjem obdobju z dvojimi neuspesnimi ADji, polni stranskih ucinkov (ki jih raje ne bom opisovala, ker se jih trudim pozabit) ne privoscim nikomur.

[alimali]

Super Perla.
Držimo pesti zate!

[potepinka]

Perla, tudi jaz držim pesti zate. Bi ti pa rada povedala, da tudi pri meni AD, ki so mi prvič pomagali (Aurorix pred 15 leti) drugič niso prijeli oz. sem se po njih počutila se slabše. Pred 4 leti sem jemala Paroxat in z njim ponovno začela pred 2,5 meseca. Trajalo je dlje, da je prijel in niti slučajno ni prijel v taki meri kot prvič.

[perla]

Hvala  , tudi jaz drzim pesti za vse na forumu ko prebiram kaj se nam dogaja...
Zdaj sem brez vsakrsnih tablet, vsi stranski ucinki napacnih ADjev so pocasi izveneli.. Delam na sebi, sproscam se, trudim se drugace gledat na stvari, predelujem preteklost in 'kopljem' po podzavesti, vse to s pozitivo in skusam sprejeti dolocene stvari in ne vec bit jezna, razocarana...
Obcutek imam, da mi gre dobro, ceprav je se dolga pot pred mano.
Panicnih napadov nimam, nekaj casa sem imela konstantno tesnobo pa tudi ta popusca z dneva v dan in je skoraj ni vec 
Zanima pa me, zakaj se mi zdaj dogaja to, da me vsaka stvar totalno izcrpa. Vse kar zahteva neko koncentracijo.. Voznja, delo, dolgi pogovori, nakupovanje (v trgovini sem se vedno tesnobna), ce se mi mudi ali ce moram met v glavi vec kot eno stvar naenkrat.
Malenkosti, ampak prav cutim kako mi vsaka posebej pobira energijo in sem konstantno zmatrana in brezvoljna. Seveda se posledicno izogibam stvarem, ki so me vedno veselile, npr ne grem na kavo s kolegico ker ze vnaprej pomislim da mi bo ze to pokurilo vso energijo.
Je to normalna posledica napacnih ADjev in se telo pocasi postavlja nazaj od vseh pretresov, panicnih napadov in tesnob? Ali je to ta pot, ko gres anksioznosti naproti brez vsakrsne kemije?

[Slavka]

Perla 

Zdaj sem brez vsakrsnih tablet, vsi stranski ucinki napacnih ADjev so pocasi izveneli.. Delam na sebi, sproscam se, trudim se drugace gledat na stvari, predelujem preteklost in 'kopljem' po podzavesti, vse to s pozitivo in skusam sprejeti dolocene stvari in ne vec bit jezna, razocarana...
Obcutek imam, da mi gre dobro, ceprav je se dolga pot pred mano.
Panicnih napadov nimam, nekaj casa sem imela konstantno tesnobo pa tudi ta popusca z dneva v dan in je skoraj ni vec 

  super, da ti gre na bolje, sem vesela zate...  Vsakdo najde pač način, ki mu ustreza...Eni prej, drugi kasneje, vedno pa je potrebna vaja in vztrajnost, ter zaupanje vase, da bomo zmogli.

Zanima pa me, zakaj se mi zdaj dogaja to, da me vsaka stvar totalno izcrpa. Vse kar zahteva neko koncentracijo.. Voznja, delo, dolgi pogovori, nakupovanje (v trgovini sem se vedno tesnobna), ce se mi mudi ali ce moram met v glavi vec kot eno stvar naenkrat.
Malenkosti, ampak prav cutim kako mi vsaka posebej pobira energijo in sem konstantno zmatrana in brezvoljna. Seveda se posledicno izogibam stvarem, ki so me vedno veselile, npr ne grem na kavo s kolegico ker ze vnaprej pomislim da mi bo ze to pokurilo vso energijo.
Je to normalna posledica napacnih ADjev in se telo pocasi postavlja nazaj od vseh pretresov, panicnih napadov in tesnob? Ali je to ta pot, ko gres anksioznosti naproti brez vsakrsne kemije?

A to si ti mene opisala?  Ravno tako se tudi jaz počutim, iz dneva v dan... Redki so dnevi, ko sem polna energije in skoncentrirana ter suverena...Čeprav se mi na zunaj ne vidi, je znotraj mene totalen cirkus... 

Ko greva npr. s hčerko po nakupih, me že po parih metrih hoje po trgovskem centru zapusti večina energije in koncentracije...In potem samo še čakam, da bo moja mala izbrala oz. probala kar si je zamislila, ter greva lahko domov...

Ravno tako me "izmuči" kofetkanje ali pa obiski prijateljev... Sicer se temu ne izogibam, nasprotno, prav namenoma se želim družiti, vendar sem potem res zelo utrujena...
Ko grem npr. s prijateljico na pijačo, dobim včasih kar občutek odtujenosti in moram napeti vse sile, da sledim najinemu pogovoru, da sem "prisotna" s celim svojim bistvom in ne le telesno...

Jaz vse te občutke pripisujem anksioznosti, saj kaj drugega že ne more biti...  Poizkušam jih sprejeti, ter prilagoditi svoje življenje svojim zmožnostim.
Za dvig energije sedaj jemljem naravno prehransko dopolnilo, pa bom videla, če bo kaj pomagalo...

Me je namreč kar malo strah spomladanske utrujenosti, ki bo vse te občutke še bolj poudarila, se mi zdi... 

Ampak, kaj naj...gremo naprej, v nove zmage...Enkrat bo že bolje, ne? 

[LostOneFuture]

Perla 

Zdaj sem brez vsakrsnih tablet, vsi stranski ucinki napacnih ADjev so pocasi izveneli.. Delam na sebi, sproscam se, trudim se drugace gledat na stvari, predelujem preteklost in 'kopljem' po podzavesti, vse to s pozitivo in skusam sprejeti dolocene stvari in ne vec bit jezna, razocarana...
Obcutek imam, da mi gre dobro, ceprav je se dolga pot pred mano.
Panicnih napadov nimam, nekaj casa sem imela konstantno tesnobo pa tudi ta popusca z dneva v dan in je skoraj ni vec 

  super, da ti gre na bolje, sem vesela zate...  Vsakdo najde pač način, ki mu ustreza...Eni prej, drugi kasneje, vedno pa je potrebna vaja in vztrajnost, ter zaupanje vase, da bomo zmogli.

Zanima pa me, zakaj se mi zdaj dogaja to, da me vsaka stvar totalno izcrpa. Vse kar zahteva neko koncentracijo.. Voznja, delo, dolgi pogovori, nakupovanje (v trgovini sem se vedno tesnobna), ce se mi mudi ali ce moram met v glavi vec kot eno stvar naenkrat.
Malenkosti, ampak prav cutim kako mi vsaka posebej pobira energijo in sem konstantno zmatrana in brezvoljna. Seveda se posledicno izogibam stvarem, ki so me vedno veselile, npr ne grem na kavo s kolegico ker ze vnaprej pomislim da mi bo ze to pokurilo vso energijo.
Je to normalna posledica napacnih ADjev in se telo pocasi postavlja nazaj od vseh pretresov, panicnih napadov in tesnob? Ali je to ta pot, ko gres anksioznosti naproti brez vsakrsne kemije?

A to si ti mene opisala?  Ravno tako se tudi jaz počutim, iz dneva v dan... Redki so dnevi, ko sem polna energije in skoncentrirana ter suverena...Čeprav se mi na zunaj ne vidi, je znotraj mene totalen cirkus... 

Ko greva npr. s hčerko po nakupih, me že po parih metrih hoje po trgovskem centru zapusti večina energije in koncentracije...In potem samo še čakam, da bo moja mala izbrala oz. probala kar si je zamislila, ter greva lahko domov...

Ravno tako me "izmuči" kofetkanje ali pa obiski prijateljev... Sicer se temu ne izogibam, nasprotno, prav namenoma se želim družiti, vendar sem potem res zelo utrujena...
Ko grem npr. s prijateljico na pijačo, dobim včasih kar občutek odtujenosti in moram napeti vse sile, da sledim najinemu pogovoru, da sem "prisotna" s celim svojim bistvom in ne le telesno...

Jaz vse te občutke pripisujem anksioznosti, saj kaj drugega že ne more biti...  Poizkušam jih sprejeti, ter prilagoditi svoje življenje svojim zmožnostim.
Za dvig energije sedaj jemljem naravno prehransko dopolnilo, pa bom videla, če bo kaj pomagalo...

Me je namreč kar malo strah spomladanske utrujenosti, ki bo vse te občutke še bolj poudarila, se mi zdi... 

Ampak, kaj naj...gremo naprej, v nove zmage...Enkrat bo že bolje, ne? 

Perla, Slavka   

kot da bi mene opisovale, in tudi jaz to stvar pripisujem v največji meri tesnobi, najbolj grozno mi je če že nimam težav s pogovorom, da nisem panična ali se ne izogibam ljudi, da si nekoga povabim da bi se družila, da nisem sama, mi tolk hitro koncentracija pade da ne morem več slediti in sploh ne morem več govoriti, čist zmedena ratam, človek pa ob meni skoraj sigurno dobi občutek da mi gre na živce, lol, ampak ne morem si pomagati, tolk hitro se utrudim.

[julija30]

Isto,popolnoma isto se meni dogaja,stalno, anksa me bo živo požrla.

Drage moje, kaj če bi me naredile eno "požrtijo" in me pohrustale ankso???

[Poni]

Zmenjeno. Slavka jo bo hrustljavo zapekla, ko pa ima gostilno. Poni pa bo na mizo serviral vilice in ostro nabrušene nože. Saj veste, srčkan natakar vedno prav pride. Potem pa na juriš!


          Poni

[Slavka]

Isto,popolnoma isto se meni dogaja,stalno, anksa me bo živo požrla.

Drage moje, kaj če bi me naredile eno "požrtijo" in me pohrustale ankso???

...jaz sem takoj ZA  In potem jo mirno prebavimo ter odplaknemo za vedno...   

[Maycha]

Se vsekakor pridružim pri pojedini  ... 

[perla]

Hahahahaha  Bravo za vse odgovore in tole idejo 
Dejmo res po mizi udart in pokazat teli anksioznosti kdo bo koga 
Ker ce, kot pravite, tako stanje traja in traja... (jst sem namrec upala da je to kratka faza po dvojih napacnih ADjih in nizu panicnih pretresov) ... ja ne, ne sme bit tko no.. treba jo je odplaknit za vedno ja, potem pa