Iščem vzpodbudo

[Smokyboy]

Pozdravljeni,

sem novi na tem forumu in upam, da se bo našla kakšna vzpodbudna beseda tudi zame. Trenutno preživljam že četrto epizodo hude anksioznosti in depresije in vsaka me zgleda bolj dotolče. Moj problem je začarani krog nespečnosti in anksioznosti zaradi tega. Če pomislim, kako banalen vzrok me je pognal v to zadnjo krizo - ena noč nespanja iz meni neznanega razloga, zaradi česar se potem "zaciklam" v razmišljanje kako bo naslednjo noč in ali bom postal odvisen od nekih tablet. Seveda se sam zavedam kako neracionalno je to, ampak enostavno težko pretrgam ta tok misli. V najtežjih trenutkih potem sledijo misli o tem, kako nevzdržno je to in kako bi vsem okoli sebe olajšal življenje, če me ne bi bilo (mimogrede, imam družino z majhnimi otroki, ampak v tem stanju ne morem najti tolažbe v tem).
Trenutno se pripravljam na obisk pri psihiatru in računam na to, da mi bodo antidepresivi (Paroxat) pomagali (vsaj do sedaj so mi), ker se mi zdi nemogoče, da se mi svet podre čez noč ne da bi imela tu kaj zaven moja možganska kemija. Med zadnjo epizodo sem celo napravil nekaj seans KVT, ampak sem (takšen kot pač sem) po prvem izboljšanju že sam razpolovil odmerek zdravila, ker sem bil po njem nekoliko "otopel". Zdaj me to verjetno tepe in zaobljubil sem si, da se iz te krize dejansko nekaj naučim. Popolna odpoved alkoholu, ureditev zadev v družini, strogo držanje navodil zdravnikov, pa tudi poskusil bom z reiki.
Kljub vsemu obupano iščem vzpodbudno besedo predvsem pri vas, ki ste kaj takega že dali skozi in verjetno še najbolje veste, kako se počutim. Svojim bližnjim namreč ne morem za en dan posoditi svojih misli, pa tudi ne bi privoščil tega nikomur na svetu.
Mimogrede, ta post sem uvrstil pod depresijo, čeprav po klasifikaciji "spadam" tudi med generalizirano anksioznost, panične napade in fobijo.

[eli]

Smokyboy pozdravljen in dobrodesel....
Hmmm..v bistvu ze sam ves kako in kaj...v smislu,ke rse ti ponavljajo epizode.Teorijo vidim da obvladas.Zakaj pa sploh prekinjas z Adji? ali po navodilu terapevta?Ker,kot verjetno ze sam ves.....Z ADji lazje delamo na sebi...So neka "brca".....da lazje funkcioniramo..Seveda kot si napisal...moramo spremeniti tudi stvari,ki nas mecejo v ta prepad...

Lahko ti recem le....da bo bolje....kot verjetno ze sam ves...da se da zlesti ven...

drzi se....

eli

[Smokyboy]

Smokyboy pozdravljen in dobrodesel....
Hmmm..v bistvu ze sam ves kako in kaj...v smislu,ke rse ti ponavljajo epizode.Teorijo vidim da obvladas.Zakaj pa sploh prekinjas z Adji? ali po navodilu terapevta?Ker,kot verjetno ze sam ves.....Z ADji lazje delamo na sebi...So neka "brca".....da lazje funkcioniramo..Seveda kot si napisal...moramo spremeniti tudi stvari,ki nas mecejo v ta prepad...

Lahko ti recem le....da bo bolje....kot verjetno ze sam ves...da se da zlesti ven...

drzi se....

eli

Najprej hvala za odziv. Z ADji sem prekinjal, ker sem "cepec". Terapevtka mi je sicer rekla, da naj sam ocenim, če me zdravila delajo "topega" in tudi, da me ona takoalitako ne more nadzirati, ali se držim predpisov. Kar je res in jaz sem tu pošteno zafural. Zato sem tudi sklenil, da v prihodnje ne bom več delal po svoje, ampak prepustil skrb za to ljudem , ki se na to spoznajo. Pa tudi če bo treba jemat doživljenjsko - nekateri živijo leta in leta na težjih medikamentih.
V bistvu me bolj skrbijo akutne težave in zdravila, ki se pri tem pojavljajo - razni sanvali in lorami. Predstavljaj si, da za spanje potrebuješ tableto, ko se zjutraj zbudiš pa je prva misel "ni mi uspelo brez tablete". To me povozi, ker takoj pričnem razmišljati o odvisnosti od tega (pa sem v bistvu vzel komaj kaki dve tableti).

[eli]

Aha,ja res bo bolje da se drzis navodil terapevta...Mogoce pa kak drugi Ad,ce ti ta ni odgovarjal...kot pravis,da te je delal topega.
Saj ves...da od dveh tabl. ne bos ratal odvisen...Res pa je ,da se spomirjevali,uspavali ni za igrat.
Kja pa tko pred TV,ali pa branje knjige šred spanjem...tko da malo preusmeris misli...da ne premisljujes samo o temu...ali ti bo uspelo zaspati ali ne...

eli

[Ribica]

Tudi sama imam izkunjo s hudo nespečnostjo med depresivno epizodo. Zavedaj se, da je vsaka naslednja hujša, zato ne eksperimentiraj z zdravili.
Jaz sem takrat sprejela kot edino rešitev zdravila, saj je bila to moja tretja in najhujša, še komaj vzdržna epizoda. Sploh nisem več spala. Jemala sem AD-je, Helex in sanval, slednjega samo 3 tedne. Helex redno cca. 6 mesecev, nato zmanjševanje in po potrebi. Ad jemljem od leta 2001 neprekinjeno in jih bom jemala trajno, saj sem drago plačala poskuse prenehanja s poslabšanjem stanja (l. 2003).
Ko sem pričela jemati zdravila v l. 2001, sem po nekaj mesecih, ko sem se za silo postavila na noge, pričela redno delati tibetanske vaje in jogo, za sprostitev sem zvečer pred spanjem poslušala vodeno meditacijo za sproščanje.  V prvem letu zdravljenja sem uspela ujeti ritem spanja nekako 6 ur/noč, včasih tudi manj, ostalo so bile faze dremanja, prebujanja.... šele ko sem svojo depresijo "uredila" - kar pomeni, da sem v veliki meri odpravila glavne sprožitelje in spremenia stil življenja, se je uredilo tudi spanje.
Tudi še sedaj se mi zgodi, da se nakopičijo težave in takoj se pozna pri spanju. Ko začutim tisto nabirajočo se notranjo nervozo, vzamem zvečer 1 Helex brez slabe vesti in se kar dobro naspim.

Hočen ti povedati, da ni rešitev samo v zdravilih, vsekakor pa so na začetku nujna za akutno stanje, kot je pri tebi.

vse dobro!
Ribica

[Smokyboy]

Trenutno preživljam najtežje trenutke svojega življenja in po glavi mi gre samo še, kako to končati. Enostavno ne morem izklopiti tega cikla misli, pa še duši me in srce mi razbija tako, da samo čakam kdaj bo šlo. Kar se mi zdi še najbolje, ker sam nimam moči, da bi kaj ukrenil.

[Lost]

Ukrenil si ze pises in isces resitev. Narocil si se pri psihiatru.....in nisi "zacetnik"
Tudi sam sem bil sam svoj "zdravnik" in si nizal dozo...kar je bilo napacno.
Ce si premagal 3 bos sigurno tudi 4.....toda ne ponavljaj NAPAK iz zadnjih epizod.
Drzi se predpisanih tablet ki ti jih bo , ce ti jih bo predpisal PSIHIATER.
Zacni z KVT ali kaksno drugo psihoterpijo. In ne delaj se "MOCNEGA" ker v depri ne mores biti.
Povej psihiatru vse, ker le tako bosta lahko nasla pravi odmerek KEMIJE in resitev.
Za izkusnje in support pa ti bomo skusali stati ob strani.... 

[marika]

Dragi Smokyboy,

razumem tvojo stisko. Tudi sama sem bila nekoč v podobni situaciji. AD-jem se nisem upirala, ker enostavno nisem imela moči, sprejela sem vse, samo da bi se kriza končala. Bila sem tako na koncu, da nisem več verjela, da se je možno pozdraviti. Ko se je začelo stanje izboljševati nisem mogla verjeti, kako sem lahko tako bedasto mislila, da zame zdravja ni več. Napaka je bila v mojih možganih. Enostavno sem bila tako sesuta (enako kot ti od ciklanja v mislih, nespečnosti...) Zato sprejmi pomoč, morda boš moral na začetku vzeti tudi kakšno pomirjevalo, ampak zaupaj in zdravje ter normalnoj počutje se ti bosta povrnila.

Pojdi do strokovnjakov, meni so pomagali pri ozdravitvi, sedaj nimam nikakršnih težav več in normalno funkcioniram.

Spomin na mojo krizo je le še kot nek nerealen spomin, ko sem bila prepričana, da se ne bom pozdravila, da se mi bo zmešalo ali pa bom sama končala moro.

Drži se in se nam še javi.

Mislim nate in ti želim, da bi hitro našel pot k samemu sebi,

marika

[Arwen]

Trenutno preživljam najtežje trenutke svojega življenja in po glavi mi gre samo še, kako to končati.

na nikarkšen način... Približno vem, kako ti je in - je upanje! je pot! ; čimprej k strokovni osebi, paroxat BO pomagal, ... potem pa se začne pot navzgor; mi bomo stali ob strani, ostalo pa je na tebi.

Objem
Arwen

[cvetka]

Tudi sama imam izkunjo s hudo nespečnostjo med depresivno epizodo. Zavedaj se, da je vsaka naslednja hujša, zato ne eksperimentiraj z zdravili.
Jaz sem takrat sprejela kot edino rešitev zdravila, saj je bila to moja tretja in najhujša, še komaj vzdržna epizoda. Sploh nisem več spala. Jemala sem AD-je, Helex in sanval, slednjega samo 3 tedne. Helex redno cca. 6 mesecev, nato zmanjševanje in po potrebi. Ad jemljem od leta 2001 neprekinjeno in jih bom jemala trajno, saj sem drago plačala poskuse prenehanja s poslabšanjem stanja (l. 2003).
Ko sem pričela jemati zdravila v l. 2001, sem po nekaj mesecih, ko sem se za silo postavila na noge, pričela redno delati tibetanske vaje in jogo, za sprostitev sem zvečer pred spanjem poslušala vodeno meditacijo za sproščanje.  V prvem letu zdravljenja sem uspela ujeti ritem spanja nekako 6 ur/noč, včasih tudi manj, ostalo so bile faze dremanja, prebujanja.... šele ko sem svojo depresijo "uredila" - kar pomeni, da sem v veliki meri odpravila glavne sprožitelje in spremenia stil življenja, se je uredilo tudi spanje.
Tudi še sedaj se mi zgodi, da se nakopičijo težave in takoj se pozna pri spanju. Ko začutim tisto nabirajočo se notranjo nervozo, vzamem zvečer 1 Helex brez slabe vesti in se kar dobro naspim.

Hočen ti povedati, da ni rešitev samo v zdravilih, vsekakor pa so na začetku nujna za akutno stanje, kot je pri tebi.

vse dobro!
Ribica

Smokyboy, oprosti ker se vtikam v tvojo temo, tudi mene muči trdovratna nespečnost, pa bi rada Ribico vprašala, kateri antidepresiv so ji predpisali, da je po njem spala?

Lp, Cvetka.

[Ribica]

Cvetka,
jemljem Efectin 150. Vendar menim, da se mi je spanje uredilo zaradi splošnega izboljšanja depresije, ki je pa rezultat tudi drugih aktivnosti, ne le Efectina. Mislim da vse skupaj, predvsem pa spremembe v načinu življenja prinesejo rezultate na dolgi rok. Na kratek rok pa sem se poslužila vse možne kemije, ki so mi jo dali, saj mi je bilo nevzdržno. Ko se s pomočjo kemije malce pobereš, si zmožen tudi za druge načine, da si lahko pomagaš. Meni je bilo vodilo, najti notranji mir in uglašenost same s seboj. Na tem sem delala in delam še danes.
Ribica

[cvetka]

Hvala, Ribica.
Strinjam se s tabo glede urejanja stvari na dolgi rok in iskanja notranjega miru. A to lahko pride na vrsto šele, ko prebrodiš najhujšo krizo, pa čeprav s pomočjo kemije. Moraš pa imeti tudi nekaj "sreče" da ti dokaj hitro predpišejo pravo zdravilo, ne pa da te še dodatno matrajo s stranskimi učinki zdravil, ki ne primejo ( take izkušnje imam jaz).

Lp, Cvetka.

[Ribica]

Jaz sem že pred tem jemala Prozac in Portal (slov. verzijo Prozaca), pa sem mi je kljub temu depresija vrnila v še hujši obliki. Efectin mi je pa res pomagal, vendar le do neke točke, naprej pa nisem mogla, dokler nisem uredila svojega življenja. Tako da eno brez drugega ne gre - velja v obe smeri.
Ker sem bila totalno sesuta, se stranskih učinkov sploh ne spomnim, saj slabše mi ni moglo več bit, se pa spomnih hudega nihanja počutja v prvem letu. Ko mi je bilo že malce boljše, sem spet potonila dol in ta nihanja so bila res naporna. Takrat še ni bilo tega foruma in nihče mi ni povedal, da je to normalno stanje, da se ponovno vzpostavlja kemično ravnovesje v možganih in da je znak, da zdravila prijemajo. Zato sem bila velikokrat obupana, da mi gre spet na slabše.
Treba je biti potrpežljiv in vztrajen. Če pa meniš, da ob zdravil ni pravega učinka, pa pojdi nazaj in zahtevaj druga. Nima se smisla mučit po nepotrebnem.
Ribica

[cvetka]

Hvala za prijazne besede, čeprav imam kar slabo vest, ker sem se Smokyboyu vmešala v njegovo temo.
Sedaj je že tretji mesec, kar ne morem spati brez zdravil - Apaurin, Xanax, Mirzaten mi ne pomaga in počasi ne znam več ločevati med spanjem in budnostjo. Prej sem nekako prenašala depresivno razpoloženje - ker pač življenje ni rožnato in perfektno, kakršnega bi hotela jaz, ampak tale nespečnost me je pa potisnila prav v depresijo. Pa še nekaj me muči - psihiater mi je nekaj namignil, kot da mi ni več pomoči za spanje - da mi preostanejo le še opijati. To mi je še bolj nagnalo strahu v kosti. Nič si bolj ne želim kot iti spet v službo in  živeti svoje prejšnje življenje, čeprav ni bilo kdovekaj ...
Ribica, občudujem te zaradi vsega, kar si "dala skozi" . . . Ko bi tudi jaz imela toliko moči. 

[Ribica]

Smokyboy, upam, da si v najinem dopisovanju s Cvetko našel tudi kaj koristnega zase.
Rada bi s teboj podelila svojo izkušnjo v zvezi s samomorom oz poskusom le-tega. Poznam občutke, ki te pripeljejo v tisti totalni brezup, ko ne da ne bi hotel živeti, le bolečine in brezupa ne moreš več prenašati in se zdi, da je to edini način, kako mu ubežati. vendar - jaz sem svoji hčerki s tem zelo prizadela in še dolgo sta se zelo bali zame. Že če sem malo zamujala iz službe, sta bili v skrbeh. Če bi mi uspelo, bi jima naložila breme za vso življenje in vedela, sem, da na to ne smem več misliti. Zaradi njiju pa tudi še drugih, ki bi jih moj odhod prizadel.
Vredno je boriti se. Jaz se zaradi depresije s presledki zdravim že od leta 1988, od 2001 pa neprekinjeno in verjetno doživljensko. Če bi šel na star forum, bi lahko našel tudi še moje zapise iz začetka obstoja foruma, polne žalosti in strahu, da ne bo nikoli boljše. Zadnji dve leti pa sem zelo dobro in verjamem, da bo tako tudi naprej.
verjemi!
Ribica