V začaranem krogu ...

[Dioneja]

Najprej lep pozdrav vsem skupaj!

Že nekaj let se vrtim v istem krogu z istimi demoni, s katerimi se spopadam vsak dan znova, a tovrstnemu početju nisem cel čas pripisovala velikega pomena, saj sem imela v glavi zasidrano misel, da sem še mlada in je še vse pred mano. Zdaj o tem nisem več tako zelo prepričana.

Stara sem 22 let, do sedaj pa še nisem naredila iz sebe popolnoma nič. Moja zgodba je sledeča ... Sem študentka naravoslovnega študijskega programa, ki mi zadnja dva meseca bolj jemlje samozavest ter voljo do življenja, kot pa me dopolnjuje in pomaga pri dosegu poklica. Zamenjala sem (z zdajšnjim vred) dva programa, a sem se iz prve fakultete izpisala predvsem zato, ker tam ni bilo nobene perspektive. Predavanja so bila zelo teoretična oz. ni bilo nič prakse in prostora za razmišljanje. Tako sem misel na dokončanje študija opustila in se preselila nazaj domov ter delala, da sem imela za svoje stroške in staršem nisem bila v finančno napoto.

Nato me je lani mama navdušila za študij, na katerem sem zdaj. Sprva me ni zanimalo in sem ji rekla, da ko najdem svoje poslanstvo, se bom vpisala nekam, kjer bom prepričana, da bom dokončala česar sem se lotila. Ko sem skozi brskanje po internetu in drugih medijih spoznavala poklic, ki mi ga je predlagala mama, sem se začela zanimati zanj in tako kmalu izpolnila prijavo za vpis. Sprejeta sem bila brez problema, saj je šlo za izredni študij (reden še ni razpisan).

Minila sta dva meseca in ugotovila sem, da me ta študij sploh ne zanima in da se bom tukaj samo uničevala, če bom vztrajala. Tako sem prišla do zaključka, da sem zopet sprejela napačno odločitev. Kot da nisem sposobna drugega kot sprejemati napačne odločitve in dopuščati, da leta gredo mimo mene, sošolci iz srednje šole mahajo z diplomami, jaz pa sem še vedno na stopnji, kjer sem bila po končani maturi. Premaknila se nisem niti za ped. Enostavno sem stagnirala in razočarala v prvi vrsti samo sebe, takoj zatem pa še starše. Da so izginile še zadnje sledi interesa do zdajšnjega študija oz. dela, ki bi ga opravljala, staršem še nisem razodela, ker nimam poguma. Mislim, da ne bi prenesla še enega razočaranja, sploh, ker trenutni študij predstavlja tudi finančni zalogaj, katerega breme je po 2. obroku padlo na njuna ramena, saj sem izgubila študentsko delo. Pred tem sem si namreč lahko plačevala sama, potem pa me na delu več niso rabili, priložnostna dela pa niso bila dovolj, da pokrijem naslednji obrok šolnine. Tukaj sta vskočila starša in mi sklenila pomagati, samo da bi uspešno opravila 1. letnik.

Izgubila sem voljo do učenja, kar je nekako logično, saj sem tekom praktičnega spoznavanja poklica spoznala, da nisem imela pojma v kaj se spuščam, ko sem se vpisala na ta študij. Ne samo da nimam volje, tudi raven zahtevnosti je precej višja kot sem jo pričakovala. Količinsko vzamemo ogromno snovi pri posameznem predmetu, potem pa je tukaj še hitrost jemanja snovi, ki ji enostavno nisem kos. Morda tudi zato, ker nisem hodila v specifično srednjo šolo ali gimnazijo - sošolci iz teh dveh šol so kos več ali manj vsemu.

Prav tako sem izgubila željo po druženju s prijatelji, saj me je sram priznati, da ne obiskujem več študijskih predavanj in vaj. Vsi gredo s tokom naprej, največ kar štejejo kot spodrsljaj, je padec letnika, a se potem premaknejo dalje. Jaz pa sem obstala na mrtvi točki, vkopana kot lutka v vitrini, ki samo spremlja napredovanje drugih.

Zdaj samo še berem knjige in se zapiram vase. Da predstava o meni dobi sliko še večje neodgovornosti in neresnosti, se takrat, ko imam obvezne vaje, staršem lažem, da jih obiskujem, ta čas pa preživim v knjižnici in se zakopljem v knjige - vse druge, samo študijske ne.  V meni se je naselil enormen občutek slabe vesti - v prvi vrsti zaradi sebe, v drugi vrsti pa zaradi staršev. Prelagam odločitev, da jima povem, da nisem na pravi poti in da me slednje psihično uničuje že nekaj časa.

Sprva sem celotno situacijo podcenjevala, potem pa sem se začela zavedati, da sem zašla preveč globoko, da bi si na tej točki lahko še sploh pomagala sama in se iz tega izvlekla s "popravnim izpitom", če bi mi ga življenje spet ponudilo. Postala sem pasivna in tako mi celo ustreza, kar pa ni niti najmanj koristno zame - tega se dobro zavedam. Zabredla sem že tako globoko (saj niti ne vem za kakšno bolezen gre pri meni), da nimam več niti volje niti energije se komurkoli oglašati na telefon in razlagati kaj sem danes počela, kam nameravam zvečer ipd. Morda zato, ker nisem počela nič vznemirljivega ali "normalnega" (faks, služba, kava s prijatelji po službi) in ker zvečer ne grem nikamor. Nimam se moči pretvarjati biti nekaj kar (ta trenutek) nisem. Ta trenutek pa se vleče kot črevesje in ni samo trenutnega značaja, saj traja že nekaj mesecev, nič pa ne kaže na to, da se bo stanje kmalu izboljšalo.
Včasih sem bila odprtega značaja, brez problema spoznavala nove ljudi, sedaj pa v meni živi pošast, ki mi govori, da sem nesposobna in je bolje, da ne hodim iz hiše, če ni zares potrebno. Ne znam se več vključiti v pogovor s kolegi, njihov smeh in radost me odvračata, plašita, pravzaprav me spravlja takšno vedenje ob živce in ne vem kako naj odreagiram, saj veselja z njimi ne morem deliti, zaupati pa se jim tudi nočem, saj gre bolj za pogosto druženje, ne pa tudi zavezništvo oz. resnično prijateljstvo.

Nimam se želje zaupati nikomur durgemu kot tujcu, strokovnjaku, ki me ne bo obsojal in mi bo znal pomagati, ter ne bo samo gledal na uro kdaj se zaključi terapija. Mi zna kdo povedati kateri strokovnjak na tem področju bi bil zame najbolj primeren? Če prav razumem, je psihoterapevt tisti, ki je psiholog in psihiater v eni osebi - torej ti poleg predpisovanja zdravil (v kolikor so seveda potrebna) pomaga tudi oz. predvsem s pogovorom? Ne rabim teorije na dveh nogah, pač pa nekoga, ki mi bo znal podati nekaj praktičnih smernic kako naprej, me bodril in mi vcepil to lastnost do te mere, da se bom lahko postavila na lastne noge in bom kasneje zmogla tako funkcionirati povsem sama.
Želim nekoga, ki mi bo zares prisluhnil, se mi posvetil kot človeku in me dojemal kot individualen primer, ne kot še enega pacienta, ki je malo "nor" ali "jamra za brezveze".

Najbrž sem obupala, ker poklicno nisem izpopolnjena oz. nisem na pravi poti, zato se v meni nabira ves ta gnev in napačne odločitve, ki mi vedno znova kričijo v obraz kako sem neresna. Čutim občutke krivde, nesposobnosti in sramu, ker nisem dokončala še ničesar, česar sem se lotila. Počutim se kot izgubljen primer, ki mu je morda namenjeno točno to - biti nič, ker tudi vlaga en navaden nič v svoje življenje.
A to si želim spremeniti, še ta trenutek! Ne morem ostati tukaj, ker čutim, da se bliža čas, ko bo moje potrpljenje nad mano počilo kot milni mehurček. Žal nimam poguma priznati staršem, da sem ponovila napako pri študijski izbiri, saj se me bosta odrekla (to sta pripravljena narediti, saj znata pokazati špartansko plat vzgoje). Že pred leti, ko sem bila v prvi resni in daljši zvezi, sta me postavila pred ultimat - ali izberem (zdaj bivšega) fanta ali njih. Če izberem njega, moram zdoma. Glede na to, da gre za dolgo zgodbo, bom rekla samo to, da sta imela prav in zato od takrat še toliko bolj cenim njuno mnenje in pomoč.

Želim si drugega študija, ki pa ni tako "varno" področje glede zaposlitve (gre za delo s starejšimi ljudmi), a me starši sigurno ne bi podpirali pri tej odločitvi - ne mislim finančno, pač pa v smislu podpiranja in zaupanja v moje sposobnosti. Je pa to edini študij, o katerem sem potiho razmišljala zadnji dve leti, a so mi starši, kakor hitro sem začela o tem razmišljati na glas, zbili poslednjo bilko upanja, češ tukaj zagotovo ne bo službe po diplomi.

Zdi se mi, da se že štiri leta vrtim znotraj istega kroga, le kraj se zamenja in vsakič sem starejša. Ne vem več kako se rešiti iz tega in začeti na novo. V domačem okolju je to nekoliko težje, ker te obdajajo ljudje, ki so že dosegli cilje in se zraven njih počutiš še večja zguba.
Mislim, da ni nikogar, ki bi bil tako izgubljen kot jaz. Verjetno si marsikdo med vami misli, da sem samo lenoba, ki se ji ne da početi nič drugega kot ležati na kavču z nogami na mizi, a to ni resnična slika moje osebnosti. Želim si priti na pravo pot, to je vse. Sliši se tako malo potrebnega za dosego le-tega, a v resnici precej trnova pot ... Vsaj v mojem primeru.
Vsako jutro se zbudim z mislijo, da sem v lastni družini samo parazit, ki ne naredi nič iz sebe, predvsem za lastno dobro in zadovoljstvo, in vsak večer s taisto mislijo zaspim s solzami v očeh.

Se opravičujem tako zelo razvejanemu postu, a sem enkrat mogla dati to iz sebe. Nekoliko lažje mi je pri srcu, a še vedno čutim ogromno breme, ki ga nosim iz dneva v dan in ki se povečuje ... Ne vem kako dolgo bom zdržala ...

[Smokyboy]

Draga Dioneja,

pravzaprav si že sama precej dobro ugotovila, kaj moraš narediti. Psihoterapevtsko pomoč ti toplo priporočam, prepričan sem, da doš že od prvega pogovora s pravim psihiatrom šla precej olajšana. Če ne bi rada eksperimantirala z izbiro pravega psihiatra, morda malo pobrskaj po tem forumu glede mnenj o psihiatrih v tvoji bližini. Glede na tvoje stanje, ki je izrazito depresivno, ti bo psihiater verjetno predpisal tudi kakšna zdravila. Ne vem kakšen je tvoj odnos do jemanja psihofarmakov, ampak iz lastnih izkušenj bi ti jih priporočal (vsaj antidepresive).
Primerjanje z ljudmi okoli nas je nekako del današnjega pobesnelega tempa življenja, ki vzpodbuja konkurenco, tekmovalnost in razkazovanje dosežkov. Tako da zelo dobro razumem tvojo stisko. Ampak pri svojih 22 letih si z moje perspektive še vedno tako zelo mlada in imaš glede na svoj način razmišljanja še svetlo prihodnost. Najprej pri sebi razčisti, katera so tista bremena, ki jih lahko v kratkem času odvržeš. Predvsem odkrit pogovor s starši, kajti z zavlačevanjem stvari gotovo samo poslabšuješ. Morda pred pogovorom le dobro razmisli, kakšno alternativo jima boš ponudila, kakšen načrt. Za nov zagon boš vsekakor potrebovala energijo in voljo, ki je trenutno nimaš, ampak ko boš enkrat začela aktivno reševati svoje probleme, se boš že zaradi tega počutila bolje.
In verjemi, ne mislim, da si lenoba. Predvsem mladina je v današnji brezperspektivnosti zelo izgubljena, tudi če navzven marsikdo ne deluje tako. Zato ni potrebe, da se počutiš kot zguba med uspešnimi. Vem kako lahko je reči ne primerjaj se z drugimi, najdi svojo pot in cilje in ne pričakuj, da boš vedno in povsod dosegel zastavljeno. Ampak, če se vsaj občasno spomniš na to, ti bo morda pomagalo zmanjšati trenutno stisko.
Sicer pa ne vem, zakaj bi delo s starejšimi bilo kaj manj "varno" od česa drugega. Prej bi rekel, da bo potreba po strokovno usposobljenih ljudeh, ki bodo skrbeli za vedno številčnejšo starejšo populacijo, v prihodnosti rasla. Ampak to je pač samo moje mnenje.

[Dioneja]

Hvala za odgovor. Do antidepresivov imam, ne bom rekla ravno odklonilen, pač pa nenaklonjen odnos. Bojim se morebitne zasvojenosti oz. stranskih učinkov in nezmožnosti kasnejšega funkcioniranja brez zdravil. Mi lahko kdo malo bolj opiše kako antidepresivi delujejo - kako vplivajo na obnašanje, počutje ipd.

[kinto]

živjo,

nisem prebral vsega, ampak glede na to, da toliko omenjaš študij in to, le par nasvetov:

1. narobe razmišljaš, da si vredna toliko kot si izobražena. toliko kot imaš diplom, medalj, priznaj, itd. najprej to razreši. uspešen človek ni tisti, ki ima dobro izobrazbo in dobro plačano službo. daleč od tega. potem te tudi ne bo več motilo, da imajo vrstniki diplome, ali službe oz. kaj drugega, ti pa ne.

2. zakaj bi sploh mogla študirat? v poklicu oz. karkoli boš opravljala, ne boš uspešna zaradi izobrazbe, ampak le, če ga boš opravljala z veseljem, s srcem, strastjo.. izobrazba nima takšnega pomena. oziroma ima, če opravljaš poklic z veseljem, drugače pa le toliko, da šalabajzarjem zagotovi neko varnost, da ne rabijo opravljat "umazanega" dela in da niso na minimalcu, to je vse. pa še za to počasi ne zadostuje več.

3. morda se preveč ozko usmerjaš, predalčkaš, itd.. kaj želiš doštudirati, delati.. namreč naše dojemanje, zanimanje za stvari, itd.. se z leti spreminja, ko odraščamo, spoznavamo sebe in druge ljudi, itd.. zato ne preveč specificirat, se omejevat, to pa to želim postati, itd.. dovolj je nek okvir, splošna smer, itd.. potem pa se stvari itak zmeri drugače odvijejo, kot načrtujemo.. zato - ne splača se lih neki ful načrtovat npr. jaz sedaj opravljam delo, ki ga lahko rečem opravljam z veseljem. na študiju sem imel možnost vpisati to smer, a me takrat ni zanimala. šele proti koncu študija, ko je bilo praktično vsega konec, me je začelo bolj zanimati to področje. ampak veš, stvari ki te zanimajo, ki te "potegnejo" not, osvojiš bistveno hitreje, tudi brez najboljše izobrazbe, brez skrbi

lp

[Dioneja]

kinto, z veseljem bi opravljala delo, ki me veseli - to je skrb za ostarele ljudi, a za to rabim fakulteto. Žal je v mojem primeru študij neizogiben. Srednješolsko izobrazbo pa imam takšne smeri, da je zelo zelo težko najti kakšno (četudi samo začasno) zaposlitev. Ne vem, kdaj sem nazadnje videla oglas za delo na mojem področju, pa še to me niso upoštevali na razgovoru, ker nimam delovnih izkušenj (in najbrž tudi ali predvsem vez). Hja, kje pa jih naj pridobim, če se razen nekajtedenske prakse v srednji šoli nisem nikjer mogla zriniti zraven, da bi pridobivala izkušnje in delovno dobo - ali vsaj preko študentskega statusa.

Tako sem vedno delala v strežbi, ki mi pa nikakor ne odgovarja. Že takrat sem imela določene probleme psihološke narave in ob kakšnih zateženih gostih (spraševali najrazličnejše osebne stvari, ki se jih niti najmanj ne tičejo) so mi živci še bolj trpeli, čeprav morda nisem oseba, ki bi to pokazala navzven.

Seveda diploma ni vse, imaš pa še vedno višjo plačo (če ne na začetku, pa sigurno kasneje) kot s V. stopnjo. Fakultete niso brez smisla, pa ne mislim zdaj na to, da si samo z diplomo lahko varen. Odvisno od področja, na katerem si doštudiral.

No, pa da ne bomo o šolanju, ker o tem sem prepričana, da bi bila šele takrat to jaz, ko bi se učila stvari, ki me dejansko zanimajo in mislim, da ni tako težko dobiti službe, ker se delež starejše populacije vedno bolj povečuje - dela pa je dovolj v domovih za ostarele, bolnišnicah, ...

Zanima me katerega psihiatra (v Mariboru) priporočate, da ne postopa samo s predpisovanjem zdravil, pač pa nudi tudi pogovor in svetovanje? Kolikor sem razumela, psihiatri samo zdravila pišejo in ne nudijo pogovora, pač pa to počnejo samo psihoterapevti (da delajo oboje - zdravila + pogovor)? Finančno trenutno nisem dobro stoječa, na napotnico pa bom najbrž čakala na prvi obisk nekaj mesecev, pa še to bodo obiski samo 1x mesečno, ali pač?

Med prebiranjem drugih tem sem zasledila, da ste pohvalili Majo Bundalo Bočič (dela v UKC) in Miloša Židanika. Za slednjega sem zasledila, da nima koncesije in je samo za plačati, za dr. Bundalo Bočič pa ne vem kako ima to urejeno.

[alimali]

Kot prvo mislim, da bi bilo pametno dati prebrati te poste tvojim staršem. Vsedi se z njimi za računalnik in naj prebereta kar si napisala. Pišeš, da imata špartansko vzgojo a sta imela vseeno prav, ko si se morala odločati med fantom in njima. Jaz verjamem, da bosta razumela problem in ti pomagala.
Predvidevam, da govoriš o študiju androgogige, ki bo po moje še veliko iskan. Sam delam v posebnem socialnem zavodu kjer je starejša populacija in ljudje s posebnimi potrebami. Misli, da bi vsak dom potreboval takšnega strokovnjaka. Ni pa to edino delo, ki ga lahko opravljaš.
Moje drugo mnenje je, da daš prevelik povdarek na to kaj si drugi mislijo in te boli, ko mahajo s diplomami. No tu lahko pride v poštev stavek, ki do nam ga govorili starši, ko smo se bedasto vedli: " A, če bo kdo v drek skočil boš tudi ti?" Diploma ni vse in na zavodu za zaposlovanje je veliko diplomirancev. Vsako delo je lahko in je častno, če ga tako jemlješ. Tudi čistilka in smetlar si zaslužita čast in spoštovanje.
Vsekakor pa tudi jaz mislim, da rabiš pomoč psihoterapevta in mogoče tudi zdravil, ki ti bojo zbistrila in ti povrnila veselje, ki si ga nosila v sebi prej.

Aja pa še tole. Za skrb za starejše ljudi ne potrebuješ diplome ampak predvsem empatijo, srčnost in veselje. Diploma je le papir, ki te ne definira in te naredi človeško.

[Maycha]

Dioneja, pozdravljena, 

iz tvojega zapisa je čutiti kar globoko stisko in prav je, da si nam jo zaupala. V slogi je moč in tukaj smo, da si pomagamo.

Moji predhodniki so ti dali že veliko nasvetov in pobud, jaz bi dodala le še to:
- vsak človek je edinstven, spoštovanja vreden, neponovljiv in enkraten, zato je najprej pomembno, da ceniš sama sebe;
- vidim, da imaš željo in cilj, ki ga želiš zasledovati - to je važno in nič druga. Kjer je želja in volja, tam je pot. Ne obtožuj se, da se nisi našla v prejšnjih dveh študijih, saj tega prej, ko si se vpisala in začela dejansko študij tudi opravljati, nisi mogla vedeti. Prav zato potrebujemo v življenju izkušnjo in soočanje s situacijo, da spoznamo, če je to res to, v čemer se vidimo in kar nas zanima in nič ni narobe, če ugotoviš, da te ne zanima. Vedno je možnost za spremembo in drugo pot. Poti je nešteto in ti si odrasla in imaš pravico izraziti, kar želiš, kar te veseli, kje se vidiš. Starši pa ti morajo prisluhniti in te podpreti. Sem prepričana, da te bodo, le odpreti se jim moraš in jim zaupati. Po pogovoru s starši sem prepričana, da boš veliko manj depresivna;
- v kolikor se vendarle zgodi, da boš začutila, da te starša ne razumeta ali ti morda celo postavljata kakšne ultimate, potem bi ti tudi jaz svetovala psihoterapevtsko pomoč. V Mariboru ima koncesijo psihoterapevtka Jasna Krump, ki je zelo strokovno podkovana in dela kvalitetno, vendar je čakalna doba res okrog 6 mesecev. Pri psihoterapevtih, ki so plačljivi, prideš seveda takoj na vrsto, a v tem primeru se pogovori s starši, če bi ti to lahko omogočili, ker si sama ne zmoreš plačevati. Če o tem ne želiš govoriti s staršema, pa je najbolje, da stopiš do psihiatra (v Mariboru je to na Ljubljanski ulici - Oddelek za psihiatrijo). Psihiatri, ki so tam zaposleni, so zelo v redu, prijazni in razumevajoči. Razloži svojo situacijo in tudi povej, da še ne bi želela takoj jesti tablet in da te skrbi, kako bo tvoje telo na njih reagiralo. Kar lepo povej, da še ne bi takoj začela jesti tablet in se boš vse lepo pogovorila;
- antidepresivi ne povzročajo odvisnosti, odvisnost povzročajo pomirjevala. Na začetku jemanja se pojavljajo stranski učinki, ker se telo navaja na novo biokemijsko ravnovesje, vendar ti stranski učinki izzvenijo po 4-6 tednih jemanja, ko antidepresivi pravzaprav tudi začnejo delovati. Pri opuščanju antidepresivne terapije pa je potrebno opuščati počasi in ne naenkrat, tako se veliko lažje izognemo stranskim učinkom ob prenehanju jemanja.

To bi bilo z moje strani vse. Oglasi se še kaj in ne pozabi se imeti rada. Na prvem mestu si TI in nihče drug.

 

[Dioneja]

Aja pa še tole. Za skrb za starejše ljudi ne potrebuješ diplome ampak predvsem empatijo, srčnost in veselje. Diploma je le papir, ki te ne definira in te naredi človeško.

Hvala za tvoje mnenje, komentirala bi pa samo zgornje; Razumem, da je diploma samo papir, a kot sem že v prejšnjem postu napisala, do mojega poklica (področje socialne gerontologije) vodi le študij, torej je diploma vstopnica za delo s starejšimi. To, kar ti opisuješ, so samo lastnosti, ki bi jih socialni delavec moral posedovati, v kolikor je iz pravega "testa" za to delo.  Kot sem že napisala, grem z veseljem že zdaj delat s starejšimi ljudmi, a kadra s srednješolsko izobrazbo ne iščejo - če pa že, iščejo striktno zdravstvene tehnike, kar pa jaz nisem.

Maycha, hvala tudi tebi za pozitivno naravnan odgovor. 
Imaš prav v marsičem, sploh glede tega, da se moram začeti ceniti. Žal pa je občutek za samospoštovanje izginil kakor hitro sem izgubila službo in ugotovila, da me niti študij ne zanima, tako kot sem sprva mislila. V enem trenutku, no, bolje rečeno dveh, sem izgubila vse in se začela zaničevati. Delno so k temu prispevali tudi starši, saj so mi že pred vpisom na zdajšnji študijski program rekli, da naj končno nekaj dokončam, ker samo skačem sem ter tja in nikamor ne napredujem. Zato ne vem kako naj pristopim k njima in jima povem, da na tem študiju, kjer plačujeta šolnino, ne bo koristi in da sem zaradi tega nesrečna, saj bosta slišala vse samo tega ne, da sem nesrečna. Enostavno več ne bosta verjela, da sem sposobna karkoli dokončati in biti v življenju nekaj več kot sem zdaj.

Zanima me še nekaj glede antidepresivov. A le-ti dokončno pozdravijo bolezen, ali gre za ozdravitev začasnega značaja, nato pa se vse skupaj lahko vrne?

[Lira]

Dioneja, razumem tvojo stisko, pa tudi skrbi tvojih staršev ...

Glede tvojega zadnjega vprašanja: Ja, depresija se lahko po zdravljenju vrne. Ni nujno, lahko pa se.
Poleg tega so k ponavljanju nagnjeni tudi določeni škodljivi vedenjski vzorci. Recimo, da ti uspe priti na študijski program, ki ti je pisan na kožo, pa da najdeš naravnost idealno službo ... Še vseeno lahko pride do tega, da boš samo sebe vedno znova sabotirala. Če razumeš, kaj mislim.

Mislim, da potrebuješ pomoč. Svetujem ti, da se za začetek čim prej naročiš pri psihiatru. Za to ne rabiš nobene napotnice, pa tudi čakati ti ne bo treba več kot par tednov. Če ne drugega, ti bo psihiater morda postavil diagnozo in ti razložil, kakšne so možnosti zdravljenja. Hkrati se lahko v študentski ambulanti naročiš k psihologu, ki bi ti lahko pomagal s psihoterapijo, samo čakalne dobe so tu običajno precej daljše ...

Pogovora s starši ne odlašaj predolgo, ker ti bo zato samo še težje. Svetujem ti, da ne začneš v prvi vrsti s tem, da si nesrečna zaradi napačnega študija in da hočeš znova zamenjati program ... Ker mislim, da v resnici to niti ni osnovni vzrok tvojih težav. Povej jima raje, kar si povedala nam: kako zelo slabo se počutiš, da tako ne moreš več naprej, da se tudi učiti ne moreš več, da ti je zaradi tega zelo hudo, da si neznosno očitaš tudi zaradi njiju, da potrebuješ pomoč ... Povej jima, da si se naročila k psihiatru, ker meniš, da si padla v depresijo in da je čedalje slabše ... Veš, starši si seveda želimo, da bi naši otroci izkoristili svoje potenciale, da bi bili uspešni v življenju itd., na prvem mestu je pa še vseeno zdravje, ker brez tega itak ni nič. Čeprav jima ne bo lahko sprejeti celotne situacije, ne verjamem, da se te bosta kar odpovedala.

Glede študijskega programa pa poskušaj tokrat zbrati čim več informacij, res dobro razmisli in pretehtaj različne možnosti. Verjamem, da je socialna gerontologija za nekoga, ki bo delal z ostarelimi, super študijski program. Vseeno pa se mi zdi kar malo tvegano, da si že za študij na prvi stopnji izbereš nekaj tako ozko definiranega. Kaj pa če te bo želja po delu z ostarelimi sčasoma minila? Glede na to, da imaš še eno možnost rednega (brezplačnega) vpisa, si morda pomislila na kak program s širšim spektrom možnosti zaposlitve, npr. socialno delo ali pa celo psihologijo? Kolikor vem, imajo na Fakulteti za socialno delo kar veliko prakse, pri čemer se lahko študenti sami odločijo, na katerih področjih bi radi delali. Ti lahko poskusiš s prakso v kakšnem domu ostarelih, da boš videla, koliko ti to res leži. In če je to res to, se lahko še vedno na 2. stopnji ali pa na podiplomcu usmeriš v gerontologijo. Ne vem, ker te ne poznam, samo malo v razmislek ...

Na vsak način se iz tvojega pisanja vidi, da si bistra punca in dragocena oseba. Držim pesti zate, da bi se čim prej izkopala iz te stiske. Le pogumno naprej. Vse bo še dobro. 

[Dioneja]

Lira, hvala za nasvet. Kolikor mi je znano, so diplomanti Fakultete za socialno delo na vrhu glede števila brezposelnih. Ne oziram se samo na statistiko, pač pa tudi med znanci poznam najmanj 5 (trenutno iz glave) brezposelnih socialnih delavcev. Študij je resda zastavljen širše, a kolikor sem se že pred leti pozanimala, študij ni specializiran v tej smeri kot socialna gerontologija, ki je namenjena prav delu s starejšimi ljudmi in potrebe po tovrstnem profilu baje vse bolj naraščajo ...
Razmišljala sem tudi o študiju delovne terapije na Zdravstveni fakulteti, ki je tudi odlična priložnost, da mi (poleg obiskov psihoterapije) pomaga izstopiti iz lupine, v kateri se skrivam in odpreti ter pomagati ljudem.
Kar se tiče študija psihologije je bila moja dolgoletna želja. Žal pa nimam narejene splošne mature, pač pa samo poklicno + 5. predmet iz splošne mature, kar zadostuje samo za določene univerzitetne programe, žal pa ne tudi za psihologijo na filozofski fakulteti. Tako bi morala iti opravljati splošno maturo, za kar bi mi spet "odšlo" eno leto. Žal mi je, da glede tega nisem bila bolj odločna in resna že pred leti, tako da bi lahko šla takoj po končani poklicni maturi v maturitetni tečaj in izgubila samo eno leto. V življenju mi je vedno primanjkovalo odločnosti in zagnanosti, česar pa se je težko priučiti oz. kar tako spremeniti, ker gre za vkoreninjene lastnosti oz. vzorce v karakterju. 

Občudujem ljudi, ki si natančno načrtujejo prihodnost in začrtajo cilje, na poti pa ne gledajo levo ali desno, pač pa samo naravnost. Jaz se pa cel čas oziram okoli sebe in iščem pravo pot zase.

No, za študij psihologije sem izgubila voljo, da bi šla opravljati splošno maturo zaradi tega, ker sem pred leti zasledila nek članek, kako ljudje z osebnostnimi motnjami ne morejo uspešno študirati te smeri, saj se kmalu najdejo v boleznih ali se bolezen obnovi oz. poglobi. Ne vem sicer, ali tudi sama živim s kakšno od osebnostnih motenj, vendar me je psihologija vedno privlačila. Psihologija je bila v srednji šoli edini predmet, ki sem se ga učila z zanimanjem in imela same petice. Ocene sicer niso merilo in tudi tega se zavedam, da so bile tisto osnove proti študiju psihologije, pa vendar me je vedno vleklo tja, a se nikoli nisem zares potrudila.

Rednega študija žal več nimam na voljo. Ko sem bila na prvi fakulteti, sem vmes zamenjala kraj, kar pa se je štelo kot ponoven vpis in s tem sem izkoristila oba redna vpisa. Tako mi preostane samo še izredni študij.

[dr.hauska]

hej

Zdi se mi, da si želiš točno določeno stvar, ki ti (kolikor razumem) ni dosegljiva, zato avtomatsko odpadejo še vse ostale možnosti. Želiš si delati s starejšimi kot socialni andragog, ampak kaj pa nega starejših na domu? Ti to ni všeč? Kako si sploh predstavljaš opravljanje svojega poklica? Pogovor s starejšimi in organizacija delavnic, aktivnosti in prilagojenega športa?

Ti recimo ne bi bilo v redu, da bi poskrbela za vse: za njihovo zdravje, čistočo, stanovanje in psiho?

Ker do tega poklica ni tako težko priti. In če ga enkrat začneš opravljat, lahko narediš dodatna izobraževanja, ki te mogoče peljejo bolj v tisto smer, ki te zanima.

http://www.lu-koper.si/podrocje.aspx?id=162

http://www.cene-stupar.si/npk/stran/socialni-oskrbovalec

...najbrž so še kje drugje po Sloveniji izobraževanja.

Eni pač nismo za na fax mogoče.. Sej to ni nič takega. Ogrmono diplomantov ne dobi službe.

Imaš pa srečo, da veš, kateri poklic hočeš opravljat. Od njega te loči pa malo truda.

[Dioneja]

Del na domu (pomoč ostarelim) pri nas ni skoraj nič, sem pa iz čisto drugega konca kot je Primorska. To je zelo ozko področje ... Kot sem napisala za neko konkretno delo, da so dejansko razpisana le-ta, rabiš ali specifično srednješolsko izobrazbo ali pa diplomo. Jaz imam željo doštudirati, le da ne to, kjer sem sedaj.

Jaz sem bolj pričakovala nasvete glede psihiatrov oz. psihoterapevtov ipd., ne toliko komentiranje moje želje o študiju, ker s srednjo šolo ne nameravam ostati, saj je še teh del vedno manj na razpolago, kjer bi lahko delala s V. stopnjo. Niti nimam želje delati v trgovini (primer) celo življenje s skorajda minimalno plačo. Gre tako za to, da me ne veseli kot za to, da ne želim živeti celo življenje s plačo, kjer bom komaj zvozila s stroški stanovanja ipd., kje so še ostale stvari, da imaš nekaj od življenja.

Sem ta teden začela delati v trgovini in kot študentsko delo ne rečem, da ni OK. Sem se hitro vklopila in naučila večino stvari, a moja želja po študiju ene izmed omenjenih smeri še vedno ostaja. Če tega koraka ne naredim, si bom celo življenje očitala, ker nisem šla za tem kar me dejansko veseli in se bom še bolj poniževala v glavi.

[dr.hauska]

Seznam psihoterapevtov imaš na spletni strani DAMa, tema z mnenji o psihiatrih je pa tudi zelo obsežna.

Jaz sem npr. pri študentskem psihiatru v Ljubljani in mi je kul.

Vejamem, da se boš veliko lažje posvetila študiju, ko si boš uredila psiho.

Srečno!

[kinto]

Niti nimam želje delati v trgovini (primer) celo življenje s skorajda minimalno plačo. Gre tako za to, da me ne veseli kot za to, da ne želim živeti celo življenje s plačo, kjer bom komaj zvozila s stroški stanovanja ipd., kje so še ostale stvari, da imaš nekaj od življenja.

Heh ti rabiš en reality check.   S fakultetno izobrazbo boš najprej 2 leti iskala službo. Potem jo boš dobila za minimalno plačo. Tako to gre. In čez par let, boš imela večjo plačo od minimalne. Do takrat pa minimalno. Ampak tudi kot trgovka bi imela čez par let večjo od minimalne plače. Če greš študirat, mora biti izključno in le zato, ker te zadeva zanima. Niti slučajno se drugače ne splača zabijat časa med knjigami.

Ti povem kaj je še hujše, kot delat v trgovini za minimalno plačo? Imet fakultetno izobrazbo in delat v trgovini za minimalno plačo. 

[Dioneja]

Ti mene sploh nisi razumel. Verjetno v skoraj vsakem postu, ki sem ga do zdaj napisala, poudarjam kaj si želim iti študirat, da bom potem to lahko preselila v prakso, ker se brez tega (na konkretno tem področju) ne da dobiti službe brez diplome, razen če si zdravstveni tehnik, dobiš morda delo, ki je približek temu. Ne grem študirat zato, da bom imela na koncu diplomo in nek višji naziv. Tako da hvala, ampak ne rabim reality check-a, ker prav dobro vem kako je dandanes z veliko večino diplomirancev družboslovnih smeri. Celo pravnikov in ekonomistov, katere se baje povsod rabi, jih baje tudi marsikje še povohajo ne, ker jih je malo morje.

Delo v trgovini, strežbi ipd., s čimer imam izkušnje, me tudi slučajno ne zanima kot delo, ki bi ga opravljala celo življenje - to sem že napisala, če si morda preskočil kakšno vrstico.

Cela tema se vrti okoli tega, cenim mnenje takšno ali drugačno, a poanta te teme ni kaj si jaz želim študirati in početi v življenju, pač pa kako začeti reševati mojo stisko.
Seveda vem, da obstaja seznam psihoterapevtov in psihiatrov, a me zanima za moj konec (severna Štajerska, tudi Pomurje lahko), z zdravniki iz tega konca pa ne zasledim dosti izkušenj.

[alimali]

Skoraj vsak od nas ti je svetoval pomoč in nekateri so ti dali tudi napotke kako se soočiti s starši in tvojo "boleznijo" ali kakorkoli že to imenuješ. Zgleda pa, da jih ni tu gor veliko iz Pomurja ali okolice in ti ne znamo svetovati glede dobrih psihologov, psihiatrov...
Za nekatere je lahko nekdo slab in za drugega dober tako, da lahko poskusiš kjerkoli s pomočjo in če ti ne bo vse super se lahko prestaviš drugam.