moja zgodovina

[hardo]

Najprej lep pozdrav vsem na forumu.
Čisto slučajno sem našel ta forum, ko sem bral naključni blog. Najprej se niti nisem mislil prijaviti, potem sem se pa le odločil, če ne drzgega da se vsaj malo skašljam, mogoče mi bo pa celo koristilo.
Hmm, kako naj začnem. Svoje prve psihične težave sem doživel v srednji šoli, kjer sem imel nekakšne napade joka. Seveda nisem imel pojma od kje je sedaj to prišlo, in to je bilo težko razložiti tako staršem, kot šolski psihologinji in učiteljem. Končalo se je tako, da sem zamenjal šolo in z obiskom psihiatra. Pri katerem sem vztrajal mogoče kakšne pol leta. Ne vem zakaj sem ga nehal obiskovati, verjetno ker nisem videl nikakršnega napredka.
Po končani šoli sem začel delati v svojem poklicu. Po kakšnem letu pa se je nekaj premaknilo v meni in sem se odločil končato to moje bedno življenje. Poizkušal sem z mešanico alkohola in tablet. Kot vidite mi ni uspelo, bil sem samo dva dni out. Zdravnica ki je prišla na dom, je rekla, da sem vzel premalo tablet, ni pa manjkalo veliko, pa me ne bi bilo več. Po tem je sledil ponoven obisk psihiatra in odpoved v moji službi. Tudi tokrat v psihiatru nisem videl rešitve.
V bistvu sem nameraval povedati mojo celotno zgodbo, ampak bi vse to zavzelo preveč časa in še dvomim, da bi koga kaj preveč zanimalo. Zato bom zelo skrajšal zgodbo. Po kakšnih petih letih sem še enkrat poizkušal z samomorom, ki pa ga je preprečila mati. V bistvu sem ga kar sam preprečil, ker sem jo poklical kaj nameravam. Recimo temu še zadnji klic na pomoč. Ko sem videl njen odziv in reakcijo, sem sam pri sebi rekel, da samomora ne bom delal, dokler sta starša živa.
Zdaj pa še malo drugače o meni. Pisal bom vse brez laži, ker tu me tako nobeden ne pozna in me tudi nobeden ne bo. Sem tih človek, sramežljiv,... Nikoli nisem maral gneče, kot najstnik nikoli nisem zahajal v lokale in popival. Verjetno je to posledica slabe samopodobe in nesamozavesti. Kot najstnik nisem bil debel, nisem bil pa suh. Rekreativno sem se ukvarjal s športom, do ene 19-tega leta. Potem pa je šla teža do neba. Segala je čez 150kg. Seveda se je sampodoba in samozavest še poslabšala. Dokler temu nisem naredil konec. Po raznih dietah sem po parih letih prispel do zdajšnjih od 95 do 100kg. Vendar je samopodoba in samozavest še vedno na psu. Star sem okroglih 30 in dosedaj še nisem imel punce, kar je žalostno, še nikoli nisem bil na zmenku, kaj šele da bi katero poljubil. Nedolžnost sem izgubil dve leti nazaj, s par leti starejšo žensko. In to je tudi edina ženska s katero sem spal.
Pravijo da nisem grd človek (vsakega dopolnim, da lep pa tudinisem), vsi se čudijo kako da ne morem nobene ženske dobiti. Kdor me pozna seveda ve, da je edini razlog tiči v moji samopodobi in samozavesti. Ki je ni.
V življenju sem samo dve ženski povabil ven. Eno pred enim letom, odgovor je bil, da greva lahko ven, ampak samo kot prijatelja. Drugo pa pred natančno enim tednom, odgovor isti.
Imam svoje stanovanje, delam vse sam (od kuhanja, do pranja in likanja), pa vendar je moje življenje prazno. Že par mesecev sem v depresiji, vse odkar sem izvedel, da je sestra noseča, brat se je medtem poročil, samo jaz še kar živim to bedno življenje. Ne morem pa opisati občutke ki so v meni. Preprosto mi je popolnoma vseeno, če takoj sedaj umrem, ker resnično nimam za kaj živeti na tem svetu. Prave prihodnosti nimam, hodim samo v službo in domov. Zadnja leta sem vsaj hodil na nekatere športne tekme, sedaj sem pa popolnoma izgubil zanimanje še za to. Pa to je bilo še edino moje veselje v življenju.
Zadnjič mi je znanka rekla, da odrivam ljudi stran od sebe, pa sem ji odvrnil, da od nedelje bo tako tudi ostalo. Vsakič ko koga spustim zraven (ta me seveda razočara), se na koncu počutim kot bi me avtobus zbil. Sprijaznil sem se pač, da bom vse življenje sam in osamljen.
Hvala za prostor, da sem se lahko olajšal. Verjetno je vse skupaj malo nepovezano napisano, ampak mislim da je razumljivo.
 

[Aslan]

Hardo mislim, da si našel kar pravi naslov za svoje pisanje.
Tukaj si slišan, si razumljen.
Mnogi tukaj poznajo isto ali podobno situacijo.
Stiske ko si sam s seboj, ko ne vidiš naprej in se počutiš bedno.

Vsaka pot se začne z prvim korakom.
Naredil si ga, ker si se odprl, pokazal kaj te boli...
Pri sebi moramo prepoznati težavo, če jo želimo zdraviti.

Zrasli smo, veliki smo, v sebi pa še vedno nosimo mnoge bolečine otroštva,
razne življenjske travme, slabo samopodobo...ki prinese tudi socialno izolacijo...
na koncu pa še počutje, ki več ni za nikamor.

OBSTAJA POT VEN IZ TEGA!!!
- poiskati strokovno pomoč...psihiatra in/ali psihoterapevta
- veliko dela na sebi, ukvarjanja samega s seboj
- sprememba navad...več gibanja, več aktivnega življenja...
Zmaga ne pride z danes na jutri, se pa stanje s strokovno pomočjo in tvojim sodelovanjem hitro izboljša.

Naše društvo ima tudi svoje skupine za samopomoč.
Obišči nas. Tam se srečujemo vsi s podobnimi težavami.
Lahko poveš kaj čutiš, kdo drug ti bo povedal, kako je podobno situacijo premagal,
kako jo morda še premaguje...s skupnimi močmi, podporo je to lažje.

Lahko se nam pridružiš tudi na bowlingu....na preprostem druženju...

Dobrodošel med nas.

[alexx]

Dobrodošel hardo. Kot pravi Aslan, je tole pravi naslov za to kar preživljaš. Ni vraga, da ne bomo kaj pogruntali. In prvi korak je najtežji.

Hardo mislim, da si našel kar pravi naslov za svoje pisanje.

OBSTAJA POT VEN IZ TEGA!!!
- poiskati strokovno pomoč...psihiatra in/ali psihoterapevta
- veliko dela na sebi, ukvarjanja samega s seboj
- sprememba navad...več gibanja, več aktivnega življenja...
Zmaga ne pride z danes na jutri, se pa stanje s strokovno pomočjo in tvojim sodelovanjem hitro izboljša.

Naše društvo ima tudi svoje skupine za samopomoč.
Obišči nas. Tam se srečujemo vsi s podobnimi težavami.
Lahko poveš kaj čutiš, kdo drug ti bo povedal, kako je podobno situacijo premagal,
kako jo morda še premaguje...s skupnimi močmi, podporo je to lažje.

Lahko se nam pridružiš tudi na bowlingu....na preprostem druženju...

Dobrodošel med nas.

 

[jola]

Hardo, pozdravljen! Tudi moje mnenje je, da si najprej poiščeš pomoč pri psihiatru, saj brez podpore zdravil in pomoči psihoterapevt je težko prekiniti ta začaran krog iz katerega boš moral nujno ven. Po tvojem opisu sodeč, si res v slabi koži, predvsem zato, ker so težave prisotne že toliko let.Sama sem brodila in se spopadala s težavami  do 45-leta......pa danes po štirih letih zdravljenja ugotavljam, da sem že na dobri poti. Ne odlašaj........in piši še kaj, včasih je potrebno res samo to, da ti neko da vzpodbudo!

Lep pzdrav
              jola

[Betka]

Pozdravljen Hardo,
mislim, da si zelo jasno in razumljivo opisal svoje težave.  Ne vem, če ti to kaj pomaga, ampak sama se trenutno učim, kako jemati dejanja in besede drugih manj osebno in kako ne vsake stvari projecirati nase. Pač, tvoji sorodniki se poročajo in imajo otroke, najbrž čutiš, da bi moral tudi ti tako. Ta "moral bi" nam zna delati velike preglavice, če se ne znamo malce distancirati od vseh mogočih družbenih norm in pričakovanj. Pomisli, kaj je trenutno najpomembnejše zate. Morda, da bi se bolje počutil v svoji koži? Torej ne odlašaj, boš videl, da bodo stvari zasijale v novi luči, ko se boš bolje počutil.
Držim pesti zate!

[Arwen]

Hardo, upanje umre zadnje, iz vsake, na videz še tako brezizhodne situacije obstaja pot  - se podpišem pod Aslan  in seveda, dobrodošel med nami 

[Matjaz]

hardo,

ženske ali kogarkoli drugega ne moreš ljubiti in imeti ob sebi, če sebe ne ljubiš. imeti žensko ali seksati samo zaradi pritiska družbe je huda napaka. imeti žensko oz zvezo z njo, samo zato, da se boš sam bolje počutil in ne, ker bi bil sam dejansko pripravljen ali zaljubljen, je pot v hujšo tragedijo. primerno žensko zase boš našel, ko boš pripravljen sam na to.

kar se tiče ostalega, praviš da imaš izobrazbo, službo in lastno stanovanje, da imaš vse urejeno. to je hvalevredna "dobrina" in to se moraš naučiti ceniti. pomisli na hujše scenarije, lahko bi bil kak lačen črnec nekje v afriki, ki mu grozi vojna in poguba.

ne obremenjuj se s svojim dosedanjim življenjem in tem, kako bi "moralo" biti. pomisli, kot da bi bil v komi zaradi prometne nesreče in si se zbudil iz nje oz se zbujaš šele. pojdi k strokovnjakom, da ti pomagajo z zdravili.

in predvsem, začni živeti na novo, iz začetka, bodi aktiven in si postavljaj majhne cilje, takšne, da jih boš lahko dosledno izpolnjeval, začni ceniti, kar ti je dano, veseli se nečakov in nečakinj, svojega brata in sestre!

[hardo]

Naj najprej napišem, da sem presenečen nad vašimi vpisi. Ker  v življenju neprestano poslušam naj se ne smilim samemu sebi, itd., sem tudi tu pričakoval podobne vpise.

OBSTAJA POT VEN IZ TEGA!!!
- poiskati strokovno pomoč...psihiatra in/ali psihoterapevta
- veliko dela na sebi, ukvarjanja samega s seboj
- sprememba navad...več gibanja, več aktivnega življenja...
Zmaga ne pride z danes na jutri, se pa stanje s strokovno pomočjo in tvojim sodelovanjem hitro izboljša.

Glede str. pomoči je tako, da zelo nerad govorim o teh stvareh, ker mi je zelo težko o tem govoriti. Če ne drugega me je sram, ker se mi med tem vlijejo solze.
Kar se pa ostalih stvari tiče, pa poskušam na tem, ampak bolj neuspešno. Uživam v naravi, v hribih, ampak zelo nerad grem sam oz. se ne morem pripraviti da bi šel. Ker pa prijateljev nimam, brat brez žene ne gre nikamor, partnerja ne dobim.

Naše društvo ima tudi svoje skupine za samopomoč.
Obišči nas. Tam se srečujemo vsi s podobnimi težavami.
Lahko poveš kaj čutiš, kdo drug ti bo povedal, kako je podobno situacijo premagal,
kako jo morda še premaguje...s skupnimi močmi, podporo je to lažje.

Lahko se nam pridružiš tudi na bowlingu....na preprostem druženju...

Zelo rad bi prišel na tako srečanje, vendar. Ta petek tako ali tako delam, pa še pri meni bi trajalo nekaj časa preden bi prišel. Že v trgovino (ali kamorkoli drugam) grem s težkim srcem, pa ne me spraševati zakaj, ker ne vem. Kar nekako tremo dobim, kot bi se nečesa bal.
Pa še neprijetno bi mi bilo govoriti o teh stvareh pred drugimi ljudmi, zaradi že znanih razlogov.
Bom videl, mogoče se pa kdaj celo opogumim.

Tudi moje mnenje je, da si najprej poiščeš pomoč pri psihiatru, saj brez podpore zdravil

Zdravil bi se pa raje ognil, ker berem razne negativne stvari okoli njih. Od tega da postaneš odvisen, do transkih učinkov.

Ne vem, če ti to kaj pomaga, ampak sama se trenutno učim, kako jemati dejanja in besede drugih manj osebno in kako ne vsake stvari projecirati nase.

To pa je meni misija nemogoče, oz. nimam pojma kako bi se tega odvadil. Lahko imam dober dan, pa me lahko samo ena opazka spravi v slabo voljo. Ravno prejšnji teden sem od sodelavke slišal, da je eden od sodelavcev o meni govoril neresnico, pa sem takoj postal jezen in slabe volje. Še sodelavka je opazila, da sem se spremenil in naj si ne ženem take stvari k srcu. Pa vendar je lažje reči kot storiti.

ženske ali kogarkoli drugega ne moreš ljubiti in imeti ob sebi, če sebe ne ljubiš. imeti žensko ali seksati samo zaradi pritiska družbe je huda napaka. imeti žensko oz zvezo z njo, samo zato, da se boš sam bolje počutil in ne, ker bi bil sam dejansko pripravljen ali zaljubljen, je pot v hujšo tragedijo. primerno žensko zase boš našel, ko boš pripravljen sam na to.

Vse svoje upanje za izboljšanje moje situacije polagam na to, da bi me punca oz. partnerka spravila v boljše stanje. Verjetno je to res zmotno, ampak rad bi vsaj poskusil. Večkrat si sam pri sebi rečem, preden umrem bi vsaj rad enkrat občutil kako je če te nekdo ljubi. Da je rad v tvoji družbi, itd.. (btw. ob zadnjih stavkih imam spet solzne oči )
Sebe pa sploh ne vem če bom kdaj ljubil. Preprosto ne vem kako bi se pripravil do tega, da bi se sprejel takega kot sem in bi se bolje počutil v svoji koži.

Pa še enkrat hvala za to stran, da se vsaj malo olajšam.

[Matjaz]

hardo,


veseli me, da si mi odpisal.


osamljenost je težka in huda stvar. vendar osamljen nisi, ker bi bil problem v tebi samemu kot človeku, temveč je v tvojem duševnem zdravju. očitno je da si depresiven, imaš zelo slabo samopodobo ...


zato ti polagam na srce, da zbereš pogum in narediš ta korak in se "izpoveš" strokovnjaku. še najbolje, da doma vse na papir napišeš, pa mu ga samo izročiš. ne boj se ničesar, saj so to strokovnjaki, ki so tam zato, da ti pomagajo. samo prvi korak pa je odvisen vseeno od tebe.


 

[Anchi]

Najprej dobrodošel na forum, Hardo!
Dobil si že kar nekaj dobrih nasvetov od mojih predhodnikov, mene pa je zbodlo tole:

Vse svoje upanje za izboljšanje moje situacije polagam na to, da bi me punca oz. partnerka spravila v boljše stanje. Verjetno je to res zmotno, ampak rad bi vsaj poskusil.

Tole je v večini primerov, žal, recept za katastrofo. Dokler ne znaš osrečiti samega sebe, boš težko zmogel osrečiti koga drugega, ali pa komu drugemu dopustiti, da osreči tebe. Če pomisliš na punco...ali ni hudo, da ji postaviš tako težko in odgovorno nalogo? Če na nekoga položiš ves svoj svet, misliš, da je drugi osebi prijetno? To je precejšen pritisk in nemogoča naloga. Pa misliš, da bi ji ti pustil, da te osreči? Po mojih izkušnjah in opazovanju, so zveze z ljudmi, ki sami sebe ne marajo preveč strašno naporne. Negotovi partner bo redko srečen. Ponavadi jih mučijo misli tipa "itak si je ne zaslužim, kaj sploh dela z mano" ali "gotovo me bo pustila, ker bo našla boljšega" ali "gotovo je ne znam osrečiti" pa še zelo verjetno je, da ga bo mučilo ljubosumje, vsakič, ko bo šla ven brez njega, vsakič, ko bo delala kaj brez njega in v tem uživala. Vse to je grozno trpljenje, ki pa se mu lahko izogneš s tem, da ne siliš v zvezo z drugim človekom, dokler nisi povsem zadovoljen biti sam s seboj.

Glede strokovne pomoči - psihoterapevti so navajeni, da ljudje jokajo, ko jim govorijo o svojih problemih. Po mojem so navajeni še česa hujšega, tako da naj te to nič ne skrbi. Jok je normalen in hvalabogu, da lahko jokaš.
Glede zdravil; antidepresivi ne povzročajo odvisnosti (povzročajo jo pomirjevala), stranski učinki pa večinoma izzvenijo v nekaj tednih. Ampak konec koncev zdravila morda sploh ne bodo potrebna. Mislim pa, da potrebuješ psihoterapijo, da izboljšaš svojo samopodobo, da se naučiš se imeti rad takšnega kot si, da si ne postavljaš pogojev kdaj se imaš lahko rad in kdaj ne.
Lp.

[Aslan]

Glede str. pomoči je tako, da zelo nerad govorim o teh stvareh, ker mi je zelo težko o tem govoriti. Če ne drugega me je sram, ker se mi med tem vlijejo solze.

Evo pa jo imaš, eno vkoreninjeno predstavo.
(nezavedno privzgojeno, ali pa pridobljeno z opazovanjem bližnjih)
Zveni kot: čustva je treba skrivat, jokat se ne spodobi.

Tole je že en vozel, ki ga boš počasi odvozlal.

Čustva je prav pokazat.
Neprecenljivo je razumet svoja čustva, se naučit z njimi ravnati.
Meni je Šola čustvene inteligence dobesedno odprla oči na mnogih področjih.

Jok očisti dušo, pokažemo ranljivost, nežnost, človečnost.
Na naših skupinah za samopomoč se marsikomu ulijejo solze,
ko pripoveduje o sebi. In s etudi posušijo.
Nobene drame ne delamo iz tega.
Solze so, žalost je, bolečina je,
prav tako je smeh, je veselje, je radost.
Vse to smo mi.
Taki smo.

Na skupini za samopomoč lahkjo tudi samo poslušaš.
Nihče ne bo drezal vate.

Od antidepresiva NISI odvisen.
Imajo res začetne stranske učinke.
Pomagajo. Imam lastno izkušnjo in še dosti drugih tudi.
Niso pa dokončna rešitev, so pomoč v stiski...da spet "shodimo" in zakorakamo v polno
življenje, le tega pa si moramo narest polnega sami.
Načelo izogibanje antidepresivom ne odobravam.
Hkrati pa vem, da določene motnje niso tako hude, da bi bili AD-ji nujni!
Pusti strokovnnjakom da presodijo.
Lahko še drugo mnenje če ne zaupaš enemu.

Naučil se boš imet rad sebe.
S to popotnico boš odličen partner in dober oče.
Anksioznost in depresija sta bolezni, ki odpreta oči, da drugače gledamo na svet.
Spreminjanje sebe, notranja rast...
Neizmerno bogastvo boš začutil v samem sebi.

[Betka]

Pozdravljen Hardo,
ne veš kako bi se sprejel, takega kot si in se bolje počutil v svoji koži? Ne moreš govoriti o svojih problemih, ker te sili na jok? Ne veš, kako znano mi to zveni. Sama sem mislila, da je popolnoma nemogoče, da bi komurkoli povedala za svoje težave. Nato sem prve korake naredila na tem forumu. Vedela sem, da potrebujem strokovno pomoč, pa nisem verjela, da sem sposobna govoriti o sebi. Tako sem začela prvo o svojih težavah govoriti na glas brez poslušalca. Ne veš kakšno olajšanje sem čutila! In potem sem lahko povedala tudi drugim (na en tak "podvig" pa se še pripravljam:).
Verjemi, da so psihiatri in psihologi tam prav zato, da poslušajo tvoje težave in ti pomagajo! Tudi TEBI, Hardo, če jih potrebuješ! Presneto si vreden njihovega časa in pozornosti.
Želim ti veliko poguma in uspehov; vsem ki smo v isti godlji je težko, ampak ven bomo prišli močnejši!
Betka

[hardo]

Po dolgem casu lep pozdrav.
Imel sem tezave z racunalnikom in zato nisem imel priloznosti spremljati tega foruma.
Hvala za vse vpise. Ce sem pred meseci okleval s prisotnostjo v skupini za samopomoc, sem se sedaj odlocil da se ga udelezim. Ker sem iz blizine Kranja, se ga bom seveda udelezil tam.
Moja odlocitev da pridem na srecanje je ta, da se stanje ni nic izboljsalo, kvecjemu poslabsalo. Danes sem v takem stanju, da ne vem kako naj prezivim naslednjo uro, kaj sele kaj vec. Najraje bi se pogreznil v zemljo, da bi bilo konec teh muk. Jutri grem po 10 dneh ponovno v sluzbo in ne vem kaksne bodo moje reakcije tam. Da bi se mi tam ulile solze, si ne smem dovoliti. Bojim se samo da si ne bi kaj naredil, ampak ne zaradi sebe (meni bi bilo to olajsanje), ampak zaradi domacih. Ker iz izkusenj vem, da bi jih zlomilo.
Ce bo vse po sreci, se vidimo 8.1. v Kranju.

[Rob]

Hardo,
kako je zdaj...ne boš se spet zaprl vase ? Si bil v Kranju?