Brezciljno tavanje

[Kje je moj plus?]

Pozdravljeni!

Pišem vam v upanju na pomoč in prijazen nasvet.

Zadnje čase čedalje bolj opažam, da me morda daje depresija. Ne vem, kdaj sem se iz srca nasmejal, se radostil življenja. Bolj kot to me muči malodušje, nezainteresiranost, jeza. Mislim, da sem se prej preveč držal nazaj, potlačil vse, kar je negativnega in sedaj to vre na dan kot vulkan.
Med obdobjem OŠ in SŠ sem bil miren učenec, redkokdaj sem se upiral učiteljem ali kakšno ušpičil, skratka bal sem se avtoritete. Bil sem pogosto tudi tarča nadlegovanja in zafrkavanja (celo petarde so mi metali pod noge) in razvil se mi je občutek nemoči in nisem vedel, kako se postaviti zase. Pri športu tudi nisem bil kaj prida dober in se mi je sčasoma priskutil, npr. niti lepo vreme me ne gane, da bi šel vsaj na sprehod ali kaj takega.

Še zdaj se sprašujem, kaj se dogaja z mano, kod sem izgubil voljo in vztrajnost, kajti gimnazijo sem končal kot eden najboljših, čim pa sem začel s faksom (anglistika in japonologija), pa sem se začel manj učiti, nekatere izpite sem komajda naredil, ocene pa niso ravno visoke. Resda nimam štipendije, pa vendar me obdaja slab občutek. Čutim, da se mi znanje ne vsede v glavo, vse pozabim takoj po izpitu in obdajajo me dvomi, če bom sploh zmožen poiskati in opravljati kakšno službo, povezano s študijem. Opažam, da ljudje, ki študirajo čisto nekaj drugega vedo več, kakor jaz in potem se čudijo in sprašujejo, »Ja, kako pa tega ne veš? Saj to študiraš?« in mi kar jemlje veselje do študija. Kot da se moram učiti za druge in ne zase. Na splošno se zdi, da moj lajf teče po tirnicah, po "reglcih" in je zelo dolgočasno. Sem absolvent, pred mano je diploma in še par izpitov in pomoje bom moral nadaljevat z drugo stopnjo bolonje, saj nimam kakšnih delovnih izkušenj, da bi si lahko takoj poiskal službo.

Ko gledam samo oglase za študentsko delo (kakršnokoli), me zgrabi nervoza, stisne me v želodcu, gledam v prazno. Edino delo, ki sem ga opravljal je bilo tam, kjer dela tudi moj oče, se pravi, da mi je tudi on malce pomagal. Vendar posledica tega je, da se mi zdi, da sem »obdan z vato«, da ne znam nečesa sam narediti, urediti ipd. Še po telefonu si mi kdaj trese glas, kamor moram kam klicati. Ne vem, zakaj jemljem take vsakdanje življenjske stvari tako dramatično.

Opazil sem, da hitro izgubim zanimanje za karkoli novega, česar se lotim. Hecno, sem šel parkrat na psihološko svetovanje, pa se mi je zdela cena previsoka na srečanje. Probal sem tudi s športom (prek faksa pa tudi samoplačniško) in sem tudi odnehal, ker je takoj postala dolgočasna rutina.

Počutim se kot prazna lupina, kot zombi, velikokrat ne vem, kakšne občutke in čustva imam, ne znam jih izražati sploh ne vem, kakšne talente in sposobnosti imam. Pred kratkim mi je tudi umrla babica, ki se je zelo prijazno obnašala do mene. Na pogrebu sem se počutil praznega, brez čustev. Ne vem, kaj se dogaja z mano. Zelo me je sram. Sploh spadam sem? Najraje bi se kar pogreznil v zemljo.

To je vse, kar mi trenutno leži na duši. Če se še česa spomnim, bom napisal.

[Smokyboy]

Pozdravljen,

iz tega, kar si napisal, je zelo jasno videti, da imaš težave s samozavestjo. Notranja praznina in čustvena otopelost pa je pri tebi tako izrazita, da skoraj gotovo ne gre samo za del melanholičnega karakterja, ampak za pravo depresijo. Na tvojem mestu bi vsekakor poiskal psihoterapevtsko pomoč, četudi bo na brezplačno verjetno treba počakati (razen, če ocenijo, da gre za nujen primer) in ne bo tako pogosta kot samoplačniška. Prav je, da si se obrnil na ta forum, saj ti bomo poskušali z nasveti in vzpodbudo vsaj pokazati, da le ni tako hudo in da gre za izkrivljen pogled na realnost. Vsaka oseba je unikat in tudi ti v sebi nosiš enkratne sposobnosti - že po omembi anglistike in japonologije sem prepričan, da so tvoji potenciali veliki, le zavedaš in izkoriščaš jih morda premalo.
Razumem, da te potrejo izjave v stilu "kako pa tega ne veš" in tudi sam sem dobil v življenju velikokrat občutek, da ne znam nič. Ampak verjemi mi, gre samo za težave na relaciji misli - čustva - počutje, ki jih je v prvi fazi potrebno včasih normalizirati s pomočjo zdravil, na daljši rok pa s strokovno pomočjo in veliko dela na sebi. Vzemi si čas zase, preberi kakšno knjigo iz serije ".. za telebane" (npr. Depresija za telebane, pa ne pomisli slučajno ob tem, da je poziv iz naslova namenjen tebi ), najdi interese in hobije, ki so te od nekdaj zanimali ali pa bi te utegnili zanimati in se jim posveti, da razbiješ rutino dosedanjega življenja. Praviš, da šport ni zate, ampak določene oblike rekreacije, petje, ples, ... karkoli kar bi ti dalo občutek, da si vsestranska osebnost in ne le študent brez vizije za prihodnost. Preko študentskih del in izmenjave si lahko pridobiš izkušnje in videl boš, da si se sposoben znajti v različnih nalogah.
Seveda pa najprej poskrbi za to, da se boš aktivnega reševanja problemov lotil s pravo perspektivo in pričakovanji. Pri tem ti lahko pomagajo tvoji bližnji, če imaš koga, ki se mu lahko zaupaš in izbrani psihiater. Nenazadnje pa smo tu še uporabniki tega foruma, ki ti bomo pomagali po svojih močeh in te, verjemi, zelo dobro razumemo.

[Kje je moj plus?]

Še nekaj mojih misli.

Zdi se mi, da sem bil zmeraj bolj na voljo drugim in jim pomagal, pri tem pa sem zgleda zatrl svoje lastne želje, saj še zdaj ne vem, kaj točno želim v življenju. Poskusil sem se izogibati konfliktom, kolikor je bilo mogoče, nisem se hotel nobenemu zameriti in sem v večini primerov rekel 'ja', 'ni problema' ipd.

Opažam, da sem tudi čedalje bolj nejevoljen, tečen in jezen. Ne morem sprejeti šale na moj račun, takoj se čutim užaljenega in napadenega. Če me kdo kaj prosi, naj kaj pomagam, pokažem ali razložim, v večini primerov vzdihujem in zavijam z očmi, češ 'kaj spet?' ali pa 'ne da se mi', 'pusti me pri miru'. Ne vem, mogoče so frustracije in slabe izkušnje iz mlajših let pripeljale do želje po uporništvu in maščevanju, kaj jaz vem.

Tudi čedalje večjo odtujenost čutim do ostale familije - starša sta ali v službi ali pa ležita na kavču pred TV-jem (večino časa). Kadar se peljemo skupaj v avtu, komajda kakšno črhnemo.
Še najbolj se lahko pogovarjam s svojo sestro, saj je šla tudi ona skozi depresijo in se je izvlekla ven. Seznanila me je tudi s filomom Skrivnost (The Secret) in podobnimi zadevami, samo nekako se me ne prime, ne pride mi v navado. Tudi ne razumem še dobro poante. Imam tudi nekaj knjig na to tematiko, samo kar nekako pozabim, da se mi valjajo po disku.

Prej sem tudi napisal glede tega, kako me ljudje začnejo začudeno spraševati, kako česa ne vem. To je privedlo do tega, da sem si začel pisati seznam vsega, kar bi bilo zanimivo počekirati: od knjig, glasbe, filmov in podobno. Na polici imam tudi nekaj fizičnih knjig in revij, za katere sem si pravil, da jih bom kdaj prebral. Problem je pač v tem, da je tega toliko in nimam volje, da bi se lotil. Mogoče je to
malce paranoje, češ v želji, da ne bi izpadal neumen in nerazgledan pred ostalimi ljudmi.

Glede potenciala anglistika + japonologija - učitelj angleščine, ja vem, samo čutim in si tudi pravim, da nisem za učitelja, saj ne znam razlagati, pa tudi sem že omenil, kako je s pridobivanjem in obdržanjem znanja. Se bolj nagibam k prevajanju ali pa kaj takega. Sprašujem se, kako zaboga uspe ljudem spreobrniti življenje; dobiti službo v tujini - glede na splošno ozračje v državi, se tudi jaz sprašujem, kako bo. Se bo spčph dalo živeti tu? Bom sploh sposoben opravljati kakšno delo, vzdrževati hišo, celo spoznati sorodno dušo in življenjsko sopotnico (magari tujko)?

[pofurana]

Pozdravljen!

Vidim, da imaš nekakšne podobne izkušnje kot jaz. V bistvu kar nekaj ljudi tukaj gor, zato sem se odločla da še jaz pristavim svoj lonček. Sicer jaz sem bila vedno bolj umirjena ampak pred nekaj časa, ko je prišlo do nekega dogodka ki me je čisto potlačil, se težko nazaj pobiram. Šlo mi je dobro, pravzaprav odlično, potem pa spet vse nazaj navzdol. Z diplomo zavlačujem in ko se vedno znova skušam lotit začet pisat, mi kmalu pobere voljo. Čeprav mam po eni strani željo, da čimprej to naredim, ampak vedno ostane vse le pri željah in mislih. Se mi zdi da je moje življenje čisto obstalo. Nikakor se ne morem prisilit da bi neki naredla tudi pri drugih stvareh. Lani sem začela tudi športat in mi je res pomagalo tudi pri samopodobi. Potem sem zbolela in nisem imela več volje se nazaj v to podat.

Kot pika na i pa še ugotovim, da pravih prijateljev v bistvu ves ta čas nisem imela (s katerimi smo se družili leta in leta - še zdaj gremo na kakšno kavico). Samo golo pretvarjanje, ko te le še bolj potolče.

Prebrala sem res ogromno literature in tudi nekaj filmov glede tega. Ampak v vseh je enako sporočilo: pozitivne misli in vse se ti vrne, ti da moč, voljo, začneš se spreminjat ti (ne okolica) zato postane vse lažje si uspešen, samozavesten....tralala. Vse to vem ampak spravit vse v prakso oz. da pride to v navado.... to je pa zelooo težko. Da v vsaki težavi in stvari najdeš nekaj pozitivnega in iz tega nekaj ustvariš in da res postaneš potem pozitivna in uspešna oseba  - moraš bit res močen karakter in za to porabit veliko časa. Skušam nekako to peljat, ampak je preklet težko...

Bom vesela kakršnegakoli feedbacka 

[anouk]

Tudi jaz vem kako je to, čeprav je moja situacija malo drugačna (ampak tako ali tako ni dveh identičnih nikoli, še pri istem dogodku ne)... sem imela tudi obdobje, ko sem čisto obupala nad prejšnjim faxom...sploh se nisem mogla več učiti tiste snovi, ker mi je prav fizično bilo slabo, ko sem pomislila na to. Je pa res, da me ta smer, na kateri sem bila, tudi ni pretirano zanimala, tam sem pristala, ker sem uklonila volji staršev, da ne odidem drugam študirat, ampak ostanem doma. Tukaj pa ni veliko izbire. Po predolgem času sem zapustila ta fax in šla drugam, ampak zdaj imam pa drugačen problem - zato, ker na prejšnjem faxu kljub temu, da sem se učila (in prvi dve leti je bilo tako, dokler mi kljub trudu ni zmanjkal en izpit, da bi naredila letnik) mi ni uspelo. Zdaj pa imam to miselnost - zakaj bi se zelo trudila, kako ali tako bo isto?
Poskušam se rešiti tega, da je tako ali tako vseeno, ampak zraven vsega, mi je kljub temu včasih težko in se mi zdi, da ne bom zmogla ter spet razočarala vse.
To s pozitivnimi mislimi pa tudi meni ne uspeva, se trudim pozitivno razmišljati, pa me vse na koncu pripelje nazaj na: sej je vseeno, tako ali tako sem zgrešen primer.

[Juliette]

Punci, bom kar obema napisala svojo izkušnjo glede pozitivnosti. 
Tudi jaz sem se skoraj desetletje ukvarjala z literaturo, ki obravnava to tematiko in vse se je zdelo tako resnično, tako dosegljivo, tako logično, le meni ni uspevalo ... No, pa sem imela še en razlog več, da sem se čutila nesposobna. 
Ko me je končno zabilo na realna tla in ko sem se končno lotila globinske psihoterapije sem na "moč misli" dobila bolj realen pogled.
Dejstvo je, da pri nas anksioznežih in depresivcih težave segajo daleč v globino in se jih samo s površinskim pristopom ne da odpraviti. Še več, tak način je celo škodljiv. Namesto da bi se spustili vase in prisluhnili ranjenemu otroku, ki kliče po pozornosti, ki želi končno biti slišan in uslišan, ki neznosno trpi in je utesnjen, ga gladko preslišimo, saj ne sme do naših misli priti nič negativnega, nič žalostnega, nič bolečega in trpkega. Na svet je vendar treba gledati pozitivno, pa čeprav ni le takšen. 
Tako ostane naš notranji otrok ponovno prezrt in se za našo pozornost še naprej bori z različnimi simptomi, ki so značilni za depresijo ali anksioznost. Zato lezemo le vedno globlje v bolečino, pa če se še tako navidzeno prepričujemo, da se da z mislimi doseči vse. Ne, ne da se! Čustveni del možganov ima svoja pravila in ga z mislimi ne moremo uravnavati po naši volji. Lahko ga le sprejmemo in začemo z njim ravnati tako spoštljivo kot si zasluži. In to prinaša trajne in pozitivne rezultate.To pa seveda ni lahka naloga. Prvič zato, ker se moramo ob tem soočiti z desetletji zatajevano bolečino, čemur se naš organizem na vse kriplje upira, kar je razumljivo. Drugič pa zato, ker instant družba do tega ni prizanesljiva in promovira le plehke formule, ki naj bi čudežno delovale in se jih seveda da dobro prodajati. Če so res učinkovite pa tako nikogar ne zanima, le da veliko obljubljajo.
Na "kratko" je to to. Upam, da se da razbrati, kaj sem želela sporočiti, predvsem pa da si ne bosta več očitali, da ne znata dovolj dobro pozitivno razmišljati, ker sta še vedno v istem zosu.

[Betka]

Juliette, zelo dobro si napisala, se strinjam.

[pofurana]

Juliette!

Tudi to sem mislila zraven ja seveda. Treba je reševat stvari ki so se začele, najti problem, ga sprejeti (tako tudi sebe), na nek način počasi spreminjati. Predvsem z voljo in pozitivnostjo. Vem, da se je treba poglobit v sebe. In pri meni nastane problem ravno tukaj. Kako se poglobit, kako rešit to, kar me omejuje da ne morem rasti in gledat na svet z drugačnimi očmi, da bi se  okolica spremenila (pravzaprav jaz). Mogoče meditacija? Kako je tebi uspelo? Kakšen način si uporabila da si prišla do sprememb?

K temu prispeva nizka samopodoba, neuresničeni cilji in želje (nekateri, ne vse) in dogodki, ob katerih vidiš da vse tako kot si mislil da je (družba, družina, partner) - vse se ti zruši. Potem pa še nihanje tega razpoloženja... Včasih je kak dan super, potem pa spet bleee...

Naj omenim da se s tem ne ukvarjam tako dolgo kot v primerih nekaterih tukaj prisotnih. Mogoče kakšne pol leta da je res tako hudo (vsega skupaj 2 leti) da se mi že zdi, da se sama sebi smilim. Ne predstavljam si da bi to trajalo še nekaj let, ker bi me res dotolklo. Že zdaj se komaj vlečem. Bom pa večkrat spremljala vaš forum in kaj napisala, ker vidim da mi malce pomaga tudi zato, ker vidim da nas je kr nekaj podobnih. Kar me je na nek način pomirilo da nisem edina sama na tem svetu s temi težavami

[anouk]

Pofurana, očitno imava podobne težave in podobna vprašanja, kajti meni tudi ni jasno tisto z "poglabljanjem vase". Bi bila vesela takšnega odgovora na to temo.

[Juliette]

Kaj pomeni to poglabljanje vase?

Gre za soočenje s sabo na vseh ravneh, gre za sprejetje sebe, kakršen si, gre za upoštevanje in spoštovanje svojih občutkov in čustev, a vse to poteka tudi skozi procese zavračanja, jeze, negotovosti bolečine ... Gre za biti v najglobljem pomenu besede in šele ko smo, lahko pričnemo delovati v skladu s sabo.
Za razliko od new-age pristopa, ki želi najtežjo fazo kar preskočiti in kar zahteva, da se imamo radi. Brez tega, da se najprej sprejmemo in spoznamo, veli, naj delujemo v smeri uresničitve površinskih želja, medtem ko naša notranjost še vedno ječi v svoji bolečini zavrnitve in potlačenosti.

Za nas, ki smo bolj ranjeni, z več simptomi v obliki depresije in anksioznosti, bolj občutljivi, je po mojem mnenju zelo dobro proces poglabljanja vase opravljati s psihoterapevtom. Sicer nas hitro zanese v razne obrambe in stranpoti.

Upam, da sem vsaj malo odgovorila na to vprašanje.

[lejča]

Sama sem se ob koncu študija zelo podobno počutila. Ko zdaj gledam nazaj se mi zdi, da je to ravno tako prelomno obdobje, ko začnejo drugi nekaj več pričakovati od tebe in je zato vse skupaj še težje. Zato sem tisti absolvent vlekla dokler se je dalo, diplomsko nalogo pa tudi.

Naj te malo potolažmi še zdaleč nisi edini, ki sploh ne veš kaj bi počel v žviljenju. Dolgo sem se mučila zaradi tega. Vsega kar sem se lotila sem se hitro naveličala. Zdaj vem, da ni nič narobe z mano in sem samo iskala oz. potrebovala vse tiste izkušnje in preizkušanja, ki sem jih zamudila v najstniških letih, ko sem za knjigami čepela v sobi. Najstniška leta so leta, ko se išeč poskušaš miljon stvari in 100 krat padeš brez, da bi te drugi grdo gledali in ti je dovoljeno narediti tudi kakšno neumnost. Če si to tako kot jaz prešprical potem ti to v življenju manjka. Pri meni so tu odigrali veliko vlogo še strogi starši, ki mi marsičesa niso pustili in ta strah pred neuspehom je nekje ostal. Najraje sem čepela doma, kot sem bila že od prej navajena.

Moj nasvet tebi je delo. Delo krepi, delo je nujno. Pomagalo ti bo, da postaneš močnejši. Če imaš še vedno status najdi kaj prek študenta. Ni važno kaj in sploh ni nujno, da je v skaldu s tem kar študiraš. Z vsakega dela se lahko kaj naučiš. Rabiš izkušnje, spoznat nove ljudi, se naučit predstavit, potegnit zase, postavljat meje, komunicirat,... Ta dela so le za vajo, da boš nekoč lahko lažje našel službo, da se boš znal delodajalcu predstavit, da ne boš imel treme,... Vsaka stvar potrebuje vajo in ne moreš biti že prvič odličen. Tisti, ki so v tvojih letih odlični so veliko vadili, vadili so že v najstniških letih pa ti tega ne veš. Življenja se ne učimo iz knjig ampak tako, da ga živimo. In padci so nujni. Začni padat. Karkoli narediš šteje. Zapomni si to, da nisi nič slabši od drugih. Razlika je le v tem, da nisi vadil. Kolikokrat otrok, ki se uči hoditi pade, pa ga zanese. Če bi samo gledal kako hodijo drugi in sedel na preprogi ne bi nikoli shodil.

[pofurana]

Juliette, je malce bolj jasno ja.

Super ste tukaj na forumu. Hvala vam da skušate pomagat. Z veseljem prebiram vaše komentarje in izkušnje in se skušam tudi jaz naj novega naučiti. Lejča, kakor si napisala, se delno strinjam s tabo. Delo res krepi človeka. Jaz sem že marsikje delala preko študentskega dela, veliko videla in spoznala ogromno ljudi. Sploh po dogodku, ki je bil, sem našla uteho le na takšen način, da sem se zamotla z veliko dela. Da zaposlim misli in se s čim drugim ukvarjam. In problem vsak dan, ko pridem domov. Misli pridejo nazaj. Najhujše je, ko se nimaš s kom za pogovorit. Če nimaš partnerja, ko vidiš, da so ti prijatelji obrnili hrbet, oz. ko vidiš okolico z čisto malo drugačnimi očmi in ugotoviš, da pravih prijateljev nisi pravzaprav nikoli imel, ampak je bilo to še samo izkoriščanje. Počutiš se samega na celem svetu in ni človeka ki bi te razumel da bi mu povedal kaj čutiš, da bi si vsaj malo olajšal dušo. Staršem pa ne moreš govorit o tem, ker veš da te nebi razumeli. In če že samo napelješ na to temo, ti rečejo da se raje brigaj za fax oz diplomo in delo in se ne obremenjuj toliko z drugimi. Po eni strani imajo prav - zakaj bi se sekirala glede drugih, amak še vedno potrebuje kakšnega prijatelja, da lahka greš z njim vsaj na sprehod ali kak čvek o filmu. Sploh e si človek, ki rabi nekoga da se lahka vsaj z nekom sproščeno pogovarja in je to kar je v resnici, da se ne rabi prilagajat in se delat drugačnega, da bi ugodil drugim.

Če pa želim koga na novo spoznat, pa nastae pri meni problem pri navezovanju novih stikov in komunikacija. Nikakor ne ohranim stikov z ljudi, ki jih spoznam. Sicer prvih nekaj dni se razumemo, je vse super (recimo v službi) potem pa iz dneva v dan manj. Nevem o čem bi se pogovarjala. Res sem bolj mirna in tiha. Ne najdem besed ali neke teme s katero bi lahko začela pogovor, a rada bi se povezala. To je moj problem že od nekdaj. Na začetku super fajn, čez nekaj dni ali po nekaj kavicah, pa vse potone. Kot da se me izogibajo ljudje, čeprav nisem nikomur kaj žalega naredila. Vedno sem nasmejana, kljub temu če sem slabe volje znam Mogoče zato na nek način 'odbijam' ljudi, ker nimam pravega jaza, ker prehitro popustim, ker se želim prilagodit (mogoče preveč). Sicer pri nekaterih stvareh imam svoje meje in stojim za svojim mnenjem, nisem pa kofliktna da bi pa pri stvareh zelo kontrirala, ampak skušam razumet in sprejet to, da ima vsak svoje mnenje in poglede - skor preveč. (naj omenim, da me je ob pisanju tega zadnjega stavka prešinila misel, da se pa v očeh sogovornika mogoče zdim preveč osladna-razumljiva, da dobijo napačno občutke v smislu, kot da nisem iskrena, da se pretvarjam. Čeprav jaz dobro vem da takšna pač sem. Razumem, ko večina ljudi nekih stvari ne razume.)  Ko opazujem ljudi okoli sebe, kako se smejijo, navezujejo stike, hodijo po kavicah, skupne izlete, počnejo stvari skupaj, čeprav se ne poznajo zelo dolgo, me potre... Sem žalostna. Ker nikakor ne morem ohraniti stikov.

Vem, da se preveč sekiram za mnenje drugih ljudi in kako bom izpadla v očeh drugih. Bojim se kaj bojo pa drugi rekli, če bom pa to pa to naredila. Ali če izrazim kako mnenje in se večina ne strinja z mano, se počutim kot največji bebec. Nekateri to tako dobro znajo. Večkrat se mi zgodi, da če nekdo drug reče neko stvar, bodo ljudje sprejeli mnenje, če bi pa jaz rekla isto stvar (samo z drugačimi besedami) pa to nebi 'vžgalo'. Oz. se je že zgodilo, da sem jaz podala mnenje in od okolice ni bilo sprejeto, ko pa je sekundo za tem druga oseba podala isto mnenje, pa je bila to najboljša možnost, rešitev..za karkoli se je pač že šlo. Mogoče zaradi izbire besed? Premalo samozavestnega pristopa? Premalo jasnega izražanja? Nevem. Potem se počutiš zopet kot največji bedak. Kot da nihče ne razume kaj si hotel povedat.

Ravno zaradi tega se bojim bolj glasno pristopat in se potegnem v sebe, da sem čimbolj v ozadju, čimmanj opazna, ker karkoli povem, me itak nihče ne upošteva. Da bi pa še kakšno stvar naredla, ki si jo želim, pa ne upam (zopet zaradi tega češ, kaj bo pa okolica rekla), predvsem zaradi tega ker vem, da če bi jaz to naredila, bi izpadlo ven bedno. Če bi pa naredil kdorkoli drug isto stvar, bi bla pa svetovna, bi bil ful frajer ta človek. Tak je to pri meni. In se vse vrti v istem krogu.... Kje je problem, resnično nevem, ker ne vidim v drugih očeh oz. iz druge strani.

[Kje je moj plus?]

Oho, ja, jaz imam podobne občutke glede ohranjanja stikov in koliko sem upoštevan kot ti. Tudi sam sem bolj takega tipa, da bolj kot sebi ustrezam drugim in posledica tega je, da še sam ne vem, kakšni so moji resnični cilji in želje, talenti in sposobnosti.

Imam eno vprašanje: mogoče kdo ve, kateri izmed psihoterapevtov na seznamu te spletne strani so na napotnico, se pravi so zastonj? Katerega se priporoča? Iščem pa jih na območju Ljubljane in njene okolice.

Hvala vnaprej.

[pofurana]

Kje je moj Plus?  sicer nimam odgovora na tvoje vprašanje, mam pa jaz vprašanje z tebe.

Povej mi, kako čez dan ti 'preguraš'? Kaj počneš. Ali se s čim zamotiš ali kako? Ker jaz nevem več , nimam ideje kako gurat dneve....

[anouk]

Hvala Juliette za odgovor...mislim da malo bolje razumem vse skupaj in predvsem zakaj ne deluje name.

[Kje je moj plus?]

@pofurana

Večino časa preživim na internetu, ker poskušam tudi vzdrževati stik z jezikoma, ki ju študiram (slovarji, filmi, serije ipd.), na vsakih nekaj dni tudi perebem nekaj strani kakšne knjige. Pač nič kaj posebnega.
Zadnja dva, tri tedne sem malo bolj kot po navadi šel ven se malo družit s kolegi, ker so bili tu na izmenjavi japonski študentje in me je kar potrlo, ker sem spoznal, da, odkar sem naredil večino izpitov in mi ni treba toliko hoditi na faks, dosti snovi pozabil, prav tako pa sem bolj kot ne spremljal pogovore in nisem veliko govoril. Pač, ne vem, o čem bi sploh. Kdaj se sprašujem, če sem sploh po osebnostni plati pravi za jezike. Matematika mi itak nikoli ni šla, tako da za tehniko in naravoslovje ne bi bil kaj prida.

[Kje je moj plus?]

Še eno vprašanje:
Imate kakšno knjigo o uporabni psihologiji za priroročit? Še posebej me zanima, kako presumeriti pogovor na "svoj teritorij", o temah, o katerih vsaj malo vem, da se izognem kakšnim tečnežim, ki mi kdaj morijo z 'Pa kako tega ne veš!?', da nekako preneham dajati težo in pomen "njihovemu teritoriju" pogovora.

Hvala.

[moljka]

Tudi sama sem anglistka in to, da človek pozabi jezik, če ga ne uporablja, se mi zdi povsem normalno. Sama poučujem na tečajih in ti mi omogočajo, da ostajam v stiku z jezikom. Čeprav bi lahko še bolj "obvladala", ampak sem se nekako sprijaznila s tem, da vsega pač ne morem vedeti. Prevajanje, poučevanje jezika se mi zdi res koristno za živ stik z jezikom, tako da bi ti priporočila, da se lotiš česa takega. Sama sem se bala začeti s takimi deli, ker se mi je vedno zdelo, da znam premalo. Ampak nikoli ne bom znala vsega, s tem, ko počnem nekaj s področja, katerega sem študirala, pa razvijam svoja znanja in sposobnosti. Na faxu je žal tako, da se učimo ogromno podatkov, ki v resničnem življenju ne pridejo prav, zato jih naš šparovni spomin pozabi. Glede japonologije pa si v prednosti pred večino jezikoslovcev, saj je ta jezik še vedno zelo eksotičen.

Vprašanja v stilu "kako tega ne veš?" so mi od nekdaj šla na živce. Včasih sem se tudi sama tega bala, ker je to kazalo na moje pomanjkljivosti, česar sem se, kot zvesta perfekcionistka, otepala. Zdaj vem, da, kot sem že omenila, vsega pač ne vem, ker nisem enciklopedija, poleg tega me veliko stvari niti ne zanima, zato si jih ne zapomnim. In točno to bi danes, po nekaj letih intenzivne terapije, odgovorila nekomu, ki bi me vprašal, zakaj nečesa ne vem.

Problem si že identificiral, pripravljen si kaj narediti na tem, tako da čestitke! Meni je najbolj pomagala psihoterapija, tako da jo priporočam. Veliko uspeha želim! Vse se da, če se hoče 

[Kje je moj plus?]

Ok, še nekaj opažam oz. se spominjam.
V začetku tega leta sem tako za "firbec" malce preletel oglase za študentsko delo in ne vem, zakaj me je naenkrat začelo stiskati v trebuhu, ki se dogaja ponavadi, ko si živčen. Nisem se mogel pomiriti, um mi je begal, vse dokler nisem šel stran od spletne strani. So to mogoče globoki dvomi o sebi in strah, da se bo izkazalo, da nisem pravi za kakšno delo in bodo ljudje silno razočarani (še posebej v teh kriznih časih, ko se že tako ali tako težko koga zaposli)?
Sicer se pa glede depresije ni kaj dosti spremenilo, na žalost. Prazniki so zahtevali svoje in nisem nič naredil za diplomo (moral bi brati vire in napisati osnutek, o čem točno bi rad pisal; najbolj smešno je, da je to diploma na bolonjski stopnji in je minimum vsaj 20 strani). Uporabnik Milan, ki ima svojo temo na prvi strani (obžalovanje) mi je zelo podoben, sem se kar poistovetil z njim.

[Milan]

Zdravo poliglot,
evo tudi jaz sem prebral celotno tvojo temo in se strinjam, da sva si v marsičem podobna. Pa še na isto fakulteto sva hodila he he. (no sicer drugo smer). Ne vem mene še zmeraj razjedajo te občutki neadekvatnosti in me spremljajo povsod in kljub vsem nasvetom in teoriji še vedno nimam pojma kako se tega znebiti. Me pa zanima koliko bi te kaj zanimalo navezovanje kontakta. Da kdaj kakšno rečemo, lahko se tudi kje dobimo. To velja v tudi za druge v podobni situaciji. Moj email je viden, tako da lahko pišeš(te) kadar hočeš.