Prosim svetujte mi - res sem v krizi

[metu]

Upam, da mi lahko kdo pomaga. Zasvojena sem z odnosom.

Poročena sem že od od konca avgusta z moškim, ki me ima zelo rad, samo jaz se nikoli ne počutim dovolj ljubljeno in mu ne morem dajati ljubezni, ko jo on potrebuje. To me najbolj mori.
Danes sem imela spet krizo. Spet sem se počutila neljubljeno in vedela sem, da če mi bo izkazal ljubezen, da je ne smem sprejeti. Tako lepo je delal z mano, kot noben drug moški ne more delati z žensko, jaz se pa nisem odzvala na njegovo ljubkovanje, ker bi potem moja zasvojenost dobila novo dozo mamila in kmalu je odnehal. Videla sem, da ga je prizadelo. Očitno je rabil, da mu izkažem ljubezen, jaz pa nisem mogla, ker bi se počutila preveč patetično, če bi se odzvala in ker sem se bala, da bom tako samo še bolj zasvojena. Nazadnje sem se tako slabo počutila, ker ga je moje ravnanje prizadelo da sem ga šla objeti. Nimam občutka, da bo 'Konec dober, vse dobro'. Občutek imam, da mu s takim ravnanjem zarezujem vedno globje v srce. Po pravici povedano, sem začela izgubljati vero, da bo najin odnos zdržal mojo zasvojenost...

Imam kar nekaj vprašanj.
Ali je mogoče za partnerja, od katerih ima eden zasvojenost od odnosa, da ostaneta skupaj? Ali zasvojeni lahko razreši svoj problem, če poskuša ostati v odnosu? Občutek imam, da bo moja zasvojenost narasla, če bom, zasvojena kot sem, sprejemala njegovo pozornost in ljubezen. Ali me občutki varajo? Ko vidi, da mi je hudo (in to je zaradi zasvojenosti) ali je prav, da sprejmem njegovo tolažbo in ljubezen, saj je navsezadnje odnos z njim tisto, kar mi povzroča zasvojenost?

Ne vem, kakšno je pravilno ravnanje. Če ga vidim delati kakšne stvari in se počutim neljubljeno, ker dela nekaj, kar ni povezano z mano, kako naj ravnam v taki situaciji? Naj grem k njemu in se pogovarjam z njim o tem, s čimer se ukvarja ali naj grem nekam, kjer bom sama? Čeprav včasih je res pretežko, da bi se z njim pogovarjala o stvareh, ki nimajo veze z mano. Očitno me ima po mojem mnenju premalo rad, če se lahko ukvarja še s čim drugim poleg mene. Takrat se lahko samo še umaknem.

Pa tudi, ko čutim, da sem neljubljena, kako je najbolje, da ravnam? Ali naj se poskušam čimbolj izolirat pred njim in odnosom? Ker kot jaz razumem zasvojenost, kadar se ne počutim ljubljene, je to kot neke vrste abstinenčna kriza. Potemtakem bi se morala držati čimbolj stran od odnosa, a ni tako? Ker če se bom v tem stanju ukvarjala z odnosom, potem dobim novo dozo ali pa se motim? Če se ne počutim ljubljeno ali je prav, da grem iskat ljubezen k njemu oziroma jo iščem v odnosu? Če je odgovor, da se moram takrat, ko se počutim neljubljno držati bolj zase, je tu v igri še moj mož. Ne morem ga kar izklopiti iz svojega življenja in zanemariti njegove potrebe po ljubezni. Obremenjujem se tudi s tem, da se on obremenjuje, kadar sem v krizi. V krizi sem velikokrat, ampak brez izjeme sem pa vsakič, ko je on utrujen ali v stresu in se mi ne posveča. In kot da že stres in utrujenost nista dovolj, se mora pa ukvarjati še z zamorjeno ženo, ki ga še objeti ne more, ko to najbolj potrebuje.

Pa še nekaj. Ta odnos z možem je moj prvi odnos. Ko sem bila sama, nisem nikoli imela takih problem, imela sem pa zasvojenost s hrano. V glavnem, občutek imam, da me odnos sili v to, da razčistim z nečim v sebi. Verjetno s tem, da se nimam rada. Šele odkar sem v odnosu, mi to buta v zavest. Po tej logiki pa moram ostati v odnosu, ker drugače se ta proces, ki se mi dogaja ne bo mogel speljati do konca? Mogoče se ne bom imela priložnost vzljubiti? Mogoče je odnos hkrati moja priložnost in zasvojenost? A ne pomeni to, da sem v neizhodni situaciji? Res ne vem, kako naj ravnam...

Kako lahko najbolje ravnam, da se ne bom še naprej zasvajala in da se hkrati moj mož ne bo počutil odveč in obremnjenega?

Ali mi lahko kdo predlaga kakšnega terapevta, ki bi mi lahko pomagal.

[alimali]

Pa on ve za vse te tvoje tegobe ali to skrivaš pred njim in se o tem nikoli ne pogovorita odkrito?
Napisala si, da si bila zasvojena s hrano in zdaj si zasvojena z odnosom. Imaš kakšen hobi, da bi lahko preusmerila svojo zasvojenost drugam?
Ne vem zakaj ne bi sprejela njegove ljubezni, če si to želiš. Po moje se malo preveč obremenjuješ z malenkostmi in v vsaki stvari vidiš nevarnost. Kako si se pa rešila zasvojenosti s hrano?

[Arwen]

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php?topic=1386.0

http://www.viva.si/Intervju/1165/Intervju-Sanja-Rozman-terapevtka

http://www.spremembavsrcu.si/knjiznica/sanja_rozman_odvisnost_od_odnosov_ali_ne_morem_ziveti_brez_tebe

[metu]

Pa on ve za vse te tvoje tegobe ali to skrivaš pred njim in se o tem nikoli ne pogovorita odkrito?
Napisala si, da si bila zasvojena s hrano in zdaj si zasvojena z odnosom. Imaš kakšen hobi, da bi lahko preusmerila svojo zasvojenost drugam?
Ne vem zakaj ne bi sprejela njegove ljubezni, če si to želiš. Po moje se malo preveč obremenjuješ z malenkostmi in v vsaki stvari vidiš nevarnost. Kako si se pa rešila zasvojenosti s hrano?

Z možem se veliko pogovarjam o tem problemu.
Zasvojenosti s hrano sem rešila tako, da sem se vedno manj ukvarjala s hrano. Bilo je težko, ampak tole z odnosom je še težje. Mislim, da mi je vedno težje biti skupaj z njim. Ko sem v službi recimo, sem bolj mirna kot pa pri nama doma. Zdaj sem se že začela bati, kakšna grozna čustva me bojo oblivala, ko se bova spet videla...

Tole s sprejemanjem njegove ljubezni pa res ni tako enostavno. Kadar se počutim neljubljeno in je v teh trenutkih nežen z mano, me začnejo prežemati čustva, ki jim ne pridem do dna. Kot prvo mi gre na jokanje. Hkrati blokiram, da bi mi prišla ta nežnost do živega. V meni nekaj hoče priti na plano, samo tega ne spustim ven. Nekaj me blokira in ob misli, da bi se prepustila nežnosti, me dajejo občutki premaganosti in kot da bi dala od sebe nekaj, kar hočem obdržati zase ali pa nočem razkriti. Naj še povem, da sem se imela, preden sem vstopila v partnerski odnos, za čustveno frigidno. Nič mi ni prišlo do živega in še danes mi redko kaj pride do živega, razen odnosa. Ta me pa ponavadi potre. Po mojem svoje zasvojenosti s hrano oziroma vzroka zanjo nisem nikoli razrešila in se je simptomatika tega problema enostavno prenesla s hrane na odnos.

Razmišljala sem, da je možno tudi, da se upiram občutku ljubljenosti, ker že tako dolgo ni bil prisoten v meni.

[Slavka]

Metu 

Prav lahko si predstavljam, kako se počutiš.
Svojo čustveno lakoto namreč tešimo na različne načine in postopoma postanemo odvisni. Vse odvisnosti imajo izvor v našem notranjem nezadovoljstvu, zato je edina možnost, da se "rešimo" to, da poiščemo tisti "manjko", ki nas potiska v določene vzorce obnašanja in razmišljanja, ter ga "nahranimo" z lastno ljubeznijo, pozornostjo in razumevanjem...

Jaz sem npr. odkrila, da si nekak ne dovolim, da bi me nekdo lahko imel rad, takšno, kot sem in sem zato iskala "potrditev", da NISEM OK v drugih odnosih, ter s tem želela "dokazati" tudi svojemu partnerju, da se moti, ko pravi, da me ima rad in da sem njegov sonček...

Težko sem sprejela, da nekam pripadam, da je nekomu mar zame in da si to zaslužim... Odraščala sem namreč v odnosih, ki so bili vse prej kot rožnati in iz katerih sem se naučila, da nisem vredna ljubezni, varnosti, celo življenja samega... 

In tako sem šla v svet s tako popotnico, ki me je ovirala pri gradnji zdravih odnosov in predvsem pri pozitivnem dojemanju same sebe...
Vse to sem se morala naučiti v zadnjih nekaj letih...postopoma in z nemalo truda, vendar se že kažejo  pozitivni učinki le-tega.

Metu, predlagam ti, da se prenehaš mučiti, ter se raje odloči poiskati psihoterapijo ali pa najprej vzemi v roko kakšno knjigo na temo odnosov in tistih pasti, v katere se (nekateri) ujamemo...

http://www.spremembavsrcu.si/literatura

Priporočam prebrati:

http://www.spremembavsrcu.si/knjiznica/sanja_rozman_odvisnost_od_odnosov_ali_ne_morem_ziveti_brez_tebe

Predvsem pa, dovoli si biti ljubljena...ter vzljubi samo sebe 

[metu]

Tudi jaz te zelo razumem. Ob tem občutku, da ne morem sprejeti, da me kdo ljubi, sem dobila asociacijo na en film, ki sem ga gledala še kot otrok. Šlo se je o enem najstniškem prestopniku, ki doma ni našel mesta zase in tako je zapadel na kriva pota. Kasneje se je nekako znašel v enem centru, kjer so pomagali takim kot je on. V tem centru je bil en mentor, avtoriteta ali nekaj podobnega, ki jim je pomagal.
No, v spomin mi je skočil prizor, ko je ta mentor tega prestopnika enkrat kar objel in reakcija tega prestopnika me takrat močno pretresla. Na vse pretege se je poskušal iztrgati iz objema in kar me je še bolj pretreslo je bilo, da ga ta mentor ni izpustil iz objema pa naj je prestopnik še tako zavračal njegov objem. Nekaj v meni se je zganilo ob pogledu na te prizore. Težko opišem občutke, težko se jih spomnim po toliko letih. Občutek nemoči, bolečine, obupa, frustracije, trme, patetičnosti. Prestopnik je sčasoma le popustil objemu in bridko zajokal. Ob teh prizorih so me pa oblili čisto eni drugi občutki. Občutki sramu, olajšanja, sprejetosti, pripadnosti, miru.
Videla sem že veliko filmov o prestopnikih, o otrocih in najstnikih, ki niso našli mesta zase v svetu in vedno me je na teh filmih nekaj pritegnilo, mi seglo globoko v srce in dušo.

Slavka ali si ti potem le dokončno sprejela, da te ima partner res rad? A si morala kaj premagati, da si lahko sprejela njegovo ljubezen? Kako si se počutila ob vsem tem?

Imam občutek, da sva si zelo podobni. Večkrat sem se že ustavila pri kakšnem postu in pogledala, kdo ga je objavil in sem videla tvoje ime. Večkrat se mi zdi zelo smiselno in me spodbuja k razmišljanju to, o čemer govoriš v svojih postih, se mi zdi, da je to tista smer, v kateri moram razmišljati in raziskovati tudi jaz pa ne samo jaz, v marsikaterem pogledu, bi moral tako razmišljati vsak.

Sem pa drugače že bila pri enem terapevtu, psihoanalitiku včeraj. Mislim, da mi lahko pomaga do marsikaterega odgovora. Pa tudi knjig, ki si mi jih predlagala Slavka, se mislim lotiti v kratkem.

Hvala vsem, ki ste se oglasili s svojimi komentarji in pomočjo 

  metu

[Slavka]

Metu 

Ja, tudi jaz se velikokrat najdem v kakšnem zapisu drugih uporabnikov in se nato zamislim nad sabo. Saj v bistvu nas ravno to spodbudi k temu, da pričnemo raziskovati, iskati in čutiti sami sebe.

Slavka ali si ti potem le dokončno sprejela, da te ima partner res rad? A si morala kaj premagati, da si lahko sprejela njegovo ljubezen? Kako si se počutila ob vsem tem?

Sem in nisem. Ni dan enak dnevu in tudi jaz nisem vedno na enaki "relaciji" z mojim partnerjem. Včasih mi gre njegova pozornost na živce, drugič jo pogrešam in bi je želela več...Včasih me spravi v slabo voljo stavek "rad te imam", drugič pa to začutim in izrečem tudi jaz njemu...

Čeprav sem že veliko raziskala kar se tiče odnosov, del mene še vedno teži k tistim situacijam, v katerih dobim potrditev, da nisem OK...In potem trpim...Trpim, ker mi take situacije povzročajo bolečino in žalost, trpim, ker samo sebe ne prepoznavam in trpim, ker vem, da ob tem trpi moj partner...

Jaz sem se pač z mojim partnerjem o tem pogovorila...Povedala sem mu, kaj se dogaja v meni, zakaj včasih zavračam njegovo ljubezen in ga prosila, da je v tistih dneh pač potrpežljiv...  Ni najbolj fer do njega, vem, ampak drugače pa tudi ne znam...še.

Sem pa drugače že bila pri enem terapevtu, psihoanalitiku včeraj. Mislim, da mi lahko pomaga do marsikaterega odgovora. Pa tudi knjig, ki si mi jih predlagala Slavka, se mislim lotiti v kratkem.

  naj bo uspešno.

[metu]

  Slavka

Že mogoče, da včasih ne moreš sprejemati njegove ljubezni, sem pa prepričana, da ko jo sprejemaš, jo sprejmeš s vsem srcem do zanje kapljice. V življenju si izkusila, kako je biti popolnoma na dnu brez ljubezni in toliko kolikor si občutila eno skrajnost, vsaj toliko lahko občutiš tudi drugo. Tvoj partner je res lahko srečen, da ima ob sebi tako ognjevito osebo.

Če grem preveč globoko, bom razumela, če ne boš odgovorila. Takrat, ko ti gre njegova pozornost na živce in ko te njegov 'rad te imam' spravi v slabo voljo, v kakšnih okoliščinah se to ponavadi zgodi, kakšne misli in razpoloženje imaš na te dneve, ko ti je njegova ljubezen odveč?

Zame velja, da kadar se počutim, da nisem v pomanjkanju ljubezni, brez problemov sprejemam in vračam ljubezen. Problem se pojavi, kadar se ne počutim ljubljene in mi takrat moj mož hoče izkazovati ljubezen. Enostavno se nekaj v meni tako upira da bi sprejela, da mi gre na jok.

Trenutno sem se vrgla v 'kako ljubiti samega sebe' vsebine. Upam, da me bo kam pripeljalo.

[Slavka]

Metu  , z veseljem ti odgovorim.

Takrat, ko ti gre njegova pozornost na živce in ko te njegov 'rad te imam' spravi v slabo voljo, v kakšnih okoliščinah se to ponavadi zgodi, kakšne misli in razpoloženje imaš na te dneve, ko ti je njegova ljubezen odveč?

Ponavadi je to takrat, ko se ne počutim dobro, ko sem anksiozna, nemirna in nezadovoljna. V bistvu takrat, ko bi RABILA, da me nekdo potolaži, da mi pove, da me ima rad in da se bo vse uredilo, takrat to zavračam.
Na živce mi gre njegova pozornost in na živce grem sama sebi zaradi tega, ter zaradi vseh občutkov, ki jih takrat čutim.

Podobno torej, kot ti. Takrat, ko sem sama s sabo pomirjena in zadovoljna, ko se imam rada in vem, da si zaslužim, da me imajo tudi drugi radi...takrat sem njegova.
A, ko se ti občutki skrijejo, ko privrejo na plano tesnoba, krivda, zavračanje same sebe...takrat postavim med naju zid ob katerega se odbija njegov "rad te imam" ali, še huje, "ljubim te"... 

Poiskala sem že pomoč pri družinskem terapevtu, pa tam nekako ni šlo...saj je srž problema skrita v meni in ne toliko v naju. Jaz sem tista, ki dopuščam in odbijam...ki se predajam in skrivam...ki sem in ki bežim...
Zato se je večina mojih psihoterapevtskih seans vrtela okoli odnosov in sem kar veliko stvari že razčistila, prepoznala, sanirala...Nekaj pa še vedno ostaja, saj se človek vendarle ne more spremeniti v celoti...

Zaenkrat funkcionira...in upam, da bo še vnaprej. Sedaj pač prepoznam "tista" obdobja in takrat partnerja "opozorim", da znova niso "moji dnevi"....

Sicer pa tudi on ni vedno 100%, saj je vendarle samo človek in takrat sem jaz tista, ki se prilagodim. Odnos ni stvar, temveč nekaj "živega", ter se spreminja in zori skupaj z nami...

Upam, da ti bo moj odgovor kaj koristil pri prepoznavanju lastnih težav. 

[metu]

V bistvu mi je zelo znano in domače to, o čemer govoriš. Ne morem verjeti, da sem tako hitro srečala osebo, ki ima takoooooo podoben problem mojemu.


Še nekaj.
A pa si si kdaj predstavljala, kaj bi se zgodilo, če bi sprejela njegovo ljubezen takrat, ko jo rabiš? Ponavadi se za strahom, za stvarjo pred katero bežimo, do katere imamo odpor, skriva nekaj pomembnega. Jaz sem s tem že poskusila in občutki so bili tako zoprni, da nisem vztrajala. Zdi se mi, da so razodevali del mene, ki ga nočem sprejeti. Trenutno se s tem še ne morem spoprijeti, tako da te razumem, ko praviš, da postaviš zid. Mogoče boš en dan lahko priplezala na vrh zidu in pokukala, kaj je tisto kar se skriva na drugi strani. Enako velja zame.

  Najina debata me veseli

[Slavka]

A pa si si kdaj predstavljala, kaj bi se zgodilo, če bi sprejela njegovo ljubezen takrat, ko jo rabiš? Ponavadi se za strahom, za stvarjo pred katero bežimo, do katere imamo odpor, skriva nekaj pomembnega.

Ja, sem raziskovala tudi v to smer, ter ugotovila, da v tistih dneh preklopim iz "odrasle Slavke" v "Slavko otroka" in zato potrebujem drugačno vrsto ljubezni, kot mi jo namenja moj partner...Zato me takrat njegova pozornost nervira in hkrati straši.

V otroštvu mi je kronično primanjkovalo ljubezni, pozornosti ter varnosti. Predvsem sem čutila pomanjkanje očetove ljubezni, ker mi je ni znal izkazati, bil je veliko odsoten, poleg tega pa tudi alkoholik.

Moj partner je (verjetno ne po naključju  ) starejši od mene 19 let, v njem iščem "očeta", varnost, ljubezen, pripadnost...
A ker je moj partner PARTNER in ne oče, je seveda njegova ljubezen do mene drugačna...erotična, romantična.
To mi sicer zelo ustreza, ko sem v fazi "odraslosti", ko pa padem v svojo fazo "otroka", se tej pozornosti izmikam...a hkrati hrepenim po njej, vendar izraženi na drugačen (očetovski) način. 

Težko je to opisati, vem pa, da me tisti oz. tista, ki morda tudi to doživlja, razume.

Poleg odsotnosti očeta v mojem otroštvu, pa me je na področju odnosov zaznamovala tudi spolna zloraba. Tako se mi dogaja, da se (pre)večkrat postavljam v vlogo "žrtve", za protiutež temu pa težim k odnosom, ki me postavljajo v vlogo "zlorabljevalke". Pa ne mislim na spolnost, temveč na čustveno izrabljanje, na manipuliranje in dokazovanje premoči.

Ja, sem kar zakomplicirano bitje, priznam... 

[metu]

Zdaj, ko sem zvedela malo več o tvojem problemu vidim, da ima drugačne dimenzije kot moj. Sem se pa ob branju tvojega zadnjega posta močno spomnila na svojo mami. Tudi ona je namreč odraščala brez ljubezni in je bila tudi žrtev večkratne spolne zlorabe. Bila je brez očeta, njena mati pa je bila alkoholičarka, ki moje mami v bistvu ni mogla vzdrževati, zato je pristala v sirotiščnici, kjer je odrasla. Bila je tudi spolno zlorabljena kot petletna deklica, ker je njena mai pijana vozila moške v svoje stanovanje.
Tudi po tem, ko je zapustila sirotišnico ni mogla živeti skupaj z svojo mami, zato je šla na svoje, vendar ni zmogla živeti sama. Psihično je močno zbolela. Zelo težko je recimo tudi jedlai. Dostikrat je ležala v zaprtem oddelku v psihiatrični bolnišnici, saj je večkrat namreč hotela narediti tudi samomor.
Začela je spet jesti, ko je srečala mojega atija in ugibaj, koliko let je starejši od nje? 18 let. Prepričana sem, da ga ona večino časa ni videla kot partnerja. Tudi spolni odnosi na začetku so ji bili mučni, ne vem sicer iz katerega razloga, verjetno mešano. Večkrat mi je pravila, da je velikokrat že splavila otroka in da je hotela tudi naju z mojo sestro, vendar je bila že v previsoki nosečnosti, pa ni mogla. Moji sestri se je celo sanjala, kako je ona sama vrgla dojenčka v straniščno školjko in potegnila vodo. Bili sva neželeni otrok. Mami nama s sestro nikoli ni bilo sposobna izkazovati materinske ljubezni. Jaz sploh ne vem, kaj to je. Ati pa je bil vedno copata.

Ne vem, zakaj se ti toliko napisala o svoji mami. Ona je stara nekaj čez 50 let in jo pri življenju drži 10 tabletk na dan. Seveda ima tudi epileptične napade, ker je bila neštetokrat tudi fizično zlorabljena... Saj drugače funkcionira dokaj normalno, kar me močno čudi. Po tem, kar je dala skozi, kako lahko sploh še živi... To je ena strvar, ki jo pri njej lahko spoštujem. Moja mami še danes išče ljubezen. Res me večkrat srce boli za njo...

Sprašujem se, če ti imaš kakšnega otroka? Verjetno ga imaš. Me pa ne bi presenetilo, če ga ne bi imela. Kakšen odnos imaš do njega?
Po pravici povedano, si trenutno sama zame ne morem predstavljati, da bi lahko nudila ljubezen svojemu otroku. Ne vem, če premorem dovolj materinskosti in ljubezni.

[Slavka]

Oh, kar huda je ta zgodba tvoje mame, Metu 

Jaz sem nekak sama pri sebi že veliko razčistila, ozavestila in popredalčkala, že zato, da vem, kam spadajo določeni občutki, ki me na momente obiščejo in zakaj me vleče v določena dejanja, ki jih razumsko ne želim početi, a me v njih "sili" moja duša.

Sem pač ženska, ki ima rada vse pod kontrolo in zato tudi želim vedeti ZAKAJ je tako, kot je...In na to sem si v večini že kar odgovorila.

Moja mami še danes išče ljubezen.

V tej točki se prepoznam tudi jaz...Iščem ljubezen, pa čeprav jo imam doma veliko...Kot, da bi bila v meni tako velika praznina, da je ne morejo napolniti zgolj moji najdražji. A sem tudi že na tem področju spoznala, da iskati ljubezen zunaj sebe ni rešitev...Rešitev je najti ljubezen do sebe v sebi, kajti tiste ti ne more nihče vzeti in vedno jo imaš s sabo. 

Sprašujem se, če ti imaš kakšnega otroka? Verjetno ga imaš.

Ja, imam dva otroka; sina in hčerko. Mislim, da sem kar dobra mama, imamo se radi in že zaradi lastnega primanjkljaja ljubezni in pozornosti v otroštvu, sem sedaj pozorna, da skupaj preživljamo kvaliteten čas, da jima (skoraj) vsak dan povem, da ju imam (oz. imava z očijem) rada in da se lahko vedno obrneta na naju, če ju bo kaj skrbelo, težilo, torej, da lahko delita z nama veselje in skrbi, ker smo družina in družina drži skupaj.
In priznam, da sta oba izredno neproblematična, kljub temu, da sta že v puberteti (16,5 in 12 let). Zaupamo si in spoštujemo drug drugega...In ko me je psihoterapevtka vprašala, če v svojem življenju sploh vidim kaj pozitivnega (ko sem prišla k njej vsa depresivna in brez kančka zadovoljstva), sem v tisti temačnosti svojega življenja opazila zgolj dve svetli lučki, moja otroka, ki sta mi resnično v ponos, še posebno zato, ker ju nisem "zafurala" zaradi lastnih (slabih) izkušenj.

Zato verjamem, Metu, da boš tudi ti dobra, skrbna in ljubeča mama...Kajti otroku ne le daješ ljubezen, temveč jo tudi sprejemaš na svoj način...Povsem drugačno, kot ljubezen do partnerja, staršev, prijateljev...Ta ljubezen je namreč čista, nesebična in iskrena. 

[metu]

Tudi jaz sem mnenja, da zunaj sebe nima smisla iskati ljubezni in zelo lepo si povedala glede iskanja ljubezni do sebe v sebi, da imaš to ljubezen vedno ob sebi. Res se ne ni mogoče zanašati na ljubezen drugega. Zato grem na pot iskanja ljubezen same do sebe. Za zdaj ne vem čisto točno, kako se tega lotiti.

Imaš kakšen predlog Slavka ali mogoče še kdo drug?

[Vain]

metu, mogoče ti bom s svojim postom dala občutek, da totalno minimiliziram tvoje občutke in čustva.. hmm, pa saj verjetno jih na nek način res.. že v naprej se opravičujem za morebitno grobost napisanega.
pišem ti, ker me je ziritiralo tvoje travmiranje o občutku neljubljenosti, odvisnosti od odnosa in odtegovanju ljubezni. vse to v enem zakonu, zaboga! modela si oženila pred kratkim. ja logisch da si želi in potrebuje tvojo ljubezen. v čem pa je bila poanta poroke? verjetno ne, da združita vajine rodbine. odvisnost od odnosov je na novo po poroki pridobljena motnja? ker če ni, mi res ni jasno, zakaj se tega problema nisi lotila pred izrečenim da pred matičarjem? sta se poročila na vrat na nos in mogoče obžaluješ preuranjeno odločitev? tvoja zasvojenost ne bo nič večja, če boš partnerju posvetila pozornost, ki si jo zasluži, kvečemu vajina zveza bo preživela. ne obnašaj se kot sirota jerica in se prenehaj ciklat na samopomiljevanju. v enaki meri vračaj to, kar dobiš in najbolj pomembno; imej se rada.

[metu]

Jaz se zavedam, da me ima mož rad in da me potrebuje. To mi velikokrat reče in tudi izrazi. Po vsej logiki se ne bi smela počutiti neljubljene. Popolno logično in smiselno se mi zdi tudi, da se moj mož ne ukvarja samo z mano in da ne razmišlja samo o meni pa kako me ima rad in me potrebuje. Vse se sliši zelo logično, ampak nekaj v meni tega ne dojema, ne razume, ne čuti. In kaj je tisto? Vedno bolj se mi dozdeva, da je tisto nekaj v meni odsotnost mojega jaza in ljubezni do same sebe. Torej moram v prihodnosti delati na tem, da najdem in negujem svoj jaz ter ljubezen same do sebe. Ko se imam rada, to izoristim in takrat možu izkazujem ljubezen.

Priznam, da se večkrat pomilujem in da jok nikamor ne pripelje in nikomur ne koristi. Namesto da izgubljam svojo misli in energijo z samopomilovanjem in jokom, bi bilo bolje, da jo usmerim v kaj koristnega zame. Ampak kaj, ko sem v najhujših trenutkih čisto izgubljena in se ne morem lotiti ničesar, saj mi vse dol pade, potem se pa jokam, samo v teh trenutkih se tudi zelo dobro zavedam same sebe, tako da za nekaj je pa mogoče le dobro. Saj potem ko se zjokam, se pa ponavadi česa lotim. Sem bolj na začetku iskanja sebe in ljubezni do sebe in za zdaj je še pretežko in prenovo, da bi šlo brez solz.

[chilispace]

metu, mogoče ti bom s svojim postom dala občutek, da totalno minimiliziram tvoje občutke in čustva.. hmm, pa saj verjetno jih na nek način res.. že v naprej se opravičujem za morebitno grobost napisanega.
pišem ti, ker me je ziritiralo tvoje travmiranje o občutku neljubljenosti, odvisnosti od odnosa in odtegovanju ljubezni. vse to v enem zakonu, zaboga! modela si oženila pred kratkim. ja logisch da si želi in potrebuje tvojo ljubezen. v čem pa je bila poanta poroke? verjetno ne, da združita vajine rodbine. odvisnost od odnosov je na novo po poroki pridobljena motnja? ker če ni, mi res ni jasno, zakaj se tega problema nisi lotila pred izrečenim da pred matičarjem? sta se poročila na vrat na nos in mogoče obžaluješ preuranjeno odločitev? tvoja zasvojenost ne bo nič večja, če boš partnerju posvetila pozornost, ki si jo zasluži, kvečemu vajina zveza bo preživela. ne obnašaj se kot sirota jerica in se prenehaj ciklat na samopomiljevanju. v enaki meri vračaj to, kar dobiš in najbolj pomembno; imej se rada.

Se strinjam z vsem napisanim! 

zakaj se tega problema nisi lotila pred izrečenim da pred matičarjem?

Mogoce je bila pa poroka tudi na nek nacin upanje, da se sami od sebe resijo doloceni problemi - sprejemanje ljubezni, custev,..ali celo kot 'potrditev, vracanje ljubezni partnerju'...ampak samo od sebe se to pac ne resi, ce se ne poglobis vase!

Vso sreco!

[metu]

Poroke z možem nisem nikoli obžalovala. Preden sem se poročila, sem bila še precej globoko v zasvojenosti z hrano in to je taka vrsta zasvojenosti, ki ti ne omogoča, da se posvetiš sebi. Zasvojeni s hrano svoje občutke s hrano tlači. Odkar sem poročena, se vedno manj ukvarjam s hrano in moj mož je tak, da mi ne dopušča zasvojenosti z odnosom, zato lahko bolj čutim samo sebe. Čeprav za zdaj čutim bolj težke stvari, poroko, odnos vidim kot priložnost, da se v meni nekaj spremeni na bolje.

[chilispace]

Čeprav za zdaj čutim bolj težke stvari, poroko, odnos vidim kot priložnost, da se v meni nekaj spremeni na bolje.

Saj to pravim - odnos z nekom (v tvojem primeru poroka) lahko sicer zelo pozitivno vpliva na nadaljni potek tvojih tezav, ne bo te pa resila vsega. To bos naredila samo sama pri sebi, neodvisno od odnosa. Jaz, ko sem spoznal mojo sedanjo zensko, sem takoj zacel napredovati pri mojih tezavah z anksioznostjo, tesnobami,...ampak ce ne bi sam pri sebi razcisceval stvari, ne glede na odnos z njo, bi vse skupaj samo prelozil in bi tezave prisle na dan kasneje..

Pa se fer ni do moza, da mu ne mores vracati custev...postavi se v njegovo kozo - popusca ti zato, ker te ljubi, ne zato, ker mu je to najbrz ok - razumes?  Vprasaj se, ce tudi ti ljubis njega!? Bi storila enako kot on?

lp