Kam gledate ko se pogovarjate?

[Arnold_Layne]

Jaz imam problemček, da se preveč ukvarjam s tem kam gledam In potem se vrti samogovor:
A gledam preveč v oči? A pol bom zdaj vstran pogledal? A v levo ali v desno? Ok, a zdaj lahko pogledam nazaj v oči? Kaj pa zdaj? V usta? Malo v nos? V desno oko? Med oči? ... itd... 

Zanima me kam vi gledate ljudi pri pogovoru? In če ima kdo kakšno informacijo če ljudje opazimo če nas kdo gleda v samo eno oko?

//Zdaj sem sprobal z mamo - se niti ne opazi če greš s pogledom iz očesa do očesa in do ust. Jaz sem vedno mislil da je to totalno prepovedano delati 

[Arwen]

in to je pomembno, ker?

[Poni]

Ihaha

Jaz sploh nič ne razmišljam o tem. Če se pa poskušam spomnit za nazaj raznih situacij, pa ugotovim, da bolj malo gledam sogovornika v oči. Ga pogledam malo, pa pogledam stran. Pa čez nekaj časa ga spet pogledam, pa spet stran. Vsakič, ko sogovornik prevzame besede, ga pogledam za nekaj hipov.
     Ampak, kot sem rekel, o tem ne smem razmišljat. Se je zgodilo, ko me je enkrat teta zmerjala zaradi ene lumparije, ki sem jo naredil. Kar nisem vedel, kam naj gledam: njo, ali stvari okoli. Sva stala vsak na enem koncu hodnika, ko se je to dogajalo. Pa sem malo njo gledal, pa sem dobil občutek, da je ne smem gledat. Pa sem gledal stvari po predsobi. Pa sem spet dobil občutek, da jo moram gledat. Pa sem jo spet gledal. Od tega stalnega preskakovanja z nje na okolico in spet nazaj na njen obraz in spet nazaj na celo sobo..... Sem imel obutek, kot da se cela soba ziblje. Grozno. Ne, res ne smem mislit na to, kam gledam pri pogovoru, ker od tega razmišljanja rata samo panika. Pa občutek, da kamorkoli že gledam, je to narobe in grdo in nespodobno. Pa da bi moral delat ravno obratno kot delam.

No ja, nevem, če ti je tale moj opis sploh kaj pomagal. Jaz pač ne maram gledati sogovornika v oči. Če pa me sogovornik dlje časa nepremično gleda v oči, to občutim kot vsiljivo obnašanje, če ne celo nasilno. Občutek imam, da me hoče na nek način nadzorovati.

No ja, oprosti, če sem napisal kup nesmislov. Tako pač jaz to občutim in dojemam..... Vidim.


          Poni

[Arnold_Layne]

Arwen, to je pomembno ker spada pod socialne veščine in pogosto (pri meni) povečuje tesnobo. Ker mislim na to se ne morem prepustiti pogovoru in se potem zaradi tega še dodatno sekiram.

Poni, hvala. Tvoja zgodba sploh ni nesmiselna, pravzaprav je zelo smiselna in razumljiva. Hvala da si napisal, da te nepremično gledanje v oči moti.

[Aslan]

Tudi mene zmoti, če kdo nepremično dlje časa strmi vame med pogovorom.
Sama pa gledam malo v oči, malo naokoli ... nezavedno pravzaprav ...

[Toja]

Po moje je vljudno, kadar se z nekom pogovarjamo, da ga gledamo v oči...
je pa morda tudi za koga to neprijetno, tudi meni je včasih bilo, vendar sem se
skušala skoncentritrati ob misli, da me bo sogovornik jemal kot nezainteresirano
za to, kar mi govori... počasi se navadiš in sploh ne pomisliš več...

[melita]

Tudi jaz mislim, da je potrebno sogovornika gledati - mirno, zainteresirano, ker s tem pokažeš da sodeluješ pri pogovoru, ne smeš pa vanj buliti.

[Slavka]

Tudi jaz mislim, da je potrebno sogovornika gledati - mirno, zainteresirano, ker s tem pokažeš da sodeluješ pri pogovoru, ne smeš pa vanj buliti.

Jp 

[Iq_nima_nič_s_tem]

Tudi jaz mislim, da je potrebno sogovornika gledati - mirno, zainteresirano, ker s tem pokažeš da sodeluješ pri pogovoru, ne smeš pa vanj buliti.

Kaj pa, če imaš preveč tiroidnega hormona v krvi in so oči izbuljene kot pri žabi? Potem je že bežen pogled buljenje.

[trzinka]

Tudi jaz mislim, da je potrebno sogovornika gledati - mirno, zainteresirano, ker s tem pokažeš da sodeluješ pri pogovoru, ne smeš pa vanj buliti.

se strinjam 

[dr.hauska]

Tvoja edina rešitev je, da nehaš misliti o smeri svojega pogleda med pogovorom 

[Arnold_Layne]

O ja, čakam da bo kdo kaj dovolj zanimivega povedal, da se mi to zgodi 
Bo pol naprej lažje..

[dr.hauska]

Misli na druge stvari. Začni se obremenjevati z nečim, kar te ne bo delalo živčnega med pogovorom. Recimo opazuj sogovornikovo mimiko, držo telesa, ali pa bodi pozoren na njegov/njen register glasu, slovnico, oblikovanje stavkov...

[Poni]

Ja, točno tako. Tako jaz delam. Sem pozoren na slovnico. Pa na besede. Se igram z besedami. Si izmišljujem besedne igre, ki jih uporabim potem v odgovoru. Če se mi posreči kakšno najti, seveda.

          Poni

[tiranozaver]

Čaki Arnold, a se ti s tem obremenjuješ MED ali PO pogovoru?

Iz mojih opazovanj, premlevanj in posvetovanj sem ugotovil to, da je nekoliko pomembno samo to, da gledaš približno v smer njegove glave (recimo ne v tla ali pa v dekolte ) in da ne gledaš ves čas direktno v oči.

Kot si sam ugotovil, sogovornik ne ve, v kateri del obraza ga gledaš. Direkten pogleda pa zna znervirati sogovornika, če res dolgo traja. No, slednje je včasih lahko uporabno ...

Najbolj pa je pomembno, da se s tem preveč ne obremenjuješ. Večji napredek bo, če boš sebe na splošno "pomiril", kot pa da poizkušaš igrati "normalnost" z nadzorovanjem svojega pogleda. Začuda se je lažje "pomiriti" oz. "sprejeti takega, kot si", kot pa se naučiti "igrati".

(nekam veliko navednic je, ker besede niso prave - ko se boš "sprejel takega, kot si", ne boš isti kot prej, in tudi drugi bodo to zelo hitro opazili)

[Poni]

Tiranozaver, ko se bova naslednjič pogovarjala, te bom gledal v dekolte. Zmenjeno?

[Slavka]

Meni se to ponavadi dogaja, kadar sem v pogovoru z nekom, ob katerem nisem sproščena.  Takrat se zalotim, da preveč "opazujem" sebe in svoje obnašanje, ali pa preveč spremljam sogovornikovo mimiko.
A, ko se zalotim, da to počnem, da nisem spontana, začnem z umikanjem pogleda ter razmišljanjem o svojem obnašanju in ne več o temi pogovora.

Včasih sem s tem tako zelo obremenjena, da nazadnje sploh ne vem točno o čem sva se pogovarjala... 

Pa še nekaj na to temo:

http://vizita.si/clanek/novice/kaj-vase-oci-povedo-o-vas.html

[Iq_nima_nič_s_tem]

Začuda se je lažje "pomiriti" oz. "sprejeti takega, kot si", kot pa se naučiti "igrati".

Če bi to držalo, bi se jutri že zbudili v boljšem svetu.

[Poni]

Začuda se je lažje "pomiriti" oz. "sprejeti takega, kot si", kot pa se naučiti "igrati".

Če bi to držalo, bi se jutri že zbudili v boljšem svetu.

Saj ne boš verjel, inteligentni fantič, ampak pri meni pa tole tiranozavrovo pravilo presneto drži. Ni šans, da bi igral čustva (ali nasploh..... kakorkoli se že temu reče) v kaki družbi prijateljev, ali znancev, ali tujcev. Tega kratkomalo ne znam.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Začuda se je lažje "pomiriti" oz. "sprejeti takega, kot si", kot pa se naučiti "igrati".

Če bi to držalo, bi se jutri že zbudili v boljšem svetu.

Saj ne boš verjel, inteligentni fantič, ampak pri meni pa tole tiranozavrovo pravilo presneto drži. Ni šans, da bi igral čustva (ali nasploh..... kakorkoli se že temu reče) v kaki družbi prijateljev, ali znancev, ali tujcev. Tega kratkomalo ne znam.

Nič hudega, če ti tega ne znaš.

Tudi tisti, ki so sprejeli sebe take kot so, včasih igrajo čustva. Včasih kakšni mamici kar prav pride, ko pride zgonjena iz službe, da se je sposobna nasmejati malo pred otrokom ali možem.
Sicer bi lahko filozofirali 100 na uro ali je to prav ali ne. Toda to ljudje počne(m)jo kdajpakdaj. Nima to neke zveze s sprejetjem sebe.
Če pa človek kaj pomembno neprijetnega skriva v sebi pa zares ne more biti sproščen in spontan. Takrat skorajda nima druge izbire kot igro. Tako preživi. Mora pa seveda na zdravljenje čimprej.