Nezmožnost opravljanja vozniškega izpita

[INESITKA]

Pozdravljeni
Ker nisem zasledila podobne teme, odpiram novo temo.
Pred 2 mesecema sem začela opravljati vozniški izpit (vožnja).
Prvo uro vožnje je bil prisoten velik strah posledično sem imela potne roke in
močno razbijanje srca.. Potem pa vsakič ko sem vozila
me je bilo bolj strah,potne roke, tresenje, nisem se mogla skoncentirarti na vožnjo,
koncentrirala sem se še samo na strah in moja občutja. Ker inštruktor tega ni razumel
sem se odločila da ga menjam. Trenutno imam 11 ur. Ampak da bi poklicala drugega inštruktorja
pa nimam poguma,ker se bojim da bom spet doživljala enaki strah kot prej. Zavedam se da izpit nujno rabim in zelo sem žalostna ker se počutim da tega nisem sposobna opraviti.
Naj povem še to,da drugače trpim za depresijo in anksiozno motnjo že več let. Zdravil (antidepresivov) pa trenutno ne jemljem,ker je počtuje dokaj ok.
Moja samopodoba in samozaupanje pa sta na dnu. Mogoče to vse vpliva.
Prosim če mi svetujete kaj naj naredim, kako naj se pomirim?
Je sploh vredu da vozim če me je tako zelo strah?
Pa če je kdo pripravljen deliti svojo izkušnjo  bi bila več kot vesela.

[tiranozaver]

Jaz sem rabil 63 ur, da sem naredil izpit. S tem, da sem bil tam do cca. 40 ure podobno živčen in neskoncentriran kot ti. Enkrat bi skoraj bočno trčil pri menjavi pasu ... Potem pa se je odprlo in sem se hitro izboljšal. No, na prvem izpitu sem nekaj "zakompliciral", toliko, da je inštruktor zabremzal (takojšen padec, seveda), potem pa mi je vožnja dobesedno razpadla zaradi živčnosti in totalne izgube koncentracije. Na drugi izpitni vožnji sem vozil brez takih bedarij, tehnika je bila bolj tako-tako, ampak dovolj dobra, da sem naredil.

Pred vožnjami sem delal vaje za sproščanje, predvsem trebušno dihanje. Žal meni takrat niso opazno  pomagale. Tako da bi ti priporočil predvsem to, da vztrajaš, in pa to, da voziš dovolj pogosto - vsaj dve, še raje tri ure na teden.

Pa razmisli, če bi mogoče spet začela z ADji. Tvoje počutje vsekakor ni OK, če sta tvoja "samopodoba in samozaupanje na dnu". Po drugi strani pa ne vem, koliko bi tebi ADji to dvoje popravili in kako hude "uvajalne simptome" imaš.

[nocni_lisjak]

Podobno se je dogajalo meni. 15 ur sem normalno vozil nato pa se mi je zgodil prvi panični napad v življenju in sem skos na to mislil in na strah pred paniko. Moraš si zaupat in vedet da si to sposobna naredit. Sama pravis da se pocutis ok in da ce ne vozis nimas problemov. Odmisli te negativne misli in se sprosti oz moraš se sprostit in uspelo ti bo 101%. ZAUPAJ VASE! Poslušaj inštruktorja ko ti je res tesko in ne zmores več ga prosi da 5 min nekje ustaviš se zbereš in greš počasi naprej. Mogoce te je tudi malo strah vožnje in si zato še bol anksiozna. Mej u glavi da ni panike ce boš mela malo več ur samo da se dobro pripravišna glavno vožnjo. LP

[INESITKA]

Hvala obema da sta delila svoje izkušnje z vozniškim izpitom.
Sicer sem pričakovala da se jih bo več javilo in napisalo kaj o tem,ampak ok,
tudi to je bolje kot nič.
Drugače pa zdaj ta teden ko pride pokličem drugega inštruktorja in nadaljujem vožnjo.
Čeprav imam pomisleke in strahove , po drugi strani pa se zavedam da to MORAM narediti.

[harmonyy]

Tudi sama sem imela groozen strah.na avtocesti sem zmeraj samo o tem,kako se bom zabila in naredila hudo prometno nesreco.strah me je blo zmerej,ampak sem vztrajala,ceprav sem vmes naredila kratko pavzo. pred vsako voznjo mi je slo na bruhanje. se sedaj tri leta po izpitu, me je strah vozit. vztrajajj!!! verjamem da ti bo uspelo. kot vidis nisi edina,ki te je strah voziti:) vso sreco ti zelim, pa oglasi se kako bo slo,ti bomo dali kaksno spodbudo;)

[cunami]

odkar sem moral zaradi rešitve bratove skorajšnje izvršbe prepisati avto na upnika, sem brez avta in po parih mesecih ugotavljam, da sploh ne rabim volana pred blokom. Vse uredim z mestnim busom, primestnim vlakom, kolesom, hojo, občasnim taksijem, prevozi.org in če bo treba tudi kakim rent a carjem. Imel sem pa avto dolgo vrsto let, vozniško imam od 1992.  Oss!

[*Lily*]

Zdravo, Inesitka!

Pri meni je bila najprej na vrsti obnova hiše potem pa je prišel na vrsto vozniški izpit. Delati sem ga začela dva meseca po začetku jemanja ad-jev. Panični napadi so takrat že minili, strah tudi, samozavesti sem imela na pretek. Bila pa sem zelo čustvena in še bolj kot prej sem imela rada živali. Tako, da je bilo ponavadi na urah vožnje kar zanimivo. Na začetku sem naredila kar nekaj neumnih napak in ko je inštruktor malce povzdignil glas, sem začela jokat  . Tako zelo jokat, da sva se morala ustavit, da sem prišla k sebi. No, potem pa še moja ljubezen do živalic... Peljala sem po enosmerni ulici proti glavni cesti. Ob enosmerni ulici so se pod parkiranim avtomobilom igrale tri mlade mucke. Valda nisem mogla umaknit pogleda od njih in sem na ves glas zaklicala inštruktorju: "Glej mucke!!!" V naslednji sekundi sem že bila na glavni cesti in voznik, ki je pripeljal z moje leve se je obesil na hupo in si s prstom vrtal v čelo... Inštruktor je valda popenu in me takoj poslal na bližnji parkirni prostor. Tam je skočil iz avta in rekel, da se z mano ne bo več peljal. Jaz pa sem mu čisto mirno odgovorila: "Prou, sam avto mi pust, da se lahko odpelem domou." Ko je na pločniku zraven avta pokadil dva cigareta se je umiril in spet sedel v avto. No, po takšnih in drugačnih pripetljajih sem vseeno opravila vozniški izpit že prvič. Sva se pa še kar nekajkrat malce sprla, jaz sem še kar nekajkrat zjokala in kar nekajkrat sva se še skupaj do solz nasmejala. Ampak izpit pa le imam in vsa čast mojemu inštruktorju, da je prebavil vse moje muhe in sršene...

Zato, Inesitka, ti priporočam, da vztrajaš. Tudi strah in panike minejo, ko neka nova stvar postane rutina. Sam muckov ne preveč gledat.

Lp in objem. Lily.

[martinca]

Inesitka, sama si povedala, da te instruktor ne razume, ker pac ne dela z bolnimi, pa tega pac ne ve, navajen je naec, da bi vsak rad cimprej vse znal. Zato pa se odloci v dvoje dobro in najdi mogoce neko zensko instruktorko, al pa enega klepetavega in bolj sproscenega instruktorja, s katerim bos imel odprt in sproscen odnos, zato ker je za zelo pomembno tudi to, KDO je ob tebi in njegov odnos do tebe, njegova kriticnost te potre in ustrasi in pomembno vpliva na tvoj lasten odnos do sofiranja. Z zivcnimi ljudmi je treba direktno in pomirjujoce in z nekaj pohvale, ki verjetno pri instruktorju ne slisis, ampak samo za svoje napake.  Pojdi drugim insturktorjem v drugo avto solo direkt povedat, da si ti zivcna in  ali bi oni to s tabo zmogli, pa da se bojis delati napake in rabis veliko spodbude : normalen instruktor te bo   takoj razumel in te bo vzel in te bo vsake tolko pohvalil ali te okregal, da je dost s to paniko, ker ti gre dobro!  Kaj mislis, da oni pa poleg vas (nas) niso nikoli nic panicni? Pa še  kak vcasih, ko imajo res prave nesposobneze, kar pa ti nikoli nisi, sicer ne bi nikoli opravila prvih 11 ur.

Zdaj se zacenja osvajanje prvih korakov, na katere ne bos vec rabla nenenho misliti, kmalu ti bo postalo veliko lazje :  premikanje sklopke, menjalnika, plina, bos delala naenkrat brez ustavljajoce misli, ali si pravilno premaknila ali nisi. In bos vse manj in manj obremenjena in imela c koncdentracije in vec pregleda nad okolico.  

ce pa te insturktor re sne razume, pa ogumno pojdid rugam in ne cakat 1 mesec, da ne bos stran vrgla teh 11 ur, ker ce je tako, raje ostani pri tem, kjer si in odnesi od njega cimvec. Tvoj cilj pa je, da vozniski izpit NAREDIS!  Sama pri sebi se vprasaj, zakaj si ga sla delat. Ja zato, da ga koncas in ga opravis! 

[oranžna8]

Živjo Inesitka,

hvala za tvoj post. Me je razveselilo, da nisem edina, ki ima težave z avto izpitom.
Sicer ne vozim že od lanskega leta, saj sem potrebovala čas za opomorek. Se pa  občasno javijo tisti stresni občutki. Svoje izkušnje nisem mogla deliti z nikomer, ker okrog mene so ljudje, ki pač ne razumejo šibkosti, ali pa so sami šibki in tega ne odobravajo ne pri sebi ne pri drugih.

Ko sem v stresni situaciji enostavno pozabim na tisto, kar sem ponavljala prejšnji dan ali kar sem se naučila. Kako naj se sploh skoncentriram ob vsem tem strahu? Očitno je moja samozavest na psu, saj ko pred menoj nastopi več stvari, jih moja samopodoba ne zmore obvladovati. To se je pokazalo pri vožnji.
Ker sem tudi zelo samokritična, postanem hitro razočarana nad seboj in obupam nad stvarjo. Da ne govorim o slabi koncentraciji. Vkolikor vsak dan ne vadim nečesa, hitro izgine tudi to znanje. Vse to razumem, vendar me to ne more potolažiti, vkolikor je začetek po vsakokratni prekinitvi tako težak.

Razmišljala sem, da bi nadaljevala z vožnjo, ampak me enostavno zagrabi panika. Napake so bile od neupoštevanja navodil inštruktorja, silovite menjave sklopke, trdega držanja volana, nevarne menjave pasu, do skorajšnjega karambola.
Je pa tudi kot slaba izkušnja od nerazumevanja staršev, ki so me silili k temu, do nesporazuma z inštruktorjem.
Kakšna je sploh razlika med ženskim in moškim inštruktojem? Eden izmed forumašev trdi, da vkolikor bo inštruktor razumel tegobe, lahko to pripomore k lažjemu opravljanju izpita. Nisem ravno tip, ki bi opisoval težave vsakmu. Pač če jih imam se zjokam, poskušam samo urediti stvar, saj je sama še huje ko nekoga vmešavam v svoje zadeve.

Zelo sem slabotna v rokah, moja drža je sključena, vkolikor ne delam vaje za hrbet vsak dan, nimam moči za opravljanje aktivnosti. In zgodilo se mi je enkrat, da sem res veliko tisti dan pred uro vožnje vadila, in je bila koncentracija dobra, ampak od vsega fizičnega in psihičnega napora sem nehote preveč shujšala. Zdaj se trudim pridobiti na teži, in počasi zbiram pogum. Ker je že dolgo od opravljanja prve pomoči, se bom najprej posvetila ponavljanju tega.

Nisem nek praktični tip, niti bihtnež, kar se tiče klasične šole. Za večino stvari potrebujem dvakrat več časa in truda, ker imam enostavno strah pred vsem.

Ali vpliva tudi velikost vozila na učinkovitost vožnje? Pri prejšnjem avtomobilu sem imel občutek kot da vozim pogrebno limuzino. Še sarkofag je manjkal v prtljažniku.

Neimenovana, prebrala sem tvoj post, vkolikor bi ti bila inštruktoka bi ziher vsi naredili v prvo. Imaš veliko razumevanja za ljudi in takšne bi potrebovali v avto šoli.

[tiranozaver]

Ker je že dolgo od opravljanja prve pomoči, se bom najprej posvetila ponavljanju tega.

Kolikor vem, ti opravljen tečaj iz prve pomoči traja celo življenje. Recimo jaz sem ga naredil v srednji šoli, pa so mi na Rdečem križu brez problema izdali potrdilo o opravljenem izpitu skoraj 15 let pozneje.