|
charlotte
gost
|
 |
« dne:: ponedeljek, 14. januar 2013 ura: 23:13 » |
|
Zivjo! pred stirimi leti, pri svojih rosnih petnajstih letih, sem z miljoni vprasanj tukaj odprla temo. neka gospodicna je za moje tezave nasla razlago v tuji literaturi in me napotila k psihiatru. nasvet sem upostevala in moja diagnoza je bila okm, in sicer natancneje, trihotilomanija. psihiatrinjo sem obiskovala vsak mesec eno leto, stanje se mi je vmes poslabsalo, kasneje pa zopet poboljsalo in to se je dogajalo celo leto in se dlje. na mojo zeljo mi je pripisala Asentro, a sem jo kmalu opustila, saj se mi je zdelo, da nimam se dovolj mocne psihe, tablete pa niso vse, pocutila sem se kot da mi le jemljejo duso in nic drugega. torej nehala sem hoditi tudi na pogovore, saj niso peljali nikamor- le tja kamor sem sama zelela in psihiatrinja me ni usmerjala. trihotilomanija je bolezen puljenja dlak, najbolj znacilno zanjo je pa, da jo spremlja ogrroooomen sram! zato torej nisem nikoli napeljevala pogovora na to in potihem pricakovala, da bo to storila ona. nekajkrat je, a je tudi dovolila, da sem spremenila temo. ko sem bila tam zadnjic, mi je povedala grozno resnico, in sicer, da se okm nikoli ne resis, samo naucis se ziveti z njo in jo obladovati. a cim svojim vsiljenim mislim enkrat spet podlezes, si zopet na zacetku. nisem se vec vrnila, saj sem nad zdravljenjem obupala. namesto tega sem veckrat poskusila bolezen obvladovati sama! vmes mi je uspelo, s pomocjo mojega najboljsega fanta (ki je mimogrede se vedno isti kot v moji prvi temi Imam tezavo?) in zdaj lahko recem, da ze vec mesecev tega ne pocnem, znebila sem se tudi misli na to, ne cutim napetosti. (sram je se vedno prisoten in ne morem si predstavljati, da ga kdaj ne bo vec). veeeliko bolj sem si vsec, samozavest je poskocila do stropa. tako res lazje zivim, tudi bolj psihicno mocno se pocutim!:) zdaj pa na dejansko tezavo. zanima me, ce je mozno, da se okm nisem resila in se je ta le preusmerila ?!? namrec, vsakic ko se ulezem, po 10minutah zacutim grozno zeljo, da bi krozila s predvsem desnim gleznjem. ce s tem pricnem, ne morem nehati in to pomeni da bom to noc zaspala le ko bom fizicno in psihicno ze zelo, zelo utrujena, kar za studentko, ki dela in studira, skrbi za psa in zivi sama s fantom ni ravno najbolje.. nasleden ritual je mocno udarjanje po glezjnu. najrbz zato, ce me boli, se bo ta predel mojega telesa preusmeril na to, da pac boli in nehal od mojih mozganov zahtevati, da ga se naprej vrtim. na internetu ne najdem nicesar o tem, niti ne vem ce je to mozno. slisala sem, da se okm preusmeri, a ne vem ce se to dogaja v mojem primeru. to sumim le zato, ker je to moje dejanje , ki ga MORAM opraviti, nesmiselno in se tega zavedam, poleg tega pa, kadar se izvajanju tega dejanja upiram, se v mojih prsih zacne nabirati skoraj identicna napetost kot takrat pred puljenjem dlak. za razliko od prej me tega ni sram priznati, le smesno se slisi, ko zelim svoje misli spraviti v besede in mi je zaradi tega nelagodno. upam, da mi ne bo treba nazaj k psihiatrinji. niti nazaj po tablete. upam, da ima katera kaj odgovorov na moja vprasanja. lepo prosim, ce jih zapisete spodaj. lep pozdrav!
|