šolska fobija

[bopeja]

Zamina me, če ima kdo izkušnje s šolsko fobijo?

[nageljček]

kaj točno  je s tem mišljeno?...nisem čisto informirana kaj točno šolska fobija je,ampak če gre za strah pred izpiti, samim učenjem in pred strahom iti v šolo, potem bi imela marsikaj za povedati

[bopeja]

Hči ima že od osnovne šole, približno 2 leti paničen strah pred šolo. V osmem razredu se je, sicer čista odličnjakinja, uprla, da v šolo ne gre več. Namreč imela je in še ima hude zdravstvene težave in je zelo veliko tudi sicer izostajala od pouka, zaradi hospitalizacij in bolezni (težave z dihali po prebolelem oslovskem kašlju-kljub ceplenju, kronični gastritis, migrene z auro, intoleranca na laktozo, huda anksioznost, depresija, neprenašanje zdravila, pancitopenija...), v šoli pa ji velikokrat niso verjeli, da je bolna in je doživela marsikatero psihično maltretiranje s strani nekaterih učiteljev, ne glede na to, da sva z možem bila v nenehnem stiku s šolo in so bili o vsem zelo podrobno obveščeni. Končni rezultat tega je bil, da je povsem izolirala, ni želela iti v šolo, kar pa ne pomeni, da za šolo ni delala. Prav nasprotno. Kljub dvomesečni hospitalizaciji je deveti razred  predelala skoraj vso snov iz knjig, sama in končala razred z odličnim uspehom, z eno samo 4. Doma ji velikokrat povemo, da je dovolj dobra tudi nižja ocena-pozitivna, vendar sama tega noče slišati. Sama pravi, da če hodi v šolo, nima dovolj časa za učenje-ima namreč zelo hudo motnjo koncentracije in kratkoročnega spomina, zdravil za koncentracijo pa ne prenaša dobro.
Meni se zdi zelo pomembno, da je med vrstniki, sama pa uspeh postavlja na prvo mesto . Ima pedagoško pogodbo, tako, da izostanki sicer niso problematični, vendar ni med vrstniki in menim, da je to slabo. Kadar le gre v šolo, je to zanjo hud napor (težko diha, je nervozna, ima glavobol, naslednji dan pa je povsem izčrpana). Pravzaprav je vse en velik začaran krog, ki ga ne zmoremo presekati, kljub temu, da ima podporo psihiatra in drugih zdravnikov specialistov.
Za vsak odgovor bi bila zelo hvaležna.

[nageljček]

Mogoče bi pa to bila bolj socialna fobija?...glede na to, da nima težav z učnim uspehom samim, ampak bolj z druženjem s sošolci...

[bopeja]

Ne, s sošolci in nasplošno z vrstniki nima težav. Boji se kontrolnih nalog, pa da nekaj ne bo zmogla, da ne bo dobila 4 ali 5, čeprav tega nihče ne zahteva od nje. Velikokrat se že pripravi v celoti na preizkus, naslednji dan pa ne zmore oditi v šolo, ker je prepričana, da je še kaj, kar ne zna...In če slučajno dobi potem manjšo oceno od 4, kar je zelo redko, potem to še povečuje njeno paniko.
Največji njen strah pa je, da bo imela premalo časa, da se pripravi, če bo pri pouku.

[nageljček]

Prav to se je tudi meni dogajalo...Spomnim se sedmega in osmega razreda osnovne šole, ko se mi je začelo grozno nezaupanje vase...potem v gimnaziji sem se pa celo pretvarjala da sem bolna, da nisem rabila iti kontrolne naloge pisat, kljub temu da sem se veliko učila zanjo. Preprosto se mi je zdelo, da ne znam in da bi morala še to in ono...

IN takrat sem mislil sama zase, da sem čudna...niti malo nisem pomislila da bi to lahko bil problem, ki bi ga bilo treba reševati!!! V bistvu sem se tega zavedla komaj zdaj s tem tvojim postom...hvala:)

Gimnazijo sem nekak zvozila...no,zvozila z odliko...vendar sem šla na vsako preverjanje v šolo z neizmerno muko on tudi doma sem se zeloooo mučila...preveč sem zahtevala od sebe (pa tudi ni nihče drug zahteval)...

Prave težave so se mi pa pokazale šele kasneje na faksu....totalna blokada, totalna panika iti na izpit...niti knjige več nisem mogla videti,pa sem postala panična....in ti povem, stara sem 27 let in še vedno nimam faksa narejenega...nikoli nisem te težave rešila...in šele s tvojim postom sem se zavedla, da je velika težava!!! tisočkrat ti hvala za tvoj post...

NNasvetov ti žal ne morem dati,ker bi jih tudi sama potrebovala...lahko pa povem kako sem se počutila in kaj sem potrebovala, da boš mogoče tako lahko pomagala svoji hčerki...če pa najdeš kje kakšen članek na to temo, pa se tudi jaz priporočam  ...še enkrat ti hvala 

[nageljček]

Našla sem en link...meni je malo pomagal razumeti kaj se z otrokom sploh dogaja:

http://www.delo.si/druzba/panorama/zakaj-otroci-nocejo-v-solo.html

[nageljček]

ali pa ta dva foruma, mogoče ti kaj pomagata:

 http://med.over.net/forum5/read.php?6,72921

http://wtf.mojforum.si/wtf-ptopic78.html

[bopeja]

Tvoj odgovor mi vliva kljub vsemu upanje, saj je najbrž v prvi vrsti pomembno, da se problem prepozna in če se zveš tega, si na dobri poti. Tvoje težave so pravzaprav zelo podobne težavam, ki jih ima moja hči. Ni problem učenje, ampak misel, da ni dovolj pripravljena. Zelo močno nanjo vpliva tudi to, da ima hudo motnjo koncentracije in se tega zaveda. Odkar to ve, je še bolj nesigurna vase. Povedati pa smo ji morali, ker je ne moremo zavijati v vato. Potem bi še težje vozila v življenju s problemi. Pri moji hčeri je  psiholog ugotovil, da ima hči posledice odnosa, ki so ga imeli nekateri do nje v šoli, pa seveda kombinacija z njeno osebnostjo (zahtevna do sebe), kjer pa imamo svoj delež krivdo nedvomno tudi starši, čeprav zavestno nismo želeli vzgajati jo na način, da je tako nepopustljiva do sebe.
Moram reči, da ima veliko podporo v sedanji šoli, česar smo neizmerno veseli, saj strokovno obravnavajo njen problem in so ji v veliko oporo in pomoč, tako, da zdaj prvič čutim, da s skupnimi močmi rešujemo ta problem; starši, šola in psihiatrinja ter tudi drugi specialisti, kjer je obravnavana zaradi svojih kar težkih zdravstvenih težav. Po vsej verjetnosti bo dobila tudi terapevta, ki ji bo pomagal premagovati psihične stiske, ki so tako globoko zakoreninjene. Seveda pa kljub vsemu kot mama iščem še dodatne načine pomoči, poskušam se seznaniti s podobnimi izkušnjami tistih, ki so imeli podobne težave. In ko si mi odgovorila, si mi močno pomagala, saj imam tudi sama kar velike probleme, ko vidim, da hči trpi...pa tudi lažje uvidim, kako moram ravnati. Hvala za informacije. Če bom dobila kakšno informacijo, ki bi ti koristila, jo bom z veseljem posredovala.

[bopeja]

Mogoče še to. Tudi sama sem imela včasih neralne strahove pred izpiti, različnimi situacijami v življenju, pa sem to (res je trajalo) zelo dolgo predelovala z mislijo, da nič hudega če bom enkrat ali večkrat neuspešna. Bom pa večkrat poiskusila. To sem si nenehno ponavljala. Sprva ni šlo, z vstrajnim dopovedovanjem sama sebi, mi je v kakšnem letu uspelo. Na takšen način pri hčeri niuspeha, ker je močno zakoreninjen ta strah pred šolskimi preizkusi. Pa ne zahtevamo od nje petic, štiric, daleč od tega. S kakšnim terapevtom bi šlo najbrž hitreje, a zaenkrat ga še iščemo.
Kar se tvojega študija tiče, najprej ugotovi,če te še veseli smer, ki si jo izbrala. Mogoče to ni to. Jaz sem sicer fakulteto dokončala, ampak sem se kasneje zavedla, da bi raje študirala kaj drugega-umetnost, s čemer se ukvarjam samo ljubiteljsko. Stara sem čez petdeset, pa sem se vključila v društvo, kjer se učim risanja. Nikoli ni prepozno. Ne obupaj.

[nageljček]

Hvala za odgovor bopeja:)

Nasveti ki si so delovali pri tebi in ki mi jih tudi vsi ponudijo, ko jim povem za problem, žal pri meni ne delujejo, ker so očitno moji problemi globlji in je strah močno zakoreninjen. Se bolj identificiram s tvojo hčerko. Ne veš kako močno ji zavidam, da ima toooliko pomoči. V prvi vrsti že to, da ima tebe, ki si problem opazila, ji stojiš ob strani, ji pomagaš, se zavzemaš zanjo...potem še pa učiteljice in šolska psihologinja!norooo...kaj bi jaz dala, da bi lahko to doživela in da bi probleme rešila že prej in zdaj ne bi imela tolikšnih težav...

Tudi jaz imam kronično pomanjkanje koncentracije, kar me onesposablja za učinkovit študij. Mislim da to izvira iz globljih problemov...pa tudi sama ne vem kaj bi bilo (verjetno starši)...Mislim da imava s tvojo hčerko identičen problem, tudi jaz sem neizmerno neizprosna do sebe, kljub temu da tega nihče ne zahteva od mene....res me zanima kaj bi lahko bil vzrok...

Za študij me je minilo, vendar mislim da bi me za vsak študij, če bi ga tako dolgo delala. Drugače me smer še vedno nekak veseli.

Tudi meni so se vse težave začele ko se je spremenil odnos med mano in sovrstniki. Ali veš kaj se ji je zgodilo?

[bopeja]

Pri hčeri so se začele težave v 6. razredu, ko so otroke drugače razporedili v razrede. Prišla je v razred, kjer ni našla stika s sošolci, doživela je tudi, da so jo izsiljevali za delanje nalog, za denar, kar sva z možem odkrila zgolj po naključju. Še huje pa je bilo to, da je res veliko bolna in ima hude zdravstvene težave, pa je s strani treh profesorjev doživljala poniževanje, zasmehovanje, dvome v njene bolezenske težave, pripombe, ki jo bolijo še danes. Seveda sva z njenim očetom na to odreagirala v šoli, vendar se je potem to delalo prikrito, predvsem s strani profesorjev, sošolci se niso več upali. Prestavili smo jo v drug razred, kar je zelo pomagalo, vendar so bili takrat problemi že zelo kompleksni. Po vsej verjetnosti sva kriva tudi midva z njenim očetom...mislila sva, da jo zelo spodbujava, najbrž pa je ona to doživela kot velik pritisk, ne glede da so njene visoke sposobnosti (vedno sva ji govorila, da se mora potruditi po najboljših močeh), včasih sva rekla, da se mora veliko učiti, da bo kaj dosegla, da uspejo samo najboljši, vendar sva s tem najbrž naredila ravno to, da pritiska ni več zmogla. Zdaj se trudiva, da bi ji bila v oporo, da ji velikokrat poveva, da je za naju dobra v vsakem primeru, da visoke ocene niso vedno merilo znanja. Verjamem, da smo na dobri poti, a kot sem že rekla, če lahko kje kaj več izvem o tem, bi bila vesela, saj vsaka informacija šteje, pri razumevanju problema, zato sem vesela, si se oglasila.

[ljubica]

Bopeja,
daleč najbolj zdravilno v vsej teli zadevi je, da se ti in njen oče zavedata, da sta ji nekoč....davno....
prav vidva začela postavljati visoka merila. Otrok sledi staršem.....dokler gre, veš?
Očitno je vajina hčerka že od ranih let nežne psihične zgradbe, intuitivna, subtilna.....in ste jo morda
želeli "okrepiti" z raznoraznimi napori in pričakovanji?
Rezultat je tu, veš.
Neizprosne metode nekatere otroke spodbudijo (a če niso taki po naravi, kasneje sami postanejo rablji), druge pa zatrejo in uničijo.

Na žalost je rezultat vajinega nezavednega ravnanja sedaj jasen.

Vajina hčerka bi vaju utegnila mnogo naučiti.
Če bosta dovolila.
Terapevt pa je v takih primerih vsekakor dobrodošel.
Daje vpogled vase.
In ta vpogled je tako zdravilen kot tudi grozljiv.

[bopeja]

Pozdravljena,

Visokih ocen nisva nikdar zahtevala, sva pa vedno želela, da se potrudi po svojih močeh in res sva ga polomila, ker je ona to vzela tako zelo zares. Res je zelo občutljiva, subtilna...Težko je postaviti ena prava merila. Nikoli pa ji nisva nalagala še dodatnih stvari (krožki, glasbena šola) to je želela sama in je želela prekiniti, je tudi prekinila. Problem je bil tudi v tem, da je od 5. razreda  zelo zdravstveno šibka, pa sva jo mogoče tudi nezavedno preveč zavijala v vato, pa ji tudi marsikaj ni bilo treba. In ko ji ni bilo treba enkrat v šolo, ker se je slabo počutila (midva pa nisva ločila ali so to res fizični problemi ali psihični), in sva ji to dovolila drugič, pa tretjih, sva ji naredila medvedjo uslugo.
Vsekakor naju bo veliko naučila in naju je že. Zavedava se, da marsikaj nisva ravnala prav, kar se je pa dogajalo v šoli je pa sploh poglavje zase, ker tam pa naj bi delali strokovno podkovani ljudje, ki jim je pedagogika, psihologija in sorodni premeti osnova za delo v takšnem poklicu, obnašajo pa se, ža nekateri, kot, da tega niso nikoli slišali.
Terapevta je že imela in seveda ga bo še imela, ker ji to pomaga, pomaga pa tudi nama, ker sva tudi midva hodila tja. Zame vpogled ne bo grozljiv, upam, pa da bo za mojo hči zdravilen, ker jo imam neskončno rada in ne želim, da trpi.

[ljubica]

Ja, Bopeja, saj rešitev vedno obstaja in vidva sta jo tudi našla.
Ne zameri, prosim, s tistim "grozljive" sem pač poudarila, da pri vpogledu vase
naletimo na stvari, ki bi jih včasih najraje pred seboj skrili.

Na tem forumu smo pa sploh ljudje, ki smo preživei marsikatero grenko uro (beri leta)
in nam olepševanja niso preveč blizu.
Raje se soočimo z realnostjo, ker slepili smo se že tako preveč.

Profesorji in ostala srenja......mnja.....večino le-teh bi bilo treba povprašati po zdravju.
Ker odsotnost bolezni (sploh pa duševne) ni še nikdar pomenila zdravja.
A kaj, ko se počutijo avtoritete (včasih je to za njih edina točka moči).
Veš, tvoja hči je tovrstne avtoritete verjetno že zdavnaj prerastla; strah v njej pa ostaja.

Po prebranem imam občutek, da hči vendarle ve, pri katerih področjih v življenju se čuti močno,
kaj ji daje občutek zaupanja vase.
Šolo bo končala, saj je bistra in kljub bolečinam sposobna; nato pa bi bilo dobro okrepiti se na področju, ki
ga doživlja kot njen svet.
Se pač ne bo borila s tem svetom in njegovimi zahtevami, ampak se bo našla na svojem področju.
No, terapevt ji zna pri tem dosti pomagati.

[bopeja]

Pozdravljena Ljubica,
Čisto nič ne zamerim, ker vem kaj si s tistim "grozljivim" mislila. Nezavedno ljudje delamo tudi grozne, včasih tudi grozljive napake, ampak vseeno prevladuje misel, da delaš nekaj skrbno in dobro, rezutat pa ni vedno tak. V teh negotovih časih se pa sploh bojiš za prihodnost otrok in bi jim rad prihranil marsikaj, pa to vendarle največkrat ni mogoče.
Seveda je duševno zdravje danes še vedno tabu, pa kaj zdravje, bolje, da rečem duševne težave in bolezni. Tudi sama sem se pred leti borila z anksioznostjo in depresijo. Ljudje preprosto ne morejo dojeti, da to lahko doleti že otroke, še posebno tiste, ki se borijo še s kakšno fizično boleznijo ali pa drugimi ovirami v življenju.
Vsekakor se strinjam s tabo, da bo moja hči premagala težave, ker se lahko zelo odkrito pogovarjamo o tem kaj jo teži, pa tudi o tem, če z možem kdaj narediva kaj narobe. Nikoli nama ni bilo težko priznati, da tudi sama marsikaj ne veva in delava narobe.
V terapijo verjameva, zato se bomo vključili vanjo.
S kakšnimi travmami pa si se ti spopadala? Tudi s čim podobnim?
No, kakorkoli, hvala, da si se oglasila in napisala te vrstice. Vse pomaga. Vsaj meni-izkušnje, mnenja, včasih je vse dobro tudi zato, da se zamisliš....

[ljubica]

Bopeja,
hčerki odleže, če sta z njo iskrena, ji povesta, da tudi vidva nimata odgovorov na vsa vprašanja
ampak, da je v slogi moč in da odgovore skupno iščete.
S tem ne izgubi vere v starše, v njihovo vodenje, ampak se vez še okrepi, iz iskrenosti pa raste zaupanje.
Tako je tudi prav.

Za moje težave si vprašala......
Kaj ti naj rečem.......avtoriteto, ki so jo predstavljali nekateri učitelji iz OŠ in kasneje profesorji, sem
pri tistih letih zavračala (no, zdaj bi jo vsekakor tudi).
Bila sem otrok, ki je preveč videl, preveč slišal, preveč doživljal in ki je kritično razmišljal v ranih letih.
To pa v tem sistemu pomeni nič drugega kot težave.
Govorim o času pred 20 in več leti in takrat so bile meje še bolj rigidne kot danes. Če nisi zmogel, te je čakala le še šola s prilagojenim programom in nič drugega.
Skratka, v stilu, prilagodi se nam ali pa crkni.

Ravno tako sem imela zdravstvene težave (prvi pojavi depresije, anksioznosti, težave z želodcem), ki
so učiteljem predstavljale samo lenost, izogibanje in seveda - manjka ji trde vzgoje, to bo! Bruh.
Brez veze.
Se ve, da sem bila strašno vedoželjna, prebrala knjig na tone, skoraj ni bilo področja, ki me ne bi zanimalo.
S tem sem bila tudi moteč faktor, kajti sistem zahteva poslušne in vodljive otroke, ki jih bo nekoč požrla
svetovna ekonomija v svoja kolesa.
Hja, če se mi je takrat zdelo trapasto pridobitništvo, lastninjenje, gonja za statusom, se mi zdaj zdi še toliko bolj.
A treba je bilo biti poslušen in tuliti v isti rog.
Veš, saj nisem edina. Šola je fina stvar, a narejena za večino ljudi, ki imajo raje, da nekdo drug razmišlja namesto njih. Zato imam rada učenje, šola sama mi pa naredi kepo v trebuhu.
Svet se mi je zdel neprebavljiv in takšen se mi zdi tudi danes.

Le da danes znam ločiti med tem, kaj je nujno potrebno v tem bolanem svetu in kaj ne.
In imam večji manevrski prostor, da živim tako, kot mi duša da.

[nageljček]

Bopeja,

res vaju občudujem z možem, da sta se tako zavzela za hčerkico in da sta si sposobna priznati lastne napake. Mislim da ste vsi trije na dobri poti do prijetnejšega in mirnejšega življenja. Verjetno še boste morali prestati veliko bolečin in hudega skupaj, vendar sem prepričana, da boste to skupaj premagali. Držim pesti, ti nam pa pridno poročaj kako se stvari odvijajo.

Sem ti zelo hvaležna, da si pisala, saj sem tudi jaz našla ime za svoje težave. Ker se jih prej nisem zavedala, jih tudi nisem mogla začeti reševati. Zdaj vsaj bolj razumem sama sebe, vendar mi je hudo, ker vidim da je tema še precej neraziskana in ni veliko informacij pa vse se večinoma nanašajo na šolske otroke. Jaz bi rabila nekaj nasvetov kako se zdaj naj s tem spopadem, ker je gotovo drugačen pristop kot pa za šolske otroke...

No, močno upam, da se kje najde tudi kakšen nasvet zame.
Pa srečno pri reševanju težav

[bopeja]

Kakorkoli stvari obrneš, prideš do rezultata, da se moraš spreminjati sam sebe in ne druge. Teorija je tako zelo preprosta, praksa pa dolgotrajna in naporna. Ampak sem prepričana, da se splača.
Najina hči je prav taka, kot si jo opisala ti Ljubica; vedoželjna, prava zakladnica znanja, vse jo zanima od filozofije, prava, umetnosti, znanosti na splošno. Knjige požira in rada se uči. Dojemali so jo pa tako-pa ne vsi, kot si ti opisala, da so tebe. Moteč faktor, ker je razmišljala z lastno glavo. Taki ljudje se ne vklapljajo v sistem, starši pa tudi včasih razmišljamo malo komformistično in si želimo, da bi bil otrok, kot vsi ostali in ne bilo teh težav. Vendar danes ne razmišljam več tako. Moja hči je bistro, nadarjeno dekle, z lastno hrbtenico. Edinstvena in posebna in hvaležna sem, da je temu tako. Danes tudi vem, da se ne smem več toliko sekirati, predvsem ne na zalogo, če ji želim pomagati, pri premagovanju njenih težav. To pa je že težje, pa čeprav s tem, da se sekiraš, ne narediš nič dobrega ne sebi in ne drugim. Vem, da je potrebno načrtovati po malih korakih in biti zadovolen z majhnimi zmagami, ki so v bistvu velike, pa v vsakdanjem hitenju to spregledamo.
Ugotavljam, da je otrok, kot je moja hči veliko, samo s temi problemi se ukvarja bolj malo staršev in stroke. Nisem še naletela, pa smo veliko pri psihiatru in psihologu, da bi obstajal učinkovit sistem odpravljanja teh težav, da bi se več timsko delalo. Naša družina je to dosegla, ker smo bili tako vztrajni, da se zdaj povezujemo vsi, od družine, zdravnikov in šole. Težko je priti do dobrih terapevtov, obravnave so preveč razdrobljene na daljša časovna obdobja, če je otrok tudi fizično bolan je to še dodatna ovira.
Takšen center kot ga imajo v Grenoblu, če sem prav prebrala, lahko pri nas le sanjamo, bi ga pa zelo potrebovali, ker se takšna šolska fobija lahko razraste še v kaj drugega, pa kasneje ne funkcioniraš v službi.....
Hvaležna sem vama obema, tebi Nageljček in tebi Ljubica za mnenja, osebne izkušnje. Meni bodo prišle zelo prav, ne dvomim, pa tudi ostalim, ki se borijo z enakimi težavami.

[ljubica]

Bopeja, ko bo število takih otrok doseglo kritično maso v svetu, se bo zgodil premik.
Prej ne.
Ker svetu vladati iz naslonjača je zdaleč najprijetnejša stvar, ki jo obvlada večina
vodilnih (pri tem so vodilni od najmanjših-učitelji, pedagogi.....pa do največjih-državniki).

In - pazi! - kdo je potemtakem v tej zadevi razvajen, konformističen?
Ljudje kot je vajina hči ali obratno?
Pedagogom in psihologom večinoma kar lepo zadostuje naučeno in se jim ne da premakniti
iz svoje cone udobja v razmišljujoče osebke.
Vajina hči pa se venomer premika iz svoje cone udobja k širjenju znanja.

Toda - ne!
Ona bo označena za problem, ker se ne z-more prilagoditi.
Ker je v svojem jedru - zdrava!