Dragi forumovci
,
Mislim, da bo kmalu minilo že skoraj 2 leti, odkar sem na forumu zadnjič napisala sporočilo. Čas resnično teče hitreje, ko te OKM ne spremlja 24 ur na dan. Verjetno se me večina članov ne spomni, ker sem videla, da je veliko novih. Vendar sem bila leta aktivna članica foruma, dokler se nisem zavestno odločila, da omejim moje obiske ter jih postopoma ukinem. Za ta korak sem se odločila izključno zaradi tega, ker sem s tem, ko sem se vračala nazaj samo poglabljala moje težave, torej OKM oziroma Pure O. Bilo pa mi je zelo težko, saj sem tu spoznala čudovite ljudi, osebe z zlatim srcem, veliko potrpljenja, sočutja in ljubezni. Za to sem jim neskončno hvaležna.
Danes sem se odločila, da napišem svojo zgodbo ... da vlijem upanje in da s tem, da povem kaj je pomagalo meni, nekomu narišem nasmeh na obraz.
Ne bom pisala cele, dolge zgodbe ... vendar bom poskušala biti čimbolj jedrnata in kratka (kolikor je to pri meni sploh mogoče
). OKM (obsežno kompulzivni del) se mi je začel pojavljati že zelo zgodaj - sedaj vem, da je bila tovrstna oblika neke vrste moj obrambni mehanizem s katerim sem se "zamotila", ker je bila določena travma v otroštvu nekaj, česar kot otrok nisem znala čustveno razdelati. Kot majhna punčka sem bila spolno zlorabljena. Večkrat. Več let. Vse skupaj sem potlačila, dokler me ni "nekaj" čez noč prisililo, da to skrivnost povem staršem in sestri. Sedaj vem, kaj je to "nekaj" bilo. OKM. Tisti občutek, da se bo zgodilo nekaj slabega, če tega ne storim... in tako sem doživela prvi panični napad...in drugi..in tako naprej. Občutkov ne bom razlagala, saj dobro veste kakšni so. Dejansko se jih z besedami ne da opisati v pravi meri. Od takrat sem na antidepresivih (sedaj je že več kot 10 let). V tem času se sem se borila predvsem z obsesivnim delom OKM-ja, torej obsesivnimi mislimi bolj kot z kompulzijami. Pure O. Sploh nisem vedela da nekaj takega sploh obstaja. H-OCD, P-OCD, Harm-OCD, R-OCD, P-OCD ... you name it, I had it. Najbolj nemoralne, brutalne, banalne misli kar si jih lahko zamislim. Zato vem, kakšno trpljenje je to. Agonija. Životarjenje pri polni zavesti. Zame hujšega ni. In hudo mi je ob misli, da toliko ljudi trpi ob tem - predvsem zaradi nerazumevanja družbe, ljudi okoli nas. Občutek, da si "šibak", ker tega enostavno ne morem "odmislit", ker tega ne more odmisliti zadetek na lotu, sonce, sprehodi s psom... OKM te vzame za svojega talca in bolj ko se bojimo bolj nas ustrahuje. Živi od našega strahu.
A vendar lahko zmagamo. In ne obupamo. In zagledamo luč na koncu tunela. In ponovno zaživimo.
Jaz sem mislila, da zame sonca ne bo .. a sedaj sije bolj kot kdajkoli.
Vsi smo si različni in vsak ima svojo "prikolico", ki jo vlečemo za seboj. Zato se različno odzivamo na samo zdravljenje oziroma postopke ob tem. Jaz lahko samo napišem kaj je pomagalo meni - mogoče pomaga tudi kateremu od vas.
- ŽAL je način, ki mi je pomagal tisti, katerega nas je najbolj strah. EXP Theraphy (Exposure and Prevention Theraphy) oziroma drugače rečeno izpostavljanje. Namerno se izpostavljamo našim najhujšim strahovom in mislim ali dogodkom, ki nam povzročajo paniko ... pustimo, da nas panika preplavi ... in čakamo, da upade. Vem, lažje rečeno kot storjeno, vendar dokazano, da deluje. Vztrajnost in pogum. Sčasoma navajamo možgane, da se teh misli ne rabimo bati, da za nas niso nevarne ali ogrožujoče - saj nam možgani napačno signalizirajo.
- No reassurance, no compulsions. Ob tem ne iščimo potrditev od drugih, kogarkoli in poskušajmo se upreti ritualom in kompulzijam, ki nam ponavadi zmanjšajo tesnobo in paniko.
- osebno brez intenzivne psihoterapije danes tega sporočila ne bi pisala. Pomagala mi je sestaviti koščke sestavljanke mojega življenja in obnoviti in utrditi temelje osebnostnega razvoja. Nudila mi je oporo in varen prostor. In mi nudi še danes. (Kognitivno - vedenjska terapija).
- fizična aktivost. Prej nisem bila, sedaj se trudim po najboljših močeh
in je blažen žegn za duš'co.
- pravilna prehrana (čim manj sladkorja, alkohola in kave ali cigaret) - vse deluje kot depresant.
- Vztrajnost. Vztrajnost. Vztrajnost.
Never give up.
Lahko da sem še kaj pozabila.. če se še kaj spomnim seveda dopolnim sporočilo.
Nekoč glavni "speaker" v moji glavi je sedaj samo še odmev v daljavi. Seveda se tudi še kdaj pojavi in malce zatrese tla pod nogami a takrat bom pripravljena veliko bolje kot nekoč. In želim da tudi tako ostane.
Vse to in še več želim tudi vam.
Gigli
