Ko že misliš, da je vredu

[Nefertari]

Ko sem že mislila, da sem se skopala iz najhujšega, je depresija spet udarila nazaj. Od konca septembra so se stvari kar vrstile. Začela sem se ukvarjati s prostovoljnim delom, pomagala pri pripravi tega in onega, naredila tečaj za vodiča, da vsaj malo zaslužim (kar mi tako ali tako potem odbijejo od socialne pomoči, tako da sem na koncu še na slabšem), ampak ko sem delala, pomagala pri pripravi raznih dogodkov ali pa pisala članek za časopis, sem cvetela. Čaka me še dokončanje faksa, pred sabo imam izpit, ki ga grem delat že petič. Prej nisem imela nobenih težav s faksom, ko pa sem pri dotičnem profesorju prvi izpit šla delat štirikrat, in naslednjega že petič, se mi je vse ustavilo. Tudi nekaj ostalih sem naredila z veliko muko.Že prej sem se spopadala z depresijo, sedaj pa spet. Ta teden bi morala iti na peti rok, vendar se mi nikakor ne uspe naučiti. V trenutku, ko sem spoznala, da ne bo šlo, so se mi spet vrnile temne misli, včeraj sem skoraj cel dan prejokala in preležala, študij sem hotela opustiti, ne vidim izhoda, ker ne dobim redne službe, sram me je, ker sem v takšni situaciji.Spet jemljem antidepresive.(eglonyl) Ne vem kako naj povem doma, da ne grem na izpit. Doma je vse narobe - dolgovi očeta, blokiran račun mame. Sram me je pred sorodniki, prijatelji, težko vidim rešitev položaja. Govorim dva tuja jezika, imam 5 let bogatih izkušenj študentskega dela iz svojega področja, organizirala sem dogodke na faksu, sodelovala pri projektih...včasih sem imela želje in vizije, sedaj pa je v meni vse umrlo. Diplomirala bom iz družboslovne smeri, ampak sploh nimam več veselja, ker se tako zafrkavam s tem izpitom, sprašujem se zakaj...ker na koncu tako ali tako ne bom imela službe, ker je večina mojih prijateljev na istem. Odgovori za službo so vedno negativni, do razgovora sploh ne pridem. Skratka, včasih se sprašujem, zakaj sem bila sploh poslana sem. Zato da trpim? Ne vidim več smisla in poti. Zdi se mi, da je vse zaman. Najpogostejši stavek, ki ga slišim je, da je važno, da delodajalec vidi, da si aktiven...in ugotovila sem, da je to samo pesek v oči. Ker je vseeno ali sem doma in sedim v kotu, ali pa se dejansko kaj angažiram. Rezultat je že nekaj časa isti. Včasih bi res najrajši izginila iz tega sveta. 

[marina]

Nikoli, ampak res nikoli ne obupaj! Vem, da ti je hudo in ne vidiš izhoda, ampak da ga ne vidiš ne pomeni, da ga ni.
Prosim te, pojdi na ta izpit, to je del, ki ga moraš ti narediti, potem boš razmišljala naprej. Pojdi korak po korak...in prvi je ta izpit.
Vse dobro
m

[Arwen]

Nefertari, žal so današnji časi zelo čudni; že samo finančno stanje kot tako je lahko razlog za depresivno razpoloženje. Če človek k temu doda še pomanjkanje služb (takih in/ali drugačni), vsakodnevne tegobe... je šmorn tu.

Kar se izpita tiče - vem, da je stresno, vem, da se človek počuti, kot da je brez IQ in spomina  pa vendarle - petič bo uspelo. Če pa slučajno ne, pa šestič zagotovo. Vem, da je slaba tolažba, a nisi ne prva ne zadnja... Je pa "blazno fino" se učit enega in istega... pa gledat kar naprej istega prfoksa... uf.... res ni fletno, je pa izvedljivo.

Zdaj, glede služb, to itaq ni rožnata situacija nikjer v SLo, se mi zdi... in tako niti ni tako zelo pomembno, a človek dobi kaj v svojem poklicu al ne. Važno, da jo sploh dobi. Tu je edina varianta, pisat prošnje. pa če kdo koga pozna... Pisat in pisat.... sprejet pač karkoli, tudi preko študentsekga servisa ali podjemne pogodbe. Slej ko prej se odpre nekje nekaj! In potem spet pridejo na plan vizije, želje in projekti (to je namreč še v tebi, le trenutno je pač slika malce zamegljena  ); tudi znanje jezikov ter dosedanje izkušnje bojo še kako prav prišle.  Prav tako se razkrije poslanstvo 

(s katere regije pa si, če smem vprašat?)

Kar se pa sorodnikov tiče - kaj pa koga briga vse to? čemu sploh sram? haloooo 

eee... tega pa ne razumem najbolje

Najpogostejši stavek, ki ga slišim je, da je važno, da delodajalec vidi, da si aktiven...in ugotovila sem,

[msavic12]

Nefertari, žal so današnji časi zelo čudni; že samo finančno stanje kot tako je lahko razlog za depresivno razpoloženje. Če človek k temu doda še pomanjkanje služb (takih in/ali drugačni), vsakodnevne tegobe... je šmorn tu.

Se strinjam s tem!

Vedi da si trenutno depresivna in nikakor neboš celo življenje,zato tudi take misli,in posledično tudi vpliva na tvoje učenje in spomin.
Situacija je taka kakršna je za vse,probaj prekinit ta vrtinec negativnih misli ki se poglabljajo depresijo.
Jaz dobro vem da je situacija lahko huda,in da te misli povozijo,da si cist na tleh.
AMPAK TO NE POMENI DA NI IZHODA,TA JE VEDNO!!!
Če je tako hudo pojdi psihijatru in se pogovori,tukaj smo stabo in te podpiramo!

Vse bo se dobro sonce bo spet na nebu!!!

[ringalori]

Nefertari,
ja, kot si sama napisala, časi so čudni, se strinjam.
Ti pa kot svoje predhodnice svetujem, da narediš izpit in diplomo. Mislim, slišati je težko, sploh, ko greš delati tolikič, samo sem prepričana, da vsakič, ko padeš, se sigurno kaj novega naučiš. Imam izkušnje, verjemi mi.
Glede službe; tudi sama sem družboslovka in vem, da je težko. Mislim, da je tukaj precejšnjega pomena spletanje socialnih mrež; bodisi pri prostovoljstvu ali kakorkoli drugače. Je pa treba pri prostovoljstvu po svoje paziti, da to ne preide v izkoriščanje, če me razumeš... Moraš znati postaviti svoje meje, da te nimajo namesto kakšnega zaposlenega, katerega bi si pa lahko privoščili.
Moram povedati, da ravno socialne mreže prinesejo precej več možnosti za zaposlitev; mene je kontaktirala mentorica, pri kateri sem opravljala prakso v tretjemu letniku faxa in mi ponudila job.

Vsekakor pa začni z izpitom, ti bo lažje. Javi, kako je šlo in srečno.

[OLJA]

Ja težko je res, ko misliš da bo vse v redu se spet in spet podre. A tudi to velja saj vedno ko znova vstanemo smo močnejši in izkušenejši ! Korajžno saj bo še vse dobro !