|
Ex Sončica
gost
|
 |
« dne:: nedelja, 25. november 2012 ura: 13:35 » |
|
Pozdravljeni,
tole stran mi je priporočila psihologinja. Saj ne vem kje naj začnem. V depresivno stanje naj bi zapadla zaradi stresa, mobinga na delovnem mestu... a če pogledam resnici v oči, mi je življenje postreglo že s tolikimi stresi in podn dogodki, da sem verjetno že kar leta depresivna... pa tega kar nisem videla, ker pač-život je takav, glubav i dlakav.
Sedaj sem na Citafortu in čakam, že kar težko čakam, da začne delovati. Ker takole res ne morem več. Vsak dan slabovoljna, brezvoljna, sonček me ne zvabi več v naravo...zjutraj ne najdem več smilsa svojga življenja.
Ja začelo se je na delovnem mestu. A ti ljudje mi ne pomenijo toliko, pač 8 ur oddelaš in potem domov, med ljudi, ki jih imaš rad. No in tukaj sm si js tud zakomplicirala. Enostavno ne znam po lažji poti. Imam partnerja, ki je ljubeč, spoštljiv in me ima rad. Žal pa sem po enem letu, čiiist nenamenoma, ker je pustil prijavljen svoj mail, videla sporočilo njegovi "sex prijateljici", ki je bilo precej čustveno. Sicer, sta si pisala v smilsu razhoda, ker je našel mene in želi z mano živeti deliti svoje življenje. A mi ne gredo iz glave vsa tista čustva, ki sta si jih pustila na mailu...in to ko sva bila midva že nekaj mesecev par. In to me mori. Vse bolj me mori. Razmišljam za nazaj, samo nazaj, kaj vse sta dala skupaj čez. In potem primerjam in primerjam z mano. In ugotovim, da sem slabša kot ona, da ji ne segam niti do gležnjev, da mu ne nudim tiste sreče, ki jo je užival prej. In zapadem v obup, jezo. Jezo, ker niti on ne deli takih trenutkov z mano, kot jih je prej. Kaj je narobe z mano, sem res tako slaba. Trudim se, ljubim ga. A vendar, polna napak. Ena sama napaka me je.
Ima mogoče kdo rešitev zame, da začnem gledat naprej, ne samo preteklost. In to preteklost miljonkrat razčlenim in analiziram. Ponoči ne spim. Zjutraj se pa sama sebi zdim bedna.
Hvala za vsakršno mnenje, pomoč.
|