FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
četrtek, 12. november 2026 ura: 14:59


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: Moja zgodba - MALI MAI  (Prebrano 5042 krat)
Mali Mai
Aktiven član/ica
**
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 80


« dne:: četrtek, 25. september 2008 ura: 17:44 »

Lep pozdrav vsem, naj se prvo predstavim ter povem kaksno dobro stvar tudi o vasem portalu. Prihajam iz Maribora, sem dokaj mlad (24 let), materialno mi nikoli nic ni manjkalo, je pa res da je posledica tega vsekakor bilo zelo zalostno stane v druzini. Kor pri samemu sebi odkrivam sele dandanes, se je vse skupaj zacelo ze v rani mladosti, ko je bila nasa druzina vseskozi v strahu pred ocetom deloholikom. Nikoli ni bilo fizicnega nasilja, se je pa na dvevnem spisku pojavljalo verbalno nasilje, od pluvanja v obraz, zanicevanja, tu pa tam kaki focen... Imam brata, v bistvu polbrata, saj imama isto mater, ki je kot posledica taksnih odnosov zrasel v vase zaprtega, nedruzabnega mladenica, za kar se mi para srce, saj vidim samega sebe, ko sem propadal iz dneva v dan.

Nikoli nisem bil lump, nikoli nicesar ukradel, nikoli naredil kake vecje neumnosti, pa vendar sem ze celo zivljenje v rokah starsev, ki me do zdaj v 24 letih se niso niti enkrat pohvalili za nic na svetu. Stanje se je malo poboljsalo, ko sta se starsa locila, in smo ziveli nekaj casa sami z mamo, prav ob tistem casu pa so se zaceli pojavljati prvi znaki Anksioznosti in depresije. Imel sem dokaj zalostno razmerje s punco, najbolj mucnih 3 leta mojega zivljenja, saj so bazirala na vsakodnevnem prerekanju, varanju, zanicevanju. Zacel sem se zapirati vase, najlepse mi je bilo ko sem bil v sobi sam, ko sem spal ali poslusal glasbo, ki me zna pomiriti in tudi ubiti. Nikoli nisem imel samomorilskih misli, se dandanes jih nimam, ceprav me starsi se zdaj ne spustijo iz rok, ter se se vedno obnasajo kot da sem nezrel 14 letni pubertetnik. Mama se je ze drugic locila, ocim je eden izmed vecjih podjetnikov, za kar tudi pripisujem nastalo situacijo. Pri njem se vse gleda skozi denar, cimvec se mora delati, ce se ne izkazes si samo popljuvan ter ti v obraz vrze vse stvari pri katerih je morda pomagal. Gledam druge prijatelje, ki imajo urejene odnose s svojimi druzinami, pa mi govorijo kako bi radi menjali, da bi oni bili jaz, pa se mi vcasih kar solze vlijejo na obraz.

Nic ni vredno toliko kot zdravje, nic ni vredno toliko kot to da imas vredu druzino, ljudi, ki vedno stojijo za sabo, te podpirajo in te potiskajo naprej, ni denarja oz materialnih dobrot vrednih vsega tega, verjemite mi. Sicer pa vem, da se vas vecina zaveda situacije dandanes. No naj se vrnem k zgodbi.

Pred 4 leti so se mi zacele pojavljati omotice, v glavi sem imel obcutek nekega pritiska, ki je trajal dnevno od kar sem se zbudil dokler nisem zaspal. Ko sem o tem govoril s starsi oz. prijatelji so vsi govorili da sem paranojen, da nic ni. Ti napadi tesnobe so trajali tam, 3 tedne do mesca dni, potem so izginili za kako leto. Potem so se napadi ponovili v hujsi razlicici. Tesnobi sem dodal se strah pred mnozico, nenehen strah pred smrtjo, pred omedlevico, ce me je kaj bolelo sem avtomatsko hipohondricno razmisljal o smrti. Naredil sem ogromno preiskav, saj sem se na koncu sprijaznil s svojo diagnozo - ali imam raka na mozganih, pljucih ali pa problem tici v kaki blazji, pa vendar smrtni stvari. Ko so mi zdravniki izkljucili vse bolezni, za katere sem imel simptome, sem zapadel le se v vecjo depresijo. Na morju sem sam odsel do morja ter tam sedel kaki dve uri, gledal vodo in se smili samemu sebi. Spoznal sem dekle, ki mi je pomenilo najvec na svetu, imela je popolno druzino, vse to me je potiskalo globlje in globlje v moj temni svet. Odsel sem na bolnisko ter 4 mesece zivel iz dneva v dan, vecino casa sem prelezal v postelji in se smili samemu sebi.

Tesnobe ter vsi ostali simptomi so trajali celih 4 mesece, dokler lepega dne nisem odkril vase spletne strani, ter jo pozorno prebral. Nasel sem se v vsaj 90% vseh simptomih ki jih je oddajalo moje telo. Takrat sem bil preprican da je to to, ter se dogovoril za pregled na psihijatriji. Vendar do pregleda nisem prišel, zgodilo se je med vožnjo na nogomet s prijatelji, kjer sem med voznjo tja skoraj zapeljal iz ceste. Tisto je bil najhujsi panicni napad kar sem ga kdarkoli dozivel, saj sem bil tik pred tem da padem v nezavest na eni od stranskih ulic, ki niso osvetljene. Klical sem dekle ki je prislo po mene in me nemudoma zapeljalo v UKC. Tam so me poslali na nujno slikanje glave, ki je seveda pokazalo NIC. Po pogovoru s tamkajsnjo nevrologinjo me je urgentno napotila v psihiatricno bolnisnico, kjer se je moja tesnoba ter panicni napad pomiril. Po pogovoru s tamkajsnjim psihijatrom mi je le-ta predpisal AD Cipralex, in mi povedal da zadeva zacne delovati po 3 tednih.

Zadeva je delovala, sicer sem pridobil skoraj 15 kilogramov na tezi (prej sem jih pri 180 cm tehtal le 63), znebil sem se skoraj vseh simptomov, od vrtoglavic, do obcutka nezavesti, do slabega vida, mravljincenja po rokah in nogah, dusenja, skratka resil sem skoraj vse simptome. Z dekletom sva dobila krasnega sina, ki sva ga poimenovala Mai, ki je res rezultat mojega boja proti depresiji in anksioznosti. Sedaj ziviva na svojem, do konfliktov s starsi se vedno prihaja, saj delamo v istem podjetju, prav tako se obcasno pojavljajo napadi tesnobe na kaksnih prireditvah, tudi kaksna kratka vrtoglavica, vendar morem priznati da je zivljenje od takrat vse lepse in lepse.

Zakaj pisem to zgodbo ?

Vem kako je, ko nihce ne verjame, da se s teboj nekaj dogaja, da je telo v skrajni pripravljenosti ter izloca hormone ki povzrocajo vse tiste grozne simprome. Vem kako je, ko si vec pri zdravnikih kot doma, ko te imajo vsi za himpohondra, laznivca, iskalca pozornosti. Vem kako je ko vsaki dan razmisljas o svojem nagrobniku, o zanic preteklem zivljenju ter vseh moznih boleznih ki imajo podobne simptome. Verjemite, lahko vam uspe, vendar s pomocjo AD ter pisihijatrov oz. prihoterapevtov. Ni dovolj da vzames tablete in zivis isto zivljenje dalje. Treba je odkriti izvor vseh tezav ter ga odstraniti. Le tako boste lahko ziveli normalno zivljenje.


Vem da sem zabluzil, vendar iz izkusenj vem da nekdo ki se vidi v tem, mu nic ne bo prevec. Cuvajte se dragi moji, upam da koga od vas spoznam, da ga stisnem s vso mocjo, ter vam povem da niste sami na svetu.


NE BOJTE SE!


LP


M
Prijavljen
Aslan
Global Moderator
Heroj
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 7.894


Kraljestvu našega življenja vladamo mi sami.


« Odgovori #1 dne:: četrtek, 25. september 2008 ura: 18:08 »

Pozdravljen Mali Mai.

Hudo je ko ti ne verjame nihče, ampak je vse manj nevednosti med ljudmi.
Lepo si opisal svojo zgodbo.

Mi tukaj ti verjamemo, te razumemo, dali smo skozi enake ali podobne občutke.
Srečujemo se na skupinah za samopomoč, kjer si izmenjujemo izkušnje.
Dobivamo se na bowlingu kjer se razvedrimo.
Tukaj sem spoznala čudovite ljudi, prijatelje, oporo, sočutje in sprejemanje.
No ja tudi kako poleno prileti kdaj pod noge, ampak to je del življenja.

Težave iz otroštva, vzgoja, vzorci vedenja...vse ostaja v nas...
in pride čas, ko se to zavemo, in pride ča ko to zmoremo spreminjati.

Spreminjamo lahko le sebe in naš odnos do drugih, do dogajanja, do sveta.
Notranja rast prinaša notranji mir, srečo....
Te sreče ki je v nas, nam nihče ne more več vzeti.

še tole:
Panični napadi niso nevarni, so pa grozljivi za občutiti.
Panični napad se ne zgodi če smo sproščeni in če se smejimo
Čeprav imamo občutek, da se nam bo zmešalo, se nam 100% ne bo.

Zdravljenje z zdravili je uspešno, ustavi napade panike.
Ni pa to trajna in dolgoročna rešitev.
Treba se je zazret vase, v svoje življenje, preteklost, sedanjost.
Začet spremembe...

Prijavljen

Resnični prijatelj je ta, ki te drži za roko in se dotika tvojega srca.
OLJA
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 483


« Odgovori #2 dne:: četrtek, 25. september 2008 ura: 18:40 »

mALI mAI  - Dobrodošel ! Veš na tem forumu ti prijatelji verjamejo, pa čeprav jih ne poznaš osebno.
Dajejo ti vzpodbudo in nasvete. Vidim da se ukvarjaš z velikimi problemi, a tudi opažam da jih kar uspešno rešuješ. Le korajžno piši, meni osebno je forum zelo pri srcu, saj dobiš nekako potrditev da greš v pravo smer.  Je pa res vsak človek ima svoje probleme in težave. Nekateri si poiščejo pomoč, drugi pa iz ponosa in nepriznanja da so v težavah trpijo. LP   OLJA clap
Prijavljen

OLJA
morska deklica
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 299



« Odgovori #3 dne:: četrtek, 25. september 2008 ura: 18:54 »

ko je bila nasa druzina vseskozi v strahu pred ocetom deloholikom

Uf, tud moj fotr je deloholik Angry ... kar sovražm z dna srca ... zaradi nepotrebnega izostajanja od doma, obsedenosti z delom, čustvene hendikepiranosti, odtujenosti ... nimam NIČ od njega ... sam kup enih primanjkljajev ... Sad

Drugače pa, Mali Mai, dobrodošel na forumu! Čestitke za pogum, da si delil svojo zgodbo z nami! clap clap clap
Prijavljen

... it's never too late ... Smiley
moonica
Druge motnje
Expert
*
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 1.667



« Odgovori #4 dne:: četrtek, 25. september 2008 ura: 19:55 »

Dobro, da si delil svojo zgodbo z nami ... sigurno bo komu vlila kaj upanja.
Vse dobro ti želim!
Prijavljen

Ni pogumen tisti, ki ga ni strah, temveč tisti, ki ga je, pa ta strah premaga!
Mačica
gost
« Odgovori #5 dne:: petek, 26. september 2008 ura: 00:03 »

Najprej dobrodošel na forumu! rozicodam

Tvoja zgodba mi je poznana z večih vidikov. Anksa, panični napadi, depra, starši, ki ljudi in svet gledajo preveč z vidika poslovne uspešnosti in pa pomankanje občutka sprejetosti in brezpogojne ljubezni z njihove strani. Vse to mi je dobro znano. Žal.
Lepo, da ti je bolje!! Samo en nasvet bi ti dala kljub temu. Kolikor sem zasledila iz tvojega posta, nisi hodil na intenzivne dolgotranje psihoterapije. Sama sem namreč tudi enkrat že "uspešno premagala" ankso in panične napade pa depro tudi v večini, najbolj s pomočjo ADjev. Ampak, ker sem, kot zdaj vidim, premalo delala na sebi oz nisem predelala vseh težav od začetka do konca temeljito, se mi je cela kolobocija še enkrat vrnila na polno. Samo tako v opozrilo in razmislek, ker opažam, da nisem edina, pri kateri, se je dokaj hiter in uspešen konec tele "zabave", izkazal za samo začasno izboljšanje. Sicer je pri meni trajalo leta, vse dokler sem jemala Adje in skoraj leto po tem tudi, ampak se je vrnilo še v hujši obliki.  Shocked Cry
Je pa to peprečljivo, sem ugotovila, samo delati na sebi ne smeš nehati. Saj vem, da ko ti vse laufa sploh ne razmišljaš o psihi in kako in kaj in zakaj, ampak je tudi takrat, ko nisi prisiljen v to, treba delat na tem, drugače te psiha znova prisili z raznimi nevrotičnimi motnjami ( beri anksa, depra in panična motnja).

Vse dobro tebi in tvoji družinici!!

Lp Mačica
Prijavljen
jade*shade
http://demonic-jade.deviantart.com/
Druge motnje
Aktiven član/ica
*
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 179


tHE WAY SHE FEELS..


« Odgovori #6 dne:: nedelja, 28. september 2008 ura: 19:14 »

Mali Mai..
Včasih besede bolj bolijo kot udarci.
Včasih je na obrazu nasmeh rane pa vseeno bolijo.

Tudi jaz sem imela podobno situacijo z verbalno nasilnim očetom,včasih je pil,ko smo bili manjši..pa je zapela tudi kaka palica..

Težko se je potem pobrati,ko si vse drugo razen človek.
Pri nas ni bilo denarja niti lepega družinskega življenja..otroci se držimo vsak zase..

Nisi sam v tem,skupaj smo..podpiramo te  038
Prijavljen

fajgel
gost
« Odgovori #7 dne:: nedelja, 28. september 2008 ura: 21:32 »

Ko bi lahko nekaterim ljudem dopovedali da ni vse v denarju in da se zdravja ne da kupiti,
bi bilo veliko srečnejših družin.
Vesela sem, da si nam zaupal svojo zgodbo....

lp
objemček

Prijavljen
Mali Mai
Aktiven član/ica
**
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 80


« Odgovori #8 dne:: sobota, 04. oktober 2008 ura: 11:44 »

Lepo, sej sem vedel da se bo marsikdo nasel v tej zgodbi.

Tezko se je pobrat, vem, pa tudi vsaka najmanjsa stvar lahko zadeve poslabsa ali pa celo vrne na zacetek.

Jaz imam vsaj malega bebeka da mi lepsa dneve, ceprav se tu pa tam se vedno pojavi kaka tesnoba ali napad panike.

Govoril sem s psihijatrinjo, ji malo opisal vedenja druzinskih clanov, pa mi je dejala da po vedenjskem vzorcu ima tudi moja mama tezjo obliko anksioznosti. Morda kak predlog kako ji svetovati obisk pri psihijatru ?


LP
Prijavljen
Aslan
Global Moderator
Heroj
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 7.894


Kraljestvu našega življenja vladamo mi sami.


« Odgovori #9 dne:: sobota, 04. oktober 2008 ura: 15:30 »

Morda te bo najbolje razumela skozi tvojo lastno zgodbo.
Morda skozi to sama od sebe prepozna pri sebi podobno simptomatiko.

Pogovor...iskren pogovor...
Zavedanje, da ji želiš pomagat, da je ne obsojaš ali kriviš.
Prijavljen

Resnični prijatelj je ta, ki te drži za roko in se dotika tvojega srca.
Smokyboy
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Prispevki: 222


« Odgovori #10 dne:: ponedeljek, 06. oktober 2008 ura: 08:09 »

Mali Mai, hvala za tvojo izpoved, tudi jaz sem v podobni situaciji kot si bil ti (sicer nekoliko drugačni razlogi). Pa vendar me veseli, da si se odločil prispevati oz. vrniti nekaj za tiste, ki prihajamo zadaj. Srčno upam, da bom to nekega dne lahko storil tudi jaz.
Prijavljen
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.049 sekundah z 19 povpraševanji.