Moj "temni jezdec"

[crnimackon]

Najprej en prisrčen pozdrav vsem skupaj!

Zaradi res temačnih dni v zadnjem tednu sem po naključju odkril ta forum in po nekaj prebranih osebnih izpovedih, bi želel deliti še svojo.

Star sem 27 let in depresija, vsaj jaz tako mislim, ker nikoli nisem šel k zdravniku zaradi tega, me preganja že okoli 6 let. Mogoče še več, ko tako premlevam lastno preteklost. Ni posebnega vzroka zakaj se je vse začelo, najbolj razumen odgovor bi bil splet nesrečnih okoliščin skozi življenje. Zaradi lastne radovednosti sem prebral kar nekaj knjig na to temo in s pomočjo le-teh izluščil nekaj razlogov, ki so krivi za moje vedenje/občutenje.

Verjetno najpomembnejši podatek je ta, da že celo življenje jecljam. Sicer mi to ne predstavlja več nekega problema, je pa še vedno en faktor nesamozavesti. V otroštvu sem bil na srečo velik in močan, tako da nisem imel problemov z ostalimi otroki. Največje težave so prišle v puberteti glede punc - kako jih nagovoriti in kasneje s spoznavanjem drugih ljudi. Eden izmed najbolj živih spominov je glede bralne značke. Na žalost me učiteljica ni bila pripravljena poslušati in mi je dejala naj raje narišem obnovo. Mislim, da mi je ta dogodek prišel v podzavest in od takrat dalje sem raje bil tiho, kot pa da me nekdo še enkrat tako "osramoti". Danes še imam vedno zoprn občutek ob obisku bank, pošt in trgovin - oblije me občutek sramu, ker ne morem normalno komunicirati. Pri spoznavanju novih ljudi sem se nekako prisilil ne biti tiho. Kljub temu še nisem na takšni stopnji, da bi lahko govoril toliko kot hočem - vedno obstaja nekaj, kar nočem povedati, ker vem, da bom jecljal.

Imel sem tudi travmatično izkušnjo z najboljšim prijateljem, ki me je izdal na začetku pubertete. Ves razred me je zaradi tega zafrkaval več mesecev in mene je to izjemno prizadelo. Od takrat naprej nisem imel več pravega prijatelja. Zelo težko komu zaupam, ker me je strah, da me bo izdal in prizadel. Mojih občutkov in strahov sploh ne morem deliti z bližnjimi. Bivša punca je morala vse "vleči" iz mene, ker nisem in nisem hotel povedati kaj mi mori. V zadnjem času sem spoznal osebe, ki jim lahko zaupam, a se moram tudi prisiliti velikokrat v to. Do zdaj so me vsi sprejeli in me nihče ne obsoja, tako da počasi dobivam nazaj ta občutek. Vendar še vedno težko objamem osebo, ki ni moja punca ali dam "petko" prijatelju in podobne normalne geste med bližnjimi. V ozadju sem še vedno zaprt in s tem tudi marsikoga odvračam, ker mu ne kažem občutka, da jih imam rad oz. so pomembni zame. Kontradiktorno je tudi to, da sem načeloma priljubljen, vendar me je vedno strah, kaj si bodo ljudje mislili, ko me zares spoznajo. Zato večino ljudi držim na varni distanci - ne predaleč, da nimam občutka osamljenosti in ne preblizu, da me ne morejo prizadeti. Saj vem, da je to povsem otročje in se morem soočiti z dejstvom, da me bo vedno kdo prizadel vendar ne gre in ne gre. Druga skrajnost je pa ta, da se preveč vežem na punce, ker so v tistem trenutku edina oseba, katero spustim bližje. Zato ne morem v vezi normalno funkcionirati.

Veliko vlogo sta igrala tudi starša. Vedno sta bila ljubeča, vendar zaradi njunih težkih življenskih zgodb sta me vedno vzpodbujali za šolo, da se meni ni bi zgodilo enako. Pri tem sta šla predaleč in šola je bila najpomembnejša stvar. V mlajših letih sem zelo rad risal, a me v tem nista podpirala. Še sedaj se spomnim besed, ki so mi uničle ta hobi. Poleg tega me nista nikoli pohvalila. Vem, da sta to prevzela od njunih staršev, vendar mi je vseeno vzelo to motivacijo. Tolikokrat sem si želel biti pohvaljen od njiju, a nikoli nisem bil. Sedaj pohval od drugih sploh ne znam sprejeti. Ko me kdo pohvali ne vem kako naj odreagiram. Ali naj rečem hvala? Se naj nasmehnem? Sploh ne vem. Nimam dobrega občutka ob tem, sem kot mrtev. Tudi pohval deliti ne znam. Če me kdo vpraša za mnenje vedno pokritiziram, drugače ne znam in izpadem kot največji negativec. Mislim, da je to razlog tudi mojega perfekcionizma. Vedno hočem vse narediti kar se da otpimalno. Prišlo je celo tako daleč da, če nekaj ni tako kot sem si predstavljal raje ne naredim - tako se je začela moja avtodestrukcija. Študiram arhitekturo in pri nas večinoma oddajamo projekte. Večkrat se je že zgodilo, da če nisem bil zadovoljen raje sploh nisem oddal in sem si tako sam škodoval. Medtem ko ostali oddajajo samo da se kaj naredi, se jaz obremenjujem s popolnostjo - verjetno izhaja iz tega, da nočem, da bi kdo imel kaj slabega reči o meni. In ko česa ne oddam, se počutim še kot večja zguba. Začaran krog iz katerega ni videti konca. Poleg tega me je strah pred zavrnitvami. Recimo raje sploh ne pokličem zaradi službe, ker si mislim, da me itak ne bodo sprejeli. Na splošno mi celoten princip vpraševanja za usluge, možnosti itd dela nervoznega. Raje sploh ne vprašam, kot pa da izvem negativen odgovor, čeprav negativen odgovor razumno sploh ne bi bil tako drastičen.

Zgubil sem veselja do vsega. Sem brez motivacije in slabo spim. Edino veselje mi je potovati, videti drug svet, a to postane s časom drago. Pred kratkim sem se začel ukvarjati z raznimi športi. Predstavljajo mi nov izziv, ki me osrečuje. Vendar tega ne morem prenesti v navadno življenje. Za faks še imam samo nekaj izpitov in diplomo in se ne morem prisilit delat. Čemu? Nimam motiva, faks mi je društvo nesposobnežev. Ne vseh, ker poznam tudi izjemne ljudi, a povprečje je žalostno. Morebiti je za to tudi kriva lanska izmenjava za eno leto. Bilo je kot leto preroda, brez zgodovine, nihče te ne pozna. Lahko sem na novo zaživel. Tako polnega življenja še nisem imel nikoli. Res, da sem imel dvakrat dno, vendar sem se hitro pobral. Naredil sem vse izpite, žural sem kot še nikoli, spoznal sem ogromno ljudi, ki so me cenili takšnega kot sem - bilo je življenje. Po vrnitvi domov, kar je 4 mesece nazaj, sem le kot glista. Ne premaknem se, edino kaj še počnem je šport, ki je bolj izgovor da vsaj nekaj počnem. Mislil sem, da bo preselitev v Lj rešla zadevo, a je enako. Ne vem kaj naj naredim, šel bi le stran, ker tukaj me vse duši. Izgubil sem vse cilje in se sprašujem o smislu življenja. Moral bi dokončati faks, si poiskati službo itd, a kaj ko nimam veselja do ničesar. Raje se zamotim z gledanjem serij in filmov. Najraje bi spal in da čas mine in da bi se potem prebudil nekje na novem.

[ringalori]

Črnimačkon ,
veš, ko sem prebrala tvojo zgodbo, sem se tudi sama nekje našla. Sama sem sicer leto mlajša od tebe, tudi dolgo časa nisem šla k psihiatru, na koncu sem se potem le odpravila, ugotovila, da to ni bavbav, dobila tablete. Samo nekako po treh letih jemanja tablet (različne vrste AD) sem pač ugotovila, da to ni to-drugače povedano, jaz taka sem; sem po svoje precej negativna, naprej pomislim na slabo, tudi perfekcionistka (slednje gre na bolje, se mi zdi, da se moraš na neki način naučiti biti "dovolj dober", ne pa najboljši v vsem), kar je pa isto odraz moje domače zgodovine. Tudi pri mojih doma je bila šola na prvem mestu, kar se je meni skoraj zagnusilo, ampak sem letos septembra kljub vsemu uspela diplomirati (z "dovolj dobro" diplomo). Istočasno imam tudi sama nekaj "travmatičnih izkušenj", vendar so me tako naredile, in tebe tvoje tudi.
Tvoja starša verjetno ne znata dajati pohval, ker jih tudi sama nista dobila; isto je bilo pri mojih, sicer pa sama vidim, da sta vse vzorce samo naprej prenesla.
Glede službe; mislim, da v današnjem času dejansko res nimaš prav veliko za izgubiti, če pokličeš in si zavrnjen-mislim, časi so slabi, se veliki večini dogaja, da so zavrnjeni. Izgubiti nimaš kaj, glej na to tako.
Glede sedanjega stanja; mogoče ti manjka neka rutina, ki si jo imel ali na izmenjavi ali tekom faxa; "zaposli se" nekako, bodisi s prostovoljnim delom, bodisi se spravi skupaj in začni delati na diplomi, ali pa išči job v tvojem fohu.
Hotela sem reči, da mogoče to, kar si ti opisal, ni depresija, ampak da si to ti. Upam, da razumeš, kaj hočem povedati, samo jaz izhajam iz svoje lastne izkušnje, da sem brezveze šla k psihiatru in vzela tablete. Dejansko pozneje nisem bila dosti bolje.

No, lepo bodi, pojdi danes malo ven, ker vreme je vsaj na Viču, krasno.

[Poni]

Dragi črni mucek

Tole najbrž ni ravno optimistično, ampak mi je zdajle prišlo na misel. Če bi študiral pri Plečniku, bi bil on prav zadovoljen s tvojim perfekcionizmom. Če se prav motim, je on prav to pričakoval od svojih študentov: da bodo svoje projekte spedenali u nulo, ali jih pa sploh ne bodo oddali. Pravzaprav je pričakoval, da jih bodo delali toliko časa, da bodo dosegli popolnost. Pa četudi bodo zato morali delati cele dneve in noči. To so menda njegovi študenti tudi res delali.
     No ja, Plečnik je že umrl. Sploh pa tak absolutno perfekcionističen slog morda ni čisto pravi. Nevem, kako na to gledajo danes na arhitekturi. Kljub vsemu pa se m izdi, da je ravno arhitektura taka stvar, kjer kratkomalo moraš narediti stvari brezhibne.
     Res pa je, da se nekako moraš naučiti spoznavati pri sebi dobre stvari. Če nihče drug noče, bi se morda moral naučiti pač sam pohvaliti svoje uspehe.
     Ja, laže reči kot storiti. Jaz tega vsekakor ne znam. Če bi le imel kake prijatelje, ki bi ti pomagali pri tem. Ti povedali, da si pa tole res dobro naredil. Pa to dovolj pogosto. Enkrat na mesec nikakor ni dovolj. Vem iz lastnih izkušenj. Kakšni so pa kaj profesorji? Oziroma asistenti? Ali kaj rečejo, ko oddaš? Ali znajo kaj pohvaliti? Ali morda opazijo samo, če kaj ni dobro narejeno?

Sem napisal oslarije? Če sem, oprosti. Res sem hotel napisati kaj optimističnega, pa nevem ravno, če mi je ratalo.

Vsekakor ti želim, da bi dobil samozavest. Želim ti in pa


Poni

[tiranozaver]

Muc, najprej bi te pohvalil, ker ti veliko stvari že sedaj zelo dobro gre! Socialni stiki, govorjenje brez jecljanja, odpiranje in zbližanje z ljudmi, še posebej puncami ... vse to je stvar vaje, kot si že sam deloma opazil. Žal je to vaja, ki se meri v letih, in  to tako, da se moraš čisto vsak mesec v teh letih truditi glede tega. Je naporno, ampak drugače žal ne gre. Še posebej pa občudujem to, da si se v to vrgel sam. Večina nas rabi kak travmatičen dogodek ali pa neko pomembno osebo, da nas zmotivira.

Glede tvojih staršev ... pogosta zgodba, v določenih elementih prekleto znana tudi meni Včasih se odnos malo popravi, kot se osamosvojiš od njih, tako materialno kot mentalno. Če prav razumem, si se pred kratkim odselil od njih v Ljubljano, kar je en pomemben korak. Žal pa ni nujno, da se odnos res izboljša. Včasih je pač treba omejiti ali celo prerezati stike ...

Super se mi zdi tudi tvoja izkušnja z izmenjavo. Očitno ti je popolna sprememba okolja zelo dobro dela. Še posebej, ker ni bila beg od problemov, ker si pač izpite takrat v celoti opravil. Si kaj razmišljal, da bi (po diplomi) odšel v tujino? Bi pa verjetno raje prej dokončal diplomo, ne?

Zadnje štiri povedi so mi tudi tako prekleto znane. Mja, to je depresija po moško, oz. bolje rečeno depresivna simptomatika. Te zna živega pojesti, če ji pustiš, da se razraste. Po drugi strani pa te zmotivira, da začneš iskati rešitve.

Moj nasvet? Psihoterapija. Pri tebi verjetno ne bo dolotrajna, v vsakem primeru pa boš neke rezultate zelo zelo hitro dosegel, ker si že kar nekaj sam naredil. Če iščeš seznam terapevtov, je tukaj: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,13793.0/topicseen.html

Tableti (beri antidepresivi) ti verjetno ne bi kaj prida pomagali, ampak če bi vse ostalo odpadlo, bi bilo tudi njih vredno poizkusiti.

Drži se, pa še kaj piši!

[crnimackon]

Glede sedanjega stanja; mogoče ti manjka neka rutina, ki si jo imel ali na izmenjavi ali tekom faxa; "zaposli se" nekako, bodisi s prostovoljnim delom, bodisi se spravi skupaj in začni delati na diplomi, ali pa išči job v tvojem fohu.
Hotela sem reči, da mogoče to, kar si ti opisal, ni depresija, ampak da si to ti

Vem, da mi manjka rutina, vendar se ne morem prisilit v to. V novem okolju sem pač "padel" v rutino, ker je bilo vse novo in zanimivo. Zdaj tudi "padam" v neko rutino z novimi športi - bom videl, če bo to kaj vplivalo na ostalo .
Sam sem tudi kar dolgo časa mislil, da sem pač takšen, kot sem že od vedno. Toda lani se mi je zgodilo, da sem se začel ukvarjati z raznimi novimi stvarmi in mi je bilo všeč. Recimo povsem banalno, sem se že par let neuspešno spravljal se naučiti snowboardad. In na izmenjavi, ko je priročno bil sneg blizu, sem si kupil sezonsko ter opremo in se naučil sam od sebe. Kljub temu, da sem bil vsak dan povsem polomljen sem vsako jutro neustrašno stopil na desko in se smejal - ta občutek se mi je zdel nenavadno znan. Po nekaj tednih sem le odkril, da sem takšen bil že nekoč in potem nekje pred ali med srednjo šolo se je moralo nekaj spremeniti. Rad bi nazaj ta občutek, da lahko naredim vse kar si želim...

Kakšni so pa kaj profesorji? Oziroma asistenti? Ali kaj rečejo, ko oddaš? Ali znajo kaj pohvaliti? Ali morda opazijo samo, če kaj ni dobro narejeno?

Osebno mi je naš celoten šolski sistem dokaj zgrešen, na faksu je pa tako kot povsod. Sem imel nekaj pravih mentorjev in tudi za diplomo imam mentorja, ki dobro ve kako z mano toda v večini primerov so vsi preobremenjeni s številom študentov in potem samo nergajo. Sistem je napačen in to me moti v takšni meri, da velikokrat enostavno zgubim voljo. Tudi prigovarjanje: "pa sej bo, potem bo boljše, sam reši se tega,..." ne pomaga veliko. Se raje zamotim z drugimi stvarmi.
Arhitektura je pa tudi danes bolj kot ne domena imidža in denarja. Mislim saj kako pa bi si lahko povprečen Slovenec privoščil kaj več kot pa tipski projekt hiše... Povsem preveč se obremenjujem s takšnimi stvarmi ali pa sem samo preveč občutljiv, ker me vržejo iz tira.

Še posebej pa občudujem to, da si se v to vrgel sam. Večina nas rabi kak travmatičen dogodek ali pa neko pomembno osebo, da nas zmotivira.

Sicer se že dolgo ukvarjam z osebnostno rastjo, vendar sem posumil depresijo šele, ko jo je imela bivša. Pri njej sem videl kakšen vpliv imajo ADji in zato do njih nisem preveč naklonjem. V nekem obdobju je tudi imela vsak dan psihoterapije in je vsakič prišla nazaj povsem psihično zdelana. Zato sem se raje odločil reševat moje probleme preko pogovorov z bližnjimi - mogoče ne najboljša ideja

Če prav razumem, si se pred kratkim odselil od njih v Ljubljano

zdoma sem že praktično odkar študiram, ker nisem velikokrat šel domov.... je pa res da se zdaj skušam sam preživljati

Si kaj razmišljal, da bi (po diplomi) odšel v tujino? Bi pa verjetno raje prej dokončal diplomo, ne?

tujina je že od nekdaj moja želja, vendar se skozi sabotiram glede tega, ker se bojim neuspeha; lahko bi diplomiral v tujini, kjer sem bil na izmenjavi, a bi bilo finančno prevelik zalogaj in sem se vrnil

hvala vsem za odgovore in ne mislit, da trpim za nespečnostjo ko odgovarjam ob tej pozni (zgodnji) uri, le za en brezvezen predmet sem še moral nekaj pripraviti in sem se seveda spet lotil začeti v zadnjem momentu...

[ringalori]

Probaj si en red narediti: pač v smislu, da se boš ne vem, nekaj časa posvetil temu predmetu/projektu in se probaj držati tega.
Sem pa tudi sama se letos začela ukvarjati s športom in pomaga-če ne grem ven, sem že skoraj živčna, tako da... Samo mislim, da bo kar trajalo, preden se bo preneslo na druge plati življenja. Mislim, da je en psihiater, če se ne motim, dr. Groleger, izjavil, da je šport najboljši antidepresiv in se kar strinjam z njim. Čeprav mogoče, da se ta pozitiven učinek športa manj kaže pozimi, glede na to, da je prej tema in smo povečini bolj down.
Glede diplome in faxa ti skoraj ne morem drugega reči, kot da stisni vse skupaj. Mislim, z diplomo danes nisi dosti, z njo, sploh, če si gimnazijski maturant, si pa še manj. Premisli.

Srečno

[dusica]

Crnimackon,

tvoja zgodba je obsežna in tudi malo "zapletena" glede vseh čustev in doživetij iz preteklosti..se strinjaš? Osebno ti bo svetovala, da se naročiš pri kakšnem psihologu (preko napotnice je seveda brezplačen!) in da počasi/postopoma pričnete z razreševanjem vseh "točk", ki so ti doprinesle in nalagala žalosti za žalost do sedanje obupanosti..se da in bo pomagalo!

Sklepam, da ne jemlješ zdravil in da zmoreš živeti brez njih...je tako?

Istočasno, poišči še kakšno zanimivo tematiko kot oporo in samopomoč na tem forumu ali po spletu, pa..ne pozabi na prave prijatelje..izpoved vedno služi!


                                              Dušica

[tiranozaver]

Sicer se že dolgo ukvarjam z osebnostno rastjo, vendar sem posumil depresijo šele, ko jo je imela bivša. Pri njej sem videl kakšen vpliv imajo ADji in zato do njih nisem preveč naklonjem. V nekem obdobju je tudi imela vsak dan psihoterapije in je vsakič prišla nazaj povsem psihično zdelana. Zato sem se raje odločil reševat moje probleme preko pogovorov z bližnjimi - mogoče ne najboljša ideja

Lahko kaj več poveš o vplivu ADjev na tvojo bivšo? Čisto iz firbca - vedno me zanima, kakšne negativne učinke ADjev so drugi opazili, sploh, ker jih jaz nikoli nisem jemal.

Dnevna psihoterapija se meni zdi malo prepogosto, vsaj v primeru, ko moraš zraven živeti še "običajno" življenje. Pogost optimum je enkrat na teden, se pa kaj odnese tudi, če je bolj poredko.

Sploh v tvojem primeru, ker bi ti verjetno tebi bolj koristil "life coaching" (debilna beseda, polna marketinga, ampak žal edina ustrezna) kot pa neka "hardcore" psihoterapija. Pač toliko, da si postaviš cilje za naslednji teden, skupaj pregledaš rezultate prejšnjega, izpostaviš probleme, ki jih pričakuješ v konkretnih situacijah, jih skupaj predelaš ... Sploh kognitivno-vedenjska terapija zelo rada zajadra v te vode po mojih izkušnjah, ker da kar velik poudarek prihodnosti oz. je osredotočena na cilje.

V resnici ljudje ta "life coaching" čisto nezavedno in spontano delamo s svojimi (dobrimi) prijatelji. Ima pa plačan strokovnjak to prednost, da ga je enostavno najti in se ti v tvojem terminu v celoti posveti. Tako da tvoj poskus "reševat moje probleme preko pogovorov z bližnjimi" ni čisto nič zgrešen, samo zna trajati, preden najdeš bližnjega, s katerim lahko vzpostaviš tak odnos.

Aja, pa seveda, tisti pravi bližnji običajno pričakuje, da boš tudi ti njega poslušal in mu svetoval

[crnimackon]

Lahko kaj več poveš o vplivu ADjev na tvojo bivšo? Čisto iz firbca - vedno me zanima, kakšne negativne učinke ADjev so drugi opazili, sploh, ker jih jaz nikoli nisem jemal.

Žal se ne spomnim točno katere je jemala (bili so dvojni), ampak sem jih opazil omenjene že na tem forumu. Najhuje je bilo na začetku in na odvajanju od njih: utrujenost, dolgo spanje, včasih tresavica, pridobitev teže,... Skozi čas jemanja pa zelo povečano izpadanje las, zmanjšan libido, čustvena omrtvilost ali povečana agresivnost.

hvala vsem za nasvete, sem dobil kar nekaj idej za naprej