|
johanna
gost
|
 |
« dne:: ponedeljek, 05. november 2012 ura: 23:55 » |
|
Pozdravljeni,
sem nova na tem forumu, vpisala sem se, da vam zaupam svojo težavo saj vidim, da so tukaj res zaupanja vredni ljudje.
Vedno sem bila bolj ali manj živahen otrok, včasih celo preveč; seveda mamina ljubljenka (sem edinka in je to razumljivo). Mama me je vedno ujčkala in branila pred celotnim svetom ter mi dala vedeti, da so vsi okrog mene slabi, nezaupanja vredni itd. Jaz ji ne zamerim, v tistem trenutku je dala vse od sebe! Bila sem zgovorna, rada sem se igrala, pela, čeprav nikoli nisem imela velike družbe niti nisem kaj preveč rada nastopala.
Težave so se pričele ob vstopu v srednjo šolo. Buuum! Poslušanje vsakodnevnih žalitev, zasmehovanja, teptanja moje samopodobe...je narediulo svoje. Po dveh letih je postalo nevzdržno in sledil je prepis na drugo šolo - še vedno sem neizmerno hvaležna svoji mami, ki me je pri tem izredno podpirala, na prvotni šoli bi namreč zagotovo zbolela za gastritisom od neprestanih skrbi.
Na novi šoli pa so se težave šele začele....v meni se je začel pojavljati tih glas, ki mi je govoril, da nisem nič vredna, da vse storim narobe, da nikoli ne bom v ničemer uspela, da sem grda, nesposobna - to je bil manjvrednostni kompleks. Seveda nisem mogla vzpostaviti nobenega prijateljstva; venomer sem se bala, da se mi bodo ljudje posmehovali in ugotovili, da sem popolna zguba, nesposobnica...zaprla sem se vase, postala tiha in sramežljiva (drugi so se seveda oddaljili od mene, češ da sem "vzvišena", medtem ko je moje srce vpilo po malce družbe, prijateljstva, topline, bila sem tako osamljena...). Moji edini prijatelji so bili znanci iz Južne Amerike, ki jih poznam preko interneta, bili so moje edino zavetje! Resnično obožujem Južno Ameriko, njene prebivalce, njihovo toplino, srčnost, španski jezik...vse! Ohranjali so mojo voljo do življenja in mi pomagali, da sem se zopet postavila na noge v najtežjih trenutkih.
Kmalu zatem so se moje težave povečale do te mere, da sem domače postavila pred dejstvo - potrebujem psihologa! Seveda nihče ni razumel zakaj, ko pa sem vendar tako pozitivna, nasmejana in prijazna punca...seveda, na zunaj; to je obrambni zid, ki sem ga v vseh teh letih ustvarila okrog sebe, saj drugače ne bi mogla ostati trdna in zdržati. Po nekaj pogovorih s psihologom pade diagnoza: tesnobnost in anksioznost ob spremljavi rahle depresije. Vedela sem. Meni je bilo vse že vnaprej jasno. Javno nastopanje me ubija, pred vsako predstavitvijo se moram vsaj en teden prej psihično pripravljati, si na vse načine prigovarjati, da bo vse dobro, da zmorem.....pa bo res vse dobro?? Kako pa bo dobro, ko sem takšna nesposobna zguba?? Ki se leta in leta trudi, da bi kaj popravila, pa ji ne uspe...
Stvar sem morda res malce izboljšala v smislu anksioznosti; ljudje na zunaj SPLOH ne opazijo, kaj se dogaja v moji notranjosti, kakšne notranje boje doživljam, kako trpim!! Tako rada bi bila srečna...svobodna...brezskrbna...vendar KAKO??
Strašen je nenehen občutek manjvrednosti in glas, ki ti govori: to bi lahko storila bolje, kako si lahko tako nerodna in neumna, poglej, vsi so boljši, lepši in pametnejši od tebe....! Glas poskušam utišati, se trudim na vse kriplje, vendar se vrne...in vedno znova se vrača.
Ves čas se obtužujem, ne vidim svojih uspehov, vidim le brezno napak in spodrsljajev, ves čas sem živčna, tesnobna, se podcenjujem....NIMAM dobrih lastnosti! Včasih jočem brez posebnega vzroka, samo ker sem videla nekoga nasmejanega.... Pridejo tudi lepi dnevi, ko sem nasmejana, vesela, pozabim na skrbi, glasba je tista, ki mi v najhujših trenutkih pomaga, da se spravim k sebi (talent za glasbo in petje je edino za kar sem pri sebi ponosna!), in pa seveda VERA...vera v Boga, angele; le zaradi tega na robu brezna ustavim vajeti, se zamislim in se nekako postavim na noge.
Tako peljem skozi moje žalostno, turobno in tesnobno življenje, skozi katerega tu in tam posije kak sončni žarek, pa čeprav za kratek čas.
Sedaj obiskujem prvi letnik fakultete, septembra letos sem dopolnila 19 let. Rekli boste...kako je lahko žalostna, ko pa ima vse, kar si želi? Žal mi manjka poglavitno...NOTRANJI MIR in RAVNOVESJE. Vendar bom zbrala moč in se še naprej počasi vzpenjala proti vrhu gore, čeprav je težko in zahteva od mene veliko truda...res pa je, da počasi izgubljam moč za nadaljevanje poti in zazdi se mi, da je vse izgubljeno.
Res sem bila malce dolga, vendar sem napisala prav vse, kar mi je ležalo na duši. Zadeva je precej težavna, vendar se zahvaljujem vsakemu, ki bo moj post vsaj prebral!
Johanna
|
