strah pred omedlevico

[Pikicaaa]

ojla, ja poznam ta strah, neke vrste panika ja  meni je pomagalo v trgovinah, da sem brala napise na izdelkih, sestavine ali karkoli, samo da sem se zamotila. Včasih je bilo to tud precej brezvezno dejanje, ker strah je biu valda močnejši. Ma se nekako naučiš odmislit to. Ne čisto, ampak počasi, toliko da lahko funkcioniraš že če čik prižgem mislm da bom skup padla , če sem na kakih nepoznanih krajih ampak zaenkrat še nisem... od same misli že ne ...

lp

[Maycha]

Možgani vklopijo "avtomatskega pilota", ki vozi po tisti že utrjeni trasi, naravnost anksi v naročje...

Tole si tako trofla, Slavka. Hjao, tale avtomatika, sicer je tako priročna in praktična, a v tem primeru niti slučajno. Slavka, sem prepričana, da vso to znanje, ki ga ti že imaš o anksioznosti in njej pripadajočih simptomih, znaš uporabiti sebi v prid in da si v sebi zgradila toliko moči, da lahko uspešno krmariš skozi vetrove. Največja ironija je namreč ta, da smo veliko močnejši, kot dejansko mislimo, da smo. 

Nihanja pa pridejo...in se spet potuhnejo...in spet vzniknejo...to pa mislim, da moramo nekako sprejeti.    Saj veš ... vstanemo in se ponovno sesujemo in spet vstanemo ... to je bistvo. V tem se skriva naša moč, ko se vedno znova poberemo. In poglej, kako dolga pot je že za nami in vedno se je vse v redu izšlo, torej se bo tudi v bodoče. Edino oviro si itak delamo sami, z lastnim razmišljanjem.

Dharma. , tebi tudi pošiljam 

Optimizem naj vlada v naših mislih in vse bo dobro! 

[Slavka]

Maycha  hvala za te spodbudne besede...Upam in želim, da se uresničijo...čimprej! 

[Asja87]

Ja, v teh zapisih se res popolnoma najdem. Mene ta omotica trenutno precej ovira pri vsakdanjem življenju, grozno mi je stati pri miru, ker takoj dobim občutek, da se okrog mene vse maje in da se mi spodmikajo tla pod nogami.  
In v glavi mi prične kar "vreti", čutim nek čuden pritisk in poleg vsega občutek "nerealnosti".

Kako te razumem Slavka...meni se isto dogaja...imam tisti občutek v glavi kot da sem omotična oziroma pijana...in tisti občutek nerealnosti...včeraj v službi grem iskat kavo na avtomat, pridem nazaj na računalnik in kar naenkrat se ne spomnem postopka, katerega sem delala... sem si mislila evo zdej moji možgani niso ok...pol hvala bogu sem se spomnila...

[banana]

ASJA87, tole za spomin maš pa prou. Tud jes sm prou dementna no... Pozabljam stvari k stara teta, ne vem kam sm kaj dala, taka zmešnjava sm..    kaj še bo k bom stara!

[julija30]

Drage moje, iste stvari,iste zadeve.

držim pesti za vse nas,da enkrat mine,čeprav sem jaz že obupala,pri meni mine pa spet pride, pol pa ne vem več kaj bi. Pri meni se vsaka stiska,nerešene zadeve, ves stres izraža tako in pa vsiljive misli,kap vam rečem. Kr neki.
Nisem več srečna v življenju zarad tega. Velik stisk ,jeze,žalosti,nerešenih zadev in še in še imam v sebi.

Kolk dela imam sama s seboj ,uhh kr groza me je.

Asja87 ,koliko časa pa se ti že ukvarjaš s tole zadevo? Je skoz tako al je kej boljš in pol spte slabš neglede kaj počneš ,kje si ,...?

 

[Maycha]

Asja87 in banana, ta zmedenost se pojavi, ker smo v mislih preveč osredotočeni na eno stvar - na strah. Ta strah nas okupira in potem se zgodi, da kaj pozabimo, se težje skoncentriramo na druge stvari, se pogosto motimo in podobno. Potem pa rada pride ta misel, kot si jo navedla, Asja87 - da mislimo, da se nam dejansko že meša in da 'možgani niso ok'. Evo - ta misel pa spet sproži strah, kar nas ponovno ujame v sklenjen krog tesnobe in občutka nerealnosti.  

Jaz še vedno verjamem, da bomo ta gordijski vozel strahu enkrat prerezali. A zato se je potrebno truditi in prehoditi kar dolgo pot. Veliko smo je že prehodili, tako da verjamem, da ne bo težko korakati naprej.  

julija30, vsiljive misli pa tudi mene zadnje čase precej okupirajo.  Sovražim jih, res. Ampak tu je edino čas potreben in zavedanje, da čez nekaj časa minejo, izgubijo na strašnosti in spet lahko "vidimo in mislimo bolj realno ter resnično začutimo, kaj želimo".

[Asja87]

julija30- meni se je to začelo na začetku avgusta kar iz nenada..v nedeljo sem bila super vesela, v ponedeljek pa začetek te omotice in od takrat se je vse to začelo...hodila od zdravnika do zdravnika vse b.p. Najhuje je s temi vsiljivimi mislimi...prav groza...

[Maycha]

Asja87, 

ja, saj to je tista nerodna reč, da ta anksioznost rada vdari kot strela z jasnega in kar naenkrat nam ni najbolj jasno, kaj se z nami dogaja. Takrat nas telo opozarja, da se je potrebno zazreti vase in nekaj spremeniti, predvsem upočasniti svoj tempo, kar pa je dandanes težko. 

Vsiljive misli so res zoprne, a so zelooo pogost simptom anksioznosti. Mene kar precej najedajo in prestavijo v depresivno razpoloženje. Ampak se ne dam, ne pustim se jim pretentati. Saj globoko v sebi vem, kakšna oseba sem.

Vsem pošiljam objem 

[Asja87]

Maycha kot si ti rekla kot strela iz jasnega. Ko so se mi iz nenada pojavile misli, da bom koga ubila ali da bi si kaj sebi naredila sem res mislila evo danes me bodo spravili v Idrijo...konec je...pol pa vse misli bedaste...vsaj to z tem, da ne morem dihati sem odpravila...nevem kako ampak mi je uspelo...sem šla enkrat v neko trgovino, ki je zelo toplo in sem rekla Asja nič ti ni, normalno dihaj...in tako je bilo in od takrat nimam več tistega straha...in če dobim te vsiljivke je res da kakšen krat mi gre na jok in da postanem malo živčna ampak me ne sili na bruhanje. Ko pa malo pomislim moje otroštvo ni bilo glih ok, v šoli so me imeli vsi za črno ovco (meni je bilo to grozno in sem večkrat jokala), ker nisem imela očeta oz. ga sploh ne poznam in ne vem skoraj nič o njemu. Mama mi ni nikoli o tem govorila. Jaz samo vem, da tisto kar je naredil moji mami, da mu ne bi mogla nikoli oprostiti. Zanosila je z njim a on je imel že prej družino nevem kako je to ona pol izvedela...

[Slavka]

Asja87 

Ponavadi imajo vsi naši strahovi korenine v našem otroštvu, kajti takrat se izoblikuje naš odnos do sebe, do drugih, do sveta... Takrat dobivamo prve informacije o tem, kakšni smo, kako nas vidijo drugi in se s tem tudi poistovetimo. In če si dobivala negativne informacije, če si bila zasmehovana, nesprejeta, potem se ti je zagotovo razvila slaba samopodoba ter mnenje o sebi, da nisi vredna lepega, da nisi vredna ljubezni...

Ravno tako je tudi to, da si odraščala brez očeta, vplivalo nate in na tvoj pogled na medsebojne odnose. Verjetno si razočarana nad dejanjem očeta, hkrati žalostna ker ga ni bilo ob tebi, ker je pustil mamo samo s tabo...Lahko, da gojiš veliko zamero do njega in se hkrati počutiš nemočno, ker na njegovo odločitev nisi imela vpliva... V tej tvoji izkušnji se lahko skriva velika bolečina, ki se ti potem odraža skozi vsiljivke in anksioznost...

Tudi jaz sem imela nesrečno otroštvo, nisem bila sprejeta med sošolci, bila vedno zasmehovana in poniževana, zato vem, kako se to usidra globoko v človeka in mu niti pozneje, ko se razvije v krasno osebo, ki jo imajo ljudje radi, še vedno onemogoča prijetno življenje.

Res ti priporočam, da se odločiš za kakšno psihoterapijo in skupaj s terapevtom predelaš vzroke za tvoje težave. Lažje ti bo, boš videla... 

[Asja87]

Asja87 

Ponavadi imajo vsi naši strahovi korenine v našem otroštvu, kajti takrat se izoblikuje naš odnos do sebe, do drugih, do sveta... Takrat dobivamo prve informacije o tem, kakšni smo, kako nas vidijo drugi in se s tem tudi poistovetimo. In če si dobivala negativne informacije, če si bila zasmehovana, nesprejeta, potem se ti je zagotovo razvila slaba samopodoba ter mnenje o sebi, da nisi vredna lepega, da nisi vredna ljubezni...

Ravno tako je tudi to, da si odraščala brez očeta, vplivalo nate in na tvoj pogled na medsebojne odnose. Verjetno si razočarana nad dejanjem očeta, hkrati žalostna ker ga ni bilo ob tebi, ker je pustil mamo samo s tabo...Lahko, da gojiš veliko zamero do njega in se hkrati počutiš nemočno, ker na njegovo odločitev nisi imela vpliva... V tej tvoji izkušnji se lahko skriva velika bolečina, ki se ti potem odraža skozi vsiljivke in anksioznost...

Tudi jaz sem imela nesrečno otroštvo, nisem bila sprejeta med sošolci, bila vedno zasmehovana in poniževana, zato vem, kako se to usidra globoko v človeka in mu niti pozneje, ko se razvije v krasno osebo, ki jo imajo ljudje radi, še vedno onemogoča prijetno življenje.

Res ti priporočam, da se odločiš za kakšno psihoterapijo in skupaj s terapevtom predelaš vzroke za tvoje težave. Lažje ti bo, boš videla... 

Ti Slavka si en angel poslan na zemljo res!!!!!
Ko sem to prebrala (sem bila v službi na malici pred računalnikom) so mi kar solze se ulile..sem stekla na wc...
Veš hodim k eni bioenergetkinji ki je tudi otroška psihologinja in je rekla, da sem bila jaz mama moji mami, ker ji nisem nikoli nič omenila zakaj nimam očeta..itd... nisem hotela da trpi. Nikoli vsaj kot se jaz spomnem mi ni rekla, da me ima rada ali me objela. Verjetno pa je to pokazala na drugačen način. V 3 raz. osnovne šole, ko sem končala razred z 3 je bila tako razočarana, da je nevem koliko dni ponoči jokala in ni govorila z mano. Meni je bilo to grozno Ja sej sedaj me imajo vsi radi...sem iskrena oseba in bila sem zmeraj nasmejana, hotela sem spoznat čimveč ljudi...To prej ali slej sigurno pride ven in meni je udarilo na prisilne misli in anksioznost

[Slavka]

Asja87 

Veš hodim k eni bioenergetkinji ki je tudi otroška psihologinja in je rekla, da sem bila jaz mama moji mami, ker ji nisem nikoli nič omenila zakaj nimam očeta..itd... nisem hotela da trpi. Nikoli vsaj kot se jaz spomnem mi ni rekla, da me ima rada ali me objela. Verjetno pa je to pokazala na drugačen način. V 3 raz. osnovne šole, ko sem končala razred z 3 je bila tako razočarana, da je nevem koliko dni ponoči jokala in ni govorila z mano. Meni je bilo to grozno  Ja sej sedaj me imajo vsi radi...sem iskrena oseba in bila sem zmeraj nasmejana, hotela sem spoznat čimveč ljudi...To prej ali slej sigurno pride ven in meni je udarilo na prisilne misli in anksioznost

Mislim, da sva si glede tega zelo podobni...tudi jaz sem bila bolj mama moji mami, zato tudi razumem tvojo stisko.

Pomanjkanje očeta v času odraščanja je zelo velikega pomena, še bolj pa to, da o tem v bistvu nisi mogla nikdar z nikomer govoriti, mu potožiti ali pa se razjeziti. Mame nisi želela s tem obremenjevati še dodatno, ker si vedela, da že sama preveč trpi zaradi tega in verjetno tudi nisi naletela na pozitiven odziv, če si slučajno začela ta pogovor.

A vendar je mamina zgodba njena...Bila je razočarana nad moškim, ki jo je pustil samo z otrokom in verjetno tudi precej nezaupljiva do drugih moških. Vse to pa si nezavedno, preko njenih dejanj in opazk ponotranjila tudi ti.

Morda si globoko v sebi sebe krivila za mamino nesrečo, razmišljala, da če ne bi rodila, pač ne bi mamo spominjala na moškega, ki jo je zapustil...Otroci namreč delujejo izredno subtilno, zaznavajo stiske svojih staršev, si želijo njihove ljubezni in so pripravljeni storiti vse, da bi le-to dobili...Tudi prevzeti krivdo za vse krivice, slabo počutje, solze, bolečino...Samo, da bi bili starši srečni...kajti srečni starši = srečni mi.

Sedaj si odrasla, samostojna, ljudje te imajo radi...a zaradi bolečin v preteklosti ne zmoreš uživati sadov sedanjosti. V tebi še vedno tiči prestrašena deklica, ki hrepeni po ljubezni, ki se sprašuje, če je kaj narobe naredila, ki se boji zapuščanja in ki jo drugi ne sprejmejo in zato ne sprejme niti samo sebe.

A sedaj imaš možnost, da to deklico potolažiš sama...Povej ji, da jo imaš rada, da je na varnem, da je ne boš zapustila...

Jaz sem pred časom gledala to oddajo in dobila marsikateri odgovor na svoje notranje stiske...Morda pomaga tudi tebi:

http://www.s12.si/odnosi/osebni-razvoj/350-notranji-stars-in-notranji-otrok.html

[Asja87]

Asja87 

Veš hodim k eni bioenergetkinji ki je tudi otroška psihologinja in je rekla, da sem bila jaz mama moji mami, ker ji nisem nikoli nič omenila zakaj nimam očeta..itd... nisem hotela da trpi. Nikoli vsaj kot se jaz spomnem mi ni rekla, da me ima rada ali me objela. Verjetno pa je to pokazala na drugačen način. V 3 raz. osnovne šole, ko sem končala razred z 3 je bila tako razočarana, da je nevem koliko dni ponoči jokala in ni govorila z mano. Meni je bilo to grozno  Ja sej sedaj me imajo vsi radi...sem iskrena oseba in bila sem zmeraj nasmejana, hotela sem spoznat čimveč ljudi...To prej ali slej sigurno pride ven in meni je udarilo na prisilne misli in anksioznost

Mislim, da sva si glede tega zelo podobni...tudi jaz sem bila bolj mama moji mami, zato tudi razumem tvojo stisko.

Pomanjkanje očeta v času odraščanja je zelo velikega pomena, še bolj pa to, da o tem v bistvu nisi mogla nikdar z nikomer govoriti, mu potožiti ali pa se razjeziti. Mame nisi želela s tem obremenjevati še dodatno, ker si vedela, da že sama preveč trpi zaradi tega in verjetno tudi nisi naletela na pozitiven odziv, če si slučajno začela ta pogovor.

A vendar je mamina zgodba njena...Bila je razočarana nad moškim, ki jo je pustil samo z otrokom in verjetno tudi precej nezaupljiva do drugih moških. Vse to pa si nezavedno, preko njenih dejanj in opazk ponotranjila tudi ti.

Morda si globoko v sebi sebe krivila za mamino nesrečo, razmišljala, da če ne bi rodila, pač ne bi mamo spominjala na moškega, ki jo je zapustil...Otroci namreč delujejo izredno subtilno, zaznavajo stiske svojih staršev, si želijo njihove ljubezni in so pripravljeni storiti vse, da bi le-to dobili...Tudi prevzeti krivdo za vse krivice, slabo počutje, solze, bolečino...Samo, da bi bili starši srečni...kajti srečni starši = srečni mi.

Sedaj si odrasla, samostojna, ljudje te imajo radi...a zaradi bolečin v preteklosti ne zmoreš uživati sadov sedanjosti. V tebi še vedno tiči prestrašena deklica, ki hrepeni po ljubezni, ki se sprašuje, če je kaj narobe naredila, ki se boji zapuščanja in ki jo drugi ne sprejmejo in zato ne sprejme niti samo sebe.

A sedaj imaš možnost, da to deklico potolažiš sama...Povej ji, da jo imaš rada, da je na varnem, da je ne boš zapustila...

Jaz sem pred časom gledala to oddajo in dobila marsikateri odgovor na svoje notranje stiske...Morda pomaga tudi tebi:

http://www.s12.si/odnosi/osebni-razvoj/350-notranji-stars-in-notranji-otrok.html

Ja sej mame nisem hotela obremenjevati in nikoli rečem nikoli je nisem o njemu nič vprašala. Moja mama na žalost je ostala kar brez moškega in mislim, da ga nikoli ne bo imela, ker ona noče. Če jaz razmišljam po eni strani je raje tako, da ne najde potem enega idi... po drugi pa ko moje babice ne bo več ( živijo v isti hiši) bo ostala sama z mojim stricom ( tudi on nima nobene).
Misliš,da s psihoterapijo si bom pomagala?

[Slavka]

Misliš,da s psihoterapijo si bom pomagala?

Mislim, da 

[Asja87]

upam, da res Slavka. Vem, da hočem živet spet kot enkrat, čeprav me sedaj tako morije te moje vsiljivke, da se sedaj nebi sigurno odločala za pomembne korake v mojem življenju kot so poroka in otrok. Bioenergetkinja mi je rekla, da naj si ustvarim družino. Jaz a hočem se pozdravit in bit vesela kot prej pol pa bo vse ostalo. Vsaj jaz tako razmišljam. Nevem pa sedaj kaj narediti z AD-ji ali jih jemati ali ne?(glede mojih vsiljivk)

[Jagodka]

Nisem vedela, da se o meni pogovarjate v tejle temi.....       

Osebno so mi telesni simptomi anksioznosti veliko napornejši in težje "prebavljivi" kot strah sam...    Kar nekaj časa sem bila brez njih, zdaj pa se spet malo pojavljajo, vem zakaj, ampak moja samopodoba se je krepila zgolj ob zunanji podpori, sama pa še vedno ne verjamem vase.... o tem drugič. 

Omotico rešujem tako, da se zamotim, zelo načrtno in natančno. Recimo deklamiram (si na tiho, upam) Cicibana in si vse scene zelo natančno predstavljam, npr. kako ima Ciciban strgane hlače, kakšne so rožice, hribi, sonček, tata s cvetlično bilko..... Kakšen Adi Smolar ima fajna besedila za vizualizirat, pa Kovačič, Predin, Pero, Mlakar .....

Druga stvar je nasprotna namera:  Nasprotna namera je primerna metoda za terapijo posameznika pri tesnobnih in prisilnih nevrozah. Gre za to, da bi spodnesli začaran krožni proces pričakovane bojazni in nastopnega simptoma, in sicer s tem, da si s strahom pričakovani predmet bojazni paradoksalno sami želimo priklicati, kar blokira pričakovano bojazen in s tem krči simptom. To pomeni, da pacienta spodbujamo, naj dela ali si želi, da bi se zgodilo ravno tisto, česar se boji. Pomagamo si lahko s humorjem, kjer se pacient nauči smejati lastnim bojaznim in prisilam. Zdravilni učinek nasprotne namere je v tem, da se okrepi človekova zmožnost za odmik od sebe - samo-odtrgovanje.

http://www.s12.si/odnosi/osebni-razvoj/350-notranji-stars-in-notranji-otrok.html

A ti misliš, da imam toliko časa..... 

[Pikicaaa]

julija30,  tudi pri meni se te težave vlečejo dobri dve leti in zelo težko je izstopiti iz začaranega kroga, počasi mi vendarle uspeva. Ampak res, zelooo počasi.

lunica, lepo te je spet brati in hvala za vzpodbudne besede    Upam, da si sicer dobro 

banana, bravo  , tole pa je sijajen korak. Poglej - šla si, tokrat nisi zbežala in nisi izbrala umika od strahu, temveč si šla k njemu. A vidiš, da v tem boju s tesnobo zmaguješ edino in samo TI?
Bravo, le tako naprej. Vsakič bo lažje. Govorim iz lastnih izkušenj. 

Res je krasno, ko podelimo svoje težave s sotrpini...in, če jih podelimo z drugimi, pričnejo kar kopneti, a ne? 

ewo meni se jepa to dogajalo cca 6 let... včasih me je tud panika zagrabila. ampak ker tega nisem zdravila in sem zgolj si pomagala sama s knjigami, članki, naučenimi mislimi, se to sprejela kot del sebe. vedla sem kaj se dogaja pa nisem nikol se spravla to bol korenito reševat. kasnej zaradi določenih dogodkov in skrbi in še kaj.... se je pa vse skupi res razvilo v anksiozno motnjo. vidm pa da je ta strah pred omedlavico še vedno še vedno prisoten, amapk samo ko grem z kolegi/cami kam v nakupovalne centre ali ko koga čakam itd..vse kar ste napisale pač, ko pa čakam ali grem z domačimi/ sorodniki mi ni popolnoma nič, če pa že pa hitro mine...si prav ne privoščim straha  zgleda da se med domačimi počutim bolj v "varnem okolju" al kaj? je pa res da se je ta strah že iz vsega začetka razvil samo takrat ko sem bila sama ali z družbo...in vrjetno je še kar pri tem ostalo. samo zadnje čase mi gre veliko bolje, ker sem se začela bolje zavedati kdaj in zakaj se pojavi ta strah. opažam tud da v zadnjem času (letu?) je tega vedno manj, je samo še če sem kje sama. Men pač še zmeri ni blem it nekam sama, samo ko grem, mam že pred odhodom "paniko" kaj pa če...

sicer je pa fajn videt ja da nas je toliko ki se štekamo glede tega straha (ni pa fajn da nas je toliko, dejansko moremo doživajat to  .. sj mogoče se pa število kmalu zmanjša, ko bomo "pozdravile" tole nadlogo!)

  za vse!

[Pikicaaa]

Me pa zanima, če se še katera izmed vas, dragih mojih sotrpink, sooča s poslabšanjem vida oz. ima že dioptrijo ali drugo težavo z očmi?
Meni se namreč zdi, da se mi takrat tudi  poslabša vid na desnem očesu, na katerega sem že od rojstva slabovidna.

Jah...zemlja se vrti, zakaj se ne bi še mi ...  

ja jaz mam očala in se mi vidno polje zmanjša kot da bi pila  včasih od straha sploh nisem pozorna na širši pogled okoli sebe, ampak sem ko fijakarski konj  in se resno sprašujem ali se mi je letos vid res poslabšal, mam slabo dioptrijo na očalih, so mi jo napačno določili ali je to anksa  bom mogla spet na kontrolo 

[Maycha]

Jagodka, 

hvala za koristne nasvete. Tudi meni je psihiatrinja svetovala, da si naj na smešen način vizualiziram tisto, česar se najbolj bojim. Prav tako mi je rekla, naj si poskušam "želeti", da pride panični napad. Zanimivo, kakšne strategije.

No, bomo poskusili tudi to ... vse se splača preizkusiti