strah pred omedlevico

[banana]

Živjo!
Mene pa zanima, če ima še kdo tak strah kot jaz oz. če ga je kdo imel in predvsem kako se ga je rešil.

Že precej časa me muči anksioznost ko je okoli mene več ljudi, slab zrak, utesnjeni prostori, situacije, ki se jim ne moreš vedno izogibat, čakanje v vrsti itd.. In u bistvu sm našla vzrok, česa me je povsod strah- tega da bi omedlela! (to se mi je zgodilo enkrat v 4.razredu OŠ, od takrat mi je ostal res veeeelik strah pred slabostjo in možnostjo, da ponovno kje omedlim).

Res me ta strah spremlja povsod, na vsake toliko imam boljše obdobje ko sem bolj 'korajžna', me ne spreletavajo taki občutki, strahovi... samo zdaj je pa ene 2 tedna spet postalo grozno..

kar povsod se mi že zazdi, da čutim 'mehka kolena',itd..-in potem vprašanje v glavi: 'Jooj, kaj pa če omedlim??' ...in ponavadi sledi beg iz situacije..

Prosim za kakšen nasvet; ima kdo podoben strah?
Ali kdaj omedlite od anksioznosti?

LP, upam, da ste bolje kot jaz...

[Slavka]

Banana 

Nekaj na to temo sem že pred časom odprla tudi jaz, sicer na prošnjo prijateljice, vendar tudi iz lastnega strahu pred omedlevico.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10368.0.html

Tudi jaz sem trenutno v zelo slabem počutju, čutim omotico in se, če stojim pri miru, vedno nekoga ali nečesa držim. Imam občutek, da bom drugače kar padla po tleh, da se mi bodo spodmaknila tla pod nogami in me bo "zmanjkalo"...strah me je tudi tega, kako bo potem, ko se bom zbudila.... 

Lahko ti povem, da v vsej svoji anksiozni karieri še nisem nikdar padla v nezavest...  In čeprav imam same pozitivne izkušnje, me je ob doživljanju tega občutka še vedno strah, ker sama sebi ne verjamem, da se mi ne bo nič zgodilo... 

Vedno se mi podi po glavi: "ja, tisto prej je bilo samo "vaja", zdaj gre pa zares...evo, zdaj pa bo..." 

Ampak še vedno sem pri "vaji", kako je zares pa ne vem...Zato sem tudi mnenja, da zaradi anksioznosti ne moreš omedleti.
To, da omedliš je namreč povezano s fizičnimi težavami...ali oviran dotok krvi v možgane (težave s hrbtenico), prenizek krvni tlak (npr. veš tisti občutek, ko hitro vstaneš in se ti stemni pred očmi), lahko omedlimo zaradi dehidracije, vročine, premalo hranljivih snovi v telesu... zaradi same anksioznosti pa ne...(no Slavka, le preberi, kaj si napisala  )

Banana, bomo premagale tudi tole težavno obdobje, ko nam primanjkuje vitaminov, sončka in pozitivnih informacij...Čeprav je morda težko verjeti, sem prepričana, da večno ne more tako trajati...In za tiste dni, ki bodo lepe in umirjene, se splača truditi. 

Do takrat pa en velik sotrpinski objem 

[Toja]

Banana  ,  vse kar bi ti jaz tudi napisala, je že Slavka...res je tako kot pravi...

Tudi meni se še nikoli ni zgodilo, da bi omedlela...tudi jaz sem izbirala in izbrala beg...

Zdaj pa imam drugo taktiko...ko se mi začne meglit, vrtet...popijem malo vode...
preusmerim misli na nekaj kar se dogaja okrog mene...deluje   
Je pa res, da ne silim v neko gužvo, da v kakšni dvorani sedem ob robu,
blizu izhoda, da se počutim varno...

[banana]

Slavka in Toja! HVALA za spodbudo! Tako dobro je slišat kaj vzpodbudnega! 


Upam, da je res samo občutek in da dejansko ne omedliš, čeprav včasih res misliš, 'no zdej pa je to to..'
in še to.. da me je strah omedlevice, če bi bili okrog ljudje.. če bi bila v isti situaciji sama, me nebi bilo strah.. kako naj se rešim tega? je možno, da je ta moja anksioznost in panika posledica moje travme iz osnovne šole? (od takrat naprej imam jaz periode, ko me je strah. Le da se mi zdi, da je vsakič v hujši obliki...)



fej fuj, kako sovražim ta strah!!
ampak se ne bom pustila!

 

[Maycha]

Pozdravljena, banana

ne morem verjeti - vse, kar si napisala, velja tudi zame. Identični strah in simptomi, identične misli, identična slaba izkušnja iz OŠ. Sicer takrat v OŠ nisem popolnoma omedlela, ker so mi pravi čas pomagali in me prijeli, sem pa enkrat samkrat omedlela pred kakšnimi tremi ali štirimi leti.

Tudi meni se točno ta strah pred omedlevico nenehno pojavlja. Zakaj? Ker imam dejansko takšne občutke, ko hodim npr. po nakupovalnem centru ali pa med kakšno množico. Občutki so, kot da bom padla skupaj, kot da ne bom vzdržala in nakupila vsega, kar potrebujem, pridruži se tudi plitko dihanje in hiter srčni utrip. Tudi, če bi rada normalno globoko dihala, mi nekako ne uspe.   Vem, je zelo neprijetno, ampak lahko te potolažim - tudi jaz še nisem nikoli omedlela zaradi anksioznosti. Takrat, ko sem omedlela, so bili drugi vzroki (ravno sem jedla neke močne antibiotike in nič prav jedla tisti dan, slab zrak v prostoru, imam tudi nizek tlak ...).

Moram reči, da so bile te težave pri meni že veliko hujše in je šlo že zelo na bolje. S pomočjo psihoterapije, zdravil, sprememb v življenjskem stilu, sproščanja, telesne aktivnosti se je nekako premaknilo na bolje, ampak me še zmerom včasih zagrabijo ti občutki. Takrat jih sprejmem, jih prenesem in ko ponehajo, sem spet vesela, da sem ponovno zmagala. Edino s tem pridobimo na moči.

Praviš, da si vedno izbrala beg iz situacije. Tukaj tiči tista zanka, ki jo bo potrebno razrešiti. Namreč s tem, ko pobegneš iz situacije, le nahraniš strah. Možgani si to razlagajo tako:"Aha, nič se mi ni zgodilo in nisem omedlela, ker sem se umaknila in zapustila prostor, situacijo." Poanta pa tiči v tem, da se moraš soočiti s strahom in simptomi, kajti le tako jim ne daš moči in le tako bodo sčasoma uzgubili na intenzivnosti.
Vem, da je to težko, ne le težko, ampak zelo težko. Potrebuješ čas in tudi, če ti ne uspe prvič, drugič, tretjič, četrtič, ti bo pa petič. Petič pa se ne boš predala in boš ostala v situaciji. Potrebna je vaja in volja.

Tukaj nas je zagotovo še več, ki se srečujemo s temi težavami. Vsi se strinjamo, da je potreben čas za te podvige. Prav ta misel, tipa "Kaj, če omedlim?", sproži v telesu reakcijo strahu, strah pa privede simptome. Krog je sklenjen in se ponavlja. Le TI sama imaš moč, da iz tega kroga izstopiš in uspelo ti bo, verjamem.    

Le pogumno in piši še nam kaj,  
Maycha

[Maycha]

In še tole naj dodam, ker si vmes napisala, ko sem jaz objavljala:

tudi mene ne bi bilo tako strah, če bi bila sama. Veliko bolj me je strah, ko so okrog ljudje, ker si mislim, kako bodo reagirali, kaj si bodo mislili, kako bom izpadla, ali bom izpadla šibko itd. Klasična anksioznost.
Ja, je možno, da je vzrok slaba izkušnja. Pomisli pa še, kako so drugi takrat reagirali, ko si v OŠ omedlela. Morda se ti je takrat kdo posmehoval? Pri meni je vzrok tudi zaradi preveč zaščitniških staršev. Že v zgodnjem otroštvu se je oče zelo bal zame in takrat pred leti, ko sem omedlela, je bil zraven in postal zelo paničen. Zagotovo je pri meni tudi tukaj vzrok.

Morda je bilo pri tebi kaj podobnega...ne vem, samo ugibam. 

Lp 

[banana]

Hvala Maycha! 
Ja, res sem v začaranem krogu, upam, da bom zbrala dovolj moči in zmagala!
Saj, če pomislim takole s trezno glavo (doma, na varnem, ko vem, da nimam nobenih obveznosti naokrog ), je stvar prav smešna.. Ker sem drugače rada v družbi in med ljudmi- dokler ni bojazni da bi 'bilo kaj narobe'.
In, če vidim koga, da mu je slabo, da omedli...- ja groza res, jes sm najbolj panična, tresem se, samo čakam kdaj bo prišel moment, da 'pobere' še mene; ker če je nekoga, ki je v isti situaciji bil kot jaz, gotovo lahko tudi mene... ITD.. Grozno..

Drugače o dogodku iz OŠ- ni se mi noben posmehoval, sem pa bila gotovo v centru pozornosti, ker se mi je to zgodilo.. Pa vprašanja 'a si v redu?, Kaj je pa bilo?, Sem mislil, da si umrla..' Takrat vem, da so me doma komaj prepričali, da bi šla nazaj v šolo.. In potem nisem več hotela nastopati v pevskem zboru (sem omedlela ko smo v zboru peli Zdravljico med poukom glasbe..). No ta strah pred nastopanjem mam še danes... kadar pride do nastopa, vedno najdem kaj nujnega, da ne grem...In se počutim še bolj bedno po vseh teh izgovorih.. (gre za cerkveni zbor, pri maši pojemo na koru in tam je nekako bolj varno in izhod je blizu..)

V glavnem, groza me je kakršnih koli situacij kjer je treba stati 'pri miru', čakati... prou omejuje mi življenje... Saj se potrudi, grem v ogrožujočo situacijo in poskušam zdržat.. Če res ne gre, se umaknem..
In moj res grozen strah je pred pogrebi (se bo slišal zdaj čudno, ampak tko je z mano..)- ne pred tem, da izgubim nekoga.. ampak pogreba.. Da bo treba it v cerkev in potem na grob in tam stat.. A sem čudna, a ne?...  Samo to me res tako tako zelooo teži podnevi in ponoči...- ker če nekoga dragega izgubiš je jasno, da boš šel na pogreb, to je pač situacija ki se ji ne moreš izognit... 

Kaj mi predlagate, prosim??
(helex,..?)


LP vsem**

[Maycha]

banana,

ponovno kar ne morem verjeti, kako zelo podobne, lahko rečem enake, strahove in težave imava.
Tudi meni je zadnji dve leti težko nekje stati na mestu in čakati, ker me prične obhajati panika, da bom padla skupaj oziroma začnem se počutiti nekako omejeno, ujeto. Enako se bojim pogrebov. Zdaj sem sicer to že kar nekako predelala, ampak vem, da me je to pred časom še zelo mučilo. Predvidevam, da imaš tudi ti strah pred smrtjo, a ne?  Iz tega izhaja vse to (strah pred pogrebi in misel na to, da bo treba tam ob grobu stati, tesnobo samo še poveča). Je nekako tako, a ne?  Te povsem razumem in zapomni si - nisi čudna in nisi nora. Si čudovita oseba, le preveč senzibilna, ranljiva, občutljiva si ... kot večina nas tukaj.
Ampak vedi, zaradi tega smo še dragocenejši - ker znamo prisluhniti drugim, znamo začutiti sočloveka v stiski, smo samo zelo dovzetni za stresorje okrog nas, ki pa jih je v današnjem svetu ogromno. 

Vidiš, lepo si napisala, da so se čudili in spraševali, kaj ti je, ko si padla skupaj. Iz tega izhaja ta tvoj strah in to, da si bolj anksiozna, kadar so okrog tebe ljudje. Jaz se spomnim, da so takrat v OŠ vsi sošolci kot čreda ovac radovedno postopali za menoj in še eno sošolko, ki me je peljala pod roko ven na zrak. Kot, da še niso videli človeka, ki mu postane slabo. Tudi očetove pretirane skrbi zame so pri meni vzrok.

Ja, vse to se nas zelo oprime in vse te neprijetne situacije potlačimo globoko vase. Potem pa se sčasoma pokažejo na površju. Ampak velik korak smo naredili že s tem, ko razumemo, od kod izvirajo naši strahovi in da se zavedamo, da smo sedaj odrasli, drugačni in ne več majhni otroci, ki so se počutili tako nemočni in prestrašeni. Sedaj imamo moč in znamo poskrbeti zase. Če ti postane slabo, pač greš malo na zrak ali popiješ malo tekočine, potrebno pa se je redno prehranjevati in potem ni nobenega razloga, da bi kar tako nekje omedlela.  Vedno so to zgolj občutki in nič drugega. To zavedanje vedno nosi s seboj.

Helex ... hm...če kdaj ne zmoreš drugače, ga pač vzami, vendar to naj bo res izjemoma. Poskusi čim manj posegati po njem, saj veš - povzroča odvisnost.

Zagotovo si sama dovolj močna, le da preveč dvomiš vase. Dopusti si sprejeti izzive in boš videla, da bo vsakič lažje. 

Lepo bodi 

[julija30]

Vse ,popolnoma vse kar so napisali Slavka,Toja,Maycha  in ti ,vse to se dogaja tud pri meni. VSE!!!!  Trgovina,pogrebi,al pa kr tako,to je prava muka. Strah nas je samega srahu. In zato je tko. Isto kot Slavka pravim ja zdej pa bo,pa še nikol ni blo. Pol pa se tolčem po glavi ker kreten sem ,zakaj si moram še sama oteževat to bedno življenje,ki traja zdej skor 2 leti. Pa je enkrat boljše pa je pol spet slabše,ravno zdej mogoče 2 tedna je spet k  da bi bla v peklu. Pa ne skoz ,na momente ,al pa neki urc pol pa ok. Ampak ta strah ,to je nekaj neverjetnega,kaj naredi anksioznsot,strah in psiha s človekom,taki telesni simptomi  da misliš da te bo pobralo. No jaz sem po 2 letih še vedno tuki, doma delam vse,firma tud laufa,otroc so ok,edin problem je to k sem osel k ne grem sama v trgovino in moram imet skoz nekoga  za vsak slučaj poleg. pa bi komot lahko šla sam neee " kaj pa če"  je vedno v glavi .  In pa ja lej se mi mota , tla se majejo,uuu zdej bom pa kr dol padla, mehka kolena,mislim da zdej pa res bo,konec,,aaa, a še ni,ok gremo naprej !  Držte se punce,velik nas je takih. Edino hudo mi je to k eni to vse preveč skrivajo. Jaz sem ugotovila da več ljudi ve za mojo ankso in težave boljš je. Vsaj vejo zakaj se gre. 
lep pozdravček vsem,M.

[lunica]

Punce glavco gor!!!

Vse bo v redu in nič bat,da boste padle skupaj,čeprav tudi sama poznam ta občutek  od omotice do občutka,da bom skupaj zlezla ali celo umrla  ...
Ampak vse je v naših glavah,če mene spreleti tak občutek grem kar dalje in si rečem,če bom padla skupaj pač bom me bo že kdo pobral madonca  ,in grem dalje ter se zapičim z mislimi drugam.
Je težko in neprijetno ampak gre,samo treba je ostat tam,če tudi se grozljivo počutimo.Več se bomo izpostavljali bolje bo.
Jaz sem potrebovala kar nekaj časa na začetku,da sem nehala bežat pred sama sabo in tista tesnoba jooj,ko se spomnim je res bedn občutek,ko ne zmoreš nič in nikamor in še vse tako počasi mineva,ampak za dežjem posije sonce in tudi mi bomo vsi premagali ta naš strah,ki nas nenehno utruja in črpa našo dragoceno energijo.

[banana]

Jaaa, res je grozno, danes sem že zjutraj  (in včeraj zvečer že) imela v glavi to, da bom danes šla delat.. (majhna kavarna+TIC) sem že mela par izgovorov pripravljenih, da bi poklicala da me ne bo... pa sem se pol le spravla in zdaj sem tu.. 1 stranka, malo tesnobe in pa strah kaj če jih kar naenkrat pride več...!! 

mislim, da se počutim 'kot malo pijana' že zaradi samega strahu pred strahom od straha... jooj!

Držte pesti in hvala za lepe besede! To je res 1A da ti nekdo čisto tretji (ki pozna občutke), da vzpodbudo! HVALA 

[Maycha]

julija30,  tudi pri meni se te težave vlečejo dobri dve leti in zelo težko je izstopiti iz začaranega kroga, počasi mi vendarle uspeva. Ampak res, zelooo počasi.

lunica, lepo te je spet brati in hvala za vzpodbudne besede    Upam, da si sicer dobro 

banana, bravo  , tole pa je sijajen korak. Poglej - šla si, tokrat nisi zbežala in nisi izbrala umika od strahu, temveč si šla k njemu. A vidiš, da v tem boju s tesnobo zmaguješ edino in samo TI?
Bravo, le tako naprej. Vsakič bo lažje. Govorim iz lastnih izkušenj. 

Res je krasno, ko podelimo svoje težave s sotrpini...in, če jih podelimo z drugimi, pričnejo kar kopneti, a ne? 

[Slavka]

Ja, v teh zapisih se res popolnoma najdem. Mene ta omotica trenutno precej ovira pri vsakdanjem življenju, grozno mi je stati pri miru, ker takoj dobim občutek, da se okrog mene vse maje in da se mi spodmikajo tla pod nogami.  
In v glavi mi prične kar "vreti", čutim nek čuden pritisk in poleg vsega občutek "nerealnosti".
Ta občutek je pri meni posledica skrbi in negotovosti, ko se znajdem v situacijah, ki mi povzročajo nelagodje, občutek ogroženosti in neobvladovanja situacije.

Trenutno se ubadam z veliko finančno stisko, negotovo prihodnostjo, odvisno do zunanjih dejavnikov, ki pa so precej neugodni.

Celo življenje se namreč že ubadam z revščino in pomanjkanjem, zato mi finančna stabilnost veliko pomeni. Pomeni, da sem varna, pomeni, da je za mojo prihodnost in prihodnost mojih otrok poskrbljeno, pomeni, da sem uspešna, da sem cenjena in da sem vredna.

Sedaj te stabilnosti nimam in zato se mi je znova pojavila omotica in "spodmikanje tal" pod nogami...In čeprav vem, da je vse le "v glavi", je zelo neprijetno in obremenjujoče.

Me pa zanima, če se še katera izmed vas, dragih mojih sotrpink, sooča s poslabšanjem vida oz. ima že dioptrijo ali drugo težavo z očmi?
Meni se namreč zdi, da se mi takrat tudi  poslabša vid na desnem očesu, na katerega sem že od rojstva slabovidna.

Jah...zemlja se vrti, zakaj se ne bi še mi ...  

[julija30]

Banana ja kot da si malce pijan,to je to,skozi ves dan,...včasih je en dan dobr ,pol pa spet pride,...

Slavka ja poslabšanje vida je tud pri meni. K da ne bi čist dobr razločno vidla.

Sej ne vem če smem dat tuki en link gor,pa če ne bo komu kej prav pa naj administrator zbriše. Jaz sem našla stran v angleškem jeziku o anksioznosti. Tam je vse prav na lep način opisano. Pa si mal preberite. Meni se zdijo slovenske strani o anksioznosti veliko premalo obširno napisane. Premalo je napisano o telesnih simptomih. Ravno tale omotica,kot da si mal pijan,premikanje tal pod nogami,občutek neusklajenih gibov,občutek kot da te nekam vleče,občutek kot da si na dvigalu,... pa še velik tega je....je  mene pognalo za lovom,da kaj več zvem o teh simptomih anksioznosti.

Administrator lahko tud briše tole,bom pa vseeno pripela link.

www.anxietycentre.com/anxiety-symptoms.shtml

Tukaj sem jaz našla veliko odgovorov o anksioznosti.

[julija30]

Pozabila napisat,da ko sem pisala o občutkih, da so to samo občutki , v resnici prav lepo naravnost hodimo,nič se ne majemo  imamo čist ok ravnotežje,samo občutki in strah naredijo štalo.

[Poni]

Banana Dobro ti gre.

Slavka
Maycha
Lunica
Julija30
In sploh vsem, ki ste pijane kar brez vinca


Poni

[banana]

Slavka, ja, glede vida sem pa tud jaz že opazila. Zmerej k sm taka tesnobna, tresoča, ipd.. tud vidim precej slabše, nejasno.. sem se tud že spraševala, če ni to mogoče prav od tega.. to, da se čutiš omotičnega, vrtoglavega.. sicer pa je moja dioptrija precej visoka, -9,00.. in sploh če nosim očala se počutim 'nestabilno'. (pa ne vem al od manjšega zornega kota al zakaj..)

Drugač pa ja, si kar mislim, da si anksiozna zarad finančnega zaledja... Žalje tako v tem svetu danes da je denar precej pomemben, oz.se počutiš varneje.. Sicer sem še študentka (moja diploma in zadnji izpiti me čakajo 2 leti kadar se je tudi meni začelo 'vse to' dogajat...) in čutim, da ko me doma priganjajo s službo in diplomo, me grabi panika! Halo, še u trgovino me je strah it, kako bom šele nekam v službo hodila za cel dan!!? Pa zagovor diplome in izpiti...-groza me je it na faks, kaj šele predstavit diplomo, zagovarjat izpit!!  
Tako, da vsa čast vam, ki ste v službi in kljub svojim strahcem zmorete!

[Toja]

Slavka ... Julija...Maycha...banana... lunica...

Tudi jaz se najdem v teh vaših zapisih...se pa ti občutki pojavljajo pri meni zdaj zelo
malokrat...to pa ne pomeni, da mi ni znano...
Je zelo neprijetno in kadar se poveča aksioznost, ta pa se poveča ob raznih vzrokih,
ki se jih zavedamo ali pa tudi ne.
Če so vzroki v trenutnem stanju nerešljivi, je aksioznost večja...tukaj mislim na težave, ki jih
navaja Slavka...če pa so vzroki podzavestni in jih še sami vzpodbudimo z besedami "kaj pa če",
takrat uporabim "preusmeritev misli"...se poskušamo zamotit in stanje se izboljša.

Jaz nosim očala že dolgo časa, pa kljub temu sem zaznala v takih trenutkih zelo poslabšan
in zamegljen vid...ko pa mine, se tudi vid izboljša.

Jaz sem v takih trenutkih uporabila nasvet terapevtke... prizemljitev in usmerjerjen pogled naravnost...
pozornost pa usmerim v noge, ki jih poskusim na silo potisnit proti tlom...mine...preizkušeno...

Punce...pogumno  

[Maycha]

Vsem predhodnicam vračam  , Poni tudi zate     

Slavka, tudi mene jezi vid, kadar sem anksiozna. Nekako ... kot da ne vidim čisto razločno, kot piše julija30.
To se mi je pojavilo zadnjič v trgovini, ko me je panika kar precej grabila in tudi nekje sem prebrala (ne spomnim se več, kje), da med simptome anksioznosti sodijo tudi motnje vida (npr. nekaterim se pojavljajo kakšne bele pikice pred očmi ali pa imajo občutek, kot da ne vidijo povsem ostro). To seveda potem mine, skladno s pojenjanjem tesnobe.

Veliko je teh neprijetnih simptomov, ki so spremljevalci tesnobe, pomembno pa je, da jih ne jemljemo preveč resno, ker se potem po nepotrebnem prestrašimo.

Ta občutek neresničnosti ... hjao...tole imam jaz, kadar sem bolj v stresu. Npr. zadnjič, ko sem morala povedati svojo telefonsko in naslov, ko sem nesla tiskati diplomo. Avtomatsko sem vedela, da gre za pomembno stvar, ko se res ne smem zmotiti in sem dobila nek strah, da ne bom povedala pravilno. Danes pa sem zvedela za datum zagovora in sem si tudi mislila:"Joj, a je to vse skupaj res...a sem že res tako daleč...a bom vzdržala....bom zmogla...". Tisoč vprašanj spet. Ampak ta svoj strah nekako razumem, ker je marsikdo pred takšnim dogodkom, kot je zagovor diplome, nervozen. Tudi takšni, ki sicer nimajo pretiranih težav z regulacijo tesnobe.

Sem pa tudi opazila, da me v obdobju povečane anksioznosti pogosteje jezijo vsiljive misli. So pa klasične vsebine, kot je značilno za anksiozno motnjo (podobno, kot si imela ti, Slavči...le da se ne navezuje samo na fizično, ampak tudi psihično škodovanje drugim oz. strah pred škodoželjnostjo).

Dragi moji, naj v vaša (naša) življenja čimprej posije prijazno    !

[Slavka]

Hvala punce za vaše izkušnje in odgovore 
Očitno je poslabšanje vida res en simptom povečane tesnobe, čeprav se tudi jaz sprašujem podobno, kot Banana:

Zmerej k sm taka tesnobna, tresoča, ipd.. tud vidim precej slabše, nejasno.. sem se tud že spraševala, če ni to mogoče prav od tega.. to, da se čutiš omotičnega, vrtoglavega.. s

Meni je sicer terapevtka rekla, da je vsak simptom odraz neke naše nesigurnosti, zatajevanja in stresa. In v primeru, da ne vidim dobro, se moram vprašati, kaj je v mojem življenju trenutno takega, pred čemer si zatiskam oči...  Jah, mejdun, je kar nekaj takih zadev, pred katerimi bi najraje zbežala, a me neumorno lovijo...
In ker je življenje vedno prepleteno z vsemi mogočimi preprekami, se sprašujem, če to pomeni, da bom resničo do konca življenja občutila vsako težavo, s katero se bom takrat soočala, v obliki teh simptomov?

Saj sem pred tem tudi imela težave, še večje, kot sedaj, pa nisem občutila tega, kar čutim sedaj... 

Maycha  te zelo razumem in vem, kako je hudo, ko bi človek rad deloval 100% zbrano in suvereno, pa ne ve, če bo šlo...Možgani vklopijo "avtomatskega pilota", ki vozi po tisti že utrjeni trasi, naravnost anksi v naročje...

Jaz sem včasih prav obupana nad sabo, ker vem, da sem naredila zase že ogromno, da imam veliko znanja in izkušenj iz področja anksioznosti, da se še vedno trudim delovati in razmišljati pozitivno, se ne obremenjevati s simptomi, jih sprejemati, zaupati življenju in "narediti iz limon limonado" .... pa vseeno totalno zablokiram, se sesujem in trpim....

Drage moje punce, res močno upam, da bo nekoč vse to le še spomin...spomin na tiste dni, ko nam je življenje na neobičajen način pokazalo, da se je potrebno zazreti vase, se slišati in razumeti, ter si čestitati za ves pogum in moč, ki ju v takih trenutkih črpamo za nadaljno pot...