lep pozdrav vsem!
po naključju sem naletela na ta forum in ugotovila, da nisem edina s takšnimi težavami. ampak ker nikjer nisem zasledila teme o mojem problemu, odpiram novo temo.
naj se najprej predstavim: sem 17 letno dekle, obiskujem gimnazijo, imam pa nek problem, za katerega ne vem pravilnega izraza. takole je:
imam fanta (že 2 leti), s katerim se super razumeva. problem pa je v meni - kadarkoli ga ni v moji bližini, se ne javi na telefon, ne odpiše takoj na sms, pomislim, da je nekaj narobe. da je poškodovan, v hudih težavah in v najhujšem primeru - mrtev. ta občutek me spremlja zelo pogosto. naj še povem, da ta težava ni tako huda, da bi mi ovirala življenje - normalno lahko počnem stvari, vseeno pa je ravno prav moteča, da me občasno zmede. na primer, ko se želim učiti, pa pomislim na to kako je z njim in me koncentracija mine. zanimivo je tudi to, da težava ni vsakdanja - če ga med vikendom ne vidim, me ne skrbi - ko pa se zmeniva, da pride nek dan na facebook in ga potem ni ali pa greva en dan ven, pa še cel dan razmišljam kako je z njim, je v redu itd. resnično ne vem, kako naj se rešim te težave. prosim, imate kakršenkoli nasvet?
potem pa je tu še ena težava - sem namreč zelo čustvena oseba, veliko mi pomenijo objemi, poljubi, lepe besede, lepi trenutki... če pa tega ni, postanem zmedena, užaljena, slabe volje, jokam čisto po ne potrebnem. v jok me spravi skoraj vse - filmi, razni žalostni in veseli trenutki, prepir s fantom (ki je, mimogrede, zmeraj nepotreben, manjši prepir zaradi trapastih malenkosti), prepiri s starši...
res ne vem zakaj sem takšna, čustvena. včasih me to že zelo moti, a ne vem kaj naj naredim. nekako sem zgubljena sama v sebi, drugače ne znam razložiti.
naj vam omenim še nekaj, če bo mogoče pomagalo:
že od majhnega imam težave z očetom. moj oče je sicer zelo prijazen, dober, iskren in direkten človek in odličen oče, ima pa (tako kot mi vsi) eno negativno lastnost, in sicer njegovo... saj ne vem kako bi temu rekla - enostavno ne zna pokazati čustev. drugače je zelo čustvena oseba in v njegovih očeh se vidi, da mu ni vseeno, da nas ima rad, da mu veliko pomenimo - ampak tega nikoli ne pokaže. v mojih 17. letih življenja mi ni niti enkrat rekel, da me ima rad, da me je pogrešal, da mi želi srečo (npr. pri testu v šoli). nikoli me ni sam od sebe objel, če pa ga objamem sama, pa je ta objem kot da bi držal v rokah nekaj mrtvega - zelo pust, prav nič topel. in jaz, kot zelo čustvena oseba že od majhnega zelo pogrešam njegove objeme, lepe besede - karkoli, da bi se počutila toplo ob njem. pa tega ni in ni. enako se vede do moje mame (poročena sta 18 let) - še nikoli nisem videla, da bi se poljubila, držala za roke, objela - nikoli, v 17. letih! in to me je zelo zaznamovalo. v fantu iščem ravno to toplino, ki mi manjka pri očetu - od fanta želim, da me objame, poljubi, pove da me ima rad. tako se počutim ljubljeno, toplo. zaradi vsega tega sem včasih zelo zbegana in ne vem več kaj hočem. naj povem še to, da sem pred letom dni odpotovala v Anglijo za 14 dni - takrat mi je oče prvič dal poljub na lice. ko sem se poslovila od njega in odšla na avtobus sem jokala - nisem mogla verjeti, kaj se je zgodilo. presrečna sem bila in hkrati zbegana. tistega dne se sedaj vedno spominjam s širokim nasmehom! in prosim, ne svetujte mi pogovora z očetom, ker to ni mogoče. o takšnih stvareh noče niti slišati, izmika se vedno, ko kdo kaj takega omeni.
zanima me samo, če je res, da lahko ta njegov odnos, njegova "ne čustvenost" tako zelo vpliva na moje sedanje razmišljanje, vedenje, na moja čustva do fanta (in na strah, da se mu bo kaj zgodilo?)
potem je pa tu še nekaj:
že od nekdaj imam občutek, da je nekdo z mano. da me nekdo varuje, pazi, da bo vse v redu, me nekako uči, kako ravnati v življenju in mi kaže, da se tudi jaz lahko zmotim. tega občutka ne znam opisati. nihče ne ve za to, ker mi nebi verjeli. in vem, da se sliši popolnoma noro, ampak takšen občutek pač imam. sicer v tem ne vidim nič slabega, saj karkoli to že je, name vpliva zelo pozitivno. če sem slabe volje, razočarana, prestrašena me nekaj prisili, da razmišljam bolj pozitivno. že od majhnega na moji steni visi angel, kateremu vsak dan povem, kaj me muči, vse kar mi leži na duši. sama sicer nisem verna, ampak angela sem dobila ob babice in mi zelo veliko pomeni (mimogrede - babica je še vedno živa
). to imam nekako po njej, saj se je tudi ona vedno pogovarjala s svojimi angeli in jim zaupala težave. zame ta angel predstavlja nekega zaupnika, kateremu se lahko spovem. in vedno imam občutek, da mi odgovori - in to v dejanjih, ki jih jaz kasneje storim. in ne vem, nekako verjamem v to, da me želi pripeljati na pravo pot, da mi želi le dobro, želi pa tudi, da nekako izkusim vse dobro in slabo v življenju.
zanima me, ali je to narobe? da se izpovem nekomu, ki mi besedno ali fizično ne more odgovoriti? da verjamem v nekaj, kar se mnogim verjetno zdi noro? prosim, napišite svoje mnenje o tem.
opravičujem se, ker sem se tako razpisala, ampak sem vam zaupala vse težave, ki jih imam in vas lepo prosim, da mi svetujete, pomagate... resnično bom vesela vsakega odgovora
želim vam lep večer še naprej!
trixxie
