Strah je sreča

[Luchadora]

Spostovani prijatelji,
Ker sem nova na tem portalu se bom malo predstavila.
Moje ime je Barbara, stara sem 29 let in uspešno prijateljujem z mojo prijateljico, kateri je ime Anksioznost. Zakaj jo imenujem prijateljica boste odkrili v moji zgodbi.
Starsa sta se locila, ko sem zacela hoditi v srednjo glasbeno solo. Bilo je lepo, koncno mir v hisi, brez prepirov. Proti koncu 2. letnika sole sem se iz danes na jutri odlocila, da mi ta sola ni vsec in jo pustila. Raje bi delala sem rekla in hodila na vecerno solo. Doma sem naletela na podporo ( vec ali manj ) in pricela delati. Bilo je lepo, svoj denar, wuau, sem odrasla, sem velika, samostojna, sem si mislila. In.....
Nekega dne, ko sem se vozila z avtobusom me je zadelo. Slabo, potim se, srce mi razbija, kaj se mi dogaja... eh, slab zrak je, ker je zima in je veliko ljudi na busu in sem izstopila, ter nadaljevala pot peske. In dan je minil brez tezav. Cez en teden v soli, na izpitu iz nemscine, kar na enkrat slabooo, potim se... zakaj? Eh, zivcna sm, grem vn pa bom ze drugic se enkrat delala izpit.... Minil je kaksen mesec predno me je dokoncno zadelo, na polno. Zjutraj, brez kakrsnih koli izzivov, stresov, vremenskih vplivov, mi je ratalo slabo, mravljinci na prsih, potne roke, tresenje.... in STRAH. Pred cem?  Ne vem!?
Sla sem do mame in ji povedala, kaj se mi dogaja. Kaj je to sm rekla in odgovorila mi je, ljubica, odrascas. Takrat se nisem vedela, kaj mi zeli povedati, od nje sem takorekoc zahtevala, da mi odstrani ta nemogoc obcutek. Ker je sama ze dala skozi vse te izzive, ki jih prinasa anksioznost je tocno vedela, kaj se mi dogaja in kaj storiti. ( Ostali sva sami namrec in je logicno, da jo je bilo sprva strah ).
Tako so dnevi minevali, meseci odhajali jaz pa se kar s temi izzivi. ( Ne zelim jih poimenovati negativno, saj TA, NAS strah ne prinasa nic slabega ). Odlocila sem se, da grem do psihiatra, saj sama ne bom zmogla.. Predpisali so mi Prozac in me poslali domov. Erm, tablete? Nic pogovora? Sprva sem jih jemala ja, ampak nic efekta. In so poletele v smeti. Odlocila sem se za avtogeni trening, to bo zame sem si rekla, dihanje za sprostitev, ja! A ze na prvi terapiji sem uvidela, da ravno dihanje meni povzroci stres, potenje, nervozo, saj me je bilo strah tudi pred kolapsom oz. strah nad izgubo kontrole nad samo seboj. Gremo ven mami gremo, kar tekla sm in koncno uff.. na zraku sm, stran od ljudi. Aaaaaaa. kaksno olajsanje.
Po propadlih poizkusih z razlicnimi terapijami in tabletami, med njimi tudi Cypramil, ki mi je moram rect, kar pomagal, sem se odlocila, da si pomagam sama.
Mimo mene je namrec odletelo ze 5 dolgih let. Od tega zadnja 3 leta nisem prestopila praga svojega doma, razen! ce sem odsla k zdravniku. Saj sem vmes tudi poizkusala, pa sla pred blok, pred trgovino a izziv je bil premocen.
Ker se takrat, od tega je cca. 9 - 10 let, se ni toliko govorilo o motnjah, vec ali manj je bila to tabu tema, vsaj v mojem okraju, sem si morala pomagati sama in seveda z veliko podpore od moje mame.
Edina oddaja v tem casu o teh stvareh je bila Oprah in njen predragi dr. Phil, kateri mi je odprl oci. Veliko knjig in res, veliko knjig sem prebrala od njega in od drugih pisateljev in prisla do spoznanja, da nisem sama.. da nisem nic cudna, nenormalna, enostavno SEM ODKRITA. Drugi pac prikrivajo svoje strahove, jih zatrejo, jaz pa sem pac odkrita sama do sebe in tako si dopuscam razlicne obcutke tako telesne kot dusevne.
Odlocila sem se tudi za reiki terapijo, katera mi je zelo pomagala. Recimo moja mama je izbrala eno vrsto meditacije.
Po prebiranju razlicne literature sem vedno znova prisla na stavek, sprejmi sebe in zivljenje taksna kakrsna sta. Ne stremi k popolnosti, ker nisi in nikoli ne bos. Ne zacni stavka z kaj pa če, ampak ko bo, bom razmisljal in pa predvsem do zakljucka katerega sem prisla sama je, da sem se prepustila zivljenju, da enostavno.... ZIVIM, iz danes na jutri, iz zdaj na potem. Brez nepotrebnih obremenjevanj.
Sedaj sem mlada mamica, uspesno zaposlena, ( solo se kar zakljucujem, hehe... ) in zivim.
Zivim s svojo prijateljico, katera me vsake toliko obisce, me spomni na leta, ko je bila vedno zraven mene in mi dajala brce v rit, da naj se ze enkrat uzrem sama vase in naredim nekaj za SEBE!!!!
Sedaj pride samo vsake toliko, da me spomni, da si je vedno potrebno vzeti cas za sebe in samo za sebe.
Boste rekli ja, kar tako si odstranila anksioznost. Ne, se je tu, se me je strah zivljenja, se me zvije, ce je v trgovini guzva in se nikamor ne premakne, ampak se probam umiriti, misliti na druge stvari, mogoce je pa prodajalki se hujse, ker ne zna resiti dane situacije in vidi, da so ljudje nestrpni, boga. Lahko bi se pisala in pisala,
moj nasvet je:
KO VAS JE STRAH, DA SE VAM BO KAJ ZGODILO, DA STE SAMI, DA NE VESTE KJE JE IZHOD, POMISLITE NA TO, KAJ BI STORILI VI, CE BI SE TO ZGODILO NEKI TRETJI OSEBI. VERJETNO JE NE BI PUSTILI SAME, BREZ POMOCI KAJNE?
LJUDJE SMO DOBRI IN LJUDJE PRISTOPIJO NA POMOC IN NAS NE SME BITI STRAH CE SMO POMOCI POTREBNI, SAJ SMO VSI LJUDJE, VSE NAS JE STRAH NOVIH STVARI, NOVIH IZZIVOV SAMO DA SMO ENI BOLJ ODKRITI IN PREDVSEM PREPROSTI, KOT PA DRUGI, KI TO PRIKRIVAJO SAMO ZATO, DA BI MI MISLILI DA SO MOCNI.
Iskreno upam, da sem komu od vas odprla oci, pomagala, saj sem s tem namenom napisala to pismo.
Seveda bom vesela vsakrsnih koli komentarjev ali vprasanjev z vase strani.
Zelim vam vsem, da bi odkrili car zivljenja, kako cudovito je, in se ne bi obremenjevali s stvarmi, katere konec koncev ne pomenijo nic. Veliko vec pomenijo tisti trenutki srece na katerih lahko gradite, da bo anksioznost postala vasa prijateljica, katera vas spodbuja k zivljenju ne pa stran od njega.

Lp pa veliko uspeha predvsem pa volje,
Barbara

[moonica]

Veseli me, da si svojo zgodbo delila z nami. Hvala Barbara!

Uživaj življenje še naprej v družbi svoje prijateljice ali brez nje, v svojem poklicu oz. dveh, saj si tudi mama ... naj ti bo življenje lepo!!

[nicole]

Barbara ,lepo si napisala...tudi sama sem lutala po tem tunelu nemoči,čeprav me je zadelo pozneje kot tebe, vendar sem tudi že kot otrok imela težave s strahom,s slabostjo ,bolečinami v želodcu,a takrat otrokom niso pripisovali teh bolezni.


Moja mama se je zdravila tudi za depresijo ij anksioznostjo,vendar v njej nisem imela podpore. Za njo so bile terapije in zdravniki traparija. Podporo sem našla v možu in stari mami,hkrati pa sem imela tudi dva majhna otroka in vsaj zaradi njijuju sem se morala potruditi. Temne misli so me preplavljale ,a vedno so bili otroci tu,ki so me držali pokonci.

Zdaj podesetih letih terapije, s pomočjo pravih zdravil sem kar v redu. življenje imamo pač samo eno in ga ne smemo zapraviti s tuhtanjem,jamranjem ,samopomilovanjem....


Hvala za tvoje pismo......Lp nicole

[Yang]

Barbara kaj so bili vzroki tvoje anksioznosti?

...iz zapisanega mi ni videti, da bi odkrila bistveno - torej prišla do vzrokov in jih odpravila...

...če tako na hitro malo ugibam bi rekel, da mi v tvoji zgobi nekje "manjka" tvoj oče (in njegov neg. vpliv), a o tem si napisala skoraj nič, le mimogrede omenila ločitev (...bilo je lepo, koncno mir v hisi, brez prepirov....) in preskočila pomoje ključno, bistveno stvar...
...ker take težave sigurno ne pridejo od vsega dobrega in lepega v življenju oz. otroštvu in so posledice trpljenja v odraščanju znotraj takega morečega vzdušja družine in ti tako v kasnejših letih "ven udarjajo" dokler jih ne predelaš.

Ko pa omenjaš anksioznost kot tvojo prijateljico, katera vas spodbuja k življenju...
...bi se pa ne ravno strinjal oz. jaz raje bil previden pri takem pesniškem izrazanju; ja, prijateljica je v toliko, ker te opozarja, da je potrebno nekaj ukrepati in se še zdraviti.
Je pa njeno sprejemanje in "prijateljevanje" usmerjno v en sam cilj: trajno slovo od nje!

[Aslan]

Luchadora pozitivna naravnanost veje iz tvojega pisanja.
Optimizem in vera v lep danes in jutri....
Lepo si nam napisala.

Tudi sama mislim, da so ti naši "strahovi" sreča..blagoslov...
Da smo se začeli poglabjat vase, razmišljat o samih sebi, svojih življenjih.
Tudi o svojih potrebah in željah....
Zavedli smo si vrednote "živeti za danes, tukaj in zdaj"

Sama anksioznosti rečem "varovalka",
ki se vklopi takrat, ko spet delamo proti sebi, ali pa čezmerno...overdoze..

Takrat, ko anxo začutimo se je pametno vprašat:
- sem sproščena?
- kaj razmišljam in premlevam v sebi?
- se skoraj pretrgam za druge?
- razmišljam pozitivno?
- verjamem vase?
- delam črne domišljijske scenarije?
- zakaj si ne zaupam?
- kdaj sem imela nazadnje čas "samo zase"?
- kdaj sem se nazadnje res od srca nasmejala?

Pozdravček, Aslan

[Luchadora]

Pozdravljen Yang in vsi ostali,
Se marsikaj nisem povedala, napisala, ker se mi druge stvari ne zdijo bistvene.
Ko ze omenjas otrostvo, jaz sem imela dokaj lepo otrostvo, tako da bi bilo nesmiselno iskati vzroke tam. Ker vedno je samo en in edini vzrok, odrascanje, osamosvajanje, ko se pticek zave, da mora odleteti sam, s svojimi krili... to pa ne vedno pomeni zapustiti dom, oz. iti na svoje. Koliko je ljudi, ko gredo od starsev k partnerju in tako prenesejo svojo navezo na drugega, a vedno pride trenutek, ko se zave, da je vbistvu odvisen samo sam od sebega. In takrat se zalomi, enim bolj, drugim manj.
Bistvo v resevanju tega izziva je, DA PRENEHAMO PRETIRAVATI.
Opomba: Ne zelim, da sprejmete moje pisanje, kot modrovanje, ali da podcenjujem vase stiske, sploh ne!
Saj sem tudi sama bila tam. Ampak, dejstvo je, da nismo cisto nic drugacni od oseb, katere imajo tremo pred nastopi, strah pred novo zvezo, novo sluzbo, strah biti stars... bistvo je STRAH, razlika je samo kateri. To je bistvo. In zakaj naj bi bil ta nas strah tako zelo drugacen od drugih? Zakaj je nasa anksioznost tako zelo hujsa od drugih?
Prvi stranski ucinek in edini mislim je, da pretiravamo v vsem. Ce nam srce hitro bije bomo imeli infarkt, se nam vrti bomo skup padli, se tresemo, potimo... etc... in slavno vprasanje, KAJ BODO DRUGI REKLI?
Ko si ravno omenil, da se je nevarno tako pesnisko izrazati...... Imam kar nekaj izkusen, trdega boja s samo seboj in lahko recem, da je pricakovati, da bo prijateljica za vedno izginila samo ILUZIJA. Ne bo!
Zal..... ZAKAJ? Ker cetudi izgine za 1 mesec, leto, 10 let, bomo vsakic ob vsakem novem izzivu, ko nas bo NORMALNO strah, pomislili, evo, spet je tu, kaj mi je, nocem tega, nocem da se ponovi, in bomo zopet pretiravali, saj smo mislili, da smo se je znebili.
Veliko lazje vam bo in ti bo, ce bos enostavno sprejel dejstvo, da je tam, zraven tebe, se jo bos naucil poslusati in predvsem ZIVETI Z NJO!!. Manj stresno bo, kot pa ves vlozen trud, za to, da se je popolnoma znebis, ker bos ob tem pozabil sam nase, vedno bos premisljeval, kdaj me je blo nazadnje strah, kdaj me bo spet, a me ne bo... ce me bo, kolk hudo bo.... nima smisla... Ne vem no, vem da smo si razlicni, tako tudi jaz recimo ne podpiram tablet, ker zame anksioznost ni bolezen... ni vnetje... slej ko prej boste morali pogledati sami v sebe in udariti po mizi, naj si bo s tabletami ali brez njih.
Verjamem, da smo razlicne osebnosti, karakterji, tudi sama sebi se cudim, da zvenim tako mocna, ker se sama sebi ne zdim taksna v zivljenju, a anksioznost je samo ena in edina. Vedno enaka, mi pa jo naredimo strasno ali pa prijateljico iz nje.
Ko sem malo prebirala vas forum mi je bilo zelo hudo, saj vem, da NI potrebno veliko, ko se enkrat odlocis. In cutim potrebo da vas malo porinem, dam spodbudo, dejte no... naredite to, ker se boste veliko bolje pocutili, Kot zmagovalci .... a zal te moci nimam.
Zato upam, da vsaj kaksnemu od vas moje pisanje pomaga, ga spodbuja..
Samo se ena misel,---
Lahko ste srecni, da ta forum obstaja, saj tako vidite da niste edini, sami na tem svetu, da ni nic cudnega na vas... da niste nenormalni, da se vam ne mesa....
Jaz pred 10. leti tega nisem imela.... ja, prebirala sem statistike v ameriki, ampak v ameriki je tako ali tako vse ˇnormalnoˇ. Pri nas pa noben ni govoril o tem, jaz pa sem tako potrebovala VEDETI, da nisem edina.
Lp vsem in lahko noc,
Barbara

[pupika]

Barbara
tovrstna razmišljanja, kot je tvoje vedno rada prebiram in vedno se kaj novega naučim, zvem kaj novega. In vedno dobim malo več poguma za premagovanje vsakdanjih strahcev in strahov.
Res hvala, ker deliš svoje izkušnje z nami.
Želim ti veliko sreče

[Yang]

Boste rekli ja, kar tako si odstranila anksioznost. Ne, se je tu, se me je strah zivljenja, se me zvije, ce je v trgovini guzva in se nikamor ne premakne, ampak se probam umiriti, misliti na druge stvari, mogoce je pa prodajalki se hujse, ker ne zna resiti dane situacije in vidi, da so ljudje nestrpni, boga.

Luchadora, tvoja zgodba ima "grenak priokus", ko berem, da anksioznosti pri sebi NISI odstranila in pozdravila in da si se kar sprijaznila s tem...
...in da le uspešno uporabljaš (kognitivne) tehnike (ki si jih prav lepo opisala na svojih izkušnjah)  kako "obvladovati" oz. ublažiti pojave,... ...medtem ko, anksioznost (in vzroki), pa žal ostaja!
Kot prvo: anksioznost, tudi tvojo, sem prepričan, da se DA pozdraviti in odstraniti in je OZDRAVLJIVA! Si pa verjetno, žal, imela smolo, da ti terapevti in drugi niso znali prav pomagati.

Se marsikaj nisem povedala, napisala, ker se mi druge stvari ne zdijo bistvene.
Ko ze omenjas otrostvo, jaz sem imela dokaj lepo otrostvo, tako da bi bilo nesmiselno iskati vzroke tam. Ker vedno je samo en in edini vzrok, odrascanje, osamosvajanje, ko se pticek zave, da mora odleteti sam, s svojimi krili... to pa ne vedno pomeni zapustiti dom, oz. iti na svoje. Koliko je ljudi, ko gredo od starsev k partnerju in tako prenesejo svojo navezo na drugega, a vedno pride trenutek, ko se zave, da je vbistvu odvisen samo sam od sebega. In takrat se zalomi, enim bolj, drugim manj.
Bistvo v resevanju tega izziva je, DA PRENEHAMO PRETIRAVATI.

Luchadora, menim, da zanikaš bolečino in da tako neozaveščanje vzrokov in ne-reševanje (ker tega vzroka oz. vplivov po tvoje ni) bo posledično res celo življenje ti povzročalo tesnobo in je v tem primeru res "najbolje", da se kar lepo "navadiš" na anksioznost kot tvojo sopotnico, ki te lahko kadarkoli v življenju "doleti"... ...no, samo to je dokaj žalostna usoda, mar ne?

...mi je žal zate, ker lahko bi živela bolje...
...lahko bi skušala odkriti prave vzroke - to kar omenjaš da je vzrok odraščanje in pretiravanje mene nikakor ne prepriča in se ne strinjam; taka razlaga je, po moje, posledica tvojega zanikanja in neozaveščenosti pravih vzrokov;  tudi npr. noben spodoben psihoterapevt ne bo svojemu klientu rekel, da pretirava in da je to vzrok njegove anksioznosti ipd. težav odraščanje, osamosvajanje?! če že, je res, da v obdobju osamosvajanja, globji vzroki to povzročijo, da "ven udarijo" kot npr. anksioznost, depresija ipd. (npr. pomisli kako bi se počutila, če bi imela zlomljeno nogo in bi ti "pomagal" zdravnik s takim "pozitivnim mišljenjem";  da "pretiravaš" in da je vzrok npr. tvoje učenje smučanja; in bi te poslal domov, češ, "ne pretiravaj" in se nauči/navadi "živeti s tem"?! - namesto, da bi ti ugotovil, da imaš zlomljeno nogo in dal nogo v mavec? verjetno bi se počutila, da te ne jemlje resno in da zanika tvoje težave)

...po moje, bi ti koristilo, da v svojih spoznanjih o sebi in svojih težavah prideš "tako daleč", da spoznaš globje vzroke in se soočiš z bolečino in vsem kar si utrpela v družini, saj si vendarle napisala:

Starsa sta se locila, ko sem zacela hoditi v srednjo glasbeno solo. Bilo je lepo, koncno mir v hisi, brez prepirov.

...pa, žal, to zanikala, kot nepomembno. Želim ti, da spoznaš, da JE pomembno. ...in da nas boleče reči iz otroštva, odraščanja zaznamujejo za celo življenje v odrasli dobi, pa če si to priznamo ali pa ne.
...in dokler jih ne razrešimo, vzroki ostajajo "nedotaknjeni" v nas in nam še naprej "veselo" povzročajo težave in se pojavljajo v obliki raznih anksioznih al pa depresivnih motenj.

[Luchadora]

Dragi Yang,
Nikakor se ne das, hehe.... Nisem nikoli rekla, da je anksioznost nepomembna in da je ni potrebno zdraviti. Seveda jo  je potrebno zdraviti, z razlicnimi metodami oz. z vsemi skupaj. Zelela sem povedati, da povelicevanje strahu, kateri je za druge osebe cisto sprejemljiv, prinese anksioznost. In ce temu, nasemu strahu odvzamemo njegovo moc, vglavnem ne ostane vec nic od njega. To sem zelela povedati.
Seveda sem tudi odkrila svoje vzroke, niso bili nic kaj posebnega, ampak kot celota so bili ogromno...
Jih ne zatiram, jih ne zanikam, jih nisem potlacila, ravno obratno. Spoznanje in zavedanje teh vzrokov so mi omogocili, da sem vsak dan bolj pozdravljena.
Anksioznost se da Pozdraviti seveda, sem Pozdravljena ne bom pa Ozdravljena... To je kakor alkoholizem. Si pozdravljen ampak nikoli pa cisto ozdravljen, pac. tako je moje misljenje.
Zalostna usoda, zakaj?
Ravno obratno...... Hvala bogu, da sem to dala skozi, proces spoznavanja samega sebe, ze v mladih letih.... da sem spoznala temno plat zivljenja, plat trpljenja, se brez otrok in obveznosti, Ker tako kot je bilo, ne bo nikoli vec... Vsaj v taki meri ne!
Sem mocnejsa in vem kam grem....
S tem, ko sem dejala, da mi anksioznost dela druzbo sem mislila, da sem se sprijaznila z dejstvom, da se lahko se kdaj pojavi, nisem pa rekla, da se.... Odkar sem spremenila misljenje, tega je ze 6 let, sem Zdrava, brez stisk, strahu in je manj stresno se sprijazniti, kot pa delati na tem, da bo  izginila. Ne bo, ker smo ljudje in prav je, da nas ta strah vodi, usmirja na pravo pot.... seveda v zdravi dozi.
Hvalezna sem anksioznosti, da mi je dala moznost, spoznati samo sebe... oz, da me je prisilila, da sem spoznala sebe, da zdaj lahko zivim polno zivljenje, bolj razumem druge ljudi v stiski, bolj sem pripravljena pomagati in skratka, biti Clovek v vseh pogledih.
BITI POZDRAVLJEN POMENI, DA LAHKO NORMALNO FUNKCIONIRAS V VSAKDANJIH STVAREH. KO PA DOSEZES TO, LAHKO OSVOJIS CEL SVET.. CE NE CUTIS NOBENEGA STRAHU NIKOLI VEC, NE POMENI, DA SI OZDRAVLJEN, POMENI, DA SPLOH NE CUTIS VEC, KAR PA JE ZELO SLABO.
NA MALENKOSTIH PA LAHKO GRADIMO SVOJO SAMOZAVEST.
Ne zelim se vec pregovarjati, vsak ima svoj pogled, svojo terapijo in prav je tako.
Tudi menim, da moramo vedno, vedno gledati na stvari s pozitivne strani, pa ce tudi se nam zdijo se tako grozne, strasne, kajti to nas bo gnalo naprej. Najslabse se je smiliti samemu sebi, kok sm bogi, samo meni se to dogaja.... in veliko lazje je to, kot pa se vzeti v roke, jaz vem.... sem se 5 let smilila sami sebi, ni mi zal, ampak lahko bi se ze prej vzela v roke, ker se moras, slej ko prej.

Ce pa si ti Yang, ozdravljen, pozdravljen, ce je tvoja anksioznost izginila ti pa iskreno Cestitam. Super,... 
Lp vsem, Barbara

[ribič]

Sama anksioznosti rečem "varovalka",

Bi se strinjal s tem, pomeni da moramo nekaj v svojem življenju spremeniti, ali pa predelati stvari iz svoje preteklosti, čeprav sem jaz bolj za to, da jo pustimo pri miru.
Važno je to, da si našla način, da se spopadeš z njo

[Aslan]

Luchadora

Yang tebe pa vprašam, glede nato, da vedno vidiš vse nas za zaslepljene z KVT,
in z polno potlačenih čustev imamo po tvojem mnenju...in vse je samo od očeta in mame,
in vsem po vrsti vedno pripišeš nesrečno otroštvo...
Si ti napredoval na svoj način?
Si ozdravil anksioznost, glede na to, da točno veš kje je vzrok?
Kolko časa je minilo odkar si prepoznal motnjo in kje si sedaj?

Anksioznost je v neki meri normalna za vse ljudi.
V motnjo preraste šele takrat ko za nas postane moteča in nas začne omejevat.

[Putka]

Točno to. Anksioznosti je potrebno le odvzeti strah, ga ignorirati in bo izzvenela. Kolikokrat si jaz rečem : pa dobro kaj travmiraš, če travm sploh ni in v trenutku mi je lažje, telo se mi sproti obenem pa tudi um.
Jaz skoz govorim, da se je treba spopadati s strahovi, bodisi na cesti, bodisi v avtu, bodisi na višini, bodisi s čustvi...samo volja in vztrajnost sta potrebni.
Kolikorat si rečem : ma ne boš ti mene ampak bom jaz tebe pras*** vsiljiva. 

[Orhideja1]

Barbara prebrala sem tvojo zgodbo. Veseli me, da se dobro počutiš in da življenje jemlješ s pozitivne plati. Tako je tudi prav. Sama si želim, da bi bilo čimveč vzpodbudnih zgodb in čimmanj jamranja, saj slednje prav gotovo ne pripomore k našemu boljšemu počutju.

Življenje je potrebno gledati s svetle, sončne plati, ne glede na to kako je zunaj. Sami smo gospodarji svojega življenja in sami si krojimo svojo usodo. Tako kot poje ena pesem:Pusti soncu v srce...

Želim ti, da spoznaš, da JE pomembno. ...in da nas boleče reči iz otroštva, odraščanja zaznamujejo za celo življenje v odrasli dobi, pa če si to priznamo ali pa ne.
...in dokler jih ne razrešimo, vzroki ostajajo "nedotaknjeni" v nas in nam še naprej "veselo" povzročajo težave in se pojavljajo v obliki raznih anksioznih al pa depresivnih motenj.

S to trditvijo od Yanga se popolnoma strinjam.

Lp, Orhideja

[Amelie]

Ja, ampak za vse ne moremo kriviti otroštva, pri nekaterih ni tako. Meni se zdi analiziranje otroštva, če ni bilo posebej travmatično brezveze in brezplodno.

[Aslan]

Želim ti, da spoznaš, da JE pomembno. ...in da nas boleče reči iz otroštva, odraščanja zaznamujejo za celo življenje v odrasli dobi, pa če si to priznamo ali pa ne.
...in dokler jih ne razrešimo, vzroki ostajajo "nedotaknjeni" v nas in nam še naprej "veselo" povzročajo težave in se pojavljajo v obliki raznih anksioznih al pa depresivnih motenj.

Seveda nas otroštvo zaznamuje, to je splošna resnica, ampak to še ne pomeni, da je bilo nesrečno.
Vsi vseprek pa res nimamo nesrečnega otroštva kajne.
Na forumu jih je kar nekaj z srečnim otroštvom, pa so kljub temu anksiozni.

In če prepoznamo naš vedenjski vzorec naprimer "slaba samopodoba"...
ga lahko začnemo popravljat z spreminjanjem sebe tukaj in zdaj....
Ne rabimo podoživet vse trenutke preteklega lajfa kjer je ta slaba samopodoba butala na plano.
Niti nimamo nič potlačenega zato, le vedli smo se v skladu z naučenim, vzgojno pridobljenim.

Nekdo vzroka ne prepozna in zato brska nazaj, da sploh vidi kje in kaj mu povzroča stisko.
Da sploh ve kaj in kako zdraviti, spremeniti...

Hude travme, zlorabe, nasilje...to je izzuzeto in rabi posebno terapevtsko obravnavo.

[Putka]

Na forumu jih je kar nekaj z srečnim otroštvom, pa so kljub temu anksiozni.

Moi 

[Kristy]

Kakšen naslov - strah je sreča  .....anksioznost je blagoslov .... in podobno .... ne vem, če sem samo jaz tako čudna na tem forumu, ampak nikoli mi niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi si mislila ali izrekla, da je ZAME anksioznost blagoslov, ne vidim niti ene majhne, mikroskopske pozitivne stvari, ki mi jo anksioznost lahko prinese. Ampak to je samo MOJE mnenje.

[Putka]

Ja sej moje tudi, samo jaz čakam, da me anksa razsvetli.

[Aslan]

Kristy anksiozna motnja te PRISLI in POSTAVI PRED DEJSTVo,
ali da boš živel z ankso dan za dnem in bil prepričan o svoji "usodi" ali
pa boš spremenil SAM svoj svet na bolje...spremenil boš svoj odnos do dogajanja, ne boš se sesul za vsako zadevo, ne boš tuhtal in premleval istih težav, ne boš črnogled za vsako zadevo, naučiš se reči ne, naučiš se vzeti čas zase, ti odločaš o tem kako lahko kdo s teboj ravna, sam si odgovoren zase...to dosečt ni lahko in brez BOLEZNi se za te spremembe sploh ne bi odločili.

[Kristy]

Razumem Aslan,  ampak že to, da dvom ostane za vedno, da nikoli več ne bom nevedna glede določenih stvari, pa tudi, če se zadeva zazdravi, že to je zame preveč. Zato mi je razmišljanje, da je anksioznost blagoslov nerazumljivo.