Depra want`s me all...

[jade*shade]

Torej..
Jah upam,da bom pisala v kratkih stavkih. Drugač bom spet začela mutit. Verjeten se poznamo..a ne?
Veste za moje diagnoze in max. dozo AD-jev..tko,da to dost pove v kakšnem zosu sem.
Pred kratkim sem se odločila ,da vzamem delo. Zdaj imam pomisleke. Pred dnevi sem bila vredu,zdaj me spet nažira. Zadnjič me je nkaj razjedalo tudi na bowlingu.
Včeraj sem se usedla za mojo pisalno mizo začela risat..ampak ni šlo. Bo moja depra vzela še tisto malenkost,veselje,ki mi je ostalo? Tudi pisati sem spet začela. A glej ga zlomka. Po dveh dobrih stavkih,so se mi začele tresti roke(kot zdaj). Ne razumem. In nato ugotovim,kaj se dogaja pišem o svojih občutkih. A je tako prevzemajoče,da je preprosto prehudo. Nato me zamika. Se obrnem proti omarici,kjer imam skrito rešitev. Tudi,neprestno ponavljanje,da ne bo nič bolje če zarežem.  Nato se preprosto sesedem v kot in strmim v plamen sveče.  Je depresija zame res ena sama velika praznina,ki samo jemlje in nič ne da?
Nikoli,ne bo kot je bilo. Niti nočem.
Zdaj vsj zavestno hodim po cestah..Čutim svojo praznino. Hlad pa je zgolj stranski produkt samote.  Glasba je tolažilna nagrada. Edina stvar,ki je vedno tam ko jo potrebujem.
Še vedno se sekiram,za ljudi okoli mene. Še vedno jim želim le najbolše. Sama pa ne zmorem. V srcu me tudi fizično zbada,kadar me stisne.
Čemu je to potrebno? Česa ne zmorem. In zakaj? Svojim staršem se ne upam povedat za moje stanje. Ker me je strah,da jih bom razočarala. Zakaj? Se sekiram? Ko so pa oni mene tolikokrat.
O mojem strahu pred ljubeznijo ni potrebno preveč razlagat. To nosim s sabo kot prtljago. Strah me je razočaranja. Še težje prenašam fizične dotike. Čutim,da nisem vredna,da se me kdo dotika.
To,da sem razmišljala in prestopila rob. Ker si človek. Lahko preneseš le človeško. Ta bolečina,pa je veliko več kot človeška.
Ni me strah teme. Niti stvari,ki se skrivajo v njej..bojim pa se. Da me bo moje stanje posrkalo samo vase. Da ne bom dovzetna sama zase.

[Aslan]

Objem Jade*Shade...

Odloči se da boš odslej točno taka kot čutiš da si.
Povej doma.
Ko boš to kar si znotraj sebe, pokazala navzven, edino tako boš našla ljudi ki te
sprejemajo tako kot si.

Imej se rada...ravnaj s seboj tako, kot bi s svojo best frendico ravnala.

[zel1]

Poznam občutke. Vendar ne predaj se jim. Pomaga če imaš nekoga, ki se mu lahko zaupaš, mu poveš svoje najhujše strahove in občutke, če tega ni potem piši in izli svoje občutke na ta forum, mogoče si ustvari svoj blog. Ko boš čez čas prebirala svoje stare strahove jih boš mogoče lažje razumela.

[Putka]

Jade upanje umre zadnje   , ne daj se baby.

Ne bo ona tebe, ti boš njo! 

[urssska]

Jade,tukaj nisi sama in morda ti lahko za malenkost olajšamo kakšen težek trenutek že samo s tem, da te razumemo. Bodi popustljiva do sebe, ker si po vsem, kar si dala čez, res zaslužiš medaljo za pogum. Ne glede na to, da človeku spodrsne. Nismo stroji, zlomimo se in spet krpamo. Verjemi, da bodo prišli lepši dnevi tudi zate.
Drži se in nadaljuj z risanjem, tvoje risbe so ganljive.

[marika]

Draga Jade!

Nisi sama v tem zosu, kot ga imenuješ. Veliko nas je, ki imamo raznorazne strahove. Predvsem vztrajaj, piši, riši, ....saj si tak talent, da vsi uživamo in smo veseli, da imamo priložnost brati in videti tvoje stvaritve. Ne podcenjuj se.

Mislim, da bi bila odprta in iskrena ljubezen rešitev zate. Prepričana sem, da te imata starša rada, le pokazati ne znata. Ali ju ne bi mogla na kakšen način vzpodbuditi, da bi se odprla? Zagotovo imata tudi onadva vzrok, da sta tako zaprta. Ali imaš vsaj z enim od njiju kaj boljši odnos? Jaz sem si bila vedno bližje z mamo in njej sem se zaupala, ko je bilo najtežje. Presečena sem bila, ko sem odkrila, kako močna ženska je v resnici moja mati in kakšno voljo do življenja ima. Prej sem imela vedno občutek, da bi jo najmanjši problem dokončno strl. Potem pa se je kot general spopadla z mojo anksioznostjo in mi ogromno pomagala.

Mislim nate in te razumem,

marika

[Arwen]

Še vedno se sekiram,za ljudi okoli mene. Še vedno jim želim le najbolše. Sama pa ne zmorem. V srcu me tudi fizično zbada,kadar me stisne.
Čemu je to potrebno? Česa ne zmorem. In zakaj? Svojim staršem se ne upam povedat za moje stanje. Ker me je strah,da jih bom razočarala. Zakaj? Se sekiram? Ko so pa oni mene tolikokrat.
O mojem strahu pred ljubeznijo ni potrebno preveč razlagat. To nosim s sabo kot prtljago. Strah me je razočaranja. Še težje prenašam fizične dotike. Čutim,da nisem vredna,da se me kdo dotika.

Jade, najprej velik objem in v vednost - SI VREDNA vsega! ljubezni, spoštovanja, objema, .. vsega! Ker si zaslužiš, ker si vredu oseba, ker si čudovita, srčna in prisrčna, ker si tako zelo talentirana, ker si unikatna, enkratna, .. ker SI!   

Lepo, da te skrbi za ljudi okrog sebe - a kdaj imaš namen sebe postavit na prvo mesto? en moj primer: mene zelo skrbi za sestro in njeno družino, pa seveda za partnerja, pa za mojo teto, pa za prijateljice (hja, saj potem se pa skoraj neha) a v meji normale - ker namesto njih ne morem nič... ker oni sami upravljajo z lastnim življenjem... ker se nimam pravice preveč vtikat v nikogar... ker je vsak svoje sreče kovač in ker, v končni fazi, s pretiranimi skrbmi le sebi povzročamo slabo, če se pa še vtikamo, pa le od sebe ljudi odganjamo....
... Ker moramo najprej poskrbeti zase, ker je pač tako. Žal ali k sreči, kakor vzameš.. 

... razočarati starše... japajade  ; prvič, drugič, tretjič,... in edino in zlato pravilo:  vsak sam je odgovoren za lastno počutje! nihče drug kot sam, samo mi odgovarjamo zase; vsak je le definitivno in nepreklicno sam odgovoren za lastno počutje! take in podobne prazne fraze: "joj, kako si me razočarala..." so pa tako zelo.. grrr  ker so
1. navadna laž
2. zbujanje kao slabe vesti
3. nihče nas ne more razočarati - mi sami dovolimo, da se počutimo razočarane, ker napačno vlagamo svoje življenje, misli, itd v drugo osebo .. sploh nekateri starši so ... hm, kaj? opustili lastne sanje, jih zanemarili, jih iz takega ali drugačnega razloga niso mogli/hoteli/znali/si upali... izživet... in potem lastne sanje projecirajo na otroke - joj, kaka katastrofalna napaka (v včerajšnji oddaji Preverjeno so bili krasno prikazani taki primerki..)

...In ker nisi bila deležna ljubezni, te je le - te strah; logično  ... Jade, nekako bi bilo fino, ko bi našla pot do sebe, do ljubezni do sebe... ker si JO ZASLUŽIŠ... in potem naprej...

Objem 
Arwen

p.s.
 pridi na kranjsko skupino, tam dobiš pa še en ogromen objem v živo

p.p.s
žal nekateri starši niso bili kos nalogam, ki jih s sabo prinaša starševstvo..to je pač treba nekako vzeti v zakup... meni je v veliki večini  uspelo iti čez to; uspelo bo tudi tebi, mogoče že kmalu - držim pesti

[jade*shade]

..hvala za vzpodbudo.
težko se  soočam z realnostjo..
..nekako se ne morem znebit sranja,ki se dogaja v mojem življenju..
iz enega v drugega..
Ljudje pa itak..obsojajo.
Sej veste včasih bi najrajš odletela stran od tu.
Stran od tega pritiska,zmorem samo toliko kot lahko..
Zadnjič sem se znajdla v zosu v službi,toliko dela..malo časa..kar na jok mi je šlo.
Panika. Ne vem kako se še lahko držim na robu,kje so te nevidne niti,ki me vlečejo ven..

[Aslan]

Draga Jade*Shade vzemi si malo časa samo ZASE!
Da začutiš SEBE.....

Sranje boš počasi počistila, hej..se že čistiš...samo poglej svoje spremembe na bolje,
ki so že za teboj.

In boš videla, tudi skozi svojo risbo boš opazila spremembo, svetlobo, barve...
Tvoje risbe so zrcalo tvoje duše...
So presunljivo lepe, ampak vedno nekako otožne....hrepeneči pogledi...upanje to pa vseeno sije iz njih...

Kadar te prime jokat, kar zajokaj...sej tudi če te kdo vidi, nič panike.
Vsi jokamo. VSi smo ljudje. Vsem je kdaj težko.
Zakaj le bi morali imeti masko z nasmehom, če duša boli?

prihaja TVOJ čas...

[jade*shade]

Česa ljudje ne razumejo?
Ne zmorem vsega...preveč je za mojo glavo in moje roke..
Radi bi še in še..a za packarije se ne bi nikoli opravičili..prepozno je..
zmorem samo toliko kot prenese moje srce.
morda jim ne bom nikol povedala ..za depro..ne maram se na tak način izpostavljat..
po drugi strani ne znam bit sebična..mene bo moja "dobrota" sama povozila..
jap..ne znam 1x za vselej rečt dost je.

[Smokyboy]

Česa ljudje ne razumejo?
Ne zmorem vsega...preveč je za mojo glavo in moje roke..
Radi bi še in še..a za packarije se ne bi nikoli opravičili..prepozno je..
zmorem samo toliko kot prenese moje srce.
morda jim ne bom nikol povedala ..za depro..ne maram se na tak način izpostavljat..
po drugi strani ne znam bit sebična..mene bo moja "dobrota" sama povozila..
jap..ne znam 1x za vselej rečt dost je.

Pozdravljena, morda ti bo v tolažbo, da se je pojavil še en (t.j. jaz), ki te popolnoma razume. Pravzaprav te občudujem, ker praviš, da za svoje težave nisi povedala ljudem okoli sebe. Mene je zlomilo in sem se moral zaupati nekaterim v ožji in širši družini, sicer pa mi je to nemogoče skriti. Pred ostalimi se prav tako zapiram, ker se bojim, da bi mi bilo kdaj kasneje žal, če bi jim preveč razkril.
Potrudi se, tudi jaz se bom, verjamem da nam bo skupaj uspelo.

[jade*shade]

Jade si bo iztrgala srce..
Pa konc.
Ker to je neznosnnnnnnnnnnnnnnnn.

[Aslan]

Jade...pride dan, ko si na tleh.
Kaj je najhuje od tega kar se ti dogaja?

Probaj razumsko opredelit zadeve.
Jih pogledat z distance...kot, da si čustvno nevpletena v dogajanje.

Če terapija pri psihiatru ni ok, mu povej to.
Če si samo pri zdravljenju z zdravili in nimaš psihoterapije, poišči to čimprej.

Fajn punca si, z nežno dušo, umetniško dušo...

[Arwen]

Jade, danes je lep nov dan 

[jade*shade]

Dragi moji prijatelji..
Že nekaj časa se nismo slišali (in videli).
Kaj se dogaja z menoj? Plezam po enem zelo temačnem breznu in se oprijemam netrdnih plasti sebe.
Imam težave in se bojim da jih sama ne bom znala rešit..rabim pomoč. Depresijame sili da hodim naokoli z nasmehom..a ko pride noč..
Praskam po stenah moje sobe..ne zdržim..obupno je ta bolečina ..ne morem je iztrgat iz svojih prsi..zadnjič po zelo dolgem času sem spet zarezala..
..komu naj povem'
..prijateljev ni..
..družina je zadrta..
komu?
Kdo me bo poslušal,kdo bo razumel..kdo ne bo primerjal??
Kdo ne bo obsojal moje motnje hranjenja...samopoškodovanja..depresije ..temperirane agresije..
kdo bo razumel..kako je ždet sam v enem temnem kotu..
kdo bo ždel tam z mano..
kdo bo občutil hladne solze na koži..z menoj..kdo bo čutil rezko bolečino ko bom spet in spet grešila...in se živo počasi morila...a res ni v meni nič vrednega..nič dobrega..nič takšnega...da ne bom bela breza med borovim gozdom.... 

[Arwen]

jaz .... 

[ton]

Well, vse te zadeve boš žal morala čutiti sama - ampak tega si pa že kar vajena, ne? Kolikor se spomnim iz raznih knjig o odvisnostih, je skoraj nujna neka jasna odločitev, da tako naprej pa ne gre več. V tvojem primeru bi to seveda pokombiniral z zdravili, ker si se res globoko zataknila. Ampak do konca sveta je pa še kar nekaj, Jade.
Daj, razmisli, kaj te je privedlo v to novo temno obdobje.
In srečno. Da si borka, vem.

[jade*shade]

Veselo novo leto...
ostala sem brez službe



In te kurci si niso niti izmislili zakaj nisem bila dovolj dobra zanje??
 
    

In kaj naj zdej??? kaj naj zdajjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj jjjjjj???

[ZgubljEna]

mja...
prsti obeh rok mi ne bi bli dovolj da bi nastela vse ljudi, ki jih poznam in so prav tako v tem decembru ostali brez sluzbe... izgovor podjetij pa vedno recesija...

nimam ti kej rect, edino to, drzi se... ponavadi ko se ena vrata zaprejo, se druga ze odprejo, samo pogledat je treba dobr.
vse bo ok