povečana razdražljivost, pomanjkanje potrpljenja, itd.

[majč]

pozdravljeni,

zanima me, če se še komu dogaja to, da se hitro ujezi zadnje čase? počutim se precej izgorelo od obremenitev in od sekiranjcije v zadnjem obdobju in posledično mi zelo manjka potrpljenja. vse me ujezi ali užali, zelo sem zahtevna in včasih kar malo tečna, predvsem pa nimam volje na dolgo razlagat. nekaj kar sem navadno vzela kot hecno, me sedaj ujezi, ker enostavno nimam potrpljenja.

to poslabšuje moj odnos s fantom, zaradi tega pridem prej v konflikt s starši, torej problem je predvsem na nivoju pomembnih odnosov.


ful mi je hudo potem. znajdem se v začaranem krogu nezadovoljstva s sabo. soočam se z občutkom, da mi ne gre prav dobro.


nekako se učim malce odklapljati in se zrelakserati od pritiska v službi, ampak mi fali kar nekaj miru in počitka.


želim si, da bi se unesla, res. sem že govorila z doktorjem okrog korekcije terapije s stabilizatorji.


se komu zadnji čas dogaja kaj temu podobnega?

maja

[majč]

a je ta forum postal ena velika osama? 

zadnje dva dni se počutim precej potrto in žalostno, danes po dolgem dolgem času stresa in napetosti celo nekoliko malodušno in utrujeno. ne vem kaj bo in kam to vodi. obupno me dela žalostno to, da vidim, kaj se dogaja in da se mi enostavno zdi narobe svet. se vam je kdaj dogajalo kaj podobnega? ne vem, koliko časa bom še lahko furala na enak način brez jasne perspektive, da se bo obrnilo na boljše.


rada bi se dvignila, pa tega ne morem narediti sama. pridem sem na forum, da bi imela ob sebi vas in vaše razumevanje, pa me pričaka tišina in tema brez enega samega odgovora.


ne znam se dvignit. ne gre mi.


kljub vsem dejstvom, kljub temu, da imam ljudi okrog sebe, se v sebi včasih počutim obupno samo in nerazumljeno.


se še komu dogaja kaj podobnega?

maja

[Slavka]

Maja 

Ja, ta forum je vedno bolj "tih", vendar tako je vedno v življenju...Pride obdobje, ko sejemo in obdobje, ko žanjemo...ko dajemo in ko jemljemo...ko govorimo in ko molčimo.

Sprašuješ, če se še kdo počuti samo, kljub temu, da je obkrožen z ljudmi? Ja, jaz se...večkrat. Sem precej družabna in vedno imam ljudi okrog sebe...A čakam, da se mi drugi približajo, da začutijo moje želje in hrepenenja...in sem razočarana, ker tega ne storijo....ker me ne "začutijo".

Zadnjič sem bila na plesnem tekmovanju...med 15 soplesalkami sem bila SAMA. Vse so imele neke svoje pogovore, svoje male skrivnosti, povezovale so se v male skupinice po tri in se družile. Jaz sem imela s sabo svojega partnerja, pa so me pustile pri miru...morda iz obzirnosti, morda jim je bilo samoumevno, da bom jaz v moževi družbi...kaj vem... 

In počutila sem se samo, osamljeno, izločeno ...    Pa sem potem o tem tudi spregovorila, povedala o svojih občutkih, ter o tem, da se sploh ne počutim del skupine... bile so presenečene. In ta pogovor je prinesel meni olajšanje, njim razumevanje...

Glej Maja, zdi se mi, da včasih preveč pričakujemo od drugih...Da bodo drugi videli v našo dušo in jo ozdravili tistih ran, ki jih bodo v njej uzrli.

Vendar žal ni tako...Svoje rane si moramo zalizati sami, tako, kot muc svojo ranjeno tačko...Moramo si dati čas in si dovoliti čutit tudi bolečino, praznino, žalost...Vse to so namreč naša čustva, ki so v nas zato, da nam nekaj sporočajo...

Če se trenutno ne znaš dvignit, nič hudega...počakaj še malo "na tleh", počivaj pred novim vzponom. Morda je to slišati kot nerazumen nasvet, vendar ne moreš siliti v višine, če tvoja duša joče.

Objem 

[melita]

a je ta forum postal ena velika osama? 

kljub vsem dejstvom, kljub temu, da imam ljudi okrog sebe, se v sebi včasih počutim obupno samo in nerazumljeno.
se še komu dogaja kaj podobnega?

maja

Se dogaja, dogaja - tudi jaz se večkrat počutim tako, kljub temu, da imam družino...ali pa, vem da bi me moji hčerki (za 100% vsaj ena od njiju) razumeli, začutili, ampak onidve imata svoji družini in jaz nočem, da bi se sekirali zame. Nočem, da bi "nosili" moje breme in mojo bolečino, kot sem jaz sama hote ali nehote veliko let nosila breme moje mame, ker sem mislila, da bo potem njej lažje. 

Kadar je takih občutkov v meni preveč, si pomagam na različne načine - napišem kakšen mail, opišem in analiziram svoje občutje na pc, vzamem kakšno revijo in preberem kakšen sestavek, začnem kaj šivati ali krpati na šivalni stroj, se zjočem na samem, grem na sprehod in si pripovedujem pozitivne afirmacije...

Mojemu možu takih občutkov ne razlagam podrobno, morebiti mu samo rečem, da se počutim  tesnobno. Ne vem, on je precej drugačen tip, bolj "zemeljski" in zdi se mi, da me ne razume prav dobro. 
 
Maja, Slavka ti je napisala nekaj tako dobrih misli. Spoznati in razumeti, kaj nam naša čustva in počutje sporoča ter postati lasten zdravilec ... ne vem, če mi bo kdaj uspelo, ampak učim in trudim se v tej smeri. In vem, da se ti tudi.

 

[elegance]

Pozdravljena,

se pridružujem klubu. Sama večkrat dobim takšen občutek, ko se mi  zdi da sem za vse sama na tem svetu, da je na mojih ramenih. Vendar to traja en cajt, nato se pomirim in postanem bolj pozitivna, nato pride obdobje ko se spet zaprem vase, in mi ni do pogovora z nobenim.
V obdobju menstruacije, pa je stanje OBUPNO. Takrat je najbojše da sem sama, ker če ne ostanejo slabo ljudje okoli mene kar pa seveda ne želim.
To ti žal nobeden nemore pomagat, to je borba sam s sabo, s svojo psiho. Sam sebe moraš sparvit na noge, če pa imaš podporo družine je tolko boljše zate.
Poskusi se z možem odprto pogovoriti in mu povedat kaj točno čutiš. Meni osebno to dosti pomaga ko mu povem kaj mislim in kaj čutim, kaj me prizadene in kdaj sm užaljena. Mogoče bo razumel da ti pomagajo samo 2 spodbudne besede da ti reče da za en dan vsaj stojiš boljše.
Vedi je veliko takih ki imajo enake ali podobne probleme. Sama jemljem AD, da bi lažje šla skozi to.

P.S. vsakodnevni sprehodi zelo pomagajo (ali pa kakšne druge aktivnosti ki te veselijo)


Lep dan še naprej 

[vosu]

Upam da me ne boste imeli za težek primer ampak jaz pa mislim, da to da smo pač sami, ni samo stvar slabega dne ali pa samo nek nadležen občutek praznine, ampak je (kruto) golo dejstvo.

[Poni]

Maja, Majčka

Jaz se kar naprej počutim tako. Tako sam sem. Še ko sem pred kakim tednom bil na obisku pri prijatelju. Vsaj kakih deset jih je bilo tam. Pa so bili pogovori tako neobvezni. Nič pravega. Bolj hecanje kot pa pogovori. Jaz sploh nisem prišel do besede. No ja, jaz se itak najraje umikam.

Kaj sem že hotel še napisati.....? Aja, kadar me kaka oseba res hudo prizadene - ne povem katera to zelo rada dela - pa čeprav morda čisto nehote - morda ji zdajle delam krivico..... Kaj sem že hotel povedati? ..... Aja, kadar me kdo tako hudo prozadene, pa nimam komu potožit, se pa skrijem nekam na samo, pa se delam, kot da to svojo bolečino pripovedujem svojemu angelu varuhu. Večinoma samo v mislih, včasih pa tudi zares (tiho govorim obrnjen k steni), kadar je res zelo grozno.

Aja, seveda, včeraj sploh nisem bil nič online. Zato pa nisem mogel prebrati tvojega sporočila. Sem bil tako grozno prehlajen, da sem bil kar ves dan v postelji. Če ležim horizontalno, je počutje nekako boljše. Saj tudi danes ni ravno v redu. Moram loviti trenutke, ko sem sposoben malo bolj vertikalenega stanja. Zdajle je en teh trenutkov.

                         Poni

[martinca]

Majč, ja. Dobro da sem nasla to temo. Imela sem izpad jeze ja, ne enkrat in to celo ta teden, vpila in klela predse in v sluzbi v taksni ihti delala, da je orodje kar razpadlo.

Slabe zivce imas, ker ni vse tako, kot po tvojem mora bit. 

Glavno delo zate je sprijazniti se s stanjem v svetu in nehati scati proti vetru.

Ce pa si ne das dopovedat in ce ne zmores pritiska v sluzbi zaradi slabih zivcev, pa pac mogoce rabis vec stabilizatorja al kaj ze pomaga  ukaniti jezo in nestrpnost, da se ne pade ven iz sebe? V tvoji drugi temi sem ti pisala svoje mnenje, necesa imas prevec ali necesa premalo.

Jaz sem se pomirila in si rekla, da se motim in da ne more biti zivljenje taksno, kot si mislim, da bi moralo biti  da ne gre drugace in sem zdaj mirna.

Ti si tudi daj dopovedat, da se nimas kaj vtikat v druge stvari razen v svoje, še najmanj pa v velike stvari, ker nisi clovek za to. Ker si zivcna, zato. Ce pa se jezis in sekiras, pa samo sama sebe maltretiras.

Samokriticna moras bit : še lastnih stvari ne zmores brez izpadov. Miir 

Ena dobra  od moje tete    :  "Zivcira se tisti, ki se mu nic ne smilijo svoji zivci. " 

[majč]

hvala vsem za dobre misli.

ja res je, tudi takšne trenutke in občutke moramo znati sprejeti. meni pomaga to že, da ubesedim, kaj se mi dogaja in če dobim nekaj besed, ko je najtežje, mi odleže dovolj, da doživim svoje okolje kot vir podpore. včasih pa tudi jz ostanem čisto sama. normalno, to se nam vsem kdaj zgodi. pride tko.

zdaj se kar držim, razen nekaterih dejstev, ki pa morajo dozoreti, da bom vedela kaj z njimi narest, se mi pa že malo svita. pa pustimo to.

zadnje dni se mi je že drugič zgodilo, da ko sem bila sicer sama o.k. sem začutila pri srcu nek pritisk. kot bi me za moment zatiščalo tam in sem se vprašala, če je mogoče, da se kaki meni dragi osebi pa dogaja kaj neprijetnega, ker sem včasih nehote tako povezana z nekaterimi ljudmi, da zaznam tudi v svojih občutkih, da se nekaj dogaja. vseeno upam, da je vse v redu.

no, meni pa se dogaja to, da prihaja do nekih sprememb. ne znam še spremeniti, sploh ne v hipu, odnosa do dela, ki ga trenutno opravljam, kar bi bil vir olajšanja zame, če bi to znal, se mi pa kje drugje dogajajo tudi pozitivni premiki. ko pa mi je kdaj zares težko, se spomnim in ozavestim samo to, kako močno imam rada nekatere ljudi in koliko bolj vreden in dragocen je ta svet, ker oni obstajajo. to mi izvabi nasmeh na obraz tudi v fazi največjih skrbi. vsa ta ljubezen, ki jo čutim do drugih in gre tdi iz mojega srca osmisli moje bivanje, ko se znajdem sredi totalnega nesmisla, držim me nad gladino, da ne potonem, ko vidim, da je to narobe svet in trpim, ker sem del te stvarnosti in mehanizma. ta izkušnja je kljub bolečini v srcu, ki jo doživim pogosto pri delu ogromno vredna, ker mi če ne drugega jasno pokaže česa zagotovo nočem in sem podvržena temu, da se skozi neprijetne izkušnje učim.  pomagajo mi moje pesmi, skozi katere najdem pot nazaj k sebi. pomaga mi to, da imam ob sebi Romana, ki me občasno potegne ven iz tega filma.


vse to je dobro in ok, čeprav je veliko hudega. danes v tem svetu sploh. upam, da bomo zbrali pogum in naredili ta svet spet dostojen in vreden človeka. da bomo spet ljudje in kot posamezniki človek s Č za začetek in potem naprej.

maja

[Jagodka]

Maja     
Vse bolj opažam, da je nepotrpežljivost, razdražljivost, izbruhi jeze...kar ena taka splošna družbena praksa.... tudi sama že kar nekaj časa hodim po robu potrpežljivosti.

[Lizika]

Tudi jaz sem se v tem tednu počutila nekako približno tako  .... kot ti Maja.
Enostavno sem morala "testirati". Za nekaj dni sem prekinila z jemanjem enih tablet in svet je postal veliko bolj realen. Vsaj jaz tako gledam na to. Pomembno mi je postalo (in me hkrati nerviralo, spravljalo v jezo in posledično sem morala uporabiti tudi trše besede) , če se kdo ne drži doma zapovedanega (kot je čas za naloge, čas za ono...).
Kaj je sedaj prav?, se sprašujem. Nekako sem dobila občutek, da sem ob t.i. tabletih veliko manj realna za zelo pomembne stvari.