Zardevanje-Problem

[Blazon]

Lep pozdrav.

Sem čisto nov na forumu. Za forum sem izvedel kakšen teden nazaj.
Imam res hud problem, problem z zardevanjem v družbi in z nizko samopodobo. Vse to že traja 4 leta (ko sem vstopil v prvi letnik srednje šole). V Osnovni šoli sem bil zelo družaben in z prijatelji obkrožen fant. Nato se mi je spremenilo okolje, druga šola, drugačni sošolci. Brez da bi se sam tega zavedal, sem izgubil samozavest in samo podobo.
Za samopodobo je vrjetno krivo to, da me je oče že od kar pomnim grajal, me dajal v nič in me zmerjal, pa čeprav sem priden in delaven in mi vsi drugi govorijo tako. Ampak očitno 10 let poslušanja kako sem ničvreden, nesposoben naredijo svoje.

Moj glavni problem je, da zelo težko stopim v stik z nekom ki ni moj bližnji prijatelj, ali pa da ni z mano v stiku vsak dan. Ko se po šolskih hodnikih sprehajam in srečam koga ki ga poznam in ga pozdravim zardim ko kuhan rak ali pa ko se sprehajam do glavne postaje in srečam znanca ki sem ga spoznal pre časom mi je neznansko nerodno in zardim in se čimprej poizkušam posloviti in oditi.
Moji življenje je ena sama sramota, občutek manjvrednosti, strahu pred zavrnitvijo in zasmehovanja. Tako da bi res prosil za kakšno skupino za samopomoč ki deluje na tem področju, ker sem na internetu že veliko prebral o tem. Skupine za to pa še nisem zasledil.

[Slavka]

Blazon  pozdravljen med nami.
Zardevanje samo po sebi verjetno niti ni težava, temveč je težava v tem, da se ga ti sramuješ in kot v začaranem krogu se, zaradi tvojega sramu pred zardevanjem, le-to še hitreje in večkrat pojavi.

Verjamem, da je tvoja samopodoba slaba, če si venomer poslušal, kako si ničvreden. Kar nam govorijo naši starši in okolica, nas namreč lahko zelo zaznamuje in nazadnje pričnemo še sami verjeti, da smo "slabi".
Ne zaupamo več ljudem in ne verjamemo, da nas ima nekdo lahko rad in nas sprejema take, kot smo.

Vendar se to da spremeniti. 
Počasi lahko zgradiš svojo novo samopodobo in si pričneš zaupati. Ko boš sam vase prepričan in ti mnenje okolice, staršev, vrstnikov ne bo določalo tvoje vrednosti, boš tudi rdečico sprejel kot del sebe in se je ne boš več sramoval.

Tole ti priporočam v branje:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,13377.0.html

V sklopu našega društva delujejo tudi brezplačne skupine za samopomoč. Tu lahko preveriš, katera je najbližje tvojemu kraju:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Na skupinah se izmenjujejo izkušnje in nasveti za premagovanje težav, s katerimi se soočamo uporabniki. So zaupne narave, kar pomeni, da vse, kar se na skupini pove, tam tudi ostane. 

Blazon, spremembe so možne, zato začni že danes...Povej si kaj pozitivnega, spodbujaj samega sebe in predvsem, zaupaj vase! 

[Arwen]

Brez da bi se sam tega zavedal, sem izgubil samozavest in samo podobo.

  nisi izgubil, ampak je (domnevam vsaj) bolj ali manj ves čas tako

Moje življenje je ena sama sramota, občutek manjvrednosti, strahu pred zavrnitvijo in zasmehovanja.

vse to tudi zato

Za samopodobo je vrjetno krivo to, da me je oče že od kar pomnim grajal, me dajal v nič in me zmerjal, pa čeprav sem priden in delaven in mi vsi drugi govorijo tako. Ampak očitno 10 let poslušanja kako sem ničvreden, nesposoben naredijo svoje.

Ja, zardevanje zna bit res katastrofalna zadeva... sploh, ko se vedno pojavi takrat, ko je najmanj treba. In bolj, ko se človek trudi, da ne bi, bolj zagotovo farba tako zelo, da ni treba nobene razsvetljave takrat  ... in potem se k temu včasih pridruži še znojenje - in seveda je občutek sramu popoln. No, vsaj pri meni je bilo tako.

Je pa to precej povezano z našo nizko samopodobo in pomanjkanjem samozavesti. Ko se okrepi to dvoje, se tudi farbanje zmanjša in to kar precej (govorim iz prve roke  - seveda so še sedaj trenutki, ko lahko služim namesto semaforja, a to so redki trenutki).

http://www.aktivni.si/psihologija/samospostovanje-in-samozavest/

tu sicer piše, da je za starše, pa vseeno http://www.nezasvojen.si/vzgoja/nosecnost/samospostovanje-samopodoba-in-samozavest/

http://clanki.potdomov.com/vsi-clanki/izboljsatjtesamozavest

http://www.svet-je-lep.com/zdrav-duh-v-zdravem-telesu/duhovnost-in-dusevnost/samospostovanje-samopodoba-samozavest/

http://www.prirocnikzabruce.si/splosno/samospostovanje-samozavest-in-samopodoba/


takih in podobnih člankov je kar precej, malce poguglaj  ; tudi na forumu najdeš kar nekaj o tem http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=4816.0

Seveda ni odveč tudi strokovna literatura ter mogoče pomoč kake strokovne osebe? predvsem pa - veliko vaje!

[Blazon]

Pozdravljeni

Najlepša vam hvala za vsa mnenja iz povezave.
Odločil sem se da bom obiskal skupino, hkrati pa tudi z ponovnim grajenjem samopodobe in odnosa do samega sebe.

Res najlepša hvala.

[martinca]

Hej, kolko si zdaj star, 19? Kje so ta trenutek tvoji prijatelji iz OŠ? Ali so v sluzbi, al pa so nekaj sli studirat?kaj so sli? Tja pojdi, da ne bos 30 leten socialno-anksiozni in nerešeni bolnik ali pa posledično po vsem trpljenju, ki ga prezivljas zdaj, nekaksen 45 letni pootročenec, od drugih ljudi custveno odvisen..

Z njimi, s katerimi si se dobro skup pocutil, nazaj vzpostavi stike, ne kompliciraj, vsak da med njimi,ce gre 
To ti bo znova vrnilo obcutek varnosti v znem okolju, malo pa se bos tudi sam potem lazje prilagodil,  (seveda ce ne bo spet drugega stresno,  ko je npr. ,tezka sola ali nezanimivo delo ali zanimanje tvojih "badijev" za punce in zapostavljanje prijateljev).


Ce pa to ne gre, potem pa takoj zacni obiskovat tiste hobije, tiste sporte, tiste place, kamor zahajajo tvoji nekdanji najboljsi prijatelji! Da se naužiješ nazaj obcutka varnosti, kjer si se cutil  sprejetega.

[Blazon]

Ja imam 18let, letos bi že kmalu zamenjal šolo ampak sem se odločil da to dokončam. Z svojimi prijatelji iz OŠ se bolj redko videvam, so zaposleni ali pa so čisto spremenili svoje navade in smo si različni. Imam pa par sosedov z katerimi smo v stiku in se mi med njimi nedogaja to tako pogosto. Imam pa enega najboljšega prijatelja ampak hodi na drugo šolo z katerem se pa počutim super, mi ni nič nerodno in me ni ničesar sram in še ko hodiva po ljubljani je občutek čisto tak kot včasih, brez skrbi in brez bojazni. Zdi se mi da je vzrok okolje v katerem se šolam. Vsi so ljubljančani neki fini in ufurani (čapci itd...) in nimam nikogar z katerim bi se odkrito pogovarjal in se družil, saj sem sam iz vasi in me nezanima ravno pogovor o tem kok so se ga napohal, pa kolk je real bolši od barce...

[martinca]

Imam pa enega najboljšega prijatelja ampak hodi na drugo šolo z katerem se pa počutim super, mi ni nič nerodno in me ni ničesar sram in še ko hodiva po ljubljani je občutek čisto tak kot včasih, brez skrbi in brez bojazni.

Pojdi v bodoce ko to koncas tja, kamor gre v prihodnje on. Lazje ti bo in lazje se bos od tega pozdravil,  bolj varnega se bos pocutil., zakaj bi se sam nekje matral. Najhujse je bit brez prijateljev. Dokler si jih imel, se ti to ni dogajalo.

[Blazon]

Dokler si jih imel, se ti to ni dogajalo.

Ja res je tako dokler sem imel prijatelje, meni enake je bilo vredu sedaj pa so sošolci moji "prijatelji" in se obnašajo kot da so iz višje na družbeni lestvici.
Težko je biti v nekem okolju brez prijateljev ampak sem se začel truditi in več komunicirati z sošolci.

[Arwen]

Zdi se mi da je vzrok okolje v katerem se šolam.

  ja, seveda se pozna razlika v okolju (mesto:podeželje), to vsekakor, a pravi vzrok ima pač globlje korenine...

Pojdi v bodoce ko to koncas tja, kamor gre v prihodnje on.

ni večje napake, kot to!

[martinca]

O tem sma se ze menili, Arwen, da ti nisi imela prijateljev iz OŠ, jaz pa. Kasneje pa jih nisem nasla, ti pa kasneje ja. Po nekaj letih osamljenosti, bivanju v depresiji na antipsihotiku mi je blo malo boljse, ko sem ponovno nasla stik s prijateljco iz OŠ, bil je tak obcutek, kot da sem spet nasla samo sebe, kakrsna sem bla nekoc in da imam moznost za razvijanje in kot da lahko nadaljujem, pa ceprav sem bla takrat nekak ze mocno nazadovana in globoko depresivna, ze nekaj let prisilno na mali dozi antipsihotika . Pa ni prislo do druzenja vec, nasla si je fanta, jaz pa ne. Pa tudi sicer nisem nikol nikamor vec spadala. Danes si mislim, da ce bi imela moznost za obdrzanje stikov, ki so mi kaj pomenili, z mano ne bi slo vse po gobe. Zato mislim da je treba prijateljsteva negovat.

[eya]

Ja, to zardevanje zna biti sila nadležno..sama sem imela včasih zelo pogoste probleme s tem..sedaj malce manj, ampak še vedno se zgodi kaj takšnega in potem prileti tisto špikanje; kaj si pa tko rdeča-rdeča barva je draga 
Hja takrat zablokiram. Problem je seveda, da včasih se niti sama ne zavedam, da sem zafarbala, pa me hitro drugi opozorijo, in takrat bum, še bolj izbruhne ven.
Sej pravim, zadnje čase se je to izboljšalo, se pa še vedno zgodi. Dostikrat se spotikajo že ob mojih rdečih ličkih, ki so vedno prisotne..in iz takšne zafrkancije nastane to, kar vodi do problema "farbanja". 

[Moel]

če te moti in ovira uporabiš puder pa je 

[eya]

puder tega ne prekrije, žal..k to butne ven-ne pomaga nič.. še vsakdanjo rdečico težko prekrijem.. 

[Klipan]

če te moti in ovira uporabiš puder pa je 

Upam da je to mišljeno kot hec.

[Moel]

jaz sem komentirala samo rdečico in ne ostalega glede samopodobe(to je bolj dolgotrajel proces, lahko tudi večleten v primerjavi z rdečico, ki jo prekriješ v par minutah). glede na to da smo 2013 in če si nagnjen k zardevanju tega drugače ne mores popravit, je puder dobra izbira, ne vem zakaj naj bi bil hec  

dosti moških ga uporablja, z njim si ženske prekrivajo brazgotine, nekateri luskavico, itd. Tukaj imaš dober primer, čeprav se puder ne uporablja za prekrivanje samo takih težav, kot jim ima ona http://www.youtube.com/watch?v=ex33wtqnNz8 

glede vsega ostalega pa je slavka povzela že vse, na forumu imaš dosti materiala, dosti literature, delavnic in podobnih tem, čaka te dosti dela na sebi, kot vseh tu 

[eya]

Puder takšnih stvari ne prekrije, toliko o tem. Dejstvo je, da marsikdo tega okrog zardevanja ne pozna in ne razume, da to se ne da prikriti. 

In ja zavedam se, da je potrebno, da še veliko delam na tem, ki mi bo vsekakor bolj koristno kot pa skrivanje za masko z kg 1kg pudra, s katero ne bom ničesar rešila. In jaz sem spraševala za vaje ne pa za to, kateri puder naj uporabim in kako naj si prekrivam nepravilnosti kože.

Tko, da vseeno hvala za nasvet, bom pa tukaj vsekakor še pobrskala za koristnimi nasveti.