moja storija

[sasa1981]

zivjo vsem!star sem 31let za mano je ogromno vsega lepega in grdega.dokaj tezko otrostvo,selitve,vojna....pri 19-ih prvi napadi panike,tesnobe,obsesivne misli.ze v rani puberteti so me mucle depresivne misli obcutki,tezka razmisljanja o smislu vsega tipo kdo smo, kaj smo in zakaj smo in skozi celo zivljenje ta prekleti strah od smrti,tisoc vprasanj brez odgovorov.najmocnejsi napadi panike so zaceli pri23-ih in so sprozli v meni milion fobij obsesivnih misli in tako tesnobo da sem hotel kozo raztrgat in bezat vn.da ne pozabimo obcutke tujosti,ujetosti in kot da to nism jst v moji glavi.piskanje v usesih,raznorazna tiscanja in omotice.interesantno je bilo kako je to vse skupaj bilo otporno na zdravljenje.sem zamenjal dosti antidepresivov,antipsihotikov,pomirjevala samo ko je bilo najhujse sm se bal odvisnosti.po mojem mnenju ko fasas anksioznost fasas tudi vse njene obraze strah se zavlece v vsaki koscek tvojega zivljenja in ti ne da dihat.kar mi se zdaj ni jasno je da sem u bistvu vesela,zabavna in pametna oseba ki je sposobna nasmejat celo klapo,biti ucinkovita v sluzbi in premagovat zivljenjske ovire.ne vem kako to vse skupaj zivi v isti glavi.uglavnem zadnjih 9let mojega zivljenja je bilo polno vzponov padcov,napacnih odlocitev,napacnih ljubezenskih razmerij,custvenih kriz,raznoraznih mickanih odvisnosti ki so lazno izpolnjevale ozonsko luknjo v moji dusi.panika me je hromila,obsesivne misli unicile vsako radost a fobije so skrbele da mi nikdar ni dolgcas.tudi najvecjo ljubezen v zivljenju mi je bolezen unicla.hej jaz sem se bal nosece zenske zaradi ogabnih obsesivnih misli da jo ne poskodujem,da ne zgubim nadzora,da se mi ne zmesa in ne vem kaj.komaj sem vzpostavil stik z mojo hcerkico,tolko me je blo strah bit sam z njo zaradi moje proklete glave.zadnja tri leta sm prezivel v samoti obcutkih krivde,manjvrednosti,jeze in agresije na samega sebe.moji kriki in jok se je slisu do nebes,bolecini ni blo konca.ampak sem reku ne,ne in ne.odlocu sm se za zivljenje!najvec zaradi moje skoraj tri letne hcerke ki je edina svetla tocka mojege zivljenja.postavil sem se na noge in trudim se z vsemi mocmi naprej.depresija in krivda se je umirila,panika tudi kasna omotica tu in tam rahlo stiskanje v prsih,ma najhujse je mimo.misli sm se navadil ostro presekat se preden pridejo ali se delat norca iz njih,ce ih jemljes resno takoj tesnoba pride.dosti mam in psihijatrov in terapij,tablet in vsega.wellbutrin sem pustil en mesec nazaj funkcioniram z eno tabletko eglonyla na dan.problem tega vsega je ko te nobedan ne razume in zato sem se odlocil pisat na ta forum.pa tudi moj trenutni veliki problem je osamljenost.zato sem se odlocil da spoznam ljudi podobne meni.ce mi bo ratalo v torek da pridem v skupino za samopomoc v kopru ko mi je najblizje.sam pa me je nek strah prov cutim ga v trebuhu,zato ker nisem bil nikoli.a je kaksen iz te skupine na forumu da mi malo olajsa muko?za konec hvala vsem ki boste to prebrali.je ogromno vsega bi lahko knjigo napisal,sem imel res burno zivljenje.tud marsikasno sem uspicu kaj cem,sem se pa opravicu vsem ki so zaradi mene mozno trpeli.

[marina]

Zelo lepo napisano. In sama se najdem v tvojem pisanju. Škoda, da nisi iz našega konca MS. Glede skupine pa ti jo toplo priporočam. Dobro bo zate, da slišiš, da nisi sam, da se tudi drugi borijo  s podobnimi stvarmi.
Želim ti vse dobro
m

[Arwen]

.ce mi bo ratalo v torek da pridem v skupino za samopomoc v kopru ko mi je najblizje.sam pa me je nek strah prov cutim ga v trebuhu,zato ker nisem bil nikoli.a je kaksen iz te skupine na forumu da mi malo olajsa muko?

česa te je pa najbolj strah?

p.s.
vsi smo bili nekoč na tem. glede na vse, kar je že za tabo, stavim, da bo to precej majhen oreh za stret 

[trzinka]

saša, super, da si se zaupal.....ljudje imamo več ali manj podobne težave tu gor in super bi bilo, da greš še na skupino...nihče ti ne bo nič naredil, kvečjemu sorodne duše boš našel in verjemi, razumeli te bodo...

[sasa1981]

hvala vam!trenutno mam dosti obveznosti,vseeno sem se odlocil za skupino,zelim si poznanstev ljudi podobnih meni.sam ne vem ali bo ta torek ali cez 2 tedna ampak bo sigurno.cega se bojim?dobro vprasanje, vsega.vsa ta leta sem bil osamljeni bojevnik,tisto je prva stvar ki sem jo napisal od moje bolezni.pa tudi blokiram pred vecjo skupino ljudi,srce mi razbiva kot noro in tezko mi je izgovarjat besede.vem kako je bilo ko sem hodil na avtogeni trening.ma bom dal to skozi vem da je strah brezvezan v tem primeru.

[Arwen]

  nič ni brezvezno... je pa premagljivo!

[msavic12]

Zelo podobno izkušnjo imam sam, pa še isti letnik sva!
Tud o skupini razmišljam!
Ja včasih smo na tleh,včasih pa nasmejani,pomenbno pa je dejstvo da je to bolezen in ozdravljiva samo treba se je potrudit,delat na sebi!

Želim nam vsm veliko lepih misli!

[Dharma]

Saša! prvo kot prvo, jaz sem bila nekajkrak na skupini na obali (in še bi hodila, če ne bi bile razmere take, da sem mogla nazaj na gorenjsko). Če te je strah it sam, povej kdaj bi šel, se udeležim še jaz, ki to itak mam v načrtu 
Drugo kot drugo, noseče ženske so mi všeč (sej sem tu sama ženska...sam noseča (še) ne  ) in rada imam otroke niti nimam nekega BIG OKM-ja...imam pa tudi kdaj kake vsiljive misli ipd... ampak vseeno to mi ni poznano zato ti tukaj ne morem ič pomagat
Vse ostalo pa mi je taaaaako poznano, da ne moreš vrjet. Ti lahko rečem, da nisi sam. Fobije, panika, anksioznost, ljudje ki te ne razumejo in samo še bolj psihično zatirajo itd... misli in vprašanja "da dol padeš" po drugi strani pa oseba, ki je vesela, nasmejana, ima dosti upanja in optimizma (zaenkrat), zgovorna...spet po drugi strani lena, brez motivacije in pomankanje koncetracije...spet drugič delovna, pridna in zagnana... ja Saša...tud meni ni jasno kako gre to skupaj, ampak dokler gre smo na dobri poti, ker nas to žene naprej. Ko bomo zgubli še smisel za homor in optimizem...takrat pa bo kriza  Ampak ne se pustit!
Dobrodošel na forum, malo pobrskaj po njem, mogoče najdeš kaj koristnega zate pa tudi po portalu na prvi strani si oglej kak link in pripomočke za samopomoč 

Z mislimi je pa tako (ti povem zgolj iz svoje izkušnje)... ni tablete, ki bi ti pomagala uredit misli. Veliko je dela na tem, da se človek z mislimi postavi na realna tla. Načit se moreš določene trike in tehnike, probat bit z mislimi tukaj in zdaj in se osredotočit zgolj na to kar je ZDAJ. Ko se zalotiš, da razmišljaš kdo in kaj smo...STOP, samo ustavi trak v glavi, niti ne nadaljuj... je dolg proces, apak se da. in predvsem je pobembno, da se zamotiš z čim lepšim

Veliko si dal, po opisu sodeć, že skozi, tako, da ni vrag, da ne boš dosegel bolšega počutja, mirnih misli in odpravil nadloge. Počasi in vztrajno

Lp 

[sasa1981]

NIKO-sem prebral tvoje prispevke in lahko ti recem da smo prevec dobre duse ki se sekirajo za vsako stvar.strahovi iz otrostva,pomanjkanje samozavesti pa se kaj pripelje da se misli obrnejo kontra tebi in da sam sebi govoris da si tisto cega te je najbolj strah,se optozojes in kritiziras.treba nekak bit na visjem nivoju od tega.