Zdi se le še en navaden večer, ki ga nemorem preživeti sama. Razmišljam o sebi in o drugih in ugotovim da moje sledi sploh ni. Ugibam da se tu moja misel konča.
Sedim v kopalnici. Razmišljam o življenju. Oblegajo me misli da bo kmalu vsega konec. Preveč je vseh misli. Švigajo sem ter tja in kmalu ne vem več katera je prava. Izgubijo pomen, pomešajo se. A nikoli ne izginejo, prekleto jih sovražim. Zebe me, a me to sploh ne zmoti. Zmoti me občutek da se svet spreminja, postane mi vroče, roke se mi začnejo tresti, potim se. Spomini mi bežijo nazaj v čas ko sem se pobirala. Vstanem se in se obrnem. Zagledam svojo senco, ne zdi se mi prav. Še enkrat se obrnem v drugo smer. Zavrti se mi. Padam in kmalu z glavo pristanem na trdih tleh. Čelo prislonim na mrzle ploščice. Uživam v bolečini življenja. Poslušam globoko dihanje same sebe in razmišljam o tišini, če me nebi bilo.Ozrem se naokoli, popolna tema. Čujem korake. Korake ljudi ki še živijo zame. Prižge se luč. Svetloba zareže. Zaprem oči in razmišljam. Nekdo me opazuje, a mi je vseeno. Vstanem se in bežim pred svojo senco. Vrtoglavica pojenja, a smisel se izgublja. Spet dobim občutek da bom padla. Ujamem se. Držim se za umivalnik in počasi dvignem glavo. Zagledam sebe, morda zagledam le svoj odsev ali svojo dušo. Sram me je lastnega obraza. In ko me vidijo ljudje ki so obupali nad mano me zaboli, moj obraz zanje sploh ne obstaja več, postaja neviden. Čakam nekoga ki mu bom lahko rekla hold me tight and help me give up.
Stojim pred ogledalom in se spomnim dogodkov iz prejšnjih let! Potrebovala bi nekoga ki bi mi pripovedoval zgodbe o življenju ki je pravo. Ali ga sploh ni. Nikoli ne poskušam razumeti, a poslušam. Neznam razumeti in to tako prekleto boli. Spomnim se. Stegnem roko in zadanem ob nekaj ostrega. In spet moja nepomembna beseda zadane ob misli, ki se mi zdijo tuje. V roke vzamem obtioano stvar in brez razmišljanj z konjico zarežem. Ne zaboli. Sploh ne boli ko naredim nepopisljiv ris v svoje telo. Sesedem se in kmalu slonim na zidu, zidu ki sedaj podpira moje življenje. Bolečina ne prične ko zarežem še večkrat. Z drugo roko poskušam otipati mesto reza a ne občutim nič. Kmalu imam pred sabo roko. Roko ki mi kaže hudo napako, a še vedno se mi ne zdi narobe. Pred mano se vrti roka prekrita z krvjo. Krvjo mojega življenja. In sploh se ne vznemirim. Poskušam končati pa ne gre. Vse mi pade iz rok. Prižgano ročko tuša usmerim proti roki. In uživam v pekočem občutku in bolečini ko se čista voda dotakne moje porezane roke. Krvava tekočina pomešana z vodo teče po roki potem pa ubere svojo pot. Izgubi smisel. In kmalu me zaboli. Zaboli misel, da ostajam tu.
Otekam se proti sobi in se ne zmenim, da za sabo puščam krvavo sled svojega življenja. Ležem v posteljo in se zavem da sem spet sama v temi.
V trdi temi, a še vedno gledam. Gledam kako svet beži naprej, nekateri pa ostajamo v puščavi. Prazni puščavi, a polni besed. Besed, večjih od ljudi ki zapuščajo nas in se prestavljajo naprej.
Po licu mi uide solza. Zapeče me misel da tu ne ostajam zase.
Obrnem se proti zidu in na steno v mislih zapišem da imam rada življenje. Lažem. A nasmeh na obraz mi prikrade misel, da se lažem ker se tako počutim prekleto resnično. Spet se zavem, da je moje življenje odeto v črn plašč.
Živim svojo senco.
In zaboli me misel ko se spomnim na osebo ki mi bo dejala da delam narobe. Zaboli me ker vem da sem jo razočarala.
Stena se zasveti in na njej se odvrti zgodba o življenju ki se ne konča. In izgleda, kot da se ne končam tudi jaz.
Občutek krvi na roki me greje.
V temi ne vidim krvave sledi in neumirjena pomislim, da se mi sploh ne smili nič kar je del mene. Vem, da sem storila napako in žal mi je da nemorem popraviti ene stvari v življenju, rojstva.
Sovražim misel da ne ostajam zase in boli me da sploh ostajam.
In sedaj se mi pred očmi zavrtijo dogodki preteklosti. Prekleto močno me zareže in nek glas mi pravi da lahko obupam.
In nasmehnem se, ker uživam. Nevem zakaj ali ker vem, da spet delam napako ali pa ker delam preveč prav.
Nasmeh izgine, bolečina se mi smeje v obraz. In dejstvo zadnje dejstvo je, da sem tu.
Vem da padam globoko, a me ne zanima kdo mi bo ublažil padec. V resnici upam da mi ga nebo nihče. Spomnim se zgodb ki se nanašajo na moje življenje in se začudim ker vem da vse to pripovedujejo zase.
Rada pomislim, da se tudi moje življenje nekje konča. Vem, igram se z svojo igro imenovano življenje. In izbiram srečo, srečo ko vržem kocko, ki nevem kaj prinaša. Vsi mislijo da uživam v te dejanju a v resnici me ubija. Razmišljam o neskončnosti a ostajam tu. Morda bom kdaj celo dojela da je bila vse neslana igra ki je igrati v resnici ne želi nihče. Morda pa mi bo nekdo pokazal da sem igro že preigrala. Morda se vrtim v krogu, a mi je vseeno.
Spomnim se ljudi ki jih imam rada in ugotovim da najboljši pogovor vedno preteče takrat, ko so vsi tiho in uživajo v pogovoru.
počutim se potrto a ne razumem razloga. In nekje v sebi vem, da si želim končati preveč močno da bi to lahko storila. A vem da mi nekega dne nihče ne bo stal na poti in bom storila kar se drugim zdi narobe.
A zdaj bom po steni pisala stvari, ki bi jih rada občutila, čeprav se jim ne zdi prav.
In pač bom čakala da bom dojela tole
http://25.media.tumblr.com/tumblr_m0wm90sRhK1rnmmqwo1_500.gif
