Lahko kdo pomaga?

[maggie]

Hei

Sem nova na forumu in zanima me nekaj stvari. Mogoče je najbolje da najprej opišem svoj problem.
Torej... Že kar nekaj let sem depresivna, začelo pa se je gotovo takrat, ko me je "moja ljubezen" zavrnila (ne vem kako bi drugače temu rekla). Potem, po približno enem ali dneh letih depresije, sem se postavila na noge in vse je bilo super. Nato pa so se stvari v moje življenju ponovno drastično spremenile (vsaj kar se tiče mojega čustvenega področja) in depresija se je vrnila. Z njo se sedaj ponovno borim pribl. pol leta.

Da na kratko povem problem - že od majhnega živim brez atija, videvam ga samo občasno. Zaradi večih razlogov se mi je tudi zameril, zato gledam na to, da bi ga videvala čimmanj (vem da to ni prav, vendar ga še vedno spoštujem in ga pod nobenim pogojem nočem prizadeti). Pred nekaj leti, pa sem spoznala nekoga, ki mi je postal tako všeč, da mi je že pribl. 2 leti kot očka, vendar on tega ne ve. Potem pa sem med počitnicami izvedela, da se bo naslednje leto poročil in odkar to vem, se je depresija po 1 ali 2 letih pavzi ponovno pojavila. Ne morem sprejeti dejstva, da ne bova časa preživljala sama oz. da pri njem doma ne bom sama (on po cele dneve dela, zato jaz sprehajam njegovo psičko, ko imam le čas). Potem pa je še velika možnost, da bi imela njegova žena otroke, kar me še toliko bolj potre, saj težko sprejemam nove ljudi, še posebej otroke, ker jih ne maram  Lahko samo rečem, da je z vsakim dnem slabše, danes sem imela napad tesnobe, ko sem sama pa večinoma jokam, drugače pa se redkokdaj počutim uredu. Tudi razmišljam bolj kot ne negativno. Med tednom sem mislila, da bi mu mogoče sedaj med vikendom povedala, kaj čutim do njega (da mi je kot očka), vendar se bojim zavrnitve, ali pa tega da bi se osmešila, mogoče pa mu sploh ne bi bilo mar. Tako, da sem se na koncu premislila. Enostavno mi je pretežko, saj bi zavrnitev zelo težko sprejela, še posebej zato, ker ga imam res rada. Res ne vem kaj naj naredim.

Upam, da se najde kdo, ki mi lahko pomaga, svetuje.. Tako enostavno ne bo šlo naprej, saj mi depresija ovira normalno učenje, tudi samopodoba se slabša. Drugače pa sem že pri prvi depresiji razmišljala o samomoru, pri drugi pa tudi.. Prosim, pomagajte....

P.S.: stara sem 16 let

[utrujena1]

živjo Maggie!

veš, ko sem prebrala tole, sem se spomnila nase, ko sem bila stara 16 let. ne morem ti nekaj svetovati, ker ne vem odgovora za tvoj problem oz bi bilo bolje, da se posvetuješ s psihologom.
si v težki situaciji, ki se ti zdaj zdi nerešljiva, samo ko boš stara 30 let, se boš temu smejala in si mislila, kako sem lahko tako mislila.

[matejka]

maggie 


utrujena ti je lepo napisala in skoraj nimam vec kaj dodati. verjamem, da ti je zdaj hudo, da trpis in da se ti zdi dituacija neresljiva, vendar bos cez cas se temu res samo se smejala. Drzi se in vse bo se ok.


oglasi se nam se kaj!

[majč]

odsotnost očetov je očitno zelo, zelo hud problem. poslušaj maggie, mlada si še, potrebuješ nekoga, da te še vodi in zato ti ta manjk prinaša veliko depresivnega razpoloženja in tesnob, ampak veš, kaj sem sama ugotovila zadnje čase? vsi otroci odrastejo. tudi ti, katerim manjka oče/mati, itd. včasih je odraščanje boleče. včasih se zakomplicira in to lahko na zelo zelo različne načine in res najtežje je bit otrok. tudi ti boš odrasla in verjemi, da boš predelala to, kar se ti dogaja.


vse lahko narediš zase, samo življenja si nikar ne vzemi.

ali se boš odločila temu človeku povedati, kaj čutiš ali ne, je tvoja odločitev. mislim pa, da tudi on razume in čuti, da ti veliko pomeni, ker najbrž ve, da iščeš njegovo bližino in pogovor z njim. družino si bo ustvaril in se poročil. tudi ti si jo boš nekoč. na srečo pa je ljubezen takšna, da je ni samo za eno posodo. to pomeni, da če jo imaš nekoga rad, pa da za drugega zmanjka. ljubezen je izvir, ki ne presahne. pomembno je, da ostajamo v stiku s tem izvirom, ker potem jo čutimo. lahko temu gospodu poveš, da ga imaš rada in da te je strah, da bi izgubila njegovo naklonjenost, pogovor, pozornost ter da si želiš ostati v stiku z njim še. da dobiš od njega nekaj tistega, kar ti oče ni znal dati in da to potrebuješ še v tem času. potem pa ga tudi vprašaj, če je pripravljen s tabo obdržati stik, bodisi v smislu pogovorov, dopisovanja, pa da te pride kdaj pogledati. posesivna pa ne bodi. tudi on ima svoje življenje in svoje potrebe in življenje mora iti naprej, tudi zanj. lahko mu omeniš strah, da bi izgubila to, kar dobiš od njega.

mislim pa, da lahko tovrstne zadeve predelaš tudi skozi katero od oblik psihoterapije ali andragoškega programa npr. Andreja Perka. tam je veliko ljudi, ki imajo disfunkcionalne starše, od katerih ne dobijo tega, kar potrebujejo, tako da v tem nisi sama. lahko bi šla v katero od skupin za samopomoč. morda boš oporo našla v kaki novi osebi.


hecno, ampak sama sem pri tvojih letih enako izgubila neko pomembno osebo in sicer trenerja pri karateju, s katerim sem se pogovarjala ogromno, o življenju, ljubezni, Bogu, itd. o vsem lahko, o prijateljstvu, reševala v pogovoru z njim hipotetične dileme. veliko zadev sem se učila od njega in star je bil toliko, da mi ne bi mogel biti niti fant, niti oče. imel je pa tudi družino, kar sem sama absolutno spoštovala in sprejemala. samo oporo in pogovor mi je nudil v tistih pubertetniških letih. potem sem šla na operacijo hrbtenice pri 15. letih, pri 16-ih pa sem se morala dokončno posloviti od karateja in s tem od tega mojega trenerja, ki je super oseba, menim še danes. in kot ti sem potonila v depresijo. pol leta jokala, pomislila tudi, a ne bi bilo lažje zgodbo končati itd. - v depresiji je to dokaj pričakovana misel in spada malo tudi v samo simptomatiko, da vidimo vse črno. potem so me napotili do psiholoinje od tam dalje k dr. Metki Kališnik Šavli (pedospihiatrinji v zdr. dom Kranj, ki ti jo osebno zelo priporočam) in potem sem dobila njo za nadomestek tega trenerja, nekoga ob katerem sem lahko rasla se čila, itd. hecno, imam oba starša, ampak v času pred mojim 16. letom sta bila tako zelo zaposlena in tudi mne sta zaposlla z miljon dejavnostmi. šele mnogo pozneje sem doživela z njima zares pristen stik in se ju kot očeta in mati "naužila" oz. ju spoznala in se na podlagi svojih izkušenj in njune zgodbe, ki sem jo spoznavala v pogovoru, učila.


skratka, draga moja. tudi ti boš odrasla in se osamosvojila. poišči si nko obliko pomoči. ni divilj da si samo depresivna. morda boš rabila oporo v zdravilih, morda samo oporo v pogovoru ali oboje, ampa poišči si pomoč ljudi, ki te bodo varno pripeljali do točke, ko boš odrasla in vsega, kar si omenila enostavno na tak način ne boš več potrebovala.

tozadevno je najtežje biti otrok.


torej dr. Metka Kalšnik Šavli (kot pedopsihiatrinja v zdr. domu Kranj ali na jesenicah) lahko tudi ga. Polona Matijan (psihoterapevtka) ali pa kak v redu strokovnjak tudi. najbrž boš rabila strokovno pomoč in boš videla, da boš tudi ti speljala, kot se zagre.

maja
 

[maggie]

Najlepša hvala vsem za odgovore, še posebej tebi, Maja.  Bomo vidli, kako se bo stvar razpletla, če ne bo šlo drugače bom zagotovo pomoč poiskala pri strokovnjaku, saj me to stanje obremenjuje tudi pri učenju ipd.

Tudi moji prijateljici sta mi svetovali, da mu povem, kaj čutim do njega, vendar sta očitno to svetovali na "napačen način", način ki meni enostavno ni ustrezal. Maja, ti si mi stvar povedala na drugačen način, in s temi besedami, bom mislim da brez večjih težav odšla do njega in mu povedala kar čutim. Kar bo pa bo. Izgubiti nimam praktično nič, razen enega zelo dobrega prijatelja, ki pa je kljub vsem stvarem zelo razumevajoč, stvaren in poleg vsega se pri njemu ni zameril še nihče. Zaenkrat

Samo še nekaj me zanima... Če bi si pomoč poiskala pri strokovnjaku - koliko časa moram hoditi k njemu? In - je potrebno da mami izve za te stvari, ali ji lahko tudi zamolčim, da se ne bi obremenjevala še s tem? V preteklosti je bila namreč bolna in vsaka taka in podobna stvar jo tako prizadane, da ima potem kar nekaj časa hude glavobole, lahko tudi izgubo ravnotežja itd..

Drugače pa - najlepša hvala vam za odgovore, zelo ste mi pomagale! Vam sporočim (najverjetneje konec tedna) kako se bodo stvari izšle..   

[majč]

draga moja, ker si še mladoletna, je fino, da ve mama, ker pravzapav mora. ker se še šolaš, lahko mirno poiščeš dr. Metko Kališnik Šavli v zdr. domu kranj. sama bi poklicala tja in vprašala, če se lahko naročiš. najbrž se boš o tem dogovarjala z medicinsko sestro in trajalo bo malo, da prideš na vrsto. Kališnikova je super, ker je psihoterapevtka in zdravnica 8pedopsihiatrinja) in bo znala oceniti, ali potrebuješ samo psihoterapijo ali tudi zdravila. pomoč ti bo zagotovljena na stroške zdravstvenega zavarovanja, kaj bo pa za to potrebno, bo pa sestra povedala, če tja pokilčeš. Matijanova je v osnovi psihologinja, ki pa je bila pozneje izučena tudi za psihoterapevtko analitične smeri in se mi zdi tudi super. obe sta zelo zelo dobre. mislim pa da bi bila pri njej samoplačniško in stroški so pri tem. jaz sem hodila k Metki Kališnik Šavli. 45 minut sva medve delali v pogovoru, zadnjih 15 minut je povabila k sodelovanju še mojo mamo.


tudi moja mama je pri 15. letih prebolela raka na dojki in vsa zadeva z mano se je odvijala po tem - od mojega 16. leta dalje. to pa zato, ker sem res bila tako boga in sem ves čas jokala. če boš mami povedala, da imaš krizo in šla prej še k o sebni zdravnici pa se pogovorila z njo in tudi povedala, da te zanima pomoč Metke Kališnik Šavli 8morda ti bo dala tudi kako napotnico, ne vem) je to, da mami poveš, da imaš težave, ki bi jih rada reševala tam, pa da ti to rabiš, ker nekaterih zadev ne znaš in ne zmoreš predelati in postaviti na svoje mesto sama, zelo pogumna poteza. mami pomiri in ji lahko kar poveš, da taka obravnava nudi tako tebi rast, kot njej oporo. vedi, da je veliko veliko huje, če bi se tvoja deprsija pogabljala in če bi se ti dejansko kaj zgodilo, v kolikor bi izgubila občutek za realnost in padla v kake hudo samodestruktivne težnje. to pa ti povem iz lasnte zkušnje, ki sem izgubila na tak način pa bratranca, da je huda nepopravljiva škoda, ki je starši nikdar ne prebolijo in jih tudi močno zaznamuje, kot tudi ostalo okolico.


si pametna punca, boš videla, da bo šlo.


kako se bo tvoj prijatelj odzval in ali se bo znal pravilno odzvati na tvojo iskrenost je pa njegova stvar i tudi njegov problem pravzaprav.njegovega odziva ne pripisuj sebi. glede na tvoje dileme je to pomoje najboljša možna poteza, ker si ne boš nikdar potem očitala, da nisi pokazala, kaj pravzaprav čutiš. upam, da je pametna zrela odrasla oseba in da bo znal pravilno ravnati. včasih pomislim, kako tvegano je takšno zaupanje mladih ljudi za njih same, že to, da si položila toliko srca in radosti v vajin odnos, a razumeš. zares pomembno je, kako se tak človek odzove, da te razume in podpre,da ravna zrelo in odgovorno, vedi pa da to več ni na tebi, da je od tu naprej on na potezi. če ne bo znal ravnati s tem slučajno, za to absolutno nisi kriva ti, samo to si zapomni. ti si v redu punca in iz tebe še nekaj bo, verjemi, imaš vso potrebno vsebino, da zrasteš v eno zelo v redu osebo in za svoja leta se mi zdiš zelo zrela in pametna. najbrž se zato raje pogovarjaš z odraslimi, kot vrstnicami, ki jim grejo v teh letih v glavnem po glavi kozlarije. no jaz sem bila podobna. obnašala sem se zelo zrelo za svoja leta, istočasno pa sem bila povsem neizkušena in šole so bile kar boleče, ljudi pa, ki bi to, kar sem bila zaščitili, pa je bil včasih skorajda premalo. so pa bili, tako da sem zvozila. in spominjam se, da so mi želeli pamet soliti ravno tisti cepci, ki mi v tej zrelostni komponenti pa niso bili do kolen. imeli so le nekaj več izkušenj v nekih drugih, tudi intimnih odnosih. če boš videla, da to rabiš se skušaj malo zaščititi pred takimi tepci, pa poišči bližino in pogovor s tistimi, ki čutiš, da jim lahko zaupaš.


sem na DAM pa le pridi p bomo še kako rekli


maja

[maggie]

Pozdravljene! 

Da najprej poročam o mojem napredku - zaenkrat nisem še nikomur nič povedala, vendar nameravam v zelo bližnji prihodnosti, ker imam občutek, da se bodo stvari kmalu spremenile (ni važno kako,..).

Sem pa včeraj zvečer nekaj ugotovila - ravno, ko sem se odpravljala spat, sem začutila nekakšno bolečino na desni strani vratu. Takoj sem pomislila na ščitnico, saj imata s tem probleme tudi mami in babi. Odločila sem se malo po-googlati in ugotovila sem, da je za težave s ščitnico značilna tudi depresija, utrujenost ipd. Tako, da bom po vsej verjetnosti čimprej obiskala zdravnika, da pregledajo, če mi ščitnica deluje normalno ali ne. Seveda pa to gotovo ne bo rešilo vseh težav z depresijo, tudi če me bodo poslali na zdravljenje. No, v najboljšem primeru bi se mogoče res lahko rešila depresije in to bi bilo zagotovo najlepše darilo za božič. 

Drugače sem na splošno še vedno depresivna, še posebej takrat, ko preveč razmišljam o vsem, in o tem, kako bo On odreagiral na "novico". Seveda pa upam na najboljše. 

Se vam javim v roku 2-3 tednov pa vam poročam kako in kaj. Upam, da bodo novice čimlepše

maggie

P.S.: najlepša ti hvala, maja, za tak lep odgovor. sem ga kar nekajkrat prebrala in ob tvojih besedah se mi zdi, kot da se bo vse lepo končalo

[majč]

draga maggie,

 ščitnične hormone se da preverit z enostavnim odvzemom krvi, torej greš do osebne zdravnice, poveš, kako se počutiš, v anamnezi omeniš, da je imela težave s ščitnico tudi mama in še te bolečine. potem boš pa hitro videla ali je stvar ščitnice ali gre za težave v duševnem zdravju. če je ščitnica, boš deležna zdravljenja in se bo zadeva uredila. če ni ščitnica, bodi še toliko bolj vesela, ker imaš telesno zdravje in boš vedela, kje potem iskati pomoč.
vse bo o.k.. v vsakem primeru pa pridi kdaj sem, če si boš tega želela, in napiši kaj da dobiš oporo, ki jo potrebuješ. in res je, imela sem na faksu sošolko, ki se je že zdravila z antipsihotiki, na koncu pa se je izkazalo, da gre pravzaprav za težave s ščitnico. preveri. drugače je pa moja mama tudi imela operirano ščitnico in sem sama tudi preverila hormone z odvzemom krvi, je pa moja ščitnica zdrava in glej ga zlomka, moj oče ima pravzaprav ciklotimijo, jaz pa kot dekle rojena pod srečno zvezdo (kar v resnici dejansko sem, če gledam iz kolk sranja sem se že potegnila ven brez hudih prask in ran, napram izkušnjam ostalih), sem ena na par takih ljudi v družini s cikotimijo (večjimi razponi nihanj razpoloženja), ki pa se mi je itrazila motnja pretežno bipolane narave. ampak tudi s takimi zadevami se da naučiti živeti in lahko zelo dobro.

ne daj se v nobenem primeru, samo loti se reševanja težav korak za korakom.


drži se!

maja

[maggie]

Živjo!

Da se malo oglasim.. Seveda po dolgem času, pa vendar. 

Od zadnjega obiska na tej strani se je kar nekaj stvari spremenilo. Od takrat že dolgo nisem imela negativnih misli, niti nisem bila žalostna brez razloga, niti kaj drugega. V zadnjem času se počutim odlično, življenje lepo teče, čeprav mi ne gre povsod tako lepo (ocene so malo slabše ).
Prijatelju sem povedala, kar sem mu imela povedati, seveda je sprejel tako kot sem pričakovala (torej se je odzval "burno".. pač ni bil ravno navdušen), ampak sva ponovno našla "skupen jezik" (seveda je trajalo kar nekaj časa, saj se nekaj časa sploh nisva znala več pogovarjati hehehe ). Sedaj sva zelo dobra prijatelja, zelo rad mi pomaga, da ne govorim o tem, kako ve o čem razmišljam! (dejansko me bere tako dobro oz. še bolje kot knjigo - takoj ve ali mu govorim resnico ali ne - dober primer je bil danes, ampak ni drezal vame, da bi mu povedala resnico ).. v glavnem - prepozna že najmanjše spremembe v mojem počutju, obnašanju ipd. (še mami me ne pozna tako dobro, niti najmanj!)
Res, hvala vam, punce, za pomoč! Res ste mi pomagale najti tisto srečo, ki sem jo toliko časa iskala! Zaradi vas sem postala bolj zrela oseba, pa tudi veliko bolj nasmejana in pozitivna! Hvala, hvala, hvala!
Bi vam napisala še kaj, pa se je enostavno zgodilo preveč dobrega, da bi vse napisala  Glavno je to, da sem delno zaradi vas, delno pa tudi zaradi sebe, dobila "pogrešanega" člana družine, ki pa ga vseeno (še) ne smem klicati očka 

Pozdravček vsem! 

[Slavka]

Maggie  zelo lepo je prebrati tak zapis, v katerem nekdo izrazi svoj napredek, svoje zadovoljstvo in uspeh...To daje voljo in pogum vsem ostalim, ki šele stopajo na pot sprememb. 

Lepo se imej še naprej... 

[maggie]

Hvala, Slavka 
Pot vsekakor ni bila lahka, ampak sem na koncu ugotovila, da se vse da, če se hoče 

Pozdravček vsem 

[Slavka]

ampak sem na koncu ugotovila, da se vse da, če se hoče

Jp, to je tisto...