Ni mi uspelo

[Arwen]

.. In vem, zakaj je bilo: ker ljudje, kjer sem bil, niso imeli zaupanja vame. Nikoli si ga tudi nisem pridobil. Četudi bi se na trepalnice metal....

kaj pa lastno zaupanje vase? ga imaš? in ko ga imaš - namreč zaupanje vase, pa ljubezen do sebe, pozitivno samozavest,... se ni treba po trepalnicah metat, da ti ljudje zaupajo.

Spremeni se sam ... in spremenil se bo svet ...

(preizkušen recept  )

objem  pa koš sončka in dobre volje in pozitivnih misli prilagam zraven 

[Putka]

Kaj na ti rečem prijatelj.

Saj tudi jaz ne spadam v *znane* okvirje. Imam rada avtomobile, rada šarim po motorju, sama popravljam elektriko...ne maram lokalov...NIKOLI nisem bila v disku in NIKOLI nisem prišla domov ob 04 uri zjutaraj. Vedno pred pol nočjo, če je bil kak dober film. Ne ogovarjam. Se ne hihitam ob ženskih pogovorih. 10 let sem bila štabni vodnik (ta pravi) v slovenski vojski (6 mesečna obuka). Znam streljat z TT-jevko in 9mm beretto, pa z minometom...pa z zoljo....pa precej visoko sem bila v hijerarhiji in protokolu...

Opa bato Alexx 

[alexx]

To je past tens Putka. Sedaj bi me minomet zabrisal v grmovje glede na fizično kondicijo. :jok:in vse skupaj. A ne bom se pustila...njet.

[ton]

Bacardi, res bi se veljalo zamisliti: vsi naokrog z nekakšnimi temačnimi čakrami, slabimi željami in nameni, ti pa nemočen in ubog. Hmmm. Navadno svet ni tako preprost.
Ker tole stanje resnično že najeda tvoje neposredno okolje, verjemi puncam, ki ti svetujejo, da se skušaj aktivirati. Kako, misliš, bo sin, ki te ima kakor še edini rad, gledal nate čez pol leta, čez eno leto? Kako pa bi ti gledal na nekoga, ki je neprestano siten in utrujen in ves čas obtožuje druge temnih energij?
Sklepam, da si na bolniški: spočij se, potem pa popoldne res poskusi poprijeti za kaj koristnega, pomagaj pri hiši, popravi tista vrata, poskusi se pogovoriti s partnerko, ali res širi nek negativizem - ali gre morda le za skrb zate...

[Tati]

Sigurno jo skrbi, večinoma pa po moje ne razume. Kot sem ti že napisala, imam podobno situacijo doma. Saj včasih razume, vedno pa ne. Meni se pa tudi ne da večno razlagati, kako se počutim in kaj takrat potrebujem. Veš, Bacardi, v bistvu imamo smolo, da se naš primanjkljaj ne vidi. Če bi imeli gips na nogi, ne bi pričakovali od nas, da gremo laufat na 100 metrov. 

[bacardidiaz]

Uf, kako sem včasih bil dober na 100 m.

Malo prej sem šel v trgovino, tu v Ljubljani, kjer imam najeto stanovanje. In srečal sem "hišnika", skratka gospoda, s katerim sva večkrat poklepetala. No, in zvedel sem, da je on odprl reševalcem in policiji vrata (ker sem se čudil, kako so prišli notri). Seveda me je vprašal, kaj je bilo, jaz pa kot iz topa -poskus samomora. Eh, jebiga, pa što si to radio? A koliko si popijo? Videl sem, da mu je bilo žal za mene.

Ne vem pa, zakaj sem se začel tako tresti po celem telesu. Ni me bilo strah, kaj si bo mislil o meni. Še zdaj se nisem pomiril. F..k!

[Anuška]

Morda v nezavednem....kako blizu smrti si bil. Morda odpor telesa in uma, da te ne bi bilo več. Beseda o tem ti očitno ne prinese miru. Torej je prav, da si.

Mene za precej spominov iz hudih let še vedno strese. Občutek odprte kože se mi vrne.
Edinokrat, ko sem se odločila....zdaj je konec..... in se odpravila na tisti kraj....me je telo izdalo....bila sem tako izmučena, da se nisem mogla popeti na ograjo in se vreči čez.

Tudi zdajle so roke postale težke. Pa bom predihala.

Tudi ti boš. S tedni, meseci, ko se ta dogodek odmika, njegova teža zbledi. Zabrišejo jo svetli trenutki....tvoj sin, lepa vasica....., smeh.

Verjemi.

A.

[bacardidiaz]

Do zdaj semi je zdelo, kot da to ni več resnično. Ali pa je nekje daleč, zamegljeno, in ne veš, če je res, ali ne. Danes pa, čez toliko časa, kaj pa je bilo. Jah, to pač. Enostavno nisem mogel lagati. Čeprav sem v tem pravi mojster. Vendar samo za preživeti. Do ljudi, ki mi ne pomenijo nič. Ali pa še manj od tega.

Saj, jaz sem že dostikrat poskušal, in vem, kako je to. Po avtocesti 200 na uro... Ali gledaš pištolo... Potem pa se je naenkrat pokazala rešitev.

Vendar, da se razumemo. Jaz še vedno mislim, da je to naša pravica, tako suptilna in intimna pravica, da se nima nihče vmešavati v njo, še manj pa soditi o njej. In to je danes ta človek, kateremu sem to povedal, v bistvu neznancu, tudi razumel. Samo, kaj je on. Človek, ki je dal skozi samo slabo. Zdaj je v redu. Veliko let vmes pa ni bil. Pa je pač rekel, pa dođe ti to tako. Zato je razumel.

Po drugi strani pa, moja mama je šla v bolnico po tem dogodku, zdravniki niso našli nič posebnega, ženini starši me še enkrat niso poklicali, sestra me nič ne upa vprašati, svak tudi ne. Da o mojima dvema sploh ne govorim. V bistvu sem prizadel mnogo ljudi. Le dva sodelavca sta me poklicala in vprašala, kako sem. Ampak tudi onadva nista dala nič dobrega skozi v svojem življenju. Tak ti je to. Nisem dovolj pameten.

Je pa še danes mamljivo. Ko si že tako daleč. Ni več problemov, počasi že čutiš vesolje, nekje plavaš, in vidiš prav nasmeh na svojem licu.

Vendar, dragi moji, nič ne bo. Še hujše smo preživeli. Sibirija, -50, blato do kolen, skrivanje v koruzi...

Nočko, Anuška!

[Arwen]

Jap, je naša pravica .. a čemu jo izkoristit? mar ni pametnje preverit, kaj naj še čaka v vseh teh 45-ih naših zemeljskih letih, kaj bomo še doživeli, kako se bomo še imeli lepo, kako bomo še veseli in zadovoljni, da smo? 

[Tati]

Jao, Bacardi, pa tu nas je 50, ki te redno sprašujemo, kako si!

K A K O   S I ?

[Putka]

Bacardi najbolj boli, ko te domači ne razumejo. Ko mislijo, da si samo...nevem kaj!
Jaz sem razvajena. In nehvaležna.

Ampak, da imamo lahko tule gor podporo en od drugega odtehta vse zgoraj.

 

ps. to ne pomen, da si oproščen čokolade. 

[Tati]

Bacardi, men se pa zdi, da tebe tale odnos mal duši. Kaj pa, če moraš ven? Stran? Mogoče ti v tej zvezi ne bo nikoli bolje.

[amadeus]

Pravica? Da lahko delamo vse? Seveda je pravica. Ampak obstoja tudi cena. Ki jo je potrebno plačati!
Veliko je govora o pravicah, malo pa o cenah, ki jo moraš plačati Ti, ali pa tvoji dediči.

In ko se poglobiš v cene, se odrečeš marsikateri pravici.

Potem pa so še tu darila. Kaj pokažemo darovalcu, če darilo vržemo v smeti? Najdragocenejše darilo, ki smo ga dobili, je življenje. Nimamo nobenih zaslug za to, da živimo - lahko pa ta dar modro uporabimo in uživamo v danosti - v svoje veselje in radost svojih bližnjih.

[bacardidiaz]

Ja, Amadeus, če si zdrav, je to, kar si napisal, idealno, prekraso življenje, kot so ga imeli prvi ljudje v Ednu. Pri nas, meni in meni podobnim, pa je včasih življenje Pekel. Pekel že na tem svetu. In potem se vprašaš, zakaj. Pa ne samo to. Rojeva se ti mnogo vprašanj. In nekega dne, ko narediš izračun, prideš do določenega spoznanja.

Saj to niso samo sebične misli. So misli tudi o tem, da boš nekoga odrešil, osvobodil... Misliš si, zakaj pa morajo vsak dan gledati moj nejevoljen obraz. Zakaj moja žena ne more z mano vsaj na sprehod, pa si to tako želi. Ali pa kamor koli. Kje je tisti Bacardi, ki so ga vsi poznali in imeli radi, danes pa je čuden, drugačen človek. Ne moremo kar pričakovati, da nas bodo drugi tolerirali, ker smo drugačni. In to iz dneva v dan. Ali si, mogoče, ne zaslužijo boljšega, lepšega življenja?

Pa še bi lahko naštevali in opisovali. Včasih so take ljudi dali v t.i. hiralnice. Pa mi moji forumaši, oprostite. Če so imeli prav ali ne, je drugo vprašanje. Sedaj pa smo napredna družba, pa nam pustijo živeti na svobodi. In to je vsa razlika. Včasih so se te svojci lahko rešili, danes pa se te ne morejo kar tako. Vlogo hiralnic so sprejeli psihiatri in ostali šarlatani. Družba še nas zmeraj ne mara. In to je dejstvo.

Res je, da sem med vami našel ljudi, katerim se lahko zaupam, in kateri me razumejo. Jaz pa razumem vas. Ampak na tej točki se je tudi vse končalo. Zdaj se lahko menim in pametujem, kako je to vse skupaj naormalno, da človek zboli, ampak še psihiatri nas z začudenjem gledajo, ne da nas ne bi ostali. Nekateri med njimi pa še z nami služijo denar, kar pa je zame neetično in nepojmljivo. Iz bede drugega se eni okoriščajo.

Zdaj sem že več kot dva meseca nesposoben za delo. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz bom obubožal, kot temu pravim. Lansko leto sem bil na operaciji hrbtenice, in sem dobesedno bankrotiral. Zdaj pa bom enako. Ali je v državi kakšen mehanizem, ki bi to preprečeval? Ni ga! Ljudje imamo vse tako poštimano, kot takrat, ko smo zdravi. Ko si pa bolan, pa je bolje, da crkneš. In to tako, da uprizoriš nesrečo, ker bo takrat zavarovalnica nekaj dala tvojim, če si se seveda lahko za življenja zavaroval. Eni še tega ne morejo.

To je ta pravica! Cena pa je tu že zelo zmanjšana. Zanemarljiva. Darilo pa - boljše, če ga ne bi bilo.

[masi]

...hm Bacardi veš na stvari je potrebno gledat iz več zornih kotov v smislu, da se ti tvoji bližnji ne javijo, vendar to ne pomeni, da te nimajo radi, da si jim odveč....enostavno jih je strah in ta jih blokira, ker enostavno so sami v šoku in se bojijo kako pristopiti, kaj naj rečejo...pusti jim čas, bodo prišli do tebe. Ko sem zbolela in bila parkirana v bolnici, nisem imela stikov z bratom nekaj časa in sem se isto spraševala, ja kaj mu pa je, me nima več rad, se me sramuje? in bila zelo žalostna, sama pa ga tudi nisem poklicala, vendar zdaj vem, da bi ga morala, saj sem kasneje, ko sva se pogovorila čez pogovor izvedela, da je bil prestrašen, v šoku kaj se dogaja z menoj, vsak dan je spraševal mami, kaj mi je? kako sem? ali bom zdrava?, vsak dan je spraševal in tuhtal, vendar enostavno bilo ga je zelo strah in je potreboval čas....in to se dogaja, naši najbližji so prestrašeni in se za nekaj časa umaknejo, ker ne vedo kako odreagirati, kajti vedi tudi za njih so to hude stiske...

[alexx]

Saj to niso samo sebične misli. So misli tudi o tem, da boš nekoga odrešil, osvobodil...

Ne drži. Še v večjo kašo jih boš spravil....otroke predvsem....oče se ja pa fental...a ne?

Vlogo hiralnic so sprejeli psihiatri in ostali šarlatani. Družba še nas zmeraj ne mara. In to je dejstvo.

Tudi s tem se ne strinjam. Jaz takih izkušenj nimam. In tudi psihiatri (večina) ni šarlatanov.

kako je to vse skupaj naormalno, da človek zboli, ampak še psihiatri nas z začudenjem gledajo  

Od kot ti to? Vsekal si mimo.

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz bom obubožal, kot temu pravim. Lansko leto sem bil na operaciji hrbtenice, in sem dobesedno bankrotiral.

Jaz sem zlomila medenico...pa pred dvema letoma koleno...trojni zlom...pa še kaj....nič nisem obubožala. Saj si kot zaposlena oseba zavarovan.

In to tako, da uprizoriš nesrečo, ker bo takrat zavarovalnica nekaj dala tvojim, če si se seveda lahko za življenja zavaroval. .

Pznam primer ko niso nič dobili....ni bilo znakov zaviranja...od sosedov so zvedeli, da je že govoril o samomoru....

Ne...ne strinjam se s tabo Bacardi. Trenutno si na minusu v počutju in ne razmišljaš realno. Saj sem jaz tudi bila. A je že daven spomin. Trenutno se veslim, da bo snežilo.

Bacardi...beg ni rešitev. Psihiatri ti lahko dajo zdravila, da se postaviš na nulo. Psihoterpevt pa te vodi skozi tvoje dileme.

Usedite se doma....pogovorite kako ti je....če boš iskren te bodo razumeli in poskušali naučiti kako ti pomagati. Začetni strah jih hromi, a bodo naučili in pomagali.

[ribič]

Bacardi dekleta imajo prav.

[bacardidiaz]

Pa, saj ni samo to. Imam še dva zdrsa medvretenčnih ploščic, ki pa sedaj, za razliko od prejšnjih, drsita proti hrbtenjači v predelu vratu. To pomeni, v najboljšem primeru, voziček za vse življenje. Še nevrokirurg mi je rekel, da je to sranje. Točno s temi besedami. Operacija je seveda možna. Skozi grodnico. Mimo srca, naokoli, in ne vem še, kakšno sranje.

Moje življenje se je že po prejšnji operaciji zelo spremenilo. Kvalitetno. Ni več stvari, ki sem jih lahko nekoč počel. In v katerih sem užival. Poleg depresije, ki mi je itak jemala vse, kar sem nekoč rad delal, se je skotilo še to. Pridejo dnevi, ko se ne morem vstati zaradi bolečin. Zdaj pa, ko sem še zlorabil zdravila, ni nobenega zdravnika na tem svetu, ki bi mi dal kakšna zdravila za lajšanje teh bolečin. Za vse sem si pa, seveda, sam kriv.

Tako, da, če ni eno, pa je drugo. Nikoli konca.

[masi]

...nič nisi sam kriv in ker je v depresiji zgolj samo črna slika, vidiš vse črno, ampak Bacardi življenje pa ni samo črno, niti samo belo, kajti življenje ima vse odtenke-obljubim.

[Jagodka]

...nič nisi sam kriv in ker je v depresiji zgolj samo črna slika, vidiš vse črno, ampak Bacardi življenje pa ni samo črno, niti samo belo, kajti življenje ima vse odtenke-obljubim.

Bravo Masi. Ta tvoja misel mi bo polepšala večer.

Želim, da ga, dragi Bacardi, tudi tebi. Da ti nalije upanja. Da poiščeš v sebi moč in zaživiš. Da živiš, tudi če bo še bolelo. Mislim nate in ti želim mirno noč. Odtenki so pomembni in nešteto jih je v mavričnih barvah.

Tepka