Ni mi uspelo

[Anuška]

Imaš že kako terapijo?
Ne pusti, da se z nespanjem izčrpaš. Se čez dan kaj giblješ? Poskusi s sprehodom zvečer, če ti med ne naredi slabo ga dodaj k toplem mleku. Poskusi se umiriti, spustiti vse misli naprej .....in poskusi zaspati.
Predvsem zdaj ne razmišljaj o drugih. Čas je, da pomisliš nase. V enem stavku si omenil, da si se prekuril. Zato poskrbi nekaj časa le zase. Še to je v kakem trenutku preveč, vem.

Si pri svojem zdravniku že bil? Mogoče bi ti za pomiritev stanja pomagala 2-3 tedenska bolniška.

Boj z izgorelostjo sem za zdaj dobila jaz. Bil je pa polčas pred 2 in pol leti čisto na strani burnouta.

A.

[bacardidiaz]

Anuška, nisem ti mogel odgovoriti takoj. Zdaj se spominjam za nazaj in razmišljam, ali je mogoče, da sem bil depresiven že pri 15-ih letih. Pa, če ne takrat, pa pri 20-ih... Hmm, res čudno, kaj vse mi prinašajo spomini. Verjetno zato, ker sem si zdaj vzel vsaj košček časa, ki mi pripada. Pa tudi NE že znam reči. Mogoče pa se bom "skopal"?!

[Anuška]

Seveda se boš. Nisem te sledila ta čas, pa vendar verjamem, da se boš. NE je čarobna beseda. Vzgojeni smo tako, da mislimo, da z NE jem zaklenemo vrata. Pa jih ne. Samo sebe ohranjamo.
A veš, kako je hecno zdaj v službi, ko so se moji sodelavci morali naučiti, da se jaz kar sama ne
ponudim za nakazano delo in da celo vem, kaj je moje področje in za kaj jaz odgovarjam.

Pa sem tačas parkrat zdrsnila, celo telebnila scela.....raztreščila se pa nisem več. In s takih zdrsev se je hudičevo lažje in hitreje pobrat, kot če se razletiš. Še je čas zate, da ustaviš ta voz in ga usmeriš na gor.

A.

[bacardidiaz]

Anuška, res je, kar praviš. Kolikor imam dorega od moje službe, toliko imam tudi slabega. Zdaj, ko sem v svoji karieri prišel zelo visoko, pa sem se zlomil. Popolno. No, saj sem se tudi večkrat raztreščil. Vse to pa se je dogajalo, pravzaprav, ker se nikoli nisem udinjal, oziroma, imel sem zelo slabe šefe. Moja branža pa je itak leglo takih podgan.

[Anuška]

Vedno vzamemo oboje....dobro in slabo. Ampak nimaš od službe......od sebe imaš. In od svojega odnosa do dela in do ljudi, s katerimi delaš. Ne boš jih spremenil, sebe boš moral, žal.
Meni je to spoznanje res veliko pomagalo. Še ko sem se vrnila po eno in pol letni bolniški v službo, tega nisem znala. Ne vem, al ne znala, al ne hotla....sej je vseen v bistvu. Na hip hop sem bila v starem vzorcu. Sebi na rame, pa vozi. Pa kar naenkrat smo vsi pozabili, da delam po 4 ure. Anuška je tukaj, zdej bo pa ona. Hvala k........, da me je na hitro povozilo. In da sem imela okoli sebe na čase ljudi, s katerimi sem preživela pol leta na terapiji. Niso me oni spravili k sebi, le ponovili so moje besede. En dan kasneje sem se pa zaslišala tako, kot so oni mene slišali. Bedakinja, saj sem vendar jaz tista, ki odločam o tem, ali se jim bom pustila ali ne.
Tudi zdaj me še dostikrat stisne, da bi morala dati več od sebe....ne samo več. Vse. Tako, kot sem prej. Pa me zdravje in kondicija ustavita, nekaj se pa znam že sama. Dozo droge (uspeha) pa dobivam ob dobro narejenih projekti. Malo manjši odvisnik sem postala, šprico rabim samo na vsae svete kvatre. 

Zdaj že z veseljem zaploskam....... :clap:dobro je,  :clap:dobro je.......jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee. 

Boš videl, vse bo še kul. Le spočij se, pa nove fundamente postavi.
A.

[bacardidiaz]

Mah, veš, Anuška, če te leta zatirajo v službi samo zato, ker si drugačen, izven gabaritov, se te to nekako prime. Kmalu bo 20 let službe in še vedno nisem dobil nobenega omembe vrednega odlikovesedeanja. Je pa nekaj res, da sem bil vedno cenjen pri podrejenih. To sem pa prevečkrat pozabil. In, če sem moral biti komu všeč, nadrejenim ali podrejenim, sem se zmeraj odločil za podrejene. Davek pa je bil zmeraj visok. Samo dvakrat v svoji poklicni karieri sem bil cenjen; v prvi službi in na šolanju v Nemčiji. V Nemčiji sem predstavljal Slovenijo, seveda tudi sebe. Slovenija mi je obrnila hrbet, v Nemčiji pa sem še sedaj cenjen. To mi nikoli ne bo jasno. Zakaj so oni videli nekaj več v meni kot so videli pri nas. Nekako bom moral to premagati, čeprav je od tega že 10 let.

Hvala ti za lepe besede!

[Anuška]

Ceni samega sebe!!!!!!!
Že res, da je kul, če si cenjen od drugih....sploh če dobesedno vzameš besedo. Cena, cenjen,cenijo me ...izraženo na TRR. Đoke. En moj bivši sodelavec je rekel....odkar so Feničani izumili denar, ni nobene težave za izkazovanje hvaležnosti. Mal predrugačeno velja tudi za cenjenje.

Kul za odnos s podrejenimi. Za tega si v bistvu ti odgovoren.  . Za odnos nadrejenih do tebe pa niso. Oni so. S tem ti nimaš nič.

A.

[bacardidiaz]

Ceni samega sebe!!!!!!!
Že res, da je kul, če si cenjen od drugih....sploh če dobesedno vzameš besedo. Cena, cenjen,cenijo me ...izraženo na TRR. Đoke. En moj bivši sodelavec je rekel....odkar so Feničani izumili denar, ni nobene težave za izkazovanje hvaležnosti. Mal predrugačeno velja tudi za cenjenje.

Kul za odnos s podrejenimi. Za tega si v bistvu ti odgovoren.  . Za odnos nadrejenih do tebe pa niso. Oni so. S tem ti nimaš nič.

A.

Feničanov si jaz sploh ne bi jemal za vzor. Tvoj sodelavec je plehki. Pomisli, kaj te na delovnem mestu najbolj moti; da si premalo plačana ali kaj drugega.

[Arwen]

... pa kljub vsemu - ko greš v trgovino, rečeš blagajničarki le "hvala lepa", vzameš robo in odideš iz trgovine? ali moraš prej ji v zameno za blago nekaj dat?

[Anuška]

No meni ni plehko. Morda ga razmumem v drugem kontekstu kot ti. Nismo vsi Prešerni, da bi se nam v bedi, ker nas ne cenijo in ne plačajo, porodila tako velika bolečina, potrebna za najlepše pesmi. Hotela sem ti dat samo drug vidik......spodobno me plačajo za moje dosežke, ni potrebno, da mi kažej tudi, koliko me cenijo. Lej, podrejeni te cenijo zaradi tebe, nadrejeni so ti zavistni zaradi strokovnih dosežkov. .....al pa še drugače......... sporočilo podrejenih...ti si OK, sporočilo nadrejenih....tvoji dosežki so predmet zavisti.

Cena, ceniti.....pa vsekakor prihaja od plačilnega sredstva. Saj no.....plačilo ni treba, da je vse v denarju.....lahko je nekaj tudi v zlatu.

Jaz sem zdaj na delovnem mestu zadovoljna. Imam spodobno plačo. Za zadovoljstvo sem pa morala temeljito spremeniti svoj odnos do službe. Vedno sem hodila delat, ne v službo. Zdaj mi je ob problemu
vedno 1. vprašanje.........sem odgovorna za to, .......če nisem, ali od mene pričakujejo, da se s tem spopadem, ...če pričakujejo, se je potrebno dogovoriti, kaj drugega iz mojega delokroga bo ta čas počakalo...... . Svojo odvisnost od droge dela in uspeha z vsakim dnem zmanjšujem. Za svojim opravljenim delom stojim in vem, da je dobro opravljeno. V celoti dobro. Ne v veliki meri odlično in en kanec zadovoljivo. Pa še vedno "štrlim" iz vsakdana.
Misli in življenje se mi ne vrti več samo okoli dela v službi. Tudi zato je biti zadovoljen lažje. Veliko lepega je okoli nas.

A.

[bacardidiaz]

Anuška, lepo si napisala. Tega se bom moral šele naučiti. Sedaj počasi vidim, kaj vse sem narobe delal. Tu je kleč; za kaj sem odgovoren. Če bom delal samo to, bom car. Nobenih jebivetrnih poslov, v kontekstu, zdaj se bomo malo zmenili.

Dekle, odpiraš mi oči.

Zahvaljena!!!

[bacardidiaz]

Tako! Moram napisati. Razbil sem vrata v kuhinji. Zaradi jeze. Grobijan, boste rekli. Mislim, da več kot 10 let nisem naredil česa podobnega. Res je, da sva nekoč s psihoterapevtko ugotovila, da se jaz ne smem jeziti. Ampak, je pasalo. Mogoče bom danes lahko spet spal?! Mogoče pa je to znak, da imam spet svoje mišljenje. To mi je bilo večkrat očitano.

Mah, to življenje res ni nič vredno. Danes sem si želel le mir. Pa mi je bilo rečeno, da sem ga imel do 13.00 (do takrat sem bil sam doma, in to mi mora zadostovati, potem pa klik, in si v pozoru). Pa sploh nisem v redu. Daleč, daleč od tega. Kako naj nekomu razložim, da mi je za crknit? Da se zdrznem ob vsakem ropotu, vsakem šumu. Da sem ponoči, ko bi naj spal, v krču, po celem telesu. In se tega sploh ne zavedam. Šele čez čas. Spet sprostim mišice in spet se zalotim, da sem v krču.

In tako vsak dan. Vsak dan isto sranje. Tega jaz res ne mislim prenašati. Pa naj še bom taka reva, bedak, egoist... Kurc gleda vse skupaj. Včeraj sem bral knjigo kako s pozitivnimi mislimi premagaš bolezen. Evo ti sedaj pozitivne misli. Lahko pišejo in lahko serejo, kar koli hočejo. Življenje je pa nekaj drugega.

Danes sem bil, celo, na trenutke srečen. Zjutraj sem šel po hiši, za katero plačujem ubijaski kredit, in sem bil vesel, da jo imam. nekako varnega sem se počutil. To se do sedaj še nikoli nisem. Potem sem šel po sina v šolo, o čemer sploh ne rabim govoriti. Ko sem se peljal k zdravniku, sem opazil, da je narava lepa. Neka vas je bila še posebej.

Seveda, potem sem prišel domov... In Jovo na novo. Stare zgodbe, staro sranje. Ne vem. Verjetno bom moral oditi. Kurc gleda vse skupaj! Tu se nekaj trudim. Žerem te tablete, pofukane, od katerih je samo stranski učinek. Od leta 2002 isto sranje. Kakšen svetel trenutek, tu in tam, ostalo pa žalost. In hlinjenje, Da sem kul. Ma, dosti je! Prekleti život, pofukani.

Ajd!

[Aslan]

Bacardi JEZA je eno od čustev.
Če se lahko smejemo, le zakaj se ne bi tudi jezili.
Prepovedati komu jezo..hm hm...ne to ni prav.
To lahko z gotovostjo trdim!

Res pa je, da je treba znat ravnat s svojimi čustvi.
Jeziti se ob pravem času, na pravi način, na pravo osebo, z pravim razlogom...
To veščino pa pridobiš skozi spoznavanje sebe, svojih čustev..skozi čustveno inteligenco.

Doma je sranje?
Je to tisto kar te vleče navzdol?

Ker sem sama požrla dost sranja doma, ti povem iz lastne izkušnje:
SPREMENILA SEM SEBE...in nehala čakat da se bo spremenil on.
Naučila sem se spoštovat sebe, postavit meje v odnosu, imet sebe rada,
živet tako, da ne pričakujem več iluzij, ki so mi prinašala razočaranja.

In še danes težko dojamem to, da je res resnica to, da ko spremenimo sebe,
se začne spreminjat odnos drugih do nas...pri meni je namreč doma po vseh nevihtah in ledeni dobi,
posijalo nežno sonce...

Aja za vrata se nič sikirat. Se dogaja..
Tudi meni so se sesula steklena vrata k sem z jezo brcnila v njih..
Shit happens.

[bacardidiaz]

Ma, ne vem Aslan. Z nekom si že 20 let. Po 20-ih letih neko noč spoznaš, da tvoj partner ne želi več živeti. Pa saj nočem, da se me sedaj po rokah nosi zato. Tako sem pač takrat razmišljal in bilo je, recimo, narobe. Zakaj me je danes bilo treba buzerirati, da sem imel do 13.00 čas za sebe?! V bistvu, kar sem doma, sem v samem stersu. Grem na forum, ja kje pa si. Kaj delaš. Nenehna kontrola. Ne vem, jaz nisem tak, pač. Vsakega pustim na miru, da dela kaj hoče. Točno tisto, kar mu tisti trenutek paše. Ko sem prišel od zdravnika, sem šel ležat. In za trenutek sem celo zaspal. Ampak, ne. Dvakrat me je treba bilo iti budit, in to s kapljajem na možgane. Pa mi, prosim, povej, kaj je to?

[Anuška]

Hudo mi je zate. Prav od posta sem morala it, da nisem tvoje bolečine navlekla nase. Kako zelo te razumem. In ne bom ti rekla, da si se danes tako počutil zadnjič. Najbrž se boš še. Pa vseeno z vedno daljšimi razdobji.
Tablete. Tako nič se ne da vedeti, kaj bi bilo brez njih. Seveda so stranski učinki. Po vsem telesu, ne samo ramenski sklop. Pa je treba predihat. Ni druge. Al pa nehat. Ta je kruta in dokončna. Dokončna za vse lepo, ki en dan še bo. Škoda nas je. Škoda zaradi nas. Škoda, da ne bi dali življenju in sebi možnosti, da se obrne. Res škoda. Za vse nsmehe in ljubeznivoszi, ki jih še nisi dal.

Ej, trapasto zdejle. Pred kratkim sem sedela s "sošolko" iz Begunj in njenim možem kar 3 ure v kafiču. Precej korakov naprej sem naredila več, kot ona. Z njo se še telesno, zdravje poigrava. Ve, koliko bolj sem bila še boga, ko smo bili odpuščeni, kot ona. Pa vendar..........njene besede.....ej, hvala, zdaj vsaj vidim, da se res vse da. Ne vem, ali je to sreča, ali je ....ma ne vem kaj, ampak polna sem bila tega dobrega občutka, da se je smejala z mano, da je videla, kam korakam. In.....če bi jaz takrat odšla (ali pa kdaj v tem času, ko me je še morilo), pa ji te vere v bolše ne bi mogla dat. Ta kul občutek, da lahko nekdo z mene ali pa od mene tudi vzame, pa se mi ni treba dajati za to, mi je dal spet en konček nove svobode. Ja, ostati in biti jaz.

Poskusi si od današnjega dne zapomnit tisto lepo vasico in mir, ki si ga imel v sebi. Samo dobre stvari.

Te pozdravljam, Anuška

[Aslan]

Če je to partnerka, je to NJENA nezrelost in nezaupanje vate, in vase.
Lahko je le strah pred tem, da si ti kaj ne narediš...saj ima v tem pogledu že to izkušnjo...

Vsak izmed nas, si je kdaj verjetno želel umreti...lahko le misel, lahko želja, lahko tudi poskus.
Kakorkoli verjetno smo vsi veseli, da smo še tukaj.

Pogovor Bacardi..povej kaj čutiš, misliš, želiš..
Ni pomembno kako bo razumela in ali bo lahko razumela takoj.
Veliko je že to zate, da daš ven iz sebe, poveš.
Klopčič stisk se na ta način začne odmotavat.

In postavi mejo, da te PUSTI PRI MIRU če to prosiš.
Bodi pa toliko pošten do sebe, da veš ali res želiš le mir,
ali je to umikanje vase, zapiranje pred njo...

Bodi to kar si, če si žalosten ji to pokaži,
tudi če si jezen povej...le ne obsojaj, ne napadaj, ker to takoj zaneti konflikt, ki te pol še bolj sesuje.
Govori o sebi...v prvi osebi..kaj ti čutiš, kaj ti želiš...

Pa kako sproščanje na CD-ju ko greš v posteljo!!!
Boš imel telo sproščeno in um tudi..
Spal boš mirno, dolgo...

[bacardidiaz]

Aslan, ko sem ti hotel napisati odgovor na zadnje sporočilo, je računalnik zamrznil. Mislim, da je tu veliko negativna energije. Nekdo slabo misli o meni. In to ni samo eden. To tudi vem. Vsaj dva sta. Žena in njen brat. To je do zdaj, kar jaz vem. Je pa na vidiku, da bi s še kakšen znašel, ki to dela podzavestno, pa tega niti še ne ve.

Hvala ti!

Objem

[alexx]

Negativno enrgijo sam vlečeš nase prijatelj. In tvoje počutje je tako trenutno...danes...kak teden ali mesec. Če si danes opazil lepoto narave je to zelo veliko. V mojih najhujših trenutkih sem hodila izven prostora in časa. Kot bi bila v dolgem steklenem hodniku skozi svet in dogajanje. izolirana po svoji želji. Nedotakljiva in neobčutljiva na vse okrog sebe. Prazna...kot bi bila sama v vesolju.
Ne vem sicer koliko si star...najbrž okrog 40...ali kako leto več, glede na 20 letni zakon. V življenje se prikrade dilema...Kdo sem...kaj sem...kaj sem dosegel...koliko napak sem naredil...
Imaš kredit...kot povprečen Slovenec...ženo....otroke...a nekaj manjka. Kje so mladostne sanje..a sem vsaj kak sen uresničil....a bo sedaj šlo samo na vzdol. In to te potre...in ti ni nič do življenja.
Ženo je pa strah...in morda je tudi utrujena biti ves čas na preži. Boji se zate...in ta dolg strah se zrcali tudi na njej.
Poznam zadevo z ženskega vidika. Počasi se začenjajo ženske težave ...potenje....vročina...vrtoglavice ... usihanje želje po spolnosti...
Vrglo me je malo a sem izplavala. Sedaj jemljem blago hormonsko (Activelle) terapijo ki mi je življenje izboljšala 100%, hodim v telovadnico...poskušam uživat v vsakem trenutku.

Lej...svetovala bi ti jemanje androgela. ne samo zaradi spolnih odnosov, ampak zaradi izboljšanja stanja telesa in uma...posledično pa še psihe. Pa fizično aktivnost...čim več.

In seveda...bodi otkrit...predvsem do sebe. Samomor je beg ki pušča katastrofalne posledice. Družina samomorilav doživlja stigmatizacijo.

Nisi zadovoljen s svojim bivanje na tem svetu...torej boš moral najti način, da boš zadovoljen.
In vsak dan je nekaj drugega. Živi vsak dan....za pohod v hribe...za izlet v neznano. Imam občutek, da si nekje ostal na statusu quo.
Že en korak naprej je dober. Naredi ga.

Alexx

[bacardidiaz]

Alexxica,

vem, da mi hočeš dobro. In tako je prav. Jaz sem isti. Lahko se še sedaj celo hecam. In se sem, na forumu. Že danes sem se. Iskreno. Do drugih. Ker jim želim samo dobro. Zoki ima eno pesem, poleg katere sem zmeraj bil žalosten, ko poje o nekom, ki je zmeraj lahko nasmejal druge, le sebe ni mogel. Ko pogledam sebe, sem isti. Grem k zdravniku, gre še za mano ven in se pogovarja. Sestra prav tako ne neha. Pa niso samo oni. Tudi v službi, v gostilni, trgovini... povsod. To je moja karma. Oblaki okoli mojih čaker. Zakaj so nastali, pa ne vem. Zaradi moje negativne miselnosti. Prav gotovo ne! Ko sem bil star 15 let, je bilo enako. In vem, zakaj je bilo: ker ljudje, kjer sem bil, niso imeli zaupanja vame. Nikoli si ga tudi nisem pridobil. Četudi bi se na trepalnice metal. Samo zaradi tega, ker sem takšen. In to je karma tudi v službi. Pa kljub temu, da sem priplezal zelo visoko. Nekako ne spadam v okvir, ki je v navadi. Ne doma in ne v službi. Edino sin me ima rad takega, kot sem. Sovraži pa najine prepire. Normalno.

Uebrigens, kje se dobi androgel? Andropavza-androgel...

Nočko, objem!

[alexx]

Kaj na ti rečem prijatelj.

Saj tudi jaz ne spadam v *znane* okvirje. Imam rada avtomobile, rada šarim po motorju, sama popravljam elektriko...ne maram lokalov...NIKOLI nisem bila v disku in NIKOLI nisem prišla domov ob 04 uri zjutaraj. Vedno pred pol nočjo, če je bil kak dober film. Ne ogovarjam. Se ne hihitam ob ženskih pogovorih. 10 let sem bila štabni vodnik (ta pravi) v slovenski vojski (6 mesečna obuka). Znam streljat z TT-jevko in 9mm beretto, pa z minometom...pa z zoljo....pa precej visoko sem bila v hijerarhiji in protokolu...a....a sem se sesula...malo pozneje. In videla sem že marsikaj....bila že marsikje....in od kar se zavedam želim biti svobodna. Nisem hotela imeti otrok, ne moža, nikoli nisem sanjala o srečni družinici...ne o poroki.
Samo svobodo si želim....in še je nimam. Imam mamo za katero skrbim.
Moje stanovanje je polno knjig...filme redko gledam....edina ženska slabost pa je, da imam rada obleke, če je to sploh ženska slabost?
Tudi jaz sem *čudna* Od 15 leta življenja do leta 1998 sem živela sama. Imela sem prijatelja, a sva živela malo pri njem, malo pri meni. Svoje svobode nisem nikoli dala. Potem je umrl, pa še neke druge smrti...in...izgubila sem tla pod nogami...dobila pa mamo (bila je zelo bolna), za katero skrbim (saj je prav cool dečva). Jaz sem sedaj na status quo. Vem kaj želim, a sem omejena in to me žre.
Nikoli nisem hodila po nekaterih ustaljenih poteh...razen sedaj ko sem varuška...heheheee.


In JA...več oslarij in zafrkanciji kot sem jih jaz, tu gor ni nihče napisal...a v srcu...

Učim se videti sonce...danes je čudovito jutro...prvič po dolgem času ni megle in sonce se rojeva za Bežigradom, nad dimnikom. Poskusila se bom imeti rada...in uživati v jutru...

P.S.Androgel dobiš v lekarnah...je dober za psihofizično kondicijo.