Ni mi uspelo

[Tati]

Ja, Bacardi, saj v mojem primeru je to moj mož, s katerim živiva skupaj tudi že 17 let in mi govori, da me razume, ampak v takih primerih vidim, da me v bistvu ne, da me on vidi kot nekega bolj kot ne brezvoljnega človeka, ki se mu ne ljubi, d bi se potrudil in naredil nekaj zase.

[bacardidiaz]

Uf, kakšni dnevi. Z ženo se samo kregava. Po eni strani razmišljam, kako na sploh tako ozdravim, v takem odnosu, po drugi strani pa jo tudi razumem. Kaj pa ima od mene. Pravi, da sem se celo osebnostno spremenil. Na boljše? Na slabše? Eno pa je res: vse moje misli o lepem življenju, enkrat, nekoč, so se razblinile. Življenje je res ena najtežjih stvari. Vrag naj ga pocitra.

[amadeus]

Bacardi, to, da te žena ne razume in te (glede tvojih psihičnih težav)zelo verjetno nikoli ne bo, bo treba vzeti v zakup. Tudi jaz sem zaradi tega dvakrat bil na tem, da se odselim in začnem znova. Pri nas z BMR je to stvar trenutnih odločitev in zelo divje    Pa se na srečo ni izšlo...

Zdaj mislim drugače. Tudi ko mi ni do sprehoda, se spomnim, da je to dobro zame in se prisilim in grem. Sem se zavestno in razumsko trudil nekaj časa, da sem jo 'ubogal' (trpel je moj ponos še pa še... !) in čez nekaj časa so se najini medsebojni odnosi izboljšali in trenutno so spet super, kot nekoč.

Ni kaj, v partnersko zvezo je v vsakem primeru potrebno vlagati svoj čas, trud in se nekaterim stvarem odreči. Kmalu ugotoviš, da se v dvojni meri vrne...Drži se!

[Dečko]

Jaz si ne znam predstavljati zakona v katerim bi se samo kregal, res ne.
Tega sem doma preveč videl in še pijače zraven in mi ne gre to v glavo.

Eno razmerje sem zaradi tega razloga že prekinil, kako bo v nadaljevanju ne vem.
Vem pa to, da sem rajši sam, kot pa da bi si bil stalo s kom v laseh.

Takšen pač sem .... 

[bacardidiaz]

Ni kaj, v partnersko zvezo je v vsakem primeru potrebno vlagati svoj čas, trud in se nekaterim stvarem odreči. Kmalu ugotoviš, da se v dvojni meri vrne...Drži se!

Pa saj sem vložil vse. Dolga leta. Takrat je tudi sin bil manjši in sem se žrtvoval čez 100%. Služba naporna, še bolj odgovorna. In ko sem celi dan delal, pridem domov, pa dolgi obraz. Jabolka ne rastejo na vsakem grmu. Mislim, da sem se skuril.

Hvala ti!!!

[bacardidiaz]

Jaz si ne znam predstavljati zakona v katerim bi se samo kregal, res ne.
Tega sem doma preveč videl in še pijače zraven in mi ne gre to v glavo.

Eno razmerje sem zaradi tega razloga že prekinil, kako bo v nadaljevanju ne vem.
Vem pa to, da sem rajši sam, kot pa da bi si bil stalo s kom v laseh.

Takšen pač sem .... 

Če ni otrok, je vse skupaj šala.

[Tati]

Jap, se strinjam! Čeprav te včasih ravno otroci porinejo naprej, ko bi morda drugače obstal. Bacardi, jaz razumem tiste, ki nas ne morejo razumeti. Verjetno bi jaz bila ista, če bi bila situacija obratna. Kar ni ravno neka tolažba, je pa po eni strani bolje, kot pa da sta skupaj dva z istim problemom, z isto boleznijo. Potem pa mora biti res veselo..
Sicer mi to v krizi bolj malo pomaga, ko se počutiš samega, zapuščenega, nerazumljenega..., ko pa si si vendar obljubil, da boš skupaj v dobrem in slabem.

[bacardidiaz]

Sicer mi to v krizi bolj malo pomaga, ko se počutiš samega, zapuščenega, nerazumljenega..., ko pa si si vendar obljubil, da boš skupaj v dobrem in slabem.

E, vidiš, to je to. Naenkrat si pa ničvrednež. Težko verjamem, da se normalen človek zaljubi v ničvredneža. Res težko!!!

[Tati]

Ma, včasih nam iz ust zletijo besede, ki jih v resnici ne mislimo zares... Prepričana sem, da te žena nima za ničvredneža! Pač sedaj ne funkcioniraš tako, kot si pred leti, ko se je lahko 100% zanesla nate, zdaj pa ne ve, kako se naj znajde s to boleznijo. Saj je ne zagovarjam, ker kot sem ti že napisala, sama doživljam isto. Ampak poskušam razumeti, kako je težko vedeti, kaj se v nas dogaja. Velikokrat sem tudi sama zelo zmedena glede tega.
Jaz sem mojemu zadnjič rekla, da poleg njega ne bom nikoli ozdravela, pa sem to resno mislila. Ker - kolikor se sama uspem dvigniti, me on z enim stavkom potlači nazaj. In potem rabim par dni, da se spet dvignem. In tako spet in spet. Ampak čakam, da mi primejo zdravila in nekako upam, da bo potem stanje bolj normalno.
Drži se!

[marika]

Draga tati,

meni se dogaja popolnoma enako. Zadnjič sem celo nedeljo prejokala, ker sem ravno začela zmanjševati AD-je, pa me je mož tako nakuril, ker sem kosilo skuhala nekoliko prepozno (ker smo nameravali it k moji prijateljici na obisk), da sem bila čisto iz sebe. Seveda potem z zmanjševanjem ni bilo nič. Še naprej ostajam na isti dozi in sem vesela, da mi je ni bilo treba povečati.

Ko sem imela pregled pri psihiatru in sem tarnala, da me mož ne razume in sem povedala, kaj vse mi očita in da se moje bolezni sramuje, mi je psihiater predlagal ločitev.

Ampak jaz imam tri otroke, ne morem se kar tako ločiti, ker to samo po sebi ne bo ničesar popravilo. Imela bom še več težav. Misel, da je moj zakon začarani krog, me velikokrat spravi v slabo voljo, vendar si ne dovolim, da bi me strla.

marika

[Dečko]

Tati in Marika, bosta videli, da se bodo vajine težave tudi nekoč rešile. 

Moja babica pravi, slabo ne more trajati v nedogled. 

[Tati]

Hvala, Dečko, za tolažbo... Danes res rabim kaj takega, tako samo se počutim...

[Arwen]

... pa me je mož tako nakuril, ker sem kosilo skuhala nekoliko prepozno (ker smo nameravali it k moji prijateljici na obisk), da sem bila čisto iz sebe...

čemu dovoliti, da ti besede pridejo do živega? on nima pravice nakuriti nikogar, ti imaš pravico to preslišati/ignorirati.... za prepir sta vedno potrebna dva, sam s sabo se človek teže krega.... in ja, govirm iz lastne izkušnje, je tudi včeraj nekaj glas povzdignil, pa sva se prav hitro zmenila, da nima pravice se nad mano znašat. Pika.

(in vedno smo le mi tisti, ki odločamo, kaj nas prizadane, kaj nas rani, kaj nam pride do živega.. in pa seveda, kaj nas razveseli, kaj nas nasmeji, kaj nas spravi v dobro voljo,....  - samo mi in izključno mi odločamo o tem)

[marika]

Bacardi Diaz!

A si kaj bolje?

Jaz sem se kar nekako pobrala in to me prav veseli. Lepo vreme je danes, kaj še hočem.

Drži se,

marika

[bacardidiaz]

Marika, v bistvu ne, nisem.
Mah, saj sem si sam kriv...

Se ti pa zahvaljujem za skrb.
In veseli me, da ti je bolje.

[marika]

Bacardi,

nič se ne zahvaljuj, seveda me skrbi in želim tudi tebi vse dobro. Oba na žalost poznava občutek, kako je, če si na dnu, zato ti želim, da bi se čimprej pobral.

Meni zelo pomaga, če grem ven v naravo. Sprosti moje napetosti. Pa danes zvečer grem s prijateljico na jogo. In vse to po malem prispeva, da lažje živim. Čeprav se vedno bolje počutim v službi kot doma. Ne vem zakaj, ampak tako je.

Lep dan in še se javi,

marika

[alexx]

V službi nam ni treba biti sam s sabo. Večinoma. Vsaj zdi mi se tako marika.

[umetnica]

Le drzi se Bacardi...pridejo boljsi dnevi, brez skrbi.....ce ti bo tezko izlij svoje obcuke tukaj na forum, takoj je malo lazje ce clovek ne ostaja sam s svojim prevelikim bremenom in ga malo porazdeli tudi med ostale......teza postane manjsa.....vedeti moras pa tudi, da nobeno stanje ne dobro in ne slabo ne traja v nedogled...vse ima svoj omejeni rok in vse mine...tako dobro, kot slabo.....smeh in jok...sreca in nesreca...veselje in zalost.....ljubezen in sovrastvo...zdravje in bolezen.....vse to je....zivljenje.....

drzi se....umetnica..

[Dečko]

Jaz se tudi zadnje čase veliko bolje počutim v službi kot pa doma, sedaj pa sploh od kar imam svoje podjetje. 

[bacardidiaz]

Hmm, boljše?!
Nocoj sem spal točno 1 uro.
Sinoči sem zvedel, da imam mamo v bolnišnici.
Dobro je, da ji je bilo danes bolje.
Prejšnje noči pa... napol, slabo, nič...
Razmišljam, razmišljam...
Še za Rebolja se je za ta mesec sfižilo,
ker me je nekdo v njegovi ordinaciji nategnil.
Ali sploh potrebujemo take psihiatre?
Ne takih, ne drugačnih.
Bemti, vedno bolj jezen sem na njih.
Sami mazači...
K..c jih gleda!!!
Poleg njih ne moreš ne umret ne ozdravit!