Hočem ven

[Hocemven]

pozdrav vsem,
moja ljuba žena mi je posredovala tole stran...in evo sem se pripravil, da napišem nekaj stavkov o sebi, občutjih...
...preletel sem nekaj vaših tem, postov...skratka se najdem v vsakem po malo...od lenobe, dušeče tesnobe, strahu pred "neznanim", pred spremebami, še bolj pa me pesti jeza nad "trenutno" vsaj 4 leta trajajočo situacijo...čeprav imam občutek, da "z njo" živim že celo življenje in me je v bistvu najbolj groza, da sploh ne znam drugače...
Večna vprašanja, bom zmogel? se zjutraj pobrat, naredit kar pričakujejo ali pričakujem od sebe, zadovoljit, biti "na mestu" za svoje - najine - otroke, ženo...
...vikend mine v "izgovarjanju", da sem izčrpan, ... a me lahko malo pustite pri miru...in posledično v nedeljo zvečer (če čez vikend ni nič z mano) obupen občutek krivde, saj prihaja teden, ko bom spet nesposoben kakorkoli zbrati misli, se posvetit komurkoli, faaaak...
...in tako skoraj da iz teden v teden...leta pa minevajo...otroci rastejo...
...ne vem...včasih, če mi je šlo v poslu dobro, se je doma "podiralo" in obratno...pa je počilo, da sva šla skoraj narazen...se je pisalo 2008, ...
...zbrala sva "moč" in "pogum", da sva ostala skupaj, opravil sem obisk pri Ziherlovi, dobil tabletke...tudi opravil par pogovorov z terapevtom (Glasserjeve šole)...
...po moje sem se uspel toliko sestavit, da vsaj ne funkcioniram samouničujoče...(predvsem alkohol)
ampak to je pa tudi vse...
..ne jem več tablet, sem se počutil popolnoma otopelega,...
...v bistvu sem žalosten in si želim ven, hočem ven...

Lepo bodite in mir v srcu

[Suzy]

Obstaja drugačen način življenja, brez" rožnatih očal". Veliki večini ni všeč, ker zahteva odgovornost in prevzemanje odgovornosti zase v življenju in za svoje izbire. In zahteva pogum, da se potopiš v svojo notranjost in se soočiš s seboj brez zanikanja samega sebe.
Gledati ljudi, ki se trudijo biti pozitivni,sam pa doživljati žalost,strah,otopelost,...ter se spraševat,če zmorem sam to tudi jaz je cepetanje na mestu.
Poskusi  svojo voljo,moč,željo,... usmeriti v doseganje pozitivnega pogleda na stvari,ki te obremenjujejo in dušijo ter onemogočajo normalnega življenja.
Poišči v sebi kaj je tisto kar te navdihuje, navdušuje in tega počni vedno več.
Imaš otroke,ki te vendar potrebujejo kot očeta in tukaj je en velik vzrok,da stopiš korak naprej in storiš zase in za njih kar bo izboljšalo tvoje stanje,...
Tudi obisk psihoterapije in psihiatra bi bil dobrodošel....
Želim ti vse dobro in piši še kaj,....pa dobrodošel med nami

[Hocemven]

Suzy, hvala za dobrodošlico...življenje brez "rožnatih očal", kot praviš, se strinjam s to epizodo in "samozdravljenjem" je bilo potrebno prekiniti...in sem...tudi ni problem pogum, počutim se brez moči, vse kar premlevam in si celo uspem napisat, kaj vse sem že "dosegel" v življenju, mi ne pomeni prav dosti, oziroma bolje rečeno, na marsikaj sem ponosen oz. se kdaj celo še uspem pohvalit, pa vendar zadnje leta vse kar naredim (ne kupim ali pribarantam) nima učinka name, je pot vedno preveč trnova, v smislu borbe s samim seboj, NAREDIM zato ker MORAM...(če se pošalim, što se mora, nije teško), in MORAM zaradi otrok, žene in sebe, MORAM tudi tiste stvari, ki sem jih včasih z užitkom počel...Če ne bi MORAL, vprašanje kje bi že zdaj bil...Tako, da razumem kaj si mi želela povedat; Z racionalnega mi je z ženo in s prijatelji vse jasno...čustveni del in ko bi naj tako tudi deloval, pa se mi je z leti tako zaprl, da bi se najraje "v zemljo" vdrl...Pred leti so bile vsaj "visokoleteče" ideje, kaj vse bi...danes se tudi teh ne upam več izrazit...saj bi jih MORAL realizirat...

Lepo bodite in mir v srcu

[Suzy]

Besedo narediti ker MORAM še predobro poznam,tko da s tem napisanim se strinjam.
Večina pravil in nasvetov, ki jih lahko preberemo v knjigah o pozitivnem delovanju ali revijah za samopomoč, je preizkušenih in naj bi delovali. Pa kljub temu nas mnogo  preživlja dneve brez volje, življenjske energije, brez ambicij in z negativnimi pogledi na preteklo, sedanje in prihodnje življenje,ter smo nerazpoloženi ,žalostni in nemočni.
Morda smo premalo gotovi sami vase in se sprašujemo ali gre naše življenje v pravo smer.
Želim ti da bi stvari počel z veseljem,za začetek kaj zase in za svojo dušo ,....najprej majhne pozitivne spremembe na sebi,....
Drži se in pogumno novim spremembam nasproti

[Hocemven]

Hvala Lucy,

za razumevanje in dobre želje...z veseljem, kot praviš...
...kako naj ločim med tem ali sem len ali brezvolje, ali je to isto, oziroma ali naj bi bilo zdravilo enako...pač delati...in bo veselje prišlo...

...že dolgo časa se ukvarjam z dokaj kronično situacijo v firmi, pravzaprav z dokaj predvidljivim nadaljevanjem, da ne rečem epilogom, pa vseeno ne zapustim podjetja, v branži ne vidim nekih priložnosti, za kaj drugega sem pa spet na začetku, brez potrebnih papirjev, izkušenj,...doma me čaka vedno več nedokončanih zadev, marisčesa realno ne morem dokončat (€), marsikaj bi pa lahko...ko sem pa frej bi pa najraje spal...spal...spal...

...mi pa spet popušča koncentracija...ali pa se mi to samo zdi...saj ne vem več...ali me je strah samega sebe in situacij, ali je res kaj na tem...anksioznost  pri meni traja že dolgo, dolgo časa ... in sem se naučil živeti z jutranjim nagajanjem peristaltike itd., ne morem pa se navaditi, na možgansko otopelost, kot da sem "zombi", ne morem se navadit da mi možgani delajo do 19.30, pa še to zmedeno, dekoncentrirano,...potem se sprašujem,,,ali je to posledica, da nimam več pravih izzivov oz. par let trajajoče nezmožnosti uvesti kakšno resno spremembo ali sem enostavno že toliko pregorel/naveličan/len, da si jih ne znam/zmorem/ali celo želim več najti...


Lepo bodi in mir v srcu

[Suzy]

Hvala Lucy,

Hehehe a si me kar preimenoval v Lucy?
No saj nimam nč proti je srčkano ime,....

Glede tvojega popuščanje koncentracije pa si napolni baterije z vitamini,minerali,....vedi,da možganske celice za zbranost potrebujejo veliko energije zato poskrbi za zadosten vnos niacina v krvi saj ta krepi
zbranost,odzivnost in spomin.
Pomembno pa je tudi gibanje telesa da prebudimo telo. Telesne dejavnosti naj bodo zmerne, saj bi imelo vsakršno pretiravanje nasproten učinek. Gibanje je odlična priložnost, da se postavimo na noge, saj se med gibanjem sproščajo endorfini, hormoni sreče, ki nas zdramijo in poskrbijo, da smo bolj veseli.

Pri izčrpanosti, slabšem psihofizičnem počutju in brezvoljnosti je v pomoč tudi matični mleček, ki z vitamini, minerali, aminokislinami in drugimi snovmi krepi imunski sistem in obnavlja energetske zaloge.
Skratka za izboljšanje počutja je veliko naravnih alternativ le lotit se jih je treba,...
Kaj pa tvoja anksioznost,...a si jemal kakšne antidepresive?
Samo se ne predat malodušju,...išči izive,spremembe,.....in veliko posveti tudi pogovoru z svojo soprogo,ki ti je lahko tudi v veliko pomoč.
Dej potrudi se,saj veš za vsakim dežjem posije sonce

[Hocemven]

Ojejojej  Suzy... Lucy

tol'k o moji koncentraciji, kratkoročnem spominu...  ,

pred leti (4-imi) sem šel zaradi po moje dokaj resnih napadov tesnobe (težave z dihanjem, vrtoglavica) k zdravniku, najprej sem dobil Lexaurin, nato pa Paroxat in ga zamenjal, po pogovoru (enem) z Ziherlovo z Cipralexom...
...Po pol leta sem prišel do tega, da bom poskusil brez tablet; verjetno z mano le ni tako hudo, ker očitno mi je z ženo uspelo priti do tega, da me razume, da ve, da kljub mojim izpadom sitnobe (ki niso všeč nobenemu in tudi mene ne sproščajo), da je moje obnašanje posledica "borbe" s samim seboj in ne toliko z okolico...Seveda pa ne more "razumet", da se prav dosti ne "spremenim" v vseh teh letih, v tistem, da pričakuje in pričakujem sam, da nimam "veselja"...ne more pa (no saj tud jaz ne) sprejet, da ne zmorem zamenjat službe, da vedno (ne vem več točno za koga pravzaprav) najdem polno argumentov zakaj vztrajam, da me ne zanima urejanje doma in okolice (pa ni res, da me ne zanima, le moči, volje, smisla ne vidim...želja (kaj vse bi) pa je polno, le da me ne navdihujejo ampak morijo, ker se ničesar ne lotim)... Pred 2-3 mi leti mi je žena tudi pomagala priti v stik z terapevtom, po moje mi je v osnovni percepciji mojega stanja on še najbolj pomagal, pa vendar "ciklam" na mestu...in zato ciklanje lahko najdem 1000 in 1 argument, zakaj je tako, in se celo uspešno "prepričujem" da je to res...
...včeraj sem šel na kolo...nič hujšega 25km, po ravnem...ok...namesto, da bi bil vesel, da sem nekaj naredil zase, je vse skupaj izpadlo totalno brezveze...ven sem padel, da , "benti, kako naj se kaj grem, če se moram vedno prilagajat vsem (to je..moji družini), Kdaj naj najdem urnik zase...in bla, bla..." odirjal sem krog, prej ustvaril ultra napeto ozračje in ohhhh...Kaj se pravzaprav grem? ... in podobno funkcioniram skorajda pri vsem, česar se lotim...in ni mi fajn, in vem da drugim okrog mene ni fajn, pa vseeno ne morem iz svoje kože...Bojim se, da če grem na trg delovne sile, da bom izgubil še tisto kar me definira kot človeka, da bom popolnoma stagniral, čeprav če od daleč ocenjujem zadnja štiri leta, kaj pa je bilo, funkcioniram zato ker MORAM, ne pa, ker bi si tega želel, še lenarit ne znam več brez slabe vesti...Pomislil sem tudi že nato, po začetnem veselju, da sem prišel sem gor, sem padel totalno v samopomilovanje in "kolk mi je hudo", da sem bil kar jezen, da sem našel ta forum... oprosti skačem sem in tja in mogoče pišem same nesmisle in nepovezano, pa vendar sem vesel, da me prebereš in odgovoriš...

Lepo bodite in mir v srcu

[krasendan]

Čaw hočemven...

jaz bi ti predlagala še kakšen pogovor s strokovnjakom. Kot psihoterapijo naprimer. Zde se mi, da je v tebi en kup nekih potalčenih čustev, ki jih ne moreš kontrolirat, ko izbruhnejo. Mogoče te nihče tega ni naučil, nekako tako je pri meni. In v glavi je potem zmešnjava, zmeda, ker ne veš kam z vsem tem, ko si v afektu. Trpiš pa sam in okolica. Absolutno. Kar se menjave službe tiče, bi mogoče le bilo res bolje še malo počakati, da se ti stanje stabilizira. Glede drugih aktivnosti, pa bo potrebno nekaj vztrajnosti. Urejanje okolice? Zakaj pa ne bi bila prva stvar, ki bi jo naprimer uredil, en manjši ljubek kotiček zase? Toliko, da nekaj začneš. Sigurno si brez volje in smisla trenutno. Je pa to tako, da pridta motivacija in uspehi kasneje, pa ne da jih sedaj ni, samo videt jih je težko.

Začni z majhnim!

Drži se, velja?

[Suzy]

Ojejojej  Suzy... Lucy

sem bil kar jezen, da sem našel ta forum... oprosti skačem sem in tja in mogoče pišem same nesmisle in nepovezano, pa vendar sem vesel, da me prebereš in odgovoriš

Saj Lucy mi je všeč,...tko da brez zadrege....
Sem vesela,da si prikorakal na forum in ne bit jezen,da si ga našel,....a veš kolk fajn počenčki smo tle....tud pohecat se znamo.
Ej piši kar te je volja,....tud če bi pisal nekako od zadaj naprej te bi razumela,kakor tudi drugi tukaj.
Glede predloga Krasendan pa resnično premisli,vsekakor ti bi pogovor s strokovnjakom koristil.
Drži se in lep dan s sončkom obsijan

[bucika]

Pozdravljeni!

Ja občasno se tudi meni dogaja nekaj podobnega..k me na trenutke mine glede vsega, sploh ne vidim nobenega smisla. Sploh npr. ko se moram potrudit/mučit za neko stvar, ki me nekaj posebej veseli, postanem takoj slabe volje, jezna sama nase, na cel svet.
Ali pa npr. zjutraj, kako sam sebe prepričat, da ne boš ves cel slabe volje vstal, šel v službo, ko veš da moraš- ne preostane ti drugega. Ampak sam sebi to dopovedat  

[Hocemven]

ha,ha Lucy ... počenčki...hvala tudi tebi "krasendan" in "buciki", da sta se odzvali...upam le, da ne kradem časa drugim, bolj potrebnim "odgovorov"...

...ja psihoterapija, imel sem par srečanj s Bras-em, realitetna...meni osebno zelo všečen način komuniciranja z mano...ni dopuščal laganja samemu sebi, ker pač nima smisla...pa vendar sem bil "pameten" in prenehal hoditi (razlogi: težko je bilo uskladiti urnik, vozit se sredi službe v LJ, skratka )...

...kako je npr. s kakšno skupino za samopomoč...malo me skrbi, da ne bi zaradi tega, ker bi se srečal z, kot praviš ti Suzy, tudi drugimi "počenčki", začel na nek način pomilovati moje stanje, če razumete, v smislu kot prvi stik z tem forumom...sem se takoj "ufural" v to "kolk mi je hudo, o jeeba, kako bom zlezel ven", itd...sicer je danes že bolje in lažje razmišljam...kako bom pa končal tale dan..pa...uffff

Prav zares hvala vsem   

Lepo bodite in mir v srcu

[krasendan]

Hmm..kaj naj rečem, lahko se to zgodi, kar omenjaš...Ampak na skupini, vsaj kar se moje tiče, smo bolj rešitveno naravnani. Sej veš, več glav več ve?

Seveda se polušamo, svetujemo, razumemo, vendar ne na pomilujoč način, načeloma gre za uporabnike, ki si želijo nekaj narediti, da bi bilo bolje in ne iščejo pomilovanja. Taki ponavadi po nekaj časa odnehajo. Mislim, da noben odrasel ne želi biti pomilovan, ampak išče podporo, razumevanje in načine, kako si še pomagati...

Tako je pač kot z vsako stvarjo, nekaterim skupina pomaga, nekaterim pa ne... Dokler ne poskusiš pa ne veš:)

[Slavka]

Hocemven 

Krasendan ti je dobro napisala.
Tudi na naši skupini za samopomoč v Novem mestu, nimamo navade kogarkoli pomilovati, temveč skupina deluje kot podpora in izmenjava medsebojnih izkušenj.

Kadar nekdo obiskuje terapijo, ga terapevt ne pomiluje, pa tudi ne spodbuja samopomilovanja, temveč ga poizkuša usmeriti v reševanje njegovih problemov in predvsem v soočanje z njimi....kot si sam rekel, da tvoj terapevt ni dopuščal laganja samemu sebi in zatiskanja oči...to je to. 

upam le, da ne kradem časa drugim, bolj potrebnim "odgovorov"...

Vsakemu je pač njegova težava največja in najhujša in zato ne razmišljam, da komurkoli "kradeš" čas, saj si se ravno tako znašel v stiski iz katere HOČEŠ VEN....In če ti bomo pri tem lahko kakorkoli tudi mi pomagali, toliko bolje. 


Želim ti lep dan 

[Hocemven]

Hoj, in joj

krasni ste 

Krasendan in Slavka, se opravičujem, mogoče nisem bil dovolj jasen, ne mislim, da se na skupinah kogarkoli pomiluje, bolj me je strah mene samega, da se ne bi vdal, v smislu, evo saj nima smisla,...

...sem iz Kamnika, ima kdo kakšne informacije ali izkušnje o kakšni skupini blizu Kamnika, ali so mi najbližje možnosti Ljubljana, Kranj in Grosuplje...

...če dam primer, kako naj se zavem, ali mi služba predstavlja oviro, da ne splavam ven ali sem sam ovira, da to tako doživljam in vzdržujem to stanje status quo...

...bojim se, da ima moje minulo delo učinek samo tu, in da, če grem le-to vrednost izgubim, po drugi strani pa se zavedam, da mi zaradi situacije v kateri smo se kot firma znašli, vrednost, kredibilnost na trgu pada, če ni že kar padla v vodo,,,vsega tega me je groza, sploh če pomislim na čisto konkretne težave, ki me (nas kot družino) lahko na polno zadanejo, če zabluzim, sicer je to mogoče tudi če sploh ne reagiram ali če, ali če, ali če...

...kaj pa, če jo to kar sem ravnokar opisal, zgolj moj izgovor, da se ne premaknem,,,kaj pa, kaj pa 

Hvala vam 

Lepo bodite in mir v srcu   

[Slavka]

Hocemven, ja, verjetno sem te res narobe razumela, kar se pomilovanja na skupini tiče.
Saj včasih prija malo samopomilovanja...vendar potrebno je paziti, da to ne postane vrsta izgovora za premik naprej. Poznam osebe, ki se že zelo dolgo smilijo sami sebi, a za svoje boljše počutje ne storijo prav ničesar....Težko je namreč potem pričakovati napredek, ki si ga vsak tako zelo želi.

sem iz Kamnika, ima kdo kakšne informacije ali izkušnje o kakšni skupini blizu Kamnika, ali so mi najbližje možnosti Ljubljana, Kranj in Grosuplje...

Tukaj si lahko prebereš kdaj in kje se skupine sestajajo:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

In upam, da bo kdo napisal tudi svoje izkušnje iz omenjenih skupin.

bojim se, da ima moje minulo delo učinek samo tu, in da, če grem le-to vrednost izgubim, po drugi strani pa se zavedam, da mi zaradi situacije v kateri smo se kot firma znašli, vrednost, kredibilnost na trgu pada, če ni že kar padla v vodo,,,vsega tega me je groza, sploh če pomislim na čisto konkretne težave, ki me (nas kot družino) lahko na polno zadanejo, če zabluzim, sicer je to mogoče tudi če sploh ne reagiram ali če, ali če, ali če...

...kaj pa, če jo to kar sem ravnokar opisal, zgolj moj izgovor, da se ne premaknem,,,kaj pa, kaj pa

Kaj pa če....?? Najpogostejše vprašanje nas, strahcev. Strah pred prihodnostjo, negotovost, odgovornost do družine...vse to v nas sproža milijon "kajpačejev".
Vendar obremenjevati se z prihodnostjo je ponavadi brezplodno. Živiš tukaj in zdaj, kaj pa bo, pa ne moreš vedeti.
Tudi jaz sem trenutno v izredno neprijetni situaciji kar se tiče zaposlitve. Moja družina je odvisna od teh prihodkov, saj sva oba z možem zaposlena v istem podjetju.
Vendar kljub vsemu vem, da bomo nekako preživeli tudi to obdobje. Enostavno zaupam življenju, da se bo obrnilo na bolje...zradirala sem iz glave "kajpačeje" in obdržala upanje na boljše čase.

Nihče od nas ni 100% na varnem...vsakemu se lahko v minuti podre njegov svet, a vendar živimo naprej. Ljudje smo iznajdljivi, le dvomom ne smemo prepustiti premoč nad nami.

Torej...pomisli, česa se najbolj bojiš? In, ko boš to ugotovil, se boš lažje spopadel s svojimi demoni. Samo ti jim namreč lahko daš in tudi vzameš moč...

Morda pa res ne bi bilo slabo zopet obiskati psihoterapevta?

Bodi lepo 

[Hermiona]

Tule gori so že ostali tako lepo povedali. Hočemvem, ker pa te skrbi tudi služba (opa, moj fetiš  ), bi jaz skromno dodala samo eno mojo izkušnjo glede tega, če ti bo kaj v pomoč.

Pred leti sem se znašla v podobni službeni situaciji - precej brezperspektivni, slabi, no kar zanič, nove službe pa tudi nisem uspela dobiti. Ja, to te kar potegne v spiralo raznih ne preveč prijetnih stanj, ko se ne moreš izvleči iz neugodne situacije (ki seveda vpliva, pa še kako, na zasebno življenje). Ne vem kako, ampak v določenem trenutku sem uspela sama pri sebi reči, jebiga, sploh se ne bom več ubadala s tem, in sem raje čisto neobvezno in samo za lastno veselje poiskala tečaj, ki me je zeloo zanimal in privlačil in s katerim sem pridobila nova znanja (pa ni čisto iz mojega foha). Tam sem spoznala nove ljudi in kar je najpomembneje, precej sem se sprostila, pridobila nekaj samozavesti in bum - dobila novo službo iz tega področja.

Skratka, najbrž imaš precej več možnosti, da si življenje narediš bolj prijazno (pa ne samo kar se službe tiče), kot se ti v tem trenutku dozdeva. Težko se je izkopati iz tega, ko te enkrat fajn pozavga vase. Se pa da. Meni so soforumaši zelo lepo svetovali, naj bom bolj prijazna do sebe in si vzamem svoj čas, da lahko sprejmem zdrave odločitve in korake naprej, kar je odličen nasvet (hvala vam  ) in ti ga predajam naprej. Drži se

[Hocemven]

 
res hvala vsem za vzpodbudne besede, "vero" v možnosti...

...ko vas prebiram, moram najprej zbistriti misli, počutim se namreč, kot da na vsak vaš post še vedno nekaj najdem, da jamram naprej, samo, da bi se izognil aktivnostim, ki naj bi jih začel izvajat...
...vendar, benti, sem v stanju, ko naj bi začel z proaktivnim razmišljanjem (delovanjem) enostavno otopim, če "nakladam" sem še v redu, ko pa naj bi "prikolico", ki sem (si/jim/vam) jo naložil, moral organizirati, določiti "cilje",  osmisliti, enostavno otopim, kot da bi se mi možgani pregrevali in rezultat, nič od tega kar bi moralo biti, sem samo še bolj utrujen, še bolj "prepričan", da ničesar ne zmorem premakniti ven iz tega cikla...
...in spet nastopi jeza, ki pa mi ne pomaga, ne mojim bližjim, le-ti namreč to moje stanje najbolj "občutijo"...pa spet slaba vest...in tako naprej...

Si mislim, pa hudiča saj govorim o čisto običajnih stvareh, ki ljudem ne bi smelo (in jim tudi ne)predstavljati nobene "drame", pri meni in v meni, pa vsaka malenkost povzroči polno miselne preokupacije, kot da gre malodane za življenje in smrt, kot da, če ne bo tako, sploh ne more biti, ne more it naprej...kje je moja spontanost, kje je "ah, daj no, sej bo", kje je "vera" v sebe, da zmorem...

Lepo bodite in mir v srcu 

[krasendan]

Nič hudega...

enkrat se samo odloči, naredi en korakec, pridi na skupino-dejansko izgubit nimaš kaj...Mogoče ti bo pa pomagalo?

[Hocemven]

krasendan,

hvala...

torej, lahko pridem 11.9, čeprav je ta skupina št. 2

Lepo bodite in mir v srcu

 

[Dharma]

Pozdravljen Hočemven in welcome to the club 

Zgorej ti je že marsikdo veliko napisal in svetoval in se strinjam z vsemi. predvsem tisto z rožnatimi očali. Vse pa ni tako težko, da ne bi moglo biti slabše. probej poiskati stvar, ki te bo motivirala in veselila. Kakšen hobi, kakšna sprememba v življenju, kakoli...
sicer pa nevem, če sem zasledila (lahk da sem pa tudi mene mal spomin bega  ), kaj je bilo takega, da se je vse to začelo? Kakšen poseben dogodek, izkušnja,... kaj je tisto, kar te je pripeljalo do tega stanja v katerem si, zaradi katerega se vsako jutra s težavo dvigneš pokonci (poleg skorajšne ločitve, ki je tudi lahko en del pripomogla k situaciji predvidevam)

Hočemven drži se! Vsak dan je nov dan in vsak dan se lahko najde kakšna nova lepa star, ki ti bo naredila lepše jutro, pa čeprav bo to samo skodelica dišečo dobre kave  Tudi, če so zaprta vsa vrata je mogoče nekje odprto okno in lahko boš ušel ven in zadihal Lp