"If gay means happy then why am I so sad?" :)

[anankastik]

Pozdravljeni vsi,

načeloma stvari zadržim zase, tokrat več ne morem... Sej ne, da mam kaj nujnega za povedat, ampak čutim potrebo, da nekam zlijem svoj gnev Danes se počutim grozno, že zadnjih nekaj tednov imam epizode tega čudnega počutja. Morda je kriva nižja doza Cipralexa, ampak prejšnje (višje) enostavno ne prenašam, ker me dela popolnoma ravnodušnega in apatičnega...

In tu se pojavi dvom. A so zdravila sploh rešitev ali le potuha? Ne maram psihiatrije, ne maram da mi nekdo v 10 min predpiše tableto, ki ubije moj libido in me nardi praznega... Seveda AD ne delujejo na vse tako, tud meni je Cipralex že dvakrat dobro prijel, bil se oh in sploh dobre volje, bilo je skoraj kot razsvetljenje, pol pa počasi ta praznina, odsotnost čustev... Ampak drugačna kot depresija... Trenutno nimam teh težav. Trenutno sem dejansko depresiven in nervozen. Dejstvo, da mam trenutno stresno obdobje ne pomaga...

In potem razmišljam... Bo vedno tako? Bom vedno v nekem sivem mračnem razpoloženju, ko pa nimam pravega razloga za tako stanje? Kakšna je prava rešitev? Če povišam Cipralex, ne bom depresiven, bom pa v času parih mesecev kot zombi... Naj dodam Wellbutin? Na njem sem se eno leto potil kot v savni. Naj sprobam kako drugo zdravilo?

Dobro se zavedam, da ni vse v zdravilih, pa vendar s tem kur***** delom na sebi tud nikamor ne pridem  Samoresfleksija mi ni tuja, tud nekaj psihoterapije je že za mano...

Če ste še z mano, hvala, prispevka še ni konec Bom se malenkost odprl Moja depresija vsaj delno izhaja iz istospolne usmerjenosti. Kot otrok sem zaradi dejstva, da sem gej, zelo trpel, mislil sem, da je to del mene, ki me bo oviral v življenju in me zaradi tega ljudje ne bodo marali. To žalost sem občutil že zelo zgodaj, drugačnosti se človek zelo hitro zaveda. Zato sem sklenil, da bom ta del sebe ignoriral. Na ta način bom srečen in ljudje me bojo imeli radi Na žalost stvari ne funkcionirajo tako...

Človek, ki predolgo živi za druge, pozabi kdo je... In ko se zaveda, da je izgubil sebe, je žalosten, če ima nesrečo, ga obišče depresija. Ta vedno pride, da nekaj pove, da nas nekaj nauči. Jaz sem se iz svoje veliko naučil... Počasi sem se sprejel takšnega kot sem, prišle so prve zaljubljenosti, prva ljubezen... depresija pa je vseeno še vedno tukaj. Še vedno se pogosto počutim odtujenega, še vedno me prizadenejo izjave Ljudmile Novak in podobnih Še vedno me je strah prihodnosti, še vedno se mi zdi, da nekaj manjka, še vedno se počutim nepoplnega in še vedno pridejo dnevi, ko ne morem spat, dnevi, ko ne morem nič, ko ne najdem veselja, pa naj se še tako trudim. Danes je tak dan in takih dni ni malo...

Hvala vsem, ki so prebrali moj prispevek, še bolj tistim, ki bodo odgovorili (če bom imel to srečo ) Ne vem, kaj točno je bil namen tega mojega pisanja, ne pričakujem čudežnih nasvetov za boljše počutje

Vsem želim vse lepo

[Slavka]

Anankastik 

Jaz sem prebrala tvoj prispevek in sploh ni bil tako dolg in neberljiv, kot morda misliš  .

Postavljaš si vprašanja, na katera pač nihče ne ve odgovora...sem si jih pa postavljala v določenem obdobju tudi sama, pa verjetno si jih bom še kdaj. 

In tu se pojavi dvom. A so zdravila sploh rešitev ali le potuha? Ne maram psihiatrije, ne maram da mi nekdo v 10 min predpiše tableto, ki ubije moj libido in me nardi praznega... Seveda AD ne delujejo na vse tako, tud meni je Cipralex že dvakrat dobro prijel, bil se oh in sploh dobre volje, bilo je skoraj kot razsvetljenje, pol pa počasi ta praznina, odsotnost čustev... Ampak drugačna kot depresija... Trenutno nimam teh težav. Trenutno sem dejansko depresiven in nervozen. Dejstvo, da mam trenutno stresno obdobje ne pomaga...

Ja, zdravila niso rešitev...so zgolj pomoč, da se izkopljemo iz globeli, v kateri smo pristali, nesmiselno pa je od njih pričakovati, da nas bodo "pozdravila" v tolikšni meri, da bomo živeli, kot da ni nič.

Zadnjič sem z zanimanjem gledala nanizanko Once Upon a Time...gre za pravljično nanizanko, kjer se realnost prepleta s pravljičnim svetom...in večkrat slišala "every magic comes with a price" ... nekaj takega bi lahko rekli tudi za ADje.... Pomagajo nam, vendar imajo svojo "ceno".

Res lahko "ubijejo" naša čustva, jih otopijo, omrtvičijo...podobno, kot bi se hranili preko infuzije...v naše telo bi prihajale hranljive snovi, mi bi živeli, vendar okusa hrane ne bi bili deležni. Vendar živimo, to pa je tudi nekaj, ne?
Sama sem hvaležna za ADje, ker so mi pomagali v tolikšni meri, da sem znova zbrala moči za iti naprej...po drugi strani pa me je bilo strah, da jih bom rabila do konca življenja...pa ne zaradi samih tablet, temveč zaradi te "otopelosti čustev", ki jo povzročajo.

Torej, kaj je bolje zate, veš ti sam...kaj je manj boleče in manj strašno...izberi tisto, kar ti pomaga, da boš tak, kot želiš biti.

Moja depresija vsaj delno izhaja iz istospolne usmerjenosti. Kot otrok sem zaradi dejstva, da sem gej, zelo trpel, mislil sem, da je to del mene, ki me bo oviral v življenju in me zaradi tega ljudje ne bodo marali. To žalost sem občutil že zelo zgodaj, drugačnosti se človek zelo hitro zaveda. Zato sem sklenil, da bom ta del sebe ignoriral. Na ta način bom srečen in ljudje me bojo imeli radi  Na žalost stvari ne funkcionirajo tako...

Človek, ki predolgo živi za druge, pozabi kdo je... In ko se zaveda, da je izgubil sebe, je žalosten, če ima nesrečo, ga obišče depresija. Ta vedno pride, da nekaj pove, da nas nekaj nauči. Jaz sem se iz svoje veliko naučil... Počasi sem se sprejel takšnega kot sem, prišle so prve zaljubljenosti, prva ljubezen... depresija pa je vseeno še vedno tukaj. Še vedno se pogosto počutim odtujenega, še vedno me prizadenejo izjave Ljudmile Novak in podobnih Še vedno me je strah prihodnosti, še vedno se mi zdi, da nekaj manjka, še vedno se počutim nepoplnega in še vedno pridejo dnevi, ko ne morem spat, dnevi, ko ne morem nič, ko ne najdem veselja, pa naj se še tako trudim. Danes je tak dan in takih dni ni malo...

Če človek zataji svoje bistvo zato, da bo ustrezal drugim, zagotovo ne bo ustrezal samemu sebi. In zatajevanje, pretvarjanje se hitro sprevržejo v lastno nezadovoljstvo, neustreznost in nazadnje pride na plano tudi depresija.
A kaj je v bistvu tisto, kar nas dela "drugačne"? Če nekdo ne sprejema istospolne usmerjenosti, je to njegov problem....to je podobno, kot, da bi nekdo ne sprejemal ljudi, ki imajo kodraste lase. Ti si svoje spolne usmerjenosti nisi sam izbral...dana ti je bila ob rojstvu in sprejmi jo, kot del sebe.
Sam se boš počutil bolje, ko boš neobremenjen glede tega, kaj si kdo misli o tebi, kajti svoboda izhaja zgolj iz nas samih in našega notranjega (ne)konflikta.

V branje ti priporočam eno super knjigo, ki je tudi malo "drugačna" od ostalih knjig...že njen naslov v nekaterih sproži odpor...a če jo prebereš, spoznaš, kako malo je potrebno, da "zadihamo s polnimi pljuči".

http://www.emka.si/k-c-gleda-duhovna-pot-najvisje-modrosti/PR/115217,763

Torej...k**c gleda depresijo... 

[anankastik]

Hehe, to knjigo imam doma V poplavi knjig za samopomoč zelo pozitivno izstopa... Malo sem pozabil njen nauk, morda ne bi škodlo, če bi ga spet obnovil Sem jo bral, ko mi je začel prijemat Cipralex, takrat sem bil čist navdušen 

Zadnjič sem z zanimanjem gledala nanizanko Once Upon a Time...gre za pravljično nanizanko, kjer se realnost prepleta s pravljičnim svetom...in večkrat slišala "every magic comes with a price" ... nekaj takega bi lahko rekli tudi za ADje.... Pomagajo nam, vendar imajo svojo "ceno".

Se zelo strinjam... Jaz večkrat pretirano tuhtam, če se splača plačevat to ceno in potem ne vem, kaj je prav Kako pa si ti z zdravili?

Sam se boš počutil bolje, ko boš neobremenjen glede tega, kaj si kdo misli o tebi, kajti svoboda izhaja zgolj iz nas samih in našega notranjega (ne)konflikta.

Nisem obremenjen s tem, kaj si kdo o meni misli... Morda oz. zagotovo so bli časi, ko sem bil, ampak že dolgo več nisem. Če me nekdo ne sprejema, je to njegov problem. Vseeno pa se velikokrat počutim odtujeno od ostalega sveta. Se mi zdi, da večina ljudi v življenju hoče podobne stvari, se poročiti, imeti otroke in večino časa preživeti z družino. Jaz pa... ne vem...

Zdaj grem pa spat, bi še moral par stvari postorit, ampak ku** gleda!

Slavka, lepa hvala za odgovor, mi veliko pomeni

[Slavka]

Zdaj grem pa spat, bi še moral par stvari postorit, ampak ku** gleda!

Hehe...hitro se učiš.  Morda bi bilo res potrebno še enkrat mal prelistati to knjigo, kajti vse prehitro radi pozabimo na tiste dobre predloge, ki nam pomagajo in pustimo, da jih "povozijo" negativne misli obupa.

Nisem obremenjen s tem, kaj si kdo o meni misli... Morda oz. zagotovo so bli časi, ko sem bil, ampak že dolgo več nisem. Če me nekdo ne sprejema, je to njegov problem. Vseeno pa se velikokrat počutim odtujeno od ostalega sveta. Se mi zdi, da večina ljudi v življenju hoče podobne stvari, se poročiti, imeti otroke in večino časa preživeti z družino. Jaz pa... ne vem...

Dobro zate, da nisi obremenjen s tem, kaj si drugi mislijo o tebi, saj to velikokrat v nas povzroča tesnobo in nemir. Vedno ustrezati in se prilagajati je namreč izredno naporno in skoraj nemogoče delo, treba je biti to, kar si in s tem "tvegati" tudi kakšno zavrnitev s strani drugih ljudi.

Mene je to nekaj časa zelo obremenjevalo in ne bom rekla, da sem že "ozdravljena" tega občutka. Se pa trudim, da se čimmanj sekiram in obremenjujem s tem, komu sem všeč in komu nisem...kdo me sprejema in kdo me ne, najpomembnejše je, da sprejmem samo sebe in sem pomirjena s svojimi lastnostmi ter izgledom....z eno besedo: samozavestna.

Je že res, da večina ljudi stremi k določenim stvarem in dogodkom v življenju, ki naj bi se zgodile v določenem obdobju...izobrazba, služba, partner, družina, hiša, vikend, še en vikend  ... In v tem stremenju za cilji se marsikdo izgubi...izgubi sebe in svoje bistvo. 

Nikjer ne piše, da se morajo stvari dogajati v tem zaporedju, niti, da se morajo sploh zgoditi. Tudi jaz živim precej drugačno življenje od (za moje pojme) "normalnega" življenja dekleta moje starosti. In ko začnem tuhtati o tem in se primerjati z drugimi, postanem zelo hitro slabe volje in moje življenje se mi zdi tako prazno in nesmiselno. Dobim občutek, da sem popolnoma skrenila iz svoje, nekdaj zamišljene, poti...a če bi se odvijalo moje življenje kakorkoli drugače, kot se je, ni rečeno, da bi bilo boljše in lepše. 

Torej prepusti se življenju in uživaj v njegovih darovih...Tvoje življenje je zgolj tvoje in odvijalo se bo tako, kot mu boš ti dovolil. Vse drugo pa, k**rc gleda ... 

Kako pa si ti z zdravili?

Jaz sem pričela jemati 50mg Asentre marca 2008,  sedaj pa jemljem že osem mesecev zgolj polovico  (25mg). Na začetku leta sem imela kar precej težav, predvsem v čustvenem smislu, saj sem bila zaradi zmanjševanja Asentre precej občutljiva. Zdaj so se mi čustva umirila in počutje stabiliziralo, doza ADja pa je tudi tako majhna, da ne čutim praznine in otopelosti.
Nekako se je vse skupaj uravnalo in upam, da bo tako tudi ostalo. 

Torej, Anankastik, ni vedno lahko, je pa možno...in če se kdaj znajdeš v obdobju, ko ne veš ne kod ne kam, ne tuhtaj preveč o tem, temveč pusti, da se življenje odvije samo od sebe naprej. Na določene stvari pač nimamo vpliva in zato je škoda energije, ki jo potrošimo za razmišljanje o njih.

Imej se lepo 

[Dharma]

Človek, ki predolgo živi za druge, pozabi kdo je...

S tem se čisto strinjam. Je že tako, da v svetu kjer smo, se večkrat raje prilagajamo drugim in ugajamo njihovim željam in potrebam, kot, da bi se posvetili svojim. In potem ko se zbudimo, vidimo, da ni to to kar smo si želeli in da v vsem sra*ju smo samo mi tisti, ki nismo srečeni, saj smo vso svojo srečo in voljo razdelili drugim. Dobro je da se ljudje zbudimo, pogledamo okoli sebe in začnemo sebe postavljati na prvo mesto. Saj kdo pa nam bo pomagal, če si ne bomo sami? Sami se rodimo in sami umremo. Vsak človek je razred zase, tako kot ti, on, ona,...vsak ima svoj svet, svoje življenje, svoje mišlenje, svoje navade,...itd. Ljudje se žalimo, ne spoštujemo in spotikamo drug drugega, zmerjamo in obsojamo. Po drugi strani pa si vsi želimo biti sprejeti, zaželjeni, srečni, spoštovani. Vse to je skregano z logiko, ampak tako je. Sam si svoje sreče kovač. Moje menenje o istospolnih partnerjih ni pomembno, pomembno pa je, da vsak človek ima nekaj in nekoga rad. In če ljubezen dobi nazaj, toliko lepše. In dokler si srečen z nekom se tega drži.

Hvala vsem, ki so prebrali moj prispevek, še bolj tistim, ki bodo odgovorili (če bom imel to srečo ) Ne vem, kaj točno je bil namen tega mojega pisanja, ne pričakujem čudežnih nasvetov za boljše počutje

Vsem želim vse lepo

Prebrala sem, odgovorila sem in niti nisi dobil čudežnih nasvetov, ker jih žal nimam 
imaš pa mojo podporo in dobrodošlico na forum  Namen tega pisanja je bilo zagotovo to kar si tudi hotel. Izlit misli na papir (ekran) in po tem ko se tako nekje "razpišeš" si sigurno nekaj procentov lažji kajne? Nekaj pa je le...

Lp