moja težava

[backspace]

Pozdravljeni.
Sem osemnjast letna pucna iz urejene družine. Včasih sem bila nasmejana. Vse od (semizdi) konca osnovne šole pa se ne počutim več tako dobro. v začetku srednje šole sem še hodila ven. ampak nikoli se nisem počutila dobro. ne vem. ko sem šla z prijateljico na zabavo nikoli nisem bila zelo zgovorna (tega sem si želela) in ko pomislim nikoli nisem zelo uživala. zadnje čase pa se mi tudi nikamor več ne da. samo doma bi bila. ne vem kaj naj storim. sestra mi je že rekla da se drugače obnašam. ampak se doma ne morem z nikomer pogovoriti. ker me nihče ne bo zastopil. saj v družini tega ne poznamo. zelo rada bi se o tem z nekom resno pogovorila, a nevem kako naj to zaupam staršem. zdi se mi, da bi me drugače gledali.  sama pa se ne upam prijaviti k terapevtu.
nekaj moram storiti, saj zadnje čase vedno bolj mislim na samomor. nimam več velike volje do življenja, saj ne uživam. rada bi se spet iz srca nasmejala. ampak nevem. po glavi se mi pletejo samo depresivne misli.
mi lahko pomagate, kako naj se pogovorim s starši?
lp

[petit a]

Pozdravljena backspace,

Pogovor s starši bi bil najboljši prvi korak, vedi, pa, da to ni edina rešitev. Če ti je lažje, lahko stopiš do svojega osebnega zdravnika ali se naročiš direktno pri psihatru, za katerega ne potrebuješ napotnice.

Moj prvi korak, v podobni situaciji, je bil obisk skupine za samopomoč v okviru društva DAM. Nato sem zbral dovolj poguma za obisk zdravnika. Najpomembneje pa je, da se nekomu zaupaš in izpoveš svojo stisko.

Upam, da boš našla sebi primeren način za odreagirat na nastalo situacijo.

Srečno!!!

[bikica66]

Pozdravljena !

Svetujem ti,da se najprej pogovoriš z osebnim zdravnikom ( seveda ,če imaš takega,ki mu zaupaš).
Pogovor z strokovnjakom ali osebo s katero nisi čustveno vezana je tudi lažji.
Izberi si eno pot in začni iskati vzrok za stanje v katerem si se znašla .
Sama sem kot mati zelo,zelo odprta in vedno pripravljena pomagati svojim otrokom,pa sem kljub temu v določenih stiskah svojih otrok raje poiskala še dodatno strokovno mnenje,saj se vedno najde kakšna stvar o kateri se otroci nočejo pogovarjati s svojimi starši.
Na Gotski ulici v Ljubljani je Center za otroke in mladostnike,imajo res izredne svetovalce in strokovnjake in verjamem,da ti bodo znali svetovati.

Srečno !

lp

[backspace]

Najlepša vam hvala za odgovore. Zanima pa me če so tovrstne pomoči drage, saj kot dijakinja nimam velikih prihodkov, s temi stroški pa ne bi rada obremenjevala staršev?
lp

[petit a]

Psihiatra krije zdravstveno zavarovanje. Njegova naloga je da določi diagnozo in predpiše farmakološko terapijo (antidepresive), če oceni, da je to potrebno. Za reševanje temeljnih vzrokov, ki so pripeljali do motnje, pa je potrebna psihoterapija. Določeni zdravniki imajo koncesijo in opravljajo psihoterapijo, ki je za paciente napotene s strani osebnega zdravnika ali psihiatra, zastonj. Na žalost je takih psihoterapevtov malo. Tu imaš link na seznam terapevtov, ki je obljavljen na strani društva DAM:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

Včasih, pa je tudi farmakološka terapija dovolj za razrešitev težav. Najboljša pa je kombinacija tako zdravil kot psihoterapije. Glavno je, da se napotiš osebnemu zdravniku ali psihiatru, nato bosta skupaj predelala možne opcije, ki so na razpolago. V vsakem primeru, pa lahko delaš na sebi, kar je vedno pozitivno. Nekaj gradiva na to temo dobiš na spodnjem linku:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_remository&Itemid=80&func=fileinfo&id=86
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_remository&Itemid=80&func=fileinfo&id=80

[seu]

Kot so ti že ostali pred mano povedali....najbolje je, da preko osebnega zdravnika poskušaš najti ustrezno strokovno pomoč (psihiatra, psihoterapevta) in mogoče tudi preko te osebe povedati staršem, kaj se s tabo dogaja. Seveda, ko boš pripravljena na to.