poseben strah pred mislijo, da nekam morat it.

[paloma-blanka]

Lepo pozdravljeni vsi skupaj,

Veliko sem brala in prebirala različne prispevke na temo tesnoba... zanima me pa vseeno ali se kdo od vas bori s posebnim strahom.
Mene je namvreč strah da me prime nepremagljiva potreba po tem da moram kar it s kraja kjer se nahajam.  Npr. se pogovarjamo v trgovini mene pa prime čuden občutek da moram stran, nevem kam, ampak stran, ali pa v službi močna potreba da grem kar domov. Potem pa pride TAPRAVI STRAH, ko se bojim kaj pa če mi res zašpila in grem domov da svojih nog ne bom mogla zdržat in me bodo kar same nesle domov. Vem da se sliši rahlo čudno vendar zame prestavlja velik problem. Tudi na morje nisem šla z busom iz razloga moje razmišljanje je bilo. (kaj bom naredila če dobim on nor občutek, da moran takoj stran oz nekam it, npr. nazaj domov peš, potem pa se samo stopnjuje.... Prosim btistega ali tisto s podobnimi iskušnjami naj napiše kar koli.


LP. Polona

[kr.ena]

Mene je namvreč strah da me prime nepremagljiva potreba po tem da moram kar it s kraja kjer se nahajam.  Npr. se pogovarjamo v trgovini mene pa prime čuden občutek da moram stran, nevem kam, ampak stran, ali pa v službi močna potreba da grem kar domov.

To se mi zadnje čase dogaja. Ker imam ves čas strah pred tem da me "zagrabI" in potem rajši nikamor ne grem. Kr neki je to razmišljanje in dogajanje in ni mi jasno zakaj?! 

[žuna]

tudi jaz! ko se porodi ideja,da moram kam iti,me prime tak strah,pa tesnoba,da sploh ne morem iti. če pa že grem,pa grem raje zvečer sama ven,da ni nobenega na vidiku.včasih me res že misel prestraši,da moram kam ven in to je strašno zoprno.če pa že grem,grem pa s tako muko,srce mi nabija in mene noge ne bi odnesle pač pa bi obstala na mestu

[Slavka]

Mene je namvreč strah da me prime nepremagljiva potreba po tem da moram kar it s kraja kjer se nahajam.  Npr. se pogovarjamo v trgovini mene pa prime čuden občutek da moram stran, nevem kam, ampak stran, ali pa v službi močna potreba da grem kar domov. Potem pa pride TAPRAVI STRAH, ko se bojim kaj pa če mi res zašpila in grem domov da svojih nog ne bom mogla zdržat in me bodo kar same nesle domov. Vem da se sliši rahlo čudno vendar zame prestavlja velik problem. Tudi na morje nisem šla z busom iz razloga moje razmišljanje je bilo. (kaj bom naredila če dobim on nor občutek, da moran takoj stran oz nekam it, npr. nazaj domov peš, potem pa se samo stopnjuje.... Prosim btistega ali tisto s podobnimi iskušnjami naj napiše kar koli.

Take občutke sem imela tudi jaz na začetku mojih paničnih napadov....pa takrat sploh še nisem vedela, kaj se v bistvu dogaja z mano.
Se spomnim dogodka, ko sem neke sobote popoldan ležala na sedežni, vsa tesnobna, z grozljivimi občutki, da se mi bo zmešalo in kar naenkrat me je oblila vročica in hkrati hladen pot, srce nabijalo v grlu in v glavi sem imela samo misel: HITRO STRAN. 
Poklicala sem moža in skupaj sva odšla na sprehod, ker sem imela občutek, da se mi bo popolnoma zmešalo, če ostanem samo še minuto v stanovanju...No in po parih metrih sprehoda me je spet popadel občutek, da moram v stanovanje...kaj, če se mi zunaj kaj hudega zgodi, kaj, če padem v nezavest, kaj, če se pričnem obnašati "nanavadno" ... 

V glavnem cel kaos v moji glavi, ki se mi je pojavil kar pogosto, dokler nisem uredila svoje anksioznosti oz. paničnih napadov s pomočjo Asentre in predvsem s pomočjo psihoterapije. Ta potreba po "begu" je namreč naš primaren način soočanja z nevarnostjo: beg ali boj. In ker smo prepričani, da se je boriti težko in nevarneje, se v naših možganih vklopi ukaz BEG.
In tudi strah, da bomo storili nekaj proti svoji volji, nam našo tesnobo zgolj stopnjuje. Jaz lahko iz svojih izkušenj povem, da sem imela kar nekaj takih strahov, da bom storila nekaj nenadzorovanega, a se mi to ni nikdar zgodilo.
Morda je problem v tem, ker želimo sebe in svoja dejanja kontrolirati v nulo, pa se bojimo, da nam bo kaj ušlo iz nadzora in s sabo potegnilo kup negativnih posledic.

Ni enostavne rešitve, je pa potrebno kar nekaj soočanja s takimi situacijami in naše pozitivne izkušnje, ko vidimo, da se lahko signalu za "beg" uspešno upremo oz. ga prezremo,  nam krepijo zaupanje vase in svoja dejanja. 

[chilispace]

Cao !

Tale obcutek, da moras pobegniti stran je v bistvu tipicni panicni napad ( po moje se nam je vsem z omenjenimi napadi dogajalo enako ) - meni se je predvsem na zacetku, ko se nisem vedel za kaj tocno gre in sem seveda odreagiral se bolj  ' panicno ' na vse skupaj. Scasoma, ko se naucis prepoznavati simptome, ki nastopijo pred tem, se naucis tudi kontrolirati oz omejiti samo paniko. In potem se seveda zacnes izogibati situacijam, kjer se ti je to ze ugodilo oz kjer predvidevas, da bi se še lahko.
   Meni se je scasoma stevilo panicnih napadov obcutno zmanjsalo, pa ceprav sem v dolocenih situacijah se vedno tesnoben - zelo pomaga znanje o vsem, kar te   ' napada ' ( tako ugotovis, da si drugace z zdravjem super ). Meni je poleg postopnega ponovnega izpostavljanja na takih mestih in socasnega prepricevanja samega sebe, da je itak vse ok z mano, pomagala tudi psihoterapija.

lp

[paloma-blanka]

pozdrav vsem in hvala za vaše odgovore. To kar želim opisat ni klasičen panilni napad tega doživljam v trgovinah , bankah....
To je sedaj malo drugače, nek čuden občutek dobim neresničnosti in da moram zapustit tisto mesto  kjer se tisti trenutek nahajam. najhuje je v službi ker ko dobim tisti neresničen občutek,  potrebo ali željo nevem da odidem meni nič tebi nič domov..

Lp

[mina]

Tale obcutek, da moras pobegniti stran je v bistvu tipicni panicni napad ( po moje se nam je vsem z omenjenimi napadi dogajalo enako ) - meni se je predvsem na zacetku, ko se nisem vedel za kaj tocno gre in sem seveda odreagiral se bolj  ' panicno ' na vse skupaj.

Sama sem imela iste misli. Pobegniti. Iz banke, trgovine, doma, plaže...od povsod. Kar me je zgrabil nek občutek, da se bo nekaj groooooznega zgodilo, če ostanem.
To je panika. Počasi jo spoznavaš v vseh oblikah, v vsej intenzivnosti. Potem se jo naučiš obvladovati in jo obladaš.
In vsi ti grozni simptomi izginejo in postaneš kot si bil prej. Morda še bolj korajžen. Prej nisem hodila nikamor in sem samo čepela doma, sedaj pa klatim (še skoraj preveč) naokoli. In to največkrat sama. V ta hudi fazi sem mislila, da ne bom nikoli več tega zmogla.
Poišči pomoč, da se tega čimprej rešiš.

[Maycha]

Hey,

ta občutek pa zelo dobro poznam, saj ga praktično doživim vedno, kadar sem kje zdoma. Preplavi me neznosna sila, občutek, da se moram umakniti nekam na samo, kjer se bi lahko v miru spet "sestavila skupaj". Ja, ti občutki in misli sodijo k paničnim občutjem. Ne glede na to, kako to doživljaš, je to anksioznost, ki je ob občutenju potrebe po begu že kar visoka.  Vem, zelo je neprijetno, a jaz sem s pomočjo psihoterapije dojela, da je edina pravilna pot do izboljšanja ta, da se ne umaknem, ne izogibam in ne bežim, četudi bi v tistem trenutku najraje v hipu zbežala. Samo s takšnim načinom (temu se reče soočanje s strahom) lahko napredujemo.

Lp

[paloma-blanka]

Ja tudi sama prakticiram soočanje enostavno ne gre drugače, ta občutek me sicer vedno preplavi le takrat kadar ni možen umik. Npr sredi službe, ali sredi vožnje z gondolo... celo življenje se vozim z gondolo panike imam že par let, sedaj še pa zoperna reč ko praktično brez gondole ne gre, jst pa začnem švicat, sranje pred direktorjem ali sodelaci bom začela odpirat vrata da grem dol..... Vse skupaj ena zmešnjava.


lp

[žuna]

najhuje je v službi ker ko dobim tisti neresničen občutek,  potrebo ali željo nevem da odidem meni nič tebi nič domov..

Malo za šalo malo zares;to pa niti ni tako čudno,da te v službi tako prime.tudi mene in še marsikoga

[paloma-blanka]

Žuna prav imaš vse to vem sam dopovedat si nekako ne morem, žalostno da mislim da samo mene tako heca tale zadeva.

lp

[chilispace]

Ampak vseeno je to neke vrste panicni napad, ko kar naenkrat dobis obcutek, da moras zbezat ven iz npr. pošte, banke, trgovine,...ko stojis v vrsti kje ali pa, ko si na stolu pri frizerju se tizacne vrtet, zacnes se potiti, cuden obcutek v glavi, lahko celo pride do pravega v celoti izrazenega panicnega napada,..povsod, kjer nekako presodis, da takojsen odhos od tam prakticno ni mozen - meni se je to dogajalo zelo velikokrat na zacetku. To stanje, ki ga opisujes je tipicno za ljudi, ki imajo ( imamo ) panicne napade, ker ze pricakujes, da se lahko kaj takega zgodi, se pravi si v stanju visoke anksioznosti - jaz sem se pol leta izogibal gneci v trgovinah, cakanju v vrstah, celo frizerju..celo v avtomobilu na rdeci luci sem zelo zelo velikokokrat dobil ta obcute, ki ga opisujes ( grozen filing res ) - ko pa sem speljal, je pa kar minil - zanimivo  :unsure

Tako, da nikakor ne heca tale zadeva samo tebe, kot si napisala - preden sem se prijavil na ta forum, sem enako mislil tudi jaz - da sem edini, ki ima take tezave - welcome to the club 

lp 

[paloma-blanka]

Hvala za vaše odgovore.

Ja panični napadi mi niso tuji ko že skoraj umreš pa potem začne popuščat takrat mo srce bije tako da se majca vidi kako skače, fora je lih v tem da paničnega poznam in nekako gre , ampak ta filing ki se mi pa sedaj na novo ponavlja, ko sem nekako ublažila panične dobivam pa te zoprne filinge čeprav ne doseže panični vrhunca tukaj bpri teh zoprnem občutku.


lp

[Maycha]

Hey,

paloma-blanka, sedaj si lepo zapisala. Ne pride do paničnega napada, a ostaja pri tej neznosni želji po pobegu. S tem se jaz nenehno srečujem. Čez čas nam uspe razumeti te simptome in zato se ne prestrašimo več tako močno in panični napad nima več moči, da bi se do konca razvil. Še vedno pa ostaja v nas določena stopnja anksioznosti in tesnobe, ki se kaže na način, kot ga opisuješ. Torej, potrebno je razumeti, da gre za povišan nivo tesnobe in nič nevarnega, da bi bilo potrebno uiti situaciji. K tem občutjem želje po begu te napeljujejo lastne anksiozne misli in prepričanja, kot so: "Joj, moram stran, sicer se mi bo zgodilo nekaj hudega..."; "Moram na samo, da se pomirim in se mi ne razvije napad"; "Kaj, če doživim napad pred drugimi ljudmi?"; "Če se ne bom umaknila, bom omedlela ali ne bom več mogla dihat." ... Se najdeš v kateri od teh misli?

Prav je, da se soočaš s strahom in kmalu boš pridobila na moči. Pomisli, kolikokrat in kje vse si že dobila te občutke in se spomni, da nisi vedno pobegnila. Morda sploh nikdar nisi pobegnila in je ostalo samo pri mislih in strahu? Pomisli in kar hrabro naprej po poti soočanja 

Lp

[paloma-blanka]

oj Mayca.

Moje ja nekako tako kot praviš moje misli so pa naslednje. Joj kaj če me piči višja sila in bom odšla domov in se ne bom mogla kontrolirat. Kaj bo ko pridem domov, kako bom razložila nadrejenemu......... Skratka strah me je da bom odšla domov v stanju kaj vem česa norosti, da mi zasuče in enostavno grem. problem je potem kako bi rešla nastalo situacijo. Kaj bi si mislili sodelavci.


lp

[pika]

ojla,mislim da te razumem...prisilna misel je to...jaz pa ne grem nikamor ravno zaradi tega ker,ko hodim me sili v to da bi zavila cisto drugam...ne vem kako je z tabo ampak jaz imamOKM   ....mogoce bi bilo dobro da si se tam kajj preberes,zdrzi lp

[paloma-blanka]

Ojla,

ja Pika nekako tako kot opisuješ. Imaš kdaj oččutek da sred pogovara pozabiš kaj si želela povedati  pozabiš osnovne stvari, ko pomisliš u kaj naj sedaj pa še pozabiš svoje ime. Malo v šali ampak res ko se zavedam sebe in se spomnem na un čuden občutek ga isti trenutek staknem

lp

[lastovka]

Pozdravljeni vsi predvsem pa SLAVKA.

Pravzaprav sem se odločila, da se prijavim in nekaj napišem, ko sem prebrala prispevek SLAVKE. Nikoli se ne družim na raznih "bookih" in nasplošno se družim vedno manj. Zadnje dneve oz. tedne pa se sploh ne družim razen z družino in res najbližjimi. Zelo težko in z velikimi problemi se počasi odpiram terapevtki za vse ostale pa še nimam dovolj moči. Začelo se je z vrtoglavico in temu povezanimi težavami, kot so pospešeno bitje srca, močan utrip, suha usta, drgetanje in še nekaj kar pa nisem zasledila pri ostalih, vedno ampak res vedno sem takoj morala v stranišče. Enkrat, dvakrat in prve dni celo še po vsaki hrani, ki sem jo pa res težko spravila po grlu ( kar se mi dogaja še vedno ). Vrtoglavice so počasi minile imam pa vse vrste strahov in ko si jih po nasvetu terapevtke pišem in kasneje prebiram se mi zdi, da se pravzaprav bojim vsega in vsakogar. Ne grem skoraj nikamor, vsaj sama ne. Obešam se na moža in starše in strašno trpim, ker si nikamor ne upam. Avto sameva in obisk frizerja mi je čisto brez veze. Tudi namažem se ne in komaj zlezem iz pižame, nekaj skuham tako bolj za silo in malo zmečem skupaj vse ostalo prepustim možu in hčeri. Kakršen koli nasvet, misel ali vspodbuda mi zelo veliko pomeni. Tako težko se pobiram, da vam ne morem opisati.

LP

[Slavka]

Lastovka  , pozdravljena med nami.

Zelo se najdem v tvoji zgodbi, saj sem se tudi jaz spopadala s tesnobo, strahovi in drsela v depresijo...Vsako jutro mi je bilo muka odpreti oči, ker sem se zavedla, da moram preživeti nov dan. Nisem imela apetita, niti volje za življenje, da ne govorim o smislu, ki sem ga v tistih dolgih mesecih popolnoma izgubila.

In moje življenje je postalo en velik strah in boj. Nisem vedela, kaj se dogaja z mano, vedela pa sem, da tako več ne želim živeti. Pomišljala sem tudi na to, da končam svoje življenje, kajti kljub družini in prijateljem, nisem več videla smisla svojega obstoja.
Potem pa sem se odločila, da tako ne gre več naprej, da želim nekaj spremeniti, da to nisem JAZ in da zmorem tudi drugače. Moj prvi korak je bil obisk psihiatra, ki mi je predpisal antidepresiv Asentra in z njeno pomočjo sem čez nekaj mesecev vendarle zopet začela zaupati vase in v svoje sposobnosti.

Spet sem postajala "samostojna", začela voziti avto (prej me je bilo strah, da se bom za volanom zgrudila ali pa bom zapeljala na nasprotni vozni pas pod tovornjak), šla spet v kino (prej me je bilo groza zaprtega in temnega prostora, strah, da ne bom mogla pravi čas pobegniti ven, na zrak), pričela hoditi v trgovino, kjer se mi je še vedno dogajalo, da sem občutila slabost in vrtoglavico, vendar sem vsakič znova ugotovila, da se mi ni nič zgodilo in te izkušnje so krepile mojo samozavest.

Po letu dni jemanja Asentre sem se odločila in pričela tudi s psihoterapijo, kjer sem se soočila s svojimi strahovi, ugotovila iz kje izvirajo in kako jih sprejeti, kajti, ko jih sprejmeš postanejo "neškodljivi", če se jih otepaš in bojiš, pa se razraščajo kot plevel znotraj naše duše.

Torej Lastovka, to je moja zgodba, ki se je pričela podobno, kot tvoja...prisoten je bil strah, negotovost, nesamostojnost in obup...A povem ti, da se DA! 
Tvoj korak, da prideš na forum, je en izmed korakov v pravo smer... Morda zbereš pogum in obiščeš tudi kakšno skupino za samopomoč, ki deluje v okviru našega društva:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Videla boš, da nisi sama, da nisi edina, slišala različne izkušnje in dobila nasvet iz "prve roke" od ljudi, ki s(m)o se spopadali s tesnobo, strahovi in depresijo.

Tudi s terapijo boš počasi razrešila, vendar gre večinoma res počasi, kajti naši strahovi, ki našo negotovost povzročajo, se znajo potuhniti, prikriti in zato rabimo več časa, da jih ozavestimo in sprejmemo.

Izbrala si si lep nick...Lastovka...svoboda...pomlad...ve selje....ljubezen  Naj postane tudi tvoje življenje tako, da boš vsako jutro vstala z veseljem, da živiš in zaspala z lepimi spomini preteklega dne. 

[Maycha]

Hey, Slavka, lepo si napisala lastovki 

Hja, to silo sem danes spet občutila. Prekleto težko je, a pomembno je, da se takrat ne umaknemo, ker samo tako pridobimo na moči. Na obisku sem imela dve dobri prijateljici in sedele smo zunaj pri meni in se pogovarjale. Na začetku sem bila še dokaj umirjena, potem pa se je začela tesnoba/panika spet prebujati v meni. Imela sem strah, da ne bom vzdržala in da bom morala iti nekam v hišo, da bi bila vsaj za minuto sama. Bala sem se, da bi pokvarila vzdušje in dobila napad panike pred njima ter bi tako kolegici odšli domov, ker bi hoteli, da grem počivat. Tako bi zaradi mene odšli domov, prej kot bi sicer sami želeli.

Najbolj blesavo in grozno pa se mi zdi, da me tesnoba popada v situacijah, ko bi sicer lahko bila povsem sproščena...kot danes ob prijetnem klepetu v senci s prijateljicama Res ne razumem tega.