Anksioznost in derealizacija

[moonchild]

Najprej lep pozdrav vsem skupaj!:)

Končno sem tudi sama zbrala dovolj poguma, da se prijavim na forum in povem kaj me muči. Resnično si želim svoje doživljanje deliti še s kom drugim in o tem slišati še kakšno drugo mnenje poleg mojega.

Stara sem 21 let in sem študentka, ter se že zadnje pol leta nekako bojujem sama s sabo oziroma bolje rečeno z anksioznostjo in derealizacijo. Slednjega mi sicer ni potrdila še nobedena za to področje usposobljena oseba ali zdravnik, a sem kljub temu prepričana, da se ne motim, saj sem se o vsem skupaj precej dobro poučila. Kako se je vse skupaj začelo pravzaprav ne vem, vendar sem skoraj povsem prepričana, da je za to odgovorno precej stresno preteklo leto (vsaj zame). V gimnaziji nikoli nisem imela problemov z učenjem in tudi na faxu praviloma ne. Ogromno izpitov sem uspešno opravila čez leto, nekaj malega septembra in nato bi zaradi neuspešno opravljene polovice izpita, kmalu padla letnik. Čakanje na rezultate in nato na odobritev prošnje za pogojni vpis me je psihično popolnoma povozilo. Sploh zato, ker je vse to potekalo le nekaj dni preden se je že začelo naslednje študijsko leto in vsi moji prijatelji so že bili uspešno vpisani ali pa so so že dobili pozitiven odgovor na njihovo prošnjo. Na koncu, sem to dočakala tudi sama, a sem bila že tako izmučena, da se sploh nisem mogla zares veseliti. Bilo mo je skorajda vseeno. Nato sem normalno nadaljevala s študijem, dokler nisem en teden pred prvim izpitom tako zbolela, da sem lahko edino le ležala v postelji. Ko je bil izpit za mano, pa sem bila kot nova. Najhujše pa se je zgodilo pred božičnimi prazniki in zimskim izpitnim obdobjem. Ponovno sem zbolela in se počutila nekoliko bolje samo, če sem bila doma v postelji. Kljub temu sem se prisilila k učenju, da sem nekako le uspela opraviti izpite, neglede na to, da sem se počutila grozno. Nisem se mogla skoncentrirati, komaj kaj sem si zapomnila, počutila sem sem nekako ločeno od telesa, realnost ni bila več to kar je bila včasih, JAZ nisem bila več to kar sem bila včasih. Vsega me je bilo strah, kar naprej sem se počutila napeto in tesnobno, imela sem občutek da bom umrla ali pa se mi bo zmešalo, šlo mi je na jok itd.

V pol leta mi je uspelo se nekako sestaviti skupaj. Še vedno se ne počutim kot jaz, še vedno imam občutek da so moji gibi avtomatični in da so moje misli ločene od telesa. Sploh pa mi gre na živce to, da sem kar naprej utrujena. Vse skupaj me je pripravilo do tega, da sem za svojimi simptomi začela poizvedovati na internetu in v knjižnicah.

Marsikaj mi je tako postalo jasno, med drugim tudi to, da sem že celo svoje življenje anksiozna a se tega nisem nikoli zavedala! To verjetno tudi pojasnjuje, zakaj si že od nekdaj kar naprej grizem ustnice. Vedno me je bilo strah nastopati v javnosti ali biti v središču pozornosti, strah pred spoznavanjem novih ljudi, strah pred tem kaj si drugi mislijo o meni in da moram ugajati vsem, strah pred zaprtimi prostori in višino. Najbolj od vsega sem se bala tega, da se bojim vsega, sploh načina kako zaznavam svet in nič ni hujšega kot občutek, da ne bo nikoli bolje, da boš za vedno ostal prazen. Da ne omenim prav obsesivno obremenjevanje z vsako malenkostjo, nizka samopodoba in kasneje celo grozne težave z želodcem in slabostjo, ki so čudežno izginile, ko sem se zavedala zakaj se sploh pojavljajo.

Moj največji cilj ta trenutek je odpraviti slehrno sled derealizacije in depersonalizacije. In če želim doseči to, se moram najprej spopasti z anksioznostjo. Počasi, korak za korakom, se lotevam svojih strahov - prisilim se v nastopanje v javnosti, spoznavanje novih ljudi, obisk koncerta in celo letenja z letalom, kar mi prej ne bi prišlo niti na kraj pameti. Največji dosežek pa je trenutno zame to, da se imam končno rada, z vsemi svojimi sposobnostmi in napakami vred.

Najbolj pa mi je pri vsem tem pomagalo nekaj, kar sem prebrela v nekem članku na temo derealizacije:
Ni nekaj, česar bi se morali bati, saj je to obrambni mehanizem telesa in uma, da nas zaščiti pred zunanjim svetom, ko pritiski in stres za nas postanejo premočni. Ni prijeten občutek, a tudi škodljiv ni. Pravzaprav je edino kar derealizacijo še ohranja, ko je tisto kar jo je sprožilo že mimo, samo še naš strah pred njo. In verjemite mi, veliko bolje se počutim, ko sem se naučila kako jo sprejeti.

Pri vsem skupaj me zelo zanima še mnenje drugih članov.
- Je mogoče, da je bil res stres in strah pred izpiti tisti končni sprožilec derealizacije?
- Ima kdo podobne izkušnje?
- Kako se vi spopadate z anksioznostjo ali derealizacijo?
- Kdo se je anksioznosti že uspešno postavil po robu ali dokončno premagal derealizacijo/depersonalizacijo?
- Bi morala kljub vsemu obiskati zdravnika?

In se opravičujem, ker sem se tako razpisala.

[Maycha]

moonchild,

pozdravljena in dobrodošla med dobrimi, sočutnimi in podobno trpečimi ljudmi 

Tudi sama sem študentka (sicer že na koncu študija in pred diplomo), zato te zelo razumem. Z derealizacijo sem se srečala na koncu 4. letnika in po faksu sem približno 2 ali 3 tedne hodila kot da vse skupaj sanjam. To je res zelo neprijeten občutek, ampak zapomni si: vedno mine! Zagotovo pa se ti od tega ne bo zmešalo, lahko si brez skrbi. Tudi jaz sem se tega zelo bala. Gre "le" za močno nakopičeno tesnobo, ki doseže visok nivo in naša pozornost je vse bolj usmerjena nanjo, zato se nam okolica zdi nekako neresnična, odmaknjena. Občutki derealizacije so se mi pojavljali tudi zadnje čase, ampak ne v tako hudi obliki kot takrat. Verjetno zato, ker sem se toliko že poučila o tem.

Pri tebi bi rekla, da je stresno obdobje na faksu zagotovo imelo vpliv na razvoj tvoje tesnobe. Pomisli pa, če še te sicer v življenju kaj druga bremeni, žalosti, skrbi ali jezi. Lahko da je izvor tvoje anksioznosti že nekje prej, to na faksu pa je bila kaplja čez rob. Ampak zelo dobro si se lotila reševanja zadeve. Pravilno je, da se soočaš s svojimi strahovi, to je edina prava pot in tako boš uspela. Samo lepo počasi in postopoma, tako kot praviš sama. Najbolj pomembno je namreč, da ne bežimo od tistega, česar se bojimo, ker s tem anksioznost samo ohranjamo in še povečujemo.

Praviš, da si nenehno utrujena. Tudi to poznam. Razlog tega pa leži v tem, ker nam tesnoba odžira energijo. Toliko pozornosti posvečamo našemu počutju in smo nenehno napeti, ker se kontroliramo...in to nam samo jemlje energijo. Jaz težko vzdržim cel dan pokonci, moram vsaj malo ležati, če že ne zaspati. Tako da ti svetujem, da se zaradi tega ne jeziš. Poslušaj svoje telo in počivaj, ko čutiš, da moraš.

Jaz se z anksioznostjo spopadam že nekaj let. Nikoli ni bilo večjih problemov, zadnji dve leti pa sta res težki zame. Ampak še vedno imam trmo in upanje v sebi. Pomagam si s sproščanjem, hodim na psihoterapijo, veliko preberem o anksioznih motnjah, kolesarim, hodim v naravo. Ampak nič ne gre čez noč, potrebno je biti res potrpežljiv.

Če bo preveč težko in nevzdržno, ti svetujem, da obiščeš zdravnika oz. psihiatra. Glede na to, da se ti ta anksioznost že nekaj časa vleče, bi bilo morda res pametno. Anksioznost se da uspešno zdraviti, ampak prej ko začneš delati v smeri ozdravitve, bolj uspešno je zdravljenje.

Le pogumno in vedi, da nisi sama! Oglasi se še kaj. 

[Dharma]

pozdravljena,

derealizacijo jaz kar dober poznam in tudi depersonalizacijo in lahko rečem, da sem šla skozi težko obdobje le te. Še vedno me vpliv te izkušnje malo drži in posledično dobivam marsikatere vsiljive misli. Predvsem o tem kdo smo, kaj smo, zakaj smo, kaj je življenje, smrt,... vrjamem, da se je to že mariskdo kdaj vprašal pa vendar zase lahko trdim, da je bila in je kdaj in kdaj še vedno cela znanstvena fantastika. Zakaj se je to zgodilo nevem, zakaj vse te misli tudi nevem, glede na to pa da sem anksiozna in občasno tudi oseba s paničnimi napadi, lahko trdim, da je vse posledica mojega življenja, mojega otroštva, mojih dejanj, strahov, odlašanj, izkušenj, ljudi, ki so vplivali name. Pritisk okolice in psihična utrujenost, predvsem pa pritisk doma. Sej ko tako razmišljaš kmalu dobiš neke odgovore zakaj je tako kot je in zakaj smo tako anksiozni. To da si ugotovila, da si bila že od nekdaj anksiozna oz imela nek strah je že nekaj  . Tudi jaz sem kmalu ugotovila, zakaj imam določen strah in od kdaj. Je pa to od posameznika odvisno kdaj, zakaj in koliko časa ga drži stres, strah, skrbi in vse te male nadloge, ki jih tako radi zanemarjamo in tlačimo pod preprogo. Slej ali prej so tudi to nakupiči in udari ven.
Jaz sem imela tako hudo derealizacijo, da niti nisem vedla več kaj je življenje in smisel le tega. Zakaj sem živa in zakaj obstajam, kam grem in en dan v primerjavi z nekaj leti se mi je zdel kot neskončnost. Počutila sem se ujeta v lastnem življenju. Kljub temu da sem najhujše dala skozi s pomočjo drugačnega razmišljanja in osredotočenjem samo na sedanjost in trenutno dogajanje, so mi zelo pomagali tudi AD. Namreč kriza je bila taka, da skoraj da nisem več jedla in nisem upala spat. Jap, nisem upala. ADji so mi pomagali da sem prišla nazaj k sebi, panični so izginli, ostala pa je anksioznost. Od tega dokodka je že skoraj pou leta in še zmeraj čutim posledice, če ne druzga mi nagajajo občasne misli aka znanstvena fantastika in kakšen črn scenarij. Baje da so to vsiljivke, ki jim ne smemo pustiti do živega. Tudi dihalne vaje pomagajo pri anksioznosti. Teh najdeš na strani od DAMa en kup (povezave trenutno ne najdem, pobrskaj), najdeš pa tudi dosti priročnikov, ki si jih lahko naložiš na računalnik in malo prebereš. Pomga. Kar je dobro ni slabo
Priporočam, da greš do zdravnice ali psihiatra in se pogovoriš o težavi. Nekaj podpore pa boš našla tudi na tem forumu in tudi kakšen odgovor več na tvoja vprašanja. Pobrskaj malo.
Želim ti, da se čimprej soočiš  s tem nadlogam in jim ne pustiš, da ti krojijo življenje. Sej boš zmogla! Držim pesti 

[moonchild]

Maycha in Dharma, najlepša hvala za odgovor in dobrodošlico! Res je dobro vedeti, da obstajajo ljudje, ki te razumrjo, saj včasih zaradi vsega kar se ti dogaja dobiš občutek, da si popolnoma sam.

Hvala tudi obema spodbudne besede in mnenje, saj sedaj na celotno situacijo lahko gledam bolj objektivno kot prej. In če se samo moj trud ne bo obnesel, bom po vsej verjetnosti obiskala zdravnika. Očitno poaga če se še s kom pogovoriš o svojih težavah. Slišala sem tudi da se obnese pisanje dnevnika.

In res je Maycha, utrujenost je vedno prisotna.:/ Skoraj tako, kot bi bil nenehno v stanju pripravljenosti in polen energije a hkrati tako utrujen, da bi lahko cele dneve samo spal. Meni včasih pomaga, če tečem. Tudi meditacijo prakticiram zadnje čase in si poskušam glavo očistiti nadležnih misli. Bomo videli kako se bo čez čas obneslo.

Dharma, tu te popolnoma razumem. Tudi sama sem ugotovila, da se mi večkrat porajajo podobna vprašanja o življenju kot tebi, a ker me spravljajo s tira, jim poskušam posvečati čim manj pozornosti oz. se ne trudim iskati odgovorov nanje. In tudi sama se na trenutke bojim spati, potem pa bedim toliko časa, dokler od utrujenosti končno le omahnem v posteljo. Zaradi tega se sedaj večkrat prisilm iti v posteljo prej kot običajno, da bi sama sebi dokazala, da se nimam česa bati, da se bom vsako jutro še vseeno zbudila. Mogoče, pa mi je spanje neprijetno tudi zaradi ponavljajočih nočnih mor in čudnih sanj.

In ker sem forum odkrila šele pred kratim, tudi nameravam še malo pobrskati po njegovis straneh.

Kar pa se tiče raznih programov, me je iz najhujše krize pred pol leta rešil program "Attacking Anxiety & Depression by Lucinda Bassett". Še sedaj si včasih zavrtim katereo od posnetih lekcij.

Še enkrat hvala obema in držim pesti za vse nas!:)

[Dharma]

moonchild hvala tudi tebi za lepe besede 
jaz recimo, še danes spim s prižgano lučko ali tv-jem, ker mi je tema neprejetna od tistega obdobja. Jaz sem bila totalno zblojena  dobesedno. Ampak sem tudi veliko veliko truda uložila, da sem prišla nekako nazaj na nek normalen nivo. Zdej imam pa obdobja včasih ok, včasih anksiozna, včasih visljive in temačne misli, Načeloma pa sem OK  Na določena vprašanja nam res ni potrebno vedeti odgovorov, samo če realnost dojemaš drugače kot si jo včasih in še vsiljivke ti nagajajo, nekako ne moreš mimo tega, da ne bi imel v glavi nekih teorij. Grozno. Se pa trudmo da bo bolše, oz še bolše kot je.
Jaz recimo sem se zdej spet malo polenla in še malo sem bila na antibiotikih (sred poletja!), tako da ni nekega napredka trenutno. Delam pa počasi počasi na tem, da vsak dan uvedem kakšno novo malenkost. Vaja "pozdrav soncu" je za zjutraj prav mega 

Boš videla, vse bo ok in veliko stvari je res samo v naših glavah, predvsem razmišljanje, naše misli, dojemanje. Zdej eni se bojijo ga spremenit, ker mislijo, da lažejo sami sebi. Drugi se posiljujejo z optimizmom, bi kdo reku,... spet tretji...ah vsak je svoje sreče kovač. Lahko, da ene stvari mislimo prav, lahko da je kakšna izmed naših teorij in dojemanj pravilna, lahko da ni vse tako kot se zdi. Ampak trenutno je najboljše kot že vrabci čivkajo, da živimo sedanji trenutek in smo z mislimi in dejanji tukaj in zdaj. Sicer pa vse kar nas dela vesele, zadovoljnje in srečne je ok. Kako do tega pridet pa mora vsak odkrit na koncu sam, kajne?

Lp 

[Onix]

Uf derealizacija je mene grozno matrala v hujših obdobjih. Sedaj se je ne bojim več in če pride tudi hitro izgine. Bistvo je to, da se delaš kot da je ni in ne preverjaš svojih občutkov in zaznavanj. Je pa to zelo normalen pojav pri hudi tesnobi in ni nevarno. Nekje sm celo prebral, da je to način možganov da se zavarujejo pred posledicami tesnobe. Nekako delujejo na pol takrat...

[moonchild]

Dharma, lepo je slišat, da si našla načine kako si pomagati in da ti gre na bolje. In se strinjam s tabo, res je ogromno stvari, ki so samo v naših glavah in vsak mora najti svoj način kako premagati samega sebe.

Uf derealizacija je mene grozno matrala v hujših obdobjih. Sedaj se je ne bojim več in če pride tudi hitro izgine. Bistvo je to, da se delaš kot da je ni in ne preverjaš svojih občutkov in zaznavanj. Je pa to zelo normalen pojav pri hudi tesnobi in ni nevarno. Nekje sm celo prebral, da je to način možganov da se zavarujejo pred posledicami tesnobe. Nekako delujejo na pol takrat...

Tudi sama sem že zasledila, vse kar si omenil in večina ljudi, ki na internetu objavijo svojo zgodbo o tem, kako so premagali derealizacijo, najbolj izpostavi ravno to, da ji ne smeš posvečati nobene pozornosti in se je ne smeš bati. Lepo slišati, da to deluje tudi zate. Sama sem se tega že nekako naučila, je pa res, da se občasno še vedno ujamem pri preverjanju svojih občutkov in načina kako zaznavam okolje. Upam, da mi bo čez čas uspelo tudi to povsem odmisliti in začeti razmišljati bolj pozitivno.

Če nam lahko negativne stvari pridejo v navado, zakaj nam ne bi potem mogle tudi pozitivne.

[bunnyt]

Najprej lep pozdrav vsem skupaj!:)

Končno sem tudi sama zbrala dovolj poguma, da se prijavim na forum in povem kaj me muči. Resnično si želim svoje doživljanje deliti še s kom drugim in o tem slišati še kakšno drugo mnenje poleg mojega.

Stara sem 21 let in sem študentka, ter se že zadnje pol leta nekako bojujem sama s sabo oziroma bolje rečeno z anksioznostjo in derealizacijo. Slednjega mi sicer ni potrdila še nobedena za to področje usposobljena oseba ali zdravnik, a sem kljub temu prepričana, da se ne motim, saj sem se o vsem skupaj precej dobro poučila. Kako se je vse skupaj začelo pravzaprav ne vem, vendar sem skoraj povsem prepričana, da je za to odgovorno precej stresno preteklo leto (vsaj zame). V gimnaziji nikoli nisem imela problemov z učenjem in tudi na faxu praviloma ne. Ogromno izpitov sem uspešno opravila čez leto, nekaj malega septembra in nato bi zaradi neuspešno opravljene polovice izpita, kmalu padla letnik. Čakanje na rezultate in nato na odobritev prošnje za pogojni vpis me je psihično popolnoma povozilo. Sploh zato, ker je vse to potekalo le nekaj dni preden se je že začelo naslednje študijsko leto in vsi moji prijatelji so že bili uspešno vpisani ali pa so so že dobili pozitiven odgovor na njihovo prošnjo. Na koncu, sem to dočakala tudi sama, a sem bila že tako izmučena, da se sploh nisem mogla zares veseliti. Bilo mo je skorajda vseeno. Nato sem normalno nadaljevala s študijem, dokler nisem en teden pred prvim izpitom tako zbolela, da sem lahko edino le ležala v postelji. Ko je bil izpit za mano, pa sem bila kot nova. Najhujše pa se je zgodilo pred božičnimi prazniki in zimskim izpitnim obdobjem. Ponovno sem zbolela in se počutila nekoliko bolje samo, če sem bila doma v postelji. Kljub temu sem se prisilila k učenju, da sem nekako le uspela opraviti izpite, neglede na to, da sem se počutila grozno. Nisem se mogla skoncentrirati, komaj kaj sem si zapomnila, počutila sem sem nekako ločeno od telesa, realnost ni bila več to kar je bila včasih, JAZ nisem bila več to kar sem bila včasih. Vsega me je bilo strah, kar naprej sem se počutila napeto in tesnobno, imela sem občutek da bom umrla ali pa se mi bo zmešalo, šlo mi je na jok itd.

V pol leta mi je uspelo se nekako sestaviti skupaj. Še vedno se ne počutim kot jaz, še vedno imam občutek da so moji gibi avtomatični in da so moje misli ločene od telesa. Sploh pa mi gre na živce to, da sem kar naprej utrujena. Vse skupaj me je pripravilo do tega, da sem za svojimi simptomi začela poizvedovati na internetu in v knjižnicah.

Marsikaj mi je tako postalo jasno, med drugim tudi to, da sem že celo svoje življenje anksiozna a se tega nisem nikoli zavedala! To verjetno tudi pojasnjuje, zakaj si že od nekdaj kar naprej grizem ustnice. Vedno me je bilo strah nastopati v javnosti ali biti v središču pozornosti, strah pred spoznavanjem novih ljudi, strah pred tem kaj si drugi mislijo o meni in da moram ugajati vsem, strah pred zaprtimi prostori in višino. Najbolj od vsega sem se bala tega, da se bojim vsega, sploh načina kako zaznavam svet in nič ni hujšega kot občutek, da ne bo nikoli bolje, da boš za vedno ostal prazen. Da ne omenim prav obsesivno obremenjevanje z vsako malenkostjo, nizka samopodoba in kasneje celo grozne težave z želodcem in slabostjo, ki so čudežno izginile, ko sem se zavedala zakaj se sploh pojavljajo.

Moj največji cilj ta trenutek je odpraviti slehrno sled derealizacije in depersonalizacije. In če želim doseči to, se moram najprej spopasti z anksioznostjo. Počasi, korak za korakom, se lotevam svojih strahov - prisilim se v nastopanje v javnosti, spoznavanje novih ljudi, obisk koncerta in celo letenja z letalom, kar mi prej ne bi prišlo niti na kraj pameti. Največji dosežek pa je trenutno zame to, da se imam končno rada, z vsemi svojimi sposobnostmi in napakami vred.

Najbolj pa mi je pri vsem tem pomagalo nekaj, kar sem prebrela v nekem članku na temo derealizacije:
Ni nekaj, česar bi se morali bati, saj je to obrambni mehanizem telesa in uma, da nas zaščiti pred zunanjim svetom, ko pritiski in stres za nas postanejo premočni. Ni prijeten občutek, a tudi škodljiv ni. Pravzaprav je edino kar derealizacijo še ohranja, ko je tisto kar jo je sprožilo že mimo, samo še naš strah pred njo. In verjemite mi, veliko bolje se počutim, ko sem se naučila kako jo sprejeti.

Pri vsem skupaj me zelo zanima še mnenje drugih članov.
- Je mogoče, da je bil res stres in strah pred izpiti tisti končni sprožilec derealizacije?
- Ima kdo podobne izkušnje?
- Kako se vi spopadate z anksioznostjo ali derealizacijo?
- Kdo se je anksioznosti že uspešno postavil po robu ali dokončno premagal derealizacijo/depersonalizacijo?
- Bi morala kljub vsemu obiskati zdravnika?

In se opravičujem, ker sem se tako razpisala.

Moonchild počutim se kot da sem prebrala svojo zgodbo. Počutim se kot da je moje telo čisto ločeno od telesa, vse delam čisto avtomatsko medtem ko je um popolnoma ločen in nori sem ter tja z vsemi vprašanji kaj je realno kaj ni realno, a se mi bo zmešalo, peljite me v bolnico. poleg tega pa če mrzel pot in srčni utrip. Kaj znano?
Sama sem na poti ozdravljenja, hodila sem k terapevtu, ki mi sicer ne ustreza in sem se odločila za novega, tako da držim pesti za uspeh. Mislim da bi morala k terapevtu. Če ne drugega zaradi tega da se naučiš tehnik relaksiranja, ki pomagajo v kriznih trenutkih. Tudi sama sem kar naprej utrujena od vsega tega, počutim se da ne zmorem več, zato mi je mami priporočila jogo in mislim da bo tako lažje. Sama letos začnem z faksom in me je panično strah izpitov, tako da mislim da vsaka naučen a strategija relaksacije pomaga pri spopadanju...

Viva pozitiva, samo navzgor lahko gremo

[Dharma]

Vse bomo rešili, počas in z vztrajnostjo
Je pa tako, da najhujšo derealizacijo sem dala skozi, posledice pa so še vedno, ko se spomnim kako je bilo in me začne kar malo begat in vlečt. Predvsem zjutraj sem dostikrat malo zbegana. Včasih se mi kar ne da živet. Zgleda da bi tako rad spremenila življenje, da bi kar izginila. To je sicer samo nadležna misel, ampak nevem no... grozno je to kako misli dojemajo recimo spremembo. Še danes se mi čez dan dostikrat naredi, da bi kar umrla (čeprav ne bi) zato, da bi bilo drugače in šla naprej. Kam naprej? Če pa nevem kaj je tam? Vse je v tem da človek rabi spremembo in jaz jo rabim, rabim da bi bila na tisti poti življenja in ciljev, ki jih imam v glavi, pa sem deleč stran od tam, ker se včasih ne potrudim dovolj, da bi bila bližje viziji temo kar si želim in kakor si sebe predstavljam. Malo odlašanja, malo lenobe, malo spleta okoliščin. In to, da moje misli delujejo na način, ko smrt gledajo kot spremembo oz kot ko se iz sanj (v tem primeru življenja) zbudiš v realnost (smrt) in je potem vse tako kot mora bit  Jaz si želim živet in vse izkusit in še marsikaj doživet, čeprav trenutno se neki ne premikam kaj hitro oz zelo zelo počasi. Ampak bo, vse ob cajtu. Samo sej pravim, zaradi tistega hudega obdobja in aksioznosti imam zdej občasno take smotane in nerealne misli 
Upam, da minejo in bomo spet lepo nadaljevali pot, še boljše kot prej 
Bomo premagali to nadlogo!   

[majč]

Dharma, smrt pride, ko ti je namenjena, zato se z njo sploh ni potrebno obremenjevati, ker nekako ni v tvoji domeni, če razumeš.
včasih je tako, da imamo neko obdobje občutek, da se ne premaknemo nikamor in dobro razumem to nemoč in to potrebo po spremembi, ki jo opisuješ. sama rečem temu, da si ne želim trpeti stalno in vedno zaradi istih zaev, ko bi le bile vedno nove in bi imel občutek, da napreduješ. Vendar je tako, da ravno ti največji filigranski procesi, ki najbolj vplivajo na kvaliteto tvojega življenja in doživljanja potekajo prav v času, ko imaš občutek, da se nič nikamor ne premakne. Pozneje pa pride na dan rezultat teh sprememb in ti dejansko odleže. boš videla, da tudi tebe to čaka. vendar je tako, da do tja, kamor je zares vredno priti, ne vodi nobena bližnjica. vso bomo prišli do nekih pomembnih odgovorov, ki jih potrebujemo, zato nikar obupat in ostani pogumna. Boš videla, da bo vse še dobro. zares.

maja 

[Dharma]

Majč tudi jaz vrjamem da bo  kot sem rekla, vsiljive misli,...  Ja počas in vztrajno ali kako že? 

[moonchild]

Moonchild počutim se kot da sem prebrala svojo zgodbo. Počutim se kot da je moje telo čisto ločeno od telesa, vse delam čisto avtomatsko medtem ko je um popolnoma ločen in nori sem ter tja z vsemi vprašanji kaj je realno kaj ni realno, a se mi bo zmešalo, peljite me v bolnico. poleg tega pa če mrzel pot in srčni utrip. Kaj znano?
Sama sem na poti ozdravljenja, hodila sem k terapevtu, ki mi sicer ne ustreza in sem se odločila za novega, tako da držim pesti za uspeh. Mislim da bi morala k terapevtu. Če ne drugega zaradi tega da se naučiš tehnik relaksiranja, ki pomagajo v kriznih trenutkih. Tudi sama sem kar naprej utrujena od vsega tega, počutim se da ne zmorem več, zato mi je mami priporočila jogo in mislim da bo tako lažje. Sama letos začnem z faksom in me je panično strah izpitov, tako da mislim da vsaka naučen a strategija relaksacije pomaga pri spopadanju...

Viva pozitiva, samo navzgor lahko gremo

Še preveč znano. Trenutno mi gre nekoliko bolje, a sem se že odločila, da bom kljub temu obiskala terapevta. Želim ti veliko sreče z izpiti in ko boš opravila prvega boš videla, da niso tak bav bav. Je pa res, da me pred vsakim še vedno zvije v želodcu ampak koga pa ne?

Vse bomo rešili, počas in z vztrajnostjo
Je pa tako, da najhujšo derealizacijo sem dala skozi, posledice pa so še vedno, ko se spomnim kako je bilo in me začne kar malo begat in vlečt. Predvsem zjutraj sem dostikrat malo zbegana. Včasih se mi kar ne da živet. Zgleda da bi tako rad spremenila življenje, da bi kar izginila. To je sicer samo nadležna misel, ampak nevem no... grozno je to kako misli dojemajo recimo spremembo. Še danes se mi čez dan dostikrat naredi, da bi kar umrla (čeprav ne bi) zato, da bi bilo drugače in šla naprej. Kam naprej? Če pa nevem kaj je tam? Vse je v tem da človek rabi spremembo in jaz jo rabim, rabim da bi bila na tisti poti življenja in ciljev, ki jih imam v glavi, pa sem deleč stran od tam, ker se včasih ne potrudim dovolj, da bi bila bližje viziji temo kar si želim in kakor si sebe predstavljam. Malo odlašanja, malo lenobe, malo spleta okoliščin. In to, da moje misli delujejo na način, ko smrt gledajo kot spremembo oz kot ko se iz sanj (v tem primeru življenja) zbudiš v realnost (smrt) in je potem vse tako kot mora bit  Jaz si želim živet in vse izkusit in še marsikaj doživet, čeprav trenutno se neki ne premikam kaj hitro oz zelo zelo počasi. Ampak bo, vse ob cajtu. Samo sej pravim, zaradi tistega hudega obdobja in aksioznosti imam zdej občasno take smotane in nerealne misli 
Upam, da minejo in bomo spet lepo nadaljevali pot, še boljše kot prej 
Bomo premagali to nadlogo!  

To sem ugotovila tudi sama. Kljub temu, da je že dobršen del derealizacije za mano, me v slabo voljo spravijo take in drugačne misli, kot si jih omenila tudi sama. Je pa res, da se bližajo septemberski roki izpitov in me že malo daje panika, ter se mi te misli avtomatično prikradejo v glavo, da sama sebe zamotim in odvrnem od faxa. Počasi dobivam vzorce o tem, kdaj postanem anksiozna, a to bom vedela z večjo gotovostjo šele potem, ko bom videla kako se bom počutila po opravljenih izpitih.

In tako kot pravi majč, tudi sama verjamem, da bo vse še dobro!:) A kot smo vsi že ugotovili, je za to potreben čas. Spoznati moramo sebe, ugotoviti kaj nas zares muči oz. spravlja s tira in se soočiti s strahovi, da jih zares premagamo.

[Dharma]

moonchild, prou lepo si povedala in sem prou hvalžena za vse lepe besede tudi od drugih, ki me (nas) malo spravijo na realna tla. Misli, samo misli so tiste, ki nam povzočajo preglavice in včasih se sploh ne morem ustavit. Še prav želim si razvozlat, ugotavljat in razmišljat vse možne stvari, tudi po več naenkart. Včasih se prav zalotim kako sem "v glavi" in ne dejansko tukaj in zdaj. Pa sej to nemoreš vrjet   
Ampak podpora en drugmu, je zelo potrebna in šeenkrat hvala vse sotrpinom 

http://www.youtube.com/watch?v=dEk0bamXv6k Ko boš rabila malo chill outa pa kej umirjenega, si zavrti tole  če pa še video gledaš je pa sploh top 

[Alisa]

Pozdravljeni, jaz pa k vam spadam. Zelo dobro sem shajala s svojo depresijo, bila sem srečna in ponosna da občutno izginja in da bom zmagala. Potem pa sem obiskala en semniar, kjer je predavatelj uporabljal tehnike NLP, hipnoze in programiranja možganov in se mi je pojavila derealizacija in depersonalizacija čez noč. Sedaj sem pa na slabšem, kot sem bila  . Kaj lahko sama naredim, da bo bolje?
Najhuje je, ker sem sama, popolnoma sama. Tako si želim ljubezni in partnerske bližine a s je hkrati  bojim, sploh v tem stanju. Vedno sem bila zlorabljena, vedno sem bila objekt spolnosti, ne počutim se varno, teža finančih obremenitev, ah,...kar buta vse na plano. Očitno sem pri depresiji vse umetelno tlačila in ne razreševala, če se je pojavila takšna psihoza  .
Prosim pomagajte mi, kako se je lotim, da mi bo lažje. To, da ne gre čez noč, pa že tako vem. Zmerna telesna aktivnost, brez kave, cigaret, ... Kaj pa služba, študij, vzgoja, vsakdanje življenje. Sploh se ne znajdem, čisto sem zmedena. Noči, noči so grozljive...  Vesela bom vsake pomoči, lep dan.

[Slavka]

Alisa pozdravljena 

Pri derealizaciji in depersonalizaciji nas obide precejšen strah, da ne bo nikoli minilo. Tudi jaz sem se dolgo časa ubadala s temi občutki in obupavala, da bo kdaj bolje. Nazadnje sem ugotovila, da najhitreje mine, če jo ignoriram oz. jo sprejmem kot del sebe. 
To se pojavi namreč kot posledica velike tesnobnosti, ko naše misli drvijo kot po avtocesti in se ne moremo osredotočiti na ta trenutek zdaj. Meni je pomagalo, če sem se zavestno opominjala oz. se vračala v ta trenutek, t.i. tehnika "čuječnosti".
Pomagalo pa mi je tudi vsakodnevno pol urno sproščanje, ki je poskrbelo, da so se moje misli umirile, telo in mišice pa sprostili.

Najhuje je, ker sem sama, popolnoma sama. Tako si želim ljubezni in partnerske bližine a s je hkrati  bojim, sploh v tem stanju. Vedno sem bila zlorabljena, vedno sem bila objekt spolnosti, ne počutim se varno, teža finančih obremenitev, ah,...kar buta vse na plano. Očitno sem pri depresiji vse umetelno tlačila in ne razreševala, če se je pojavila takšna psihoz

Morda so se ti tudi zaradi tvojih izkušenj s partnerstvom pojavili strahovi in si toliko bolj nezaupljiva... Želimo si nekoga, ki nas bo razumel, podpiral, predvsem pa imel rad...in če potem naletimo na razočaranje, izkoriščenje, zlorabo, veliko težje zaupamo vnaprej. Nazadnje pričnemo misliti, da nismo vredni ljubezni in s tem še poslabšamo naše počutje.

Torej je potrebno najprej razrešiti naše notranje vzorce, ki nas vlečejo v ponavljajoče neprijetne izkušnje in zaupati sebi. To pa najlažje storimo s pomočjo psihoterapije.

Predvsem pa si zaupaj, verjemi vase in, ne glede na druge ljudi, vedi, da zmoreš, da si vredna ljubezni in sreče. 

[Alisa]

Slavka, hvala  .
Sedaj vsaj razumem, da moje misli bežijo s svetlobno hitrostjo. V tem je torej problem.
Sedaj grem na sprehod, pred spanjem pa bom poslušala avtogeni trening.
Menda bo, samo da mine, tole je res grozljivka.
Lep dan in hvala, Alisa

[Onix]

Alisa bo minilo, vedno mine... Drzi se!

[Dharma]

pa naj mine čimprej, da se lahko vrnemo v ustaljene tirnice normale 

[martinca]

Zelo dobro sem shajala s svojo depresijo, bila sem srečna in ponosna da občutno izginja in da bom zmagala. Potem pa sem obiskala en . Sedaj sem pa na slabšem, kot sem bilasemniar, kjer je predavatelj uporabljal tehnike NLP, hipnoze in programiranja možganov in se mi je pojavila derealizacija in depersonalizacija čez noč

Še en dokaz, da k dusevnim boleznim nagnjeni ljudje ne smemo delati s takimi stvarmi...
Za mene je ze neka navadna meditacija, mirno lezanje ali sedenje v nepremicnosti, nevarna.
Ko sem to med veckratnimi poskusi izvajala, sem po 2 urah hodila po kamnitih debelih stopnicah v zelo globoko klet   : hkrati  sem se popolnoma zavedala, da v resnici lezim nepremicna ze 2 uri na postelji in da ocitno tako zelo zivo sanjam in da sem lahko bila pri tem hkrati na dveh mestih...  Odprla sem oci nin se razgledala po svoji sobi. Toda ko sem jih zaprla, sem bila na teh kamnitih stopnicah in moje noge so hodile dol.
Po teh stvareh si lahko še dosti bolj nor, kot si bil ze prej    Imela sem sreco, da nisem pri tem resno znorela in za vedno obstala s svojim umom nekje v eni kleti na nekih stopnicah, ne da bi se kdaj spomnila, da sem sla meditirat, zaklenjena tam notri..   Pa tudi kar se tice vere, je lahko izredno skodljiva. 

[Dharma]

neimenovana, kaj misliš s tem glede vere? Katera vera, zakaj, kako... povej malo več kaj si mislila?