Naj mi nekdo pomaga! :(

[zhelvica]

Pa kaj za vraga je narobe z mano?!?!?! Končno sem si uredila življenje do neke mere, za kar sem se zadnjih 6 let prekleto borila. In še vedno imam nek hud občutek praznine, tesnobe … Kljub temu da si ga poskušam zapolnit z nečim, kar mislim, da mi tokrat manjka, morda izgine za nekaj časa, ampak se spet pojavi, v hujši obliki. Stvari sem v preteklosti »blažila« z Dominorjem, ampak kratkotrajno.

Pred 6. leti mi je zaradi možganske kapi v 45. letu nenadoma umrla mama, s katero sva bili po eni strani zelo dobri prijateljici (vsaj zdelo se mi je tako), po drugi pa sva imeli veliko nerazčiščenih zadev. Živeli sva sami, saj sta se z očetom ločila ob koncu moje osnovne šole. Takrat sem bila stara 26 let in do zaključka fakultete so me ločili še 3 izpiti in diploma. To sem nameravala zaključiti tisto leto, si najti službo in se odseliti na svoje. Takrat pa so se vsi plani porušili, saj sem bila še študentka brez lastnih dohodkov, dobila pa sem stanovanje, za katero je mama odplačala 1 leto kreditov, ostalo plačujem še zdaj. Prav tako en kup drugih nepremičnin in avto. Bila sem v hudi stiski takrat in res, da so mi pomagali vsi – od maminih sodelavcev do mojih prijateljev in tudi popolnih neznancev, ki so poznali mamo. Pa kljub vsemu ni bilo lahko. Dejstvo, da če bi zaključila študij, bi se zaposlila, bi bila super rešitev zame, ampak brez diplome se službe dobiti ne da v moji stroki. Finančne in druge pomoči je bilo toliko, da je nisem več obvladovala. Pa ne mislim zneskovno. Počutila sem se dolžna to vrniti vsaj z obiskom … ampak ker je bilo ljudi veliko in nisem uspela več sploh hoditi po obiskih, da bi se jim vsaj tako zahvalila, sem preprosto prenehala se družit in hodit med ljudi. Bila sem tako izčrpana, saj nisem bila psihično sposobna biti družabna. Pojavljalo se je tudi, da so bili nekateri jezni name, češ, vsaj oglasila bi se lahko, če ti že pomagamo. Nisem bila več zmožna biti med ljudmi. Ker sem vedno oboževala kužke, vendar nisem smela nobenega imeti, je tako naletelo, da sem dobila malo belo kepico, ki mi je rešila življenje. Odpeljala me je v pasjo šolo, med druge ljudi, ki me niso poznali, niti moje zgodbe. Noben me ni obravnaval kot »ubogo dete«, kar je bilo zelo blagodejno za mojo dušo. Tam sem spoznala nove prijatelje in pasja druščina je postala smisel mojega življenja.

Ampak še vedno sem zapadala v čudna stanja. Borila sem se sama s sabo, da se mi ni zmešalo, obenem pa nisem smela preveč navzven pokazati, koliko me stvari prizadenejo, saj sem imela okoli sebe tudi take, ki so pričakovali, da se bom zlomila. In velikokrat sem bila zelo blizu. Za silo sem si takrat uredila življenje, našla službo v proizvodnji in služila minimalca, ki pa je kmalu postajal prenizek za stroške, ki so se vztrajno višali.

V tem času sem spoznala tudi fanta, h kateremu sem se po 1 letu preselila in oddala stanovanje v najem, da se pokrivajo krediti. Seveda sem službo tam pustila in sem se morala znajti v novem okolju. Opravljala sem občasna dela in delala recimo 3 mesece, potem pa spet bila pol leta doma, da sem zaključevala faks, ki mi ga je uspelo zaključiti šele 2010. Na podelitev diplom je šel z mano takratni fant. To bi moral biti najsrečnejši trenutek v mojem življenju, saj mi je kljub vsemu to končno uspelo. Pa je bilo ravno nasprotno. Komaj sem čakala, da grem ven iz tistega prostora, saj sem se počutila grozno utesnjeno. Vsi so se fotografirali s svojimi družinami, ponosnimi očeti in materami … jaz sem bila praktično sama. Edina oseba, ki sem vedela, da bo končno zelo ponosna name, da mi je uspelo, saj je bilo potrebno veliko odrekanja za moj študij, je umrla. Pot domov je bila zelo dolga in do konca dneva sem preživela v zatemnjeni sobi, v postelji in trgalo me je od joka. Fant ni razumel, kaj mi je in »kaj se grem«.

Zdelo se mi je, da mi gre življenje na bolje, saj je bil fant finančno preskrbljen in imel je redno službo, če bi se pa kaj zalomilo, bi pa itak starši priskočili na pomoč. Ampak jaz nisem bila srečna. Počutila sem se utesnjeno, saj sem bila odvisna od njegovega denarja. Bili so t. i. srečna družina, nikoli živeli v pomanjkanju in zato so tudi težko razumeli moje stiske, ko sem se upirala vsako nedeljo iti na »družinsko« kosilo in preživeti nedelje v »krogu družine«. Drugače so bili zelo v redu družina, ampak jaz se nisem videla z njimi.

Tudi zatočišča nisem imela nobenega, da bi se umaknila, ko sem hotela, saj so bili v mojem stanovanju najemniki. Nisem se imela komu zjokat, nisem mogla poklicat mame in jo vprašat za nasvet, kar me je najbolj morilo. Saj sem imela prijatelje, ampak to ni bilo nikoli enako. Vse je bilo na meni. Odločila sem se, da se takoj, ko bo možnost, preselim stran na svoje in da ne bom več odvisna od nekoga. Kar pa je pomenilo, da si moram najti kakršnokoli službo, kar je tudi trajalo nekaj časa, ampak mi je uspelo. Službo sem začasno našla v trgovini.

Po spletu okoliščin sem lansko leto po uspešno zaključenem pripravništvu dobila službo v svoji stroki in sem se odselila na svoje. Zaživela sem na polno. Bila sem srečna. Bila sem na svojem. Imela sem denar, ki mi je kljub visoki najemnini stroškom ena malenkost ostala in mi ni bilo treba gledat, če bom danes jedla mleko pa kruh ali si lahko kupim še salamo. Uspelo mi je celo prišparat 200 €, saj sem imela še dodatne nepričakovane stroške, drugače bi lahko morda celo več. In sem bila zelo ponosna nase. Pa kljub vsemu … nisem imela nikogar, s kom bi to delila. Ko sem imela spet enega kriznih obdobij (nazadnje 1 mesec nazaj, ko je bila obletnica mamine smrti), sem začela ugotavljati, da sem najbrž zavlačevala nezavedno z diplomo, saj sem hotela, da bo mama ponosna name, da mi je uspelo. Hotela sem jo imeli na zagovoru diplome, na podelitvi … Pa še tema diplome je bila posvečena njej. Pa da se bo lahko »hvalila«, tako kot se vse druge mame, z mojo pridobljeno 10-ko … Vse to je šlo kar mimo in izgubilo vso vrednost … Ja, vem, da bi se morala veseliti zase itd. Ampak moja mama je redko pokazala čustva do mene in sem morala »tekmovati« za pozornost z njenim ljubčkom … OK, pa pustimo preteklost.

Kakšno je stanje danes. Zadnji teden sem se morala prisiliti, da ničesar ne počnem. Drugače sem deloholik in sem se težko privadila na »počitnice«. In takoj, ko nimam kaj za delat, zapadem v taka stanja, da to ni res. Skoraj 9 mesecev je od tega, da sem spoznala fanta, ki me izpolnjuje bolj, kot sem si kdaj upala predstavljati, da bom doživela. In ko me  zdaj »prenaša« v tem jokajočem stanju, razpoloženje na nuli, vsaka stvar me gane, vse mi gre na živce, smilim se sama sebi, obtožujem se za stvari ali pa njega, samozavest iz lanskega leta mi je padla nenormalno … Potem pa še, ne vem če posledično, ali je to še dodatno, imam neke ginekološke težave … pa gre vse v maloro. Odnos najin je zadnje čase bolj trhel … saj se pogovarjava, ampak ne najdem nekako tolažbe in kar naprej iščem sama pri sebi nekaj, kar me v bistvu matra, da se počutim tako. In ravno fant mi je te dneve rekel, da sem depresivna. In tokrat sem začela malo bolj razmišljat o tem.

Če zdaj grem tako brat nazaj, sem napisala veliko, povedala pa nič … in tako je moje razmišljanje zadnje čase. A je problem, da nisem v preteklosti razčistila stvari z mamo? Ravno sem zbirala pogum, saj sem čutila, da sem dovolj zrela, da ji nekatere stvari povem … je še isti teden umrla. Je nisem imela časa prebolet? Saj je pa že 6 let. Lahko bi se že naučila živeti s tem!!! Zakaj me zdaj tako mori to razpoloženje? Vedno sem ga uspela krotiti in se nekako zamotit … ponavadi z delom. Marsikdo me je vprašal, če jaz sploh znam uživat. Znam, ampak ne upam. Se mi zdi, da če se prepustim spontanosti, da bom naredila neko napako, ki me bo drago stala. Jaz nimam zaledja, da bi lahko rekla, če se mi zalomi, mi bodo starši pomagali …

Hudo mi je, pa v bistvu sploh ne vem zakaj. Službo imam zagotovljeno še vsaj za 1 leto, torej finančno ne bo nekih hujših težav. Septembra se bo spet začelo delo in se bom zakopala in bom uživala v tem in mi bo lušno. In bom pozabila na vse to in se bom smejala temu.

KAJ ZA VRAGA SE POTEM PRITOŽUJEM in od kod tako razpoloženje?!?!

Bojim se, da če se kmalu ne izkopam iz tega, da bo tudi fanta minilo potrpljenje, saj sem že v fazi, ko ga obtožujem za stvari, katerih se sama zavedam, da najbrž govorim kar nekaj.

KAJ JE NAROBE Z MANO?!?

Obljubim, da ne bom več pisala tako na dolgo, ker kdo bo pa to vse bral. Hvala za potrpežljivost tistim, ki se vam je uspelo pregrist. 

[alexx]

Dobrodošla zhelvica. 

Prav, da si malo več napisala o sebi. Lažje bomo dobili sliko in tudi morda znali malo pomagati. Za sedaj samo to. 

[majč]

Draga zhelvica,

vse to, o čemer si pisala vsekakor ni kar nekaj. Boleče morda, a dejstvo, vse nas najverjetneje čaka to, da bomo izgubili svoje starše, kar je kronološko dokaj logična zadeva, ni pa lahka za sprejet. in normalno je tudi, da si ustvarimo neko novo skupnost z nekom v smislu partnerstva in da ta oseba potem predstavlja naše zaledje. garancije pa ni in je ne bo nikdar. vsi smo pred življenjem ranljivi in vsakomur se lahko zgodi, da izgubi kogarkoli, ki mu je zares pomemben.

nekdo je, ki pa ostaja in to si ti in Un tam gori, ki te vselej spremlja, zaupati v prositi ga, da ti da kak pameten znak, ko se zdi, da je šlo že vse po gobe, da ti prinese v življenje ljudi, ki ti bodo znali povedati in dati prave stvari in vse tisto, kar potrebuješ, pa tu še zdaleč ne mislim le in predvsem materialnega, ampak bolj to, da ti pokažejo, kako z vsem tem, kar se ti pravzaprav dogaja.

povsem mogoče je, da si doživela nek afterparty, ko si se končno sprostila in ti je tako tuga, ki je nisi mogla sproti predelati udarila ven. čas je, da si to pustiš in se ne upiraš divje tem občutkom, ampak jim pustiš, da pridejo na dan, da jih izjokaš. mami napiši pismo, piši ji vsakič, ko te bo kaj morilo, povej ji vse, kar ji imaš povedati in predeluj zadeve na točno takšen način, kot boš čutila, da je pravi. ne rabiš biti brezhibna, vselej močna, vzdržljiva ter deloholična. delaj ja, kolikor je potrebno, ampak dovoli si biti vse tisto, kar si. dovoli si pokazati tudi žalost, nemoč.

če se kdaj vedeš agresivno do partnerja, je to najbrž zato, ker nisi kos temu, kar se ti dogaja in se nočeš pokazati ranljive, ker mu ne zaupaš dovolj. vendar tvegaj in si dovoli, da si kdaj šibka, pa boš videla, kako bo to sprejel. ko ti je hudo, to ubesedi. dovoli si to.

oporo lahko najdeš v ljudeh na tem forumu tudi. lahko si tu zgradiš oporno mrežo. tako da boš vedno lahko prišla in povedala, ko te tišči.

nič ni bilo nesmiselno, kar si napisala. vse je logično. vso pravico imaš, da čutiš tako, kot čutiš in daj to ven. predeluj, dovoli si to. lahko si pomagaš s pisanjem. lahko pišeš poezijo, rišeš, karkoli, da daš to ven. samo zdravi to, kar je v tebi. danes se lahko temu posvetiš. da boš pozdravila to in se boš počutila spet dobro. včasih to tirja leta. odvisno od tega, kaj vse smo doživeli in kaj smo s tem storili. lahko si vzameš natanko toliko časa, kot ga potrebuješ.

nekoč boš vstala iz tega in boš močnejša in prenovljena. ti kar piši o vsem, kar ti veli duša. uporabi ta forum in ga izkoristi v polnosti.

hude stvari si za tabo. čas je za zdravljenje in celjenje. tudi to zahteva svoj čas in pozornost. pomaga pa neka spontanost in dovoliti si čutiti, kar čutim, dati ven in spreminjati usmerjati stvari v konstruktivo.

vse bo še dobro. samo dovoli si, da to predelaš.

drži se.

maja

[lunica]

Pozdravljena Zhelvica!

Koliko sem razbrala iz tvojega posta te spremlja bolečina,ki si jo na nek način potlačila v sebi oz.nisi sebi dala dovolj časa za žalovanje saj se je zadeva z tvojo mami zgodila praktično iz danes na jutri in to človeka zelo potre.Če vemo,da je oseba zelo bolna in,da je možnost preživetja majhna oz.je ni smo nekako pripravljeni na izid.V tvojem primeru sklepam,da ni bilo tako,ker si se morala soočit z izgubo takoj in potem si morala uredit vse potrebno kot je odplačilo dolgov itd.
Nate je padlo breme in še študij kar ni tako enostavno.Veš včasih se nam zdi,da imamo vse in le zakaj se tako počutimo?Vzroki so lahko globji kot si mi lahko predstavljamo in svetujem ti,da bi vseeno opravila obisk pri psihiatru,mu zaupala svoje počutje in občutke potem pa boš z njegovo pomočjo lahko ocenila ali bi želela oz.potrebovala kakšno obravnavo ali zdravila.
Normalno je,da se kdaj slabo počutimo,če pa zapademo večkrat brez sedanjega vzroka v stanje depresije ali anksioznih motenj potem zadeva tiči nekje v ozadju se pravi nepredelana čustva,ki pa jih je v redu ustrezno predelat saj le tako lahko gremo naprej.Lahko sicer zadevo zavestno pometemo pod preprogo ampak vse to pride enkrat za nami in dlje časa čakamo težje je.
Lepo bodi in sporoči kako ti gre 

[zhelvica]

Hvala vam za odgovore.

Majč, res je to, da doživljam take izbruhe, ko dam misli malo na off od dela, ponavadi so to kaki dopusti, počitnice ... in namesto da te stvari sprejemam kot neko sprostitev, se bojim vsakega daljšega oddiha, ker točno vem, kaj bo. Zato se poskušam v vsakem dopustu maksimalno zaposlit, če pa popustim, pa sem tu, kjer sem zdaj.
Sem že razmišljala o pisanju pisma mami, ampak se tako grozljivo bojim tega, ker se mi zdi, da bom res pičila tja, kjer najbolj boli. Vem da to moram narediti, ampak kaj pa potem ... kaj naj naredim s tem? Ne maram se več jokat in bit bedna sebi in vsem okoli sebe.

Lunica ja, točno tako je bilo. Vse se je odvilo v 4 dneh. Saj veš, ni mi težko govorit s prijatelji o tem, tudi s fantom, ampak noben od teh ni objektiven. Težko mi je edino jim razložit, kako se dejansko počutim, ker če mi uspe reči komu, da sem v stiski ... mi vsak reče, saj bo minilo, ne sekiraj se, pa bo. Pa ne gre to tako, ne morem si reči, eh daj, kaj paničariš ... zberi se in živi dalje. Se mi zdi, da to lahko naredim za javnost, ne pa zase. V sebi pa se mi meša od bolečine. Ja ... pometam pod preprogo, že predolgo, pa se mi je zdaj nakopičilo konkretno in se že preveč odraža v odnosu z drugimi in na splošno v odnosu do življenja.

Danes sem spet imela za sabo eno neprespano noč ... občutek nemirnosti z mešanjem tesnobe in globoke žalosti. Seveda posledično z razmišljanjem o vrednosti same sebe, o odnosu s fantom, o krizi, ki jo imava ... o tem, da ne ve, kako bi mi pomagal, pa o tem, da me žre njegovo prijateljstvo z bivšo punco miss perfect ... Skratka taka eksplozija čustev zadnje čase ... tudi najbrž neutemeljena. Ampak pač vse bruha ven ob nepravem času ...

Drug teden gremo na morje ... upam, da mi bo koristila sprememba okolja, ker če se bo to še tam nadaljevalo, ne vem kako naprej.

Sem tudi sama že razmišljala o kakem obisku psihiatra. So me sicer poslali h klinični psihologinji po mamini smrti. Pri njej sem bila dvakrat. Enkrat ko sva se samo pogovarjali in je samo zavijala z očmi ob vsakem mojem odgovoru, ker zgleda nisem dajala pravih, drugič pa je naredila neke teste, s katerimi je "ugotovila", da je vse v redu z mano. Nato je rekla, da sva zaključili. Kako pa naj najdem enega v redu psihiatra, nič še nisem raziskovala na tem področju, ker se mi zdi, da je to enako kot če iščeš iglo v kopici sena.

 

[Ribica]

Pozdravljena,

ni bolj groznega, kot če ti kdo, ko si na podnu, v depri, v r*ti, reče, "daj, ne sekiraj se, saj bo boljše, poglej, zunaj sije sonce..." Takemu človeku nima smisla karkoli razlagat, ker kot pravijo, siti lačnemu ne verjame.
Po moje bi ti nujno potrebovala kvalitetno psihoterapijo. Zadeve, ki so se ti dolga leta nabirale, so se zavozlale in še bolj se bodo, če ne boš nekaj naredila v tej smeri. Na to kažejo tvoje notranje bolečine, nespečnost, težave v odnosu s fantom in beg v delo. Čeprav pri Slovencih velja deloholizem skoraj za kompliment, je v resnici to oblika nekemične zasvojenosti, ki jo je potrebno zdraviti, saj sicer vse bolj in bolj trpimo.
Ne vem, od kod si. Če si iz Maribora ali okolice, bi ti lahko svetovala terapevtko, h kateri sem hodila tudi sama pred leti, sedaj jo občasno obišče tudi moja 21-letna hči. Napiši mi ZS, če želiš kontakt.
Sicer pa moram reči, da se me je dotaknilo tvoje pisanje in sem začutila, da ti moram odpisati (sicer se redko oglašam, čeprav sem članica tega foruma od začetka). Tvoje težave zahtevajo več kot le nekaj tolažečih stavkov v smislu, saj vem, kako ti je. Zato ne oklevaj, da imaš sedaj dopust, je priložnost, da si v miru poiščeš terapevta in svoje življenje na novo zložiš skupaj.

Vse dobro ti želim.
Ribica

[majč]

z jokomo ni nič narobe. vse lahko izraziš v pisanju, od joka, jeze, razočaranja, nemoči, itd. in ni prav, da tvoj fant za vsak oddih in dopust kasira tvoj gnev v taki obliki. veliko bolj pošteno je, da se pokažeš ranljivo in odkrito poveš, kaj te tare, kot da projeceraš svoj shit v neke obtožbe njegovega vedenja, ker nima nič s tem ali pač?!

če te ima rad, ti bo stal ob strani, ko boš zadeve predelovala, ni pa prav, da se pucaš na njem razumeš?
naravnost izrazi točno to, kar se ti dogaja. nauči se malo posvetiti sebi in priti stik z vsemi svojimi čutenji, ker ko jih boš razumela in ugotovila, kaj je tisto, kar ti resnično pomaga, ko boš znala s sabo, potem boš dejansko krotila te svoje zmaje v sebi in okolica, niti ti sama ne boste več trpeli na enak način.
vse bo ok, samo strategijo zamenjaj

maja

[zhelvica]

Ribica se bom javila na ZS.

Majč ... saj se ne pucam na njem, ker tudi on morda ni tako zelo nedolžen pri vsem skupaj, jaz pa stvari vidim še veliko bolj grozno, kot dejansko so. On je bolj flegmatik in ima stališče, da je vsak sam odgovoren za svoja čustva, občutja in vse kar sodi zraven. Saj načeloma se strinjam z njim, ampak če njegove besede in dejanja prizadenejo mene, moja čustva, pa nisem samo jaz tu krivec. Ali pač?!

nauči se malo posvetiti sebi in priti stik z vsemi svojimi čutenji, ker ko jih boš razumela in ugotovila, kaj je tisto, kar ti resnično pomaga, ko boš znala s sabo, potem boš dejansko krotila te svoje zmaje v sebi in okolica, niti ti sama ne boste več trpeli na enak način.

Mislim, da se nisem sposobna tega sama naučit.  Saj sem najbolj vesela takrat, ko lahko nekaj dobrega naredim za nekoga drugega ... svoje potrebe navadno postavim na drugo mesto. Najbrž tudi to ni prav, a ne. 

[žabica11]

Hey Zhelvica!

Na tem forumu sem čisto sveža, vendar sem se takoj našla v tvoji zgodbi.
Moja mami mi je umrla pred dvanajstimi leti...takrat sem imela 11 let. Sama imam sicer super družino...zlatega očeta, sestro in dva brata ... V meni se je počasi vse nabiralo (npr. poslušanje sošolk v srednji šoli kako hodijo s svojimi mamami v trgovino...vedno sem vse držala v sebi...doma pa sem se v kotu moje sobe jokala po cele večere...) in počilo v obliki anksioznosti, panike in tesnobe. Letos maja je bilo tako hudo, da sem si poiskala pomoč psihoterapevta

Tudi jaz sem letos diplomirala in tako kot pri tebi sem zagovor zapustila žalostna, saj sem zopet pogrešala mamo, ki bi mi čestitala in bila ponosna name...sicer imam očeta...ampak mama je vseeno mama ---že kar dolgo (kmalu po mamini smrti) pa imam svoje "obrede". In sicer ko mi je hudo ali sem vesela se začnem pogovarjati z mamo (v mislih ali celo na glas)...moram reči, da me to zelo pomirja. Najrajši grem kam v naravo...na samotno mesto in si rečem, da imam sedaj čas za pogovor z mamo. Nevem če ti bo to kaj pomagalo, ampak meni pomaga

Druga stvar, ki je pri meni zelo podobna pa je razmerje s fantom. Odkar sem se začela zdravit sem opazila, da se počasi spreminjam on pa tega ne želi sprejeti in imam občutek, da me ne zastopi ali pa noče podpirati. Npr. pred enim mesecem sva bila na morju in prve tri dni sem imela zelooo krizo...imela sem tak strah in živčnost, da sem tudi bruhala. Seveda sem samo jokala in jokala....od mojega fanta pa nič...sedel je na postelji v naročju je imela prenosni računalnik in rekel, da neve kako naj mi pomaga. ---v zadnjem času se je najin odnos zelo skrhal in komaj čakam petek, da z mojim psihoterapevtom predelam vse moje tegobe o fantu---včasih nevem ali sem jaz kriva, da od nejga preveč zahtevam...ampak en preprost objem ko si povsem na tleh pa res ni preveč...kajne?


Upam, da nisem preveč nalagala v mojem sporočilu...sem še nova in nekoliko neizkušena tukaj 

Vsem pošiljam en lep pozdravček.

[majč]

zhelvica nima veze, najbrž sta si čisto kos. morm rečt, da mam tudi jaz fanta zdaj, ki je dost flegmatik 8pravo nasprotje meni9 in zato ful velikrat bentim, medtem ko se mi on še vedno prijazno smehlja in ga to sploh ne prizadane. sem ravn eno tako fotko ujela, kjer se točno to dobro vidi. nisem si všeč, da se bentim, ampak tako dinamiko pač mava kdaj pa kdaj v odnosu. pa saj ni samo to...

[zhelvica]

Žabica pozdravljena! No, jaz sem edinka, zato se nisem mogla ravno na nobenega opirat, drugače pa ja ... kot da bi brala svojo zgodbo in tudi občutki so najbrž podobni.

Teh pogovorov ali pisem mami, kot je že predlagala majč, pa se bojim predvsem zato, ker sva z mamo imeli nekaj zamer, nedorečenih zadev ... tabu teme, ki se je nobena ni želela dotakniti. No, saj njej je bilo vseeno, ker sem jaz imela problem s tem, ne ona. In nekako se nočem več kregat z njo, če se nisem mogla takrat. In se mi zdi, da se bi se točno to zgodilo. Raje bi se s tem pomirila, ji odpustila določene stvari, nisem pa prepričana, če sem zmožna tega narediti.

Majč točno tak je tudi moj fant in tudi jaz si nisem všeč, da me ganejo stvari ... Najlažje bi bilo se delati da ti ni za nič mar, ampak se mi zdi da potem počasi postaneš čustveno otopel, kar pa si ne želim, saj sem preveč let vse zadrževala v sebi. In je res, ni samo to ...

[Juliette]

Zhelvica, veš, zelo verjetno je, da so prav tiste teme, ki so med vama ostale odprte, tisto kar te bremeni in ti povzroča tako hudo stisko. Zelo verjetno je to tisto, kar ti onemogoča, da bi na zdrav (seveda boleč in trpek način, ker drugačno dokončno slovo pač ne more biti) odžalovala izgubo in šla z življenjem naprej. Tako pa te to drži v svojih krempljih in kot zgleda tega ne boš mogla kar tako pospravit in se delat, da je bilo in da je vse v redu.
Priporočam dobrega psihoterapevta, ki te bo podpiral in vodil na tej poti. 

[zhelvica]

Juliette, tudi jaz mislim da je tako, ampak to, da sem si končno po tolikih letih upala priznati, da se skozi to najbrž ne bom znala sama pregristi, je po eni strani zame hud udarec, ker si moram priznati, da sem na nek način nesposobna krotit svoje probleme in so me zdaj pa že malo prerasli. 

Sem v iskanju psihoterapevta v LJ ali okolici, tako da če ima kdo kak predlog, kje naj začnem, kako naj se tega lotim ... Lepo prosim ...

Hvala vam res vsem, da delite z mano vaše zgodbe, ker mi daje upanje, da se bom tudi jaz enkrat iz tega izkopala in ne bodo problemi več usmerjali moje življenje, ampak bom res začela živeti življenje. 

[Dharma]

Dobrodošla 

Če ne drugega, včasih zelo pomaga se razpisat, pa naj bo to forum, blog, list papirja,... Malo lažje se pa le počutimo kljub vsemu, kajne? 

[žabica11]

Hey Zhelvica!

No sej nekako imava dokaj podobno zgodbo...svoji mami bi rada odpustila določene stvari. Tudi jaz imam po vseh teh letih včasih še vedno v sebi jezo... Zakaj nas je zapustila?...vem, pa da me to samo omejuje in otežuje. In da tega vprašanja ne smem več zastavljati v mojih mislih.

Po drugi strani pa imam občutek, da je ona ves čas z mano...to sem si že od malega naredila za tolažbo in mi ponavadi kar pomaga v težkih situacijah. Sicer pa so se mi v življenju dogodile stvari za katere sem prepričana da mi je od "zgoraj" pomagala mami---npr. naredila sem kakšen izpit, ki po mojem mnenju ni bil za pozitivno. ali pa sem se za las izognila kašni prometni nesreči...takrat se vedno zahvalim mami, da me je obvarovala Sama sem si z njo ustvarila kar nekakšen poseben svet ---zanimivo pa je, da ima sestra tudi tak odnos z njo

[zhelvica]

Saj se je tudi meni že zgodilo, da se je bil izid česa čisto nenavaden in sem to nekako pripisovala "višji sili", čeprav ne verjamem najbolje v te stvari. 

Moje razpoloženje je zadnja 2 dneva mičkeno boljše, kot se vedno zgodijo ta nihanja, in ravno zato sem potem vedno obupala pri iskanju kakega terapevta, ker sem si mislila, vidiš, saj gre na bolje, ne rabiš nikogar.

Ampak tokrat bom poskušala biti malo bolj vztrajna, upam, da mi bo uspelo.

Ful se veselim morja, končno malo sprostitve ...

Lep dan vsem!

[žabica11]

Super Zhelvica, da se bolje počutiš...tudi jaz sem imela ta teden do srede krizo, sedaj pa je boljše!!!

Jaaa veseli se morja, saj te bo sonce sproščalo...poleg tega pa ti priporočam velikooo plavanja, ki tudi zeloo dobro vpliva na počutje

Pozdravček:D