Se bom zjutraj zbudila????

[Shadow]

Lep pozdrav vsem na NE BOJ SE!

Hm, kje naj začnem? Moja zgodba je dolga, pa vseeno kratka. Po nekaj urnem prebiranju foruma, sem se odločila, da končno tudi jaz napišem moje strahe in upam na da mi lahko pomagate.
Uničujem življenje mojih najbližjih in s tem tudi moje....
Imam panične napade, ki trajajo že 10 let. Včasih so obdobja, ko mislim, da je vse hudo za mano, pa se spet pojavijo. V vseh teh letih sem probala ugotoviti kaj jih sproži. Na vzven sem vedno dobre volje, se hecam, pazim na izgled.... no ja, bolj na mojo popolno masko. Celo življenje so me trimali na to, da morem biti popolna na vseh področjih. Ker to ni izvedljivo, sem se srečevala z brutalnim zavračanjem. Takrat se je pojavil prvi panični napad. Vozila sem avto, ko me je oblil nenormalni občutek straha in nemoči. V rokah in nogah so me zagrabili krči, komaj sem dihala, videla nisem ničesar. Komaj sem ustavila avto. Treslo me je po celem telesu. Mislila sem da umiram. Poklicala sem starše in pristala sem v bolnišnici, kjer mi je zdravnica rekla da si vse namišljam in da je to preutrujenost.  Za tem sem rabla kakih 5 mesecev in vse je bilo kot prej....
Par let za tem sem se začela srečevati s smrtjo. Vem, da je smrt najbolj naravna stvar, da bomo vsi en krat umrli, ampak moj strah je neopisen. Zaradi mene je umrl človek. Te travme nikoli nisem mogla predelat. Kmalu za tem sem imela 4 smrtne slučaje v ožjem krogu družine. Dedek in mama sta imela srčni infarkt v razmaku 2 mesecev... Od takrat mojih strahov pred smrtjo ne morem več nadzirat. Grabi me panika. Vsaka najmanjša stresan situacija me izklopi. Napade imam v službi, kjer me že vsi čudno gledajo (izgovorov miljon), pri prijateljih (katerih se vedno bolj izogibam), v trgovimi in doma.
Na koncu sem ponovno pristala v bolnici z helexom in napotnico k psihiatru. Dobila sem ecytaro, ki mi je pomagala. Eno leto je bilo vse vredu.
Spet smrtni slučaj in jaz na začetku.... Zdaj imam pa taki strah pred tem da bom umrla, da ne morem zaspat, kr mislim da se zjutraj ne bom zbudila... Od vseh naporov, da se spravim v red, ubijam mojo družino, dušo in telo.
Kako naj temu naredim konec, ne morem več dolgo tega prenašat.

Se opravičujem, da sem tak raztegnila, ampak je pasalo 

[Betka]

Draga Shadow  ,
še bolj bi ti verjatno pasal pogovor s psihoterapevtom. Pretiranega strahu, ki se je zajedel vate, verjetno ne boš mogla odpraviti samo z zdravili. Miselne poti so že tako utečene, da jih je potrebno sistematično zamenjati z novimi.
Stisko si lahko poskusiš olajšati z branjem kakšne psihološke knjige, pogovorom, tudi pisanjem na forum. Svetujem pa ti, da poskusiš tudi s psihoterapijo.

Za začetek poskusi biti prijazno naravnana do sebe...to je enostavno zapisati, a precej težje izvajati.

[Slavka]

Shadow pozdravljena 

Strah pred smrtjo je prvinski strah...vsakdo namreč ob misli na minljivost doživi občutek nelagodja, tesnobe in žalosti. Vendar, ko nas misli o smrti okupirajo in nam povzročajo paniko, je potrebno to reševati na drug način.

Praviš, da je zaradi tebe umrl človek? Kako to misliš? Morda nisi mogla preprečiti te smrti, a vseeno misliš, da si kriva? Včasih si namreč naložimo vse preveč odgovornosti in občutkov krivde, kot jih zmoremo prenesti, zato potem naše telo reagira s tesnobo in paničnimi napadi.

Potrebno je spremeniti naše misli, ozavestiti, da smo odgovorni predvsem zase in da nimamo vpliva na določene dogodke in ljudi. Pri tem ti lahko pomaga psihoterapija, s pomočjo katere boš raziskala svoje strahove, ki te ovirajo v življenju.

Tudi jaz sem se z občutki panike prvič srečala ob smrti meni ljube osebe, razglabljala o smislu življenja, nazadnje želela umreti tudi sama...Sedaj vem, da je bil ta dogodek zgolj vrh ledene gore...kajti skozi moje življenje se je, do takrat, nabralo vse preveč nepredelanih travm, ki so naposled izbruhnile na plano v obliki paničnih napadov in anksioznosti.

Je morda tudi pri tebi tako? Praviš, da že celo življenje "igraš" in paziš na to, da bi bila popolna...Da v nasprotnem primeru doživiš zavračanje... Zdaj bom malo zafilozofirala in rekla, da je morda strah pred smrtjo hkrati strah pred spremembo? Zavedaš se, da te tako življenje ne osrečuje, a hkrati te je strah neznanega?

Jaz ti vsekakor želim, da bi s pomočjo terapije in ecytare premagala svoje težave in se zbudila v novo, lepše življenje... 

[Shadow]

@ Betka:

hvala za odgovor. Vse sem že probala. Brala sem knjige za samo pomoč in strokovno literaturo. Želela sem si sama pomagat. Meni je vse razumno, kaj v knjigah piše in vse je logično. Probala sem razne vaje za sproščanje, sprehode in pogovore.... Ampak se enostavno ne morem rešit  tega straha pred koncem. Sej mi kolko tolko uspeva, ampak pridejo trenutki, ko je v meni taka neskončna žalost, da se kljub družbi počustim samo in zapuščeno. Občutek imam da se nikomur ne morem zaupat, ker me imajo tisti, ki za tovedo, dovolj.
Enostavno nočem več obremenjevati ljudi z mojimi problemi. Takrat rabim nekoga, ki mu lahko povem kaj me žalosti. In ker ni nikogar, se vse stopnjuje do take mere, da imam spet napad. To traja ponavadi kaki teden. Ko se spet zlomim in razjočem, je spet malo bolše. Do naslednjič. Nočem več tega. Zato sem vam vsem hvaležna, da lahko končno zadeve napišem in spravim iz sebe.

[Shadow]

Slavka:
Zadeva je taka, da je ta človek naredil samomor zaradi mene. Nikoli tega nisem hotela, čeprav so moje zadnje besede bile da naj zgine iz mojega življenja, da nikoli več nočem videt in da naj crkne. Zgodba je dolga. Ta oseba me je zasledovala in grenila in uničevala moje življenje več kot eno leto. Bil je povsod in ob vsaki uri, uničeval mojo lastnino, grozil meni in moji družini. Sovražla sem ga iz vsega srca. Nikoli nisva bila par ali kaj podobnega. Ampak ko se je prišel poslivit in postil zame zadnje sporočilo, sem se počutila krivo. Vem da ga nisem ˝jaz ubila¨, ampak vsi so mene krivili...

Psihoterapije si ne morem privoščit zaradi službe. Čeprav bi srčno rada povedala moje življenje nekomu, ki me nebo obsojal, nekomu ki me ne pozna, ki bo poslušal in mi znal svetovat. Zgodile so se grde stvari, ki sem jih, vsaj tako sem mislila, predelala. Da povem še to. Nikoli nisem imela nekih pretiranih čustev, ker jih nisem poznala. Vse kar se je zgodilo, je že moralo tako biti. Pol sem pa spoznala človeka, v katerega sem se zaljubila. Takrat se mi tudi povedali, da bo moja pot do otrok zelo naporna. Imela sem terapije in neuspešno. Po terapijah sem padla v depresijo. Vse kar se je zgodilo je začelo vret na dan. Miljon misli, ki je švigalo po moji glavi in izgubila sem nadzor nad vsem. Vsa moja zbranost in organiziranost se je začela rušit. Dokler me ni skoraj pobralo. V kombinacijami s smrtnimi slučaji je to bil moj konec. Pobiram se že kako leto, ampak mi ne uspeva. Vem da je to dolgoletni proces, ampak se ne morem zbrat. Občasno sem tako razdražljiva in agresivna, da verbalno napadam vse okoli sebe. Pol pa spet žalost.... Najhujše je ko sem v službi, kjer se vse odvija zelo hitro in je stresno. Takrat rabim kakih 10 minut da se zberem in zadiham, ker pa to ni vedni izvedljivo, izgubljam kontrolo in me panika. Ko pridem domov se vse poslabša. Partner me gleda, kot da sem vsekana in namesto da bi mi pomagal, se skregava. Lahko si predstavljate kak je ko morem spat. Vpostelji bedim in se prametavam celo noč, srce mi razbija, lovim sapo, jokam in se tresem. Nočem več tega. Razmišljam da bi menjala službo, družbo, partnerja in začela na novo. Ni me strah sprememb in vem da bi mi to pomagalo, samo oni niso krivi in spet sem na začetku... Kaj naj naredim?

[moonica]

v prvem postu te teme su napisala, da je zaradi tebe umrl človek ... pa zdaj, po vsem tu prebranem, vidim, da to sploh ni res ... ni umrl zaradi tebe, ampak zaradi sebe, zato, ker se je on tako odločil ... saj praviš, da je naredil samomor ... kaj vse mu je rojilo po glavi, katere misli, strahovi, obup ga je privedlo v to dejanje je pa druga zgodba, uglavnem, ni umrl zaradi tebe. lahko si misliš, ja saj vse to razumem, se zavedam ... ampak taki zapisi veliko povedo. glede na vse kar se ti je dogajalo, ni čudno, da si v stanju, v katerem si ... že samo po vsem tu prebranem, ne vem, meni se zdi ogromen zalogaj ... in da nič od tega nisi zares predelala, verjetno še te zadeve okoli osebe, ki je naredila samomor, pa strah zase, ko doživljaš panične napade in potem še smrti v družini, kapi, pa težave pri zanositvi ... Shadow, to je cel kup stvari, ki jih boš slej ko prej mogla predelat s strokovnjakom, vsaj če želiš boljše psih. počutje, mirnejše življenje. praviš, da zaradi službe ne moreš k psihoterapevtu, kako to misliš? finančno ne moreš? ne moreš zaradi ugleda? jaz ti svetujem, da brišeš vse "ne morem" in narediš ta korak, ker samo z zdravili ne moreš vsega rešit ... lahko se en čas boljše počutiš, ampak to ni rešitev zate, verjemi.
srečno!!!

[Shadow]

ne morem k psihoterapetu, ker je to še vedno tabu in ker lahko zaradi tega izgubim službo, ker nisem stabilna. Doma pri tem nimam velike podpore, ker imajo samo slabiči probleme, ki jih ne morejo rešit, kamoli da imaš psihične probleme. V moji okolici so mnenja da si vse namišljam in da naj odrastem in da ima vsak svoje probleme, kar je jasno, ampak enostavno ne znam čustev, ki jih imam sortirat. Vsega je preveč. Moji pravi prijatelji mi pomagajo in me podpirajo, za druge pa mi je kolko tolko vseeno. Se jih probam izogibat, ampak to spet ni vredu , ker sem zato čudna in me moj ne razume, oni pa ga pumpajo.  Ko pa jih srečam, pa spet sto glupih vprašanj in komentarov. Jaz morem stran, samo še ne vem kak pa kam....
 
Meni je full žal za napisane besede, ampak je v tem trenutku vsega preveč...Spravila sem se tako daleč da ne upam naredit teh odločilnih korakov.

[evak4373]

Slabiči so ljudje brez problemov,ker jim pač visi dol za cel svet in vidijo samo sebe. Ti pa nisi niti malo slabiča. Ti si ena super ženska,ki čuti in ima srce. Draga moja,za vse ki tolčejo po tebi naj ti proba dol viset. Ti si sedaj na prvem mestu...oni pa naj ostanejo nekje odzadaj,ker tja tudi spadajo...žal

[Betka]

Shadow, zakaj pa misliš, da morajo v službi vedeti, da hodiš k terapevtu? Če jim sama ne boš povedala, jim ne more nihče.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Celo življenje so me trimali na to, da morem biti popolna na vseh področjih. Ker to ni izvedljivo, sem se srečevala z brutalnim zavračanjem.

Kdo te je brutalno zavračal in zakaj?

[Iq_nima_nič_s_tem]

Shadow, zakaj pa misliš, da morajo v službi vedeti, da hodiš k terapevtu? Če jim sama ne boš povedala, jim ne more nihče.

Tudi, če bodo vedeli te bodo sprejeli. Saj sami vedo kako je, ampak so tiho. Brez skrbi. Nihče ni brez problemov in na koncu te bodo celo občudovali, ker si se spravila na težko pot zdravljenja.
Seveda pa ni potrebno razglašati kaj takega brez potrebe ljudem, ki jim ni mar za tebe.

[moonica]

se strinjam z Iq-jem, pa tudi z Betko - če ne želiš, pač ne poveš, to so tvoje osebne zadeve, intima, to se tiče le tebe, če ti ne želiš drugače

veš kolko ljudi nas hodi k psihiatru ... pa so vmes tud ljudje na visokih položajih (in tam ostajajo, jih nihče ne odpusti zaradi tega) ... samo jamra se kako je to tabu, namest da bi se nardilo korak naprej ... želiš, da je vse to še naprej tabu? če ne, potem pojdi po tej poti, da vsaj malo k temu prispevaš - ne skrivaj svojih težav pred svetom, najmanj pa pred sabo, ne govori si še ti, da si slabič in da kako ne uspeš 'pošlihtat' svojih občutkov, misli, duševnega počutja ... ampak naredi korak, ki je v tem trenutku zate najprimernejši-pojdi do strokovnjaka, naroči se pri psihoterapevtu, obiskuj psihiatra ... naredi to ZASE! tolko vseh stvari, tolko 'prtljage' maš ... daj, dovoli si pomoč, ne nasedaj svojim domačim, ki (kot kaže) nimajo pojma o teh zadevah, naredi kot veš, da je dobro ... ker ti itak veš, samo upaš si ne, imaš en kupček tisti "ne morem, ker..."

Shadow, prišla si do točke, ko se moraš odločit ... odloči se za to, da narediš vse kar lahko, da se bo tvoje psih. počutje izboljšalo, da boš razrešla stare in manj stare težave in si s tem omogočla lepše življenje!

[Juliette]

Shadow, morda se ti bodo zdele Moonicine besede precej direktne in bodo malo zbodle, vendar mislim, da je povedala pravo stvar in jo je vredno upoštevati.
Dejstvo je, da nihče drug pri tej zadevi ne more narediti nič namesto tebe. Si v težki situaciji, vem, da ti je zelo težko. To je lahko vzpodbuda, da iščeš pot ven, da najdeš boljše rešitve. Tablete so zasilni izhod, osnovna opora in pomagale so ti, kolikor so ti lahko. Sedaj si ti na potezi in pravi korak je zagotovo pomoč psihoterapevta.
Praviš, da bi kar vse zamenjala, zamenjala celo življenje ... ne trati energije s tem, niti s takimi mislimi, ker ta rešitev ni učinkovita. Sebe namreč ne moreš zamenjati in kamorkoli boš šla, s komerkoli boš spletala nove odnose, boš nesla sebe in svoje vzorce s sabo. Posledice pa že poznaš...
Bližnjic žal ni.

[moonica]

Shadow, morda se ti bodo zdele Moonicine besede precej direktne in bodo malo zbodle, vendar mislim, da je povedala pravo stvar in jo je vredno upoštevati.

upam, da mojega zapisa Shadow ne bo vzela za slabo, mišljeno sigurno ni blo tako

glede na opisano situacijo, se mi je zdelo najbolj primerno, da odgovorim konkretno, direktno in ne po nekih ovinkih, ker zadeva je resna ... kot opisuje, se to pelje že več let, sedaj ima celo misli o samomoru ...

res upam, da boš privolila v pomoč, Shadow ...
če imaš še kakšna vprašanja, če ne veš na koga se obrnit, karkoli, vprašaj tu, sej nas je veliko, ki beremo ta forum

[joza]

Tudi jaz priporočam obiskovanje kakšnega terapevta ali vsaj kakšne skupine za samopomoč. Npr. tu:
http://drustvo-hospic.si/

[Shadow]

Hvala vsem skupaj za odgovore in mnenja. Ne se bati da bom vzela kakeršni koli nasvet ali pogled na mojo situacijo za slabo. Vi mi vsaj direktno povete kak pa kaj. Tisti ke vejo, mi govorijo da bo vse vredu, pa naj se sekiram, pa sej bo, pa bla bla bla. Hvala še 1x.
Glede profesionalne pomoči pa je tak da ni možno skrit. Ampak kot zgleda bom vseeno šla. Ne morem vam povedat, kako olajšanje je da lahko tu napišem kaj me muči.
Za beg pred vsem pa tudi vem da ni prava rešitev, ker bo prej ali slej spet vse prevrelo na dan, ampak v tem trenutku bi resnično potrebovala mir, da zadiham.

[Shadow]

Celo življenje so me trimali na to, da morem biti popolna na vseh področjih. Ker to ni izvedljivo, sem se srečevala z brutalnim zavračanjem.

Kdo te je brutalno zavračal in zakaj?

V otroštvu in najstniških letih sem se zelo aktivno ukvarjala s športom, kjer sem bila zelo uspešna tudi v svetovnem rangu. Za tem je bilo veliko treninga in forsiranja. Časa za prijatelje in otroštvo ni bilo prav veliko. Tisto malo časa, ki sem ga pa imela za prijatelje, pa je bilo vse navidezno in iz koristoljubja. To sem spoznala na neprijeten način. Favšija in hinavščina. V nekaterih primerih sem zelo naivna pri ljudeh. Vedno vidim samo dobro v njih, dokler mi spet ne zarinejo nož v hrbet. Vedno pomagam, vedno vse naredim za njih. Ko pa potrebujem pomoč, pa več nisem tak fajn. Pol sem pa tečna in slabe volje. In normalno da se potegnem nazaj.
Glede šole in ostalega pa je bilo tako, da sta moja starša od mojega brata in mene zahtevala popolnost. Moja mama je bila tudi moj trener, in zaradi tega nikoli ni imela do mene mati-hčera odnosa. Takrat ko sem jo najbolj potrebovala, je ona svojo materinsko ljubezen delila z drugimi dekleti, jih cartala, objemala, jih vzpodbujala.... Od mene pa je zahtevala da zmagam. Ko sem jo 1x vprašala zakaj je do mene taka, mi je dala zelo razumen odgovor (da je do mene taka zato, da drugi starši ne mislijo da imam jaz prednosti in bonitete). Ampak vsaj doma bi lahko bila moja mama! Če nisem zmagala, je to pomenlo še več treninga in presinga. Če v šoli ni bilo vse tako kot je mogli biti, nisem smela na trenig in ustvaril se je žačaran krog. Pretrgala sem ga ko sem pri 19 vse pustila za sabo in odšla v drugo mesto. Danes je najin odnos kar dober, vendar ko sem ji povedala kaj me muči, je rekla od :¨od kdaj si te ti tak občutljiva? Ti si vedno bila tak močni karakter in nič te ni ganlo... Rabiš malo več samodiscipline in ne pretiravaj.˝  Vspodbudne besede, ali ne?

[Iq_nima_nič_s_tem]

  Vspodbudne besede, ali ne?

Očitno je ne zanima tvoje duševno stanje. Mogoče zato, ker sploh ne ve kaj duševnost je. Se nikoli ni ukvarjala s tem.
Kaj pa ti? Si ti rada zmagovala v športu?

[Shadow]

Na začetku, ko sem dobila prve medalje in pokale je bil občutek fenomenalen. Da zdaj rečem ne, bi bilo nefer. Tudi spomini na ta čas so lepi. Ampak po 11 letih, je šlo še zamo za zmago. Če sem zmagala je bilo vse vredu. To je tak pol pol. Valda da sem rada zmagala, ampak ne za tako ceno. Imela sem obdobje, ko sem klubovala in sem namenoma delala napake, samo se ni dobro končalo. Sem mislila da bom tako deležna pozornosti.... Saj sem jo dobila, samo ne take vrste kot sem jaz želela....

[DesertRose]

Če se ne motim, si življenje posvetila drugim...garala za druge...sedaj ko si se zavedla, da si samo svoja pa te je zmanjkalo... ko je treba sedaj naredit nekaj zase, te pa zmanjka... sem kje blizu?