obsesije

[nageljček]

JAh, x-boy se nič ne javi...


Nič ne vemo kateri komentarji mu pomagajo, kateri ne...kaj si misli...kako mu je...kako vse to danes vpliva nanj...


x-boy: jaaaaviii seeee

[Liber]

Pomagajo mu tisti komentarji za katere se on odloči, da mu in pri tem nimamo mi čist nič.

Če mu pomagajo prav, če ne pa tud. Sej ne mormo vedet.

[metu]

Živjo x-boy1!

Tudi jaz imam eno izkušnjo z mučenjem živali. Ko sva bili s sestro stari še 5 ali 6 let, sva se igrali z eno muho in sva ji poškodovali krilca. Gledali sva, kako se zvija in muči ter se maje in takrat sva dojeli, da lahko tudi muha trpi. Vedele sva, da je največ, kar lahko narediva za njo, da jo do konca pokončava. In sva jo. Od takrat naprej puščava muhe pri miru, od večine žuželk pa zbeživa stran, ker imava fobijo.
Spomnim se že enega dogodka v času osnovne šole, ko sem zagledala martinčka in ga zagrabila za repek pa se je repek odtrgal. Od takrat naprej nisem nobenega martinčka več prijela za rep.
Po tleh gledam, da ne pohodim kakšne mravlje, na deževne dni s pločnikov pobiram polže, da jih ne bi kdo pohodil.

Tudi jaz bi se lahko tako obremenjevala glede tega kot ti x-boy1, samo so me te izkušnje pripeljale do tega, da imam zdaj bolj korekten odnos do živali. Verjetno je podobno pri tebi, samo da ta del odrivaš v ozadje in ga ne opaziš.
Pa tudi v ozadju tvoje krivde mora tako ali tako veliko več, da te ta zadeva z muco tako zelo muči. Veliko nerazrešenega moraš imeti in tvoja psiha možno, da ne zna s tem drugače opraviti, kot na tak način. Poglobi se vase in v svoje življenje. Poglej večjo sliko.

metu