pozdrav

[Feniks]

To stran in forum sem odkrila mimogrede. Upam da bom zdaj končno zbrala voljo, pogum, trmo da se soočim s svojimi problemi.
Stara sem 20 let in mislim da vse bolj drsim v depresijo. Začelo se je pred kakšnimi dvemi leti, sploh ne vem kako, ko sem zgubila voljo da bi se trudila biti boljša, osebnostno in v šoli. Nekako vse prepuščam naključju, kar mi niti pod razno ni všeč.

Pri starših in bratu opore nimam in je ne bom nikoli imela.
Mama je popolna gospodinja, ob zahtevni službi skrbi še za to da je kosilo vsak dan na mizi, vrt urejen in tašča zadovoljna. Vedno jo skrbi kaj&kdaj sem jedla, s kom se družim, kje hodim... Pa nisem nikoli bila 'neodgovorna žurerka' ali imela probleme s 'slabo družbo'. Nikoli pa se nisva mogli pogovoriti o čem osebnem. Tudi ob očetovem obnašanju je bila dan ali dva ogorčena in grozila z ločitvijo, tretji dan pa je bilo vse po starem... kot da se ni nič zgodilo.

Oče me je večino otroštva psihično napadal, poniževal, spravljal v zadrego pred sošolci, sosedi, itd. Tam do šestnajstega leta sem bila tudi tepena za razne malenkosti ali pa če sem hotela zbežati od doma. Kasneje je s tem prenehal, ker se najbrž zaveda da bi udarila nazaj oz. poklicala policijo že ob najmanjši klofuti. Tudi mlajšega brata je večkrat spravil v jok če mu npr. ni šla matematika, vendar pa ga kolikor jaz vem, ni nikoli udaril ali ponižal pred prijatelji.
Ko so mu pred nekaj meseci vzeli vozniško dovoljenje in ga udarili po denarnici, je začel hoditi na sestanke anonimnih alkoholikov. To mu moram šteti v dobro, ker kljub preziru vem da se zdaj trudi da bi se spravil v red. Ne vem kakšno otroštvo je imel on, vendar ob oblastni mami ki mora imeti vedno prav in stalno odsotnem očetu najbrž ne prav lepo.
Komaj čakam dan da se osamosvojim, ker verjamem da bodo potem tudi odnosi med mano in preostalo familijo boljši.

Pogosto imam tremo govoriti z neznanci ali bežnimi znanci. Zadnjič me je na avtobusni postaji nekdo vprašal koliko je ura, jaz pa sem se začela potiti.
Prijateljev nimam, vsaj ne takih s katerimi bi se lahko pogovorila, šla mimogrede na kavo, v kino... S tistimi nekaj smo izgubili stik po srednji šoli in še ko se vidimo, nimamo o čem govoriti.

Problem je tudi šola. Po maturi sem se vpisala na željen faks, vendar v dveh letih nisem uspela narediti več kot tri izpite. Zdaj nimam več možnosti za ponoven vpis, zato mi ostane izreden vpis kje drugje. To ni problem, saj sem ugotovila da faksa ne zmorem tudi zaradi napadov treme. Plan je da se zaposlim, najdem podnajemniško sobo in študiram ob delu.

Sem osamljena, brezvoljna, uteho pa iščem v sanjarjenju in čokoladi. Vem da bi z nekaj truda shujšala in imela zdravo postavo, kar bi se tudi poznalo na moji samozavesti. Vem da lahko s srednješolsko izobrazbo najdem službo, študiram ob delu in (kar je najpomembneje) grem od doma. Vem da fantje niso noben bav-bav, vendar do zdaj še nisem imela nobene (niti bežne) zveze. Vem da je nekje nekdo ki mu ni vseeno ali živim ali ne, vendar mi je včasih res hudo. Že tisočkrat sem pomislila na samomor, vendar me pred tem rešuje strah da mi ne bi uspelo in bi postala invalidno breme na ramenih svoje mame.

Moj največji in najtrši problem pa je prelaganje na jutri. Jutri se bom začela gibati, jutri bom poiskala službo, jutri bom povedala staršem da faksa ne bom naredila,... Včasih mi zmanjka volje celo za osebno higieno.
Odveč sem sama sebi, nimam niti toliko volje da bi skočila pod vlak. Vedno samo sanjam in delam načrte v glavi, od mene pa nič.

[Arwen]

Feniks, pozdravljena  in dobrodošla med nami  .

v nekaterih delih tvojega opisa se prepoznam - jaz, arwen, toliko let nazaj ... danes je k sreči drugače. Upanje umre zadnje in dejstvo, da se zavedaš, da je nekaj narobe, ugotovitev, da rabiš pomoč, .. s tem je  prvi korak storjen. Prav tako se mi zdi, da je plan, zaposliti se in iti na svoje OK 

Če si mogoče z gorenjske, danes je v Kranju skupina za samopomoč; drugače pa delujejo še v Ljubljani, v Celju, na obali - pridruži se nam, vsakega lepo sprejmemo

Objem
Arwen

[Lost]

Pozdravljena !

No prvi korak si ze naredila in si post napisala DANES ne jutri.
Ce si bala forum si ugotovila da se nas vecina srecuje z podobnimi ce ne enakimi tezavami.
Mogoce samo post na forumu in obisk kaksne skupin za samopomoc, ker pa se ti tezava vlece
ze leta kot pises, predlagam obisk psihiatra. Dokler zadevo obvladujes brez kemije se da zadevo dokaj dobro ustaviti, ko pa bos obstala v postelji pa brez ADje in pomirjeval ne bo slo.
Ce do sedaj nisi imela ljudi ki bi te razumeli si jih sedaj 100% nasla.

[Feniks]

Hvala Arwen in Lost za odgovora. Mi zelo veliko pomeni.
Za obisk skupine za samopomoč še zbiram pogum. Najbrž bom trikrat štirikrat prišla do vrat in se obrnila, vendar upam da mi bo vseeno uspelo.
Počasi, ampak res počaaasi mi gre na bolje. Tudi prebiranje tega foruma pomaga. Prepričujem se da je dosti ljudi v slabši situaciji kot jaz in da se moram 'skulirat' še preden bo tako hudo da ne bom mogla vstati iz postelje.

[Lost]

Za obisk skupine za samopomoč še zbiram pogum. Najbrž bom trikrat štirikrat prišla do vrat in se obrnila, vendar upam da mi bo vseeno uspelo.

Tudi moja pot je bila taksna. Pocasi... zelja, trud in korak za korakom.Tudi ce prides do vrat, nas pozdravis in se tako obrnes in gres, to bo ZMAGA. Naslednjic bos ostala vsaj 10 minut, ali pa te bomo
morali poditi domov 

[Arwen]

Jap, kot pravi Lost  Feniks, če si slučajno z gorenjskega konca, se lahko tudi prej za kak sok zmenva in greva skupaj na skupino 

[Feniks]

Hvala, ampak sem iz okolice Ljubljane. Se bom pozanimala kdaj so v mestu te skupine. 

[Lost]

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_jcalpro&Itemid=1
in
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

[Arwen]

Feniks, potem se pa na bowlingu kdaj srečamo 

[Feniks]

Sem se odločila da pridem 17. Držite pesti da se ne premislim. 

[Arwen]

feniks     

[zankica]

Me je pretreslo tvoje pismo in rada bi ti povedala svoje mnenje. Najdi faks, ki ti bo ustrezal te veselil in tako ga boš lažje in prej naredila. Torej zakoplji se v knjige istočasno tudi lahko delaš, tako da boš čim manj doma. In vzemi si vsak dan 1/2 ure za šport (kolo, hoja). In ko boš vse to naredila, verjemi, boš sama zadovljna s seboj in samozavest bo kar sama prišla. Naredi si načrt in se ga drži, mlada in gotovo tudi lepa.
Če se odločiš za službo in se odseliš od doma. Ne vem, če bo zneslo, glede financ.
Zato potrpi (še malo) študiraj, delaj, začni se cenit in boš videla, tudi doma te bodo začeli cenit ali pa vsaj drugače gledat. Lepo te pozdravljam.

[Feniks]

Ne morem več. Če se trudim, gre samo še hitreje navzdol.

[Arwen]

Feniks, korak za korakom... počasi... nič prehitevat, nikakor poskušat karkoli na silo, ... počasi... Vem, kako je, ko je človek sam, osamljen, zaprt med 4 stene, v lastnem sanjskem svetu,... verjemi, vem. Sem bila tam.... Počasi sem prišla do tega, kar sem danes. Tudi ti boš. Vem to. Je pa na tebi, ti si tista, ki vleče niti svojega življenja, ... počasi se odpiraj, prestopi najprej prag sobe, nato hiše,... itn... Saj veš , da se vsaka pot začne s prvim korakom....

Objem
Arwen

[OLJA]

Feniks - Dobrodošla med nami ! Prvi korak je že da si začela govoriti in razmišljati kako premagati tvoje težave. Poišči si strokovno pomoč. Daj poskusi ko bosta z mamo sami in kadar bo dobre volje poskusi napeljati pogovor na osebne stvari. Reci ji da si odrasla oseba in da bi se rada pogovorila kot ženska z žensko, ali prijateljica s prijateljico. Mogoče bo šlo. Veš če razmislim se vidim da sem bila taka kottvoja mama. Vse popolno, vendar povdarjam vedno sem si našla čas za svoje otroke če so mi dali znamenje da me rabijo. Bodi pogumna, poišči si službo in ob delu naredi faks. Saj bo šlo boš videla . Srečno !!!

[Liber]

Ne morem več. Če se trudim, gre samo še hitreje navzdol.

Močan ni tisti ki nikoli ne pade, ampak tisti ki pade in se po padcu tudi pobere.


Kaj praviš na tvoj podpis?

Obris načrta kaj bi želela že imaš. Lahko ta načrt razčleniš na manjše kose?  Cilji, ki si si jih zastavila se verjetno zdijo nekje daleč. So splošni..
Kakšne so torej tvoje možnosti za zaposlitev? Kaj bi najraje počela, kaj meniš da že znaš ali v čem bi bila uspešna in kaj ti manjka da bi tako službo lahko dobila? Je razlika med željo in zmnožnostmi takšna, da jo lahko premagaš?

Zdi se mi, da je rešitev za tebe prava zaposlitev, katera ti bo omogočila praktično vse naprej. Z vsakim delovnim mesecem pridobivaš na samozavesti, to je dejstvo. Prav tako se finančno sčasoma osamosvojiš. Čutiš varnost.
Lažje najdeš svoj mir, saj lahko živiš sama če hočeš. In kasneje korak za korakom veliko lažje rešuješ vse ostale težave sproti. Ti pa imaš sedaj vse pred sabo in vse se ti zdi nerealno. Oddaljeno.

Po mojem mnenju lahko rešiš prav vse. Saj smo vsi po malem depresivni tukaj, ampak to zgolj pomeni, da te lažje razumemo in predlagamo kaj pomaga vsakemu izmed nas. Ne pomeni pa da se vdamo "usodi" in si rečemo da se ne gremo več.
Tukaj smo vsi, tudi ti, ker iščemo rešitev!

Jaz predlagam da "velike" probleme zdrobiš v manjše dele, dokler ne bo na koncu od teh problemov ostal samo prah.. Začel bi pa na tvojem mestu, če je mogoče z razmišljanjem o službi. Na kakšen način lahko prideš do dela ki te relativno veseli..


Lepo bodi in glavo gor