Pozdravljeni,
odločila sem se, da se vam tudi jaz predstavim. Torej, sem 20-letna študentka. Študiram v Ljubljani, drugače sem pa z Dolenskega konca. Če gledam za nazaj, bi se lahko strinjala, da sem bila vedno na nek način anksiozna. Ampak nikoli v taki meri, da bi vplivalo na moje počutje, na moje življenje. Pred tremi, štirimi meseci pa se je vse nekako spremenilo. Tesnobnost je kar naenkrat postala večja. Kar se je samo še stopnjevalo. Počasi. Govorila sem si, da bom po izpitih nekaj v tej smeri naredila, če bo še vedno tako hudo; približevalo se je namreč izpitno obdobje - pa tudi takrat še ni bilo tako hudo, da se bi mi zdelo, da potrebujem pomoč. Tako da sem to postavila nekako na stran. V drugem semestru sem uspešno opravila 4 izpite (imela sem jih 6). Sicer je bila takrat moja tesnoba, anksioznost, strah že kar močna, pa sem še vedno odlašala z vsem. Sem tak človek, da mi je trdo delo in izobrazba zelo pomembna. Predvsem v zadnjem letu se mi je vedno zdelo, karkoli sem naredila, da nisem dovolj dobra, da nisem bila dovolj produktivna, da ne izkoriščam vseh svojih zmožnosti. Pa sem jih. Za šolo, in sedaj faks, sem se vedno zelo trudila. Ampak stalno, tisti glas v meni. Kakorkoli - zadnja dva izpita mi ni uspelo opraviti, ker sem zadnji teden, preden bi ju morala opravljati, dosegla neko dno. Padla sem v depresijo, izgubila sem apetit, tiste dni sem ogromno, ogromno prejokala (in sicer redko kdaj jokam). V glavnem, vsega sem se zelo ustrašila. Mogoče sem kar naenkrat padla v tako stanje, ker je tudi moja anksioznost bila že tako visoka. Mogoče zaradi izpitov, ne vem. Vsega je bilo preveč. Mislim, da sem preveč vsega zadrževala v sebi. In, najbrž sem se izmučila. Vem, da ne bi smela prelagati te tesnobe, ko sem prvič občutila, da se povečuje, bi morala v tej smeri kaj narediti. Morala bi sproti reševati. Ampak nisem. Potem sem šla domov, k staršem, iz Ljubljane (to je bilo v bistvu pred dvema dnevoma, sicer se mi zdi kot da sta že vsaj dva tedna, počasi mi minevajo dnevi). In od takrat je malo boljše, se mi zdi. Sicer mi počutje zelo zelo variira. So trenutki, ko se počutim solidno okej, in so trenutki, ko sem spet v takem stanju, da zelo težko vidim kakšen izhod. Čeprav vem, da izhod vedno je. Mislim, da mi je pomagalo, da sem prišla domov k družini, ker sama s sabo nisem več zdržala. Res se trudim ostati pozitivna ob vsem tem. In čeprav stalno čutim tesnobo, strah, se res trudim ostati v veri, da bo nekoč bolje. More biti. Ker bi res rada spet živela. Imam veliko voljo do življenja, ravno zato se zdaj počutim tako grozno na trenutke.
Sicer se mi zdi da forum super, tak pozitiven kraj, ker je vsak pripravljen vsakega poslušati. Nič obsojanja. Zadnjih par dni prebiram vaše zgodbe, in ravno to mi je dalo moč, da sem danes tudi odšla do osebne zdravnice, ki mi je sicer dala napotnico za psihiatra. V torek se grem pa naročit k njemu. Pri čemer mam spet milijon skrbi in analiz v glavi; ah, da sploh ne začnem o tem. Te dni sem si vzela zase, da si opomorem, da se mi telo spočije. Pa imam spet veliko skrb - glede izpitov, spet. Avgusta moram narediti ta dva izpita, da ne ponavljam letnika (pač - vračanje štipendije, in tako naprej), kar ne vem točno kako mi bo uspelo, glede na to, da se v takem stanju nisem mogla več učiti zdaj na koncu. Ne vem, upam na najboljše.
Tako. Želela sem deliti mojo zgodbo z vami
Kar se da najlepši večer želim vsem skupaj!
