Živjo!
Jaz tudi ne maram biti na avtobusu. In to se mi vleče že kar dolgo časa. Sem imela nekaj čudnih izkušenj, že kot kar majhna, v enem četrtem ali petem razredu sem bila pomojem…in se je vame zapičila neka grozna stara gospa, češ zakaj se ne presedem in ji dam plac, pa sem rekla da če ne vidi da je okoli nje še dosti prostora za sedet in kot da me ne bi slišala kaj sem rekla, me je začela pljuvati z raznimi grdimi besedami in to je prav na glas govorila in kot za zmagoslovalni konec mi je rekla: AHA PA ŠE UŠI IMAŠ! (ki jih seveda nisem imela) in bi verjetno še nadaljevala če ne bi šla takoj dol iz busa, na kar eni postaji, čisto daleč od šole in nazadnje me sploh ni bilo v šoli. In potem je še bilo da sem se dostikrat zmotila in zamenjala številke busa in sem se pojavila meni na takrat neznanem kraju. Mogoče je bilo še kaj, samo se zdaj ne spomnim. Ampak takrat nisem imela še nekega posebnega strahu pred busom. Potem se je bolj začelo, par let kasneje…sem raje veliko prehodila kot bi šla na bus, ampak to najbolj zaradi tega da ne bi srečela kakšnega znanca in bi se morala pogovarjati in potem bi se me še komaj kaj slišalo kaj govorim, in da bi se pojavili kakšni sovražni ljudi do mene ali pa da se ne bi vrata odprla (kar se mi je tudi dostkrat zgodilo, da šofer kar ni zaznal da kdo stoji pri vratih in je pritisnil gumb stop?
) pa kaj če padem. Samo je bilo pa treba tudi hodit na bus, ker za nekaj bi lahko porabila več ur…ampak potem spet za v šolo so bili pa gor kdaj sošolci in sošolke ki me niso marali in so se spet drli čez bus in me zafrkavali. Pa tudi zdaj ko nisem več sošolka od njih so me že, ampak takrat sem si bila sama kriva ker sem sedela čisto zadaj. In ravno zdaj pred parimi dnevi mi je bilo obupno. Sem se vsedela tja kamor sta dva sedeža, h oknu in ven gledala in se je zraven mene usedel en zelo "ogromen" moški, mene se pomojem zraven njega sploh ni videlo. In me je tako začelo v paniko dajati, ko se je samo pač z ramo dotaknil mene, ko se je malo prestavil, ok, to je nekako še normalno, samo da mi je pa bulil v telefon in občasno kar v obraz in po telesu, ne to mi ni, in da se je kar nekaj čudno premikal
in zdelo se mi je kot da leze čimbolj vame. Srce mi je bilo tako močno da sem mislila da me bo kar pobralo. In ravno sem zbirala moči da bi rekla čimbolj na glas če se lahko umakne in da bi šla drugam sedet/stat pa je nasrečo šel dol tisto postajo. Ma sem se komaj umirila. Tko, da sem si rekla da nikoli več ne sedim kje tam (tudi če poslušam naglas musko in kao ignoriram vse okoli mene) ampak le še tam takoj za šoferjem.
