STARA BORKA

[pupa30]

Lepo pozdravljeni!

Na kratko bom poskušala razložiti svojo zgodbo.
Pred dobrimi tremi leti so mi postavili diagnozo PANIČNA MOTNJA.Od takrat jemljem cipralex 10mg.Moje počutje je včasih odlično,da bi kar ves svet objela ,včasih porazno,da bi kar umrla

Seveda delam tudi vaje za sproščanje,sem šla tudi na nek tak tečaj-izjemno dober,preusmerjanje misli,športam...
Nekako sem s tem navadila živeti,čeprav me včasih tako izčrpa,da nimam več volje.

Lansko poletje sem šla z družino na morje,pač sem nekako našla moč,kar se je že naslednji dan iskazalo za slabo idejo.Ves dan smo se imeli fantastično,tudi pot je bila prijetna ampak takoj ko sem se zvečer ulegla v posteljo sem imela panični napad.Vrjetno sem ga sama sprožila,saj me je kar naenkrat postalo strah,ker sem v drugi državi,kje imajo urgenco,kaj če bom morala tja.Seveda smo šli naslednji dan takoj domov,ker sem bila ves čas tesnobna in depresivna.In od tistega dogodka naprej,vidim da ne morem nikjer prespati razen doma.Zanima me,zakaj se je to zgodilo in zakaj imam občutek da spim lahko samo doma.Res je težka situacija,ko moraš otroku povedat,da ne gremo na morje,ker je mami bolana in ko te sprašuje,kaj ti je

Za kakršenkoli nasvet vam bom zelo hvaležna.

Naj povem,da sem v svojih težkih obdobjih vedno prebirala ta forum in da mi je največ od vsega pomaga le ta.Zato se sponovno obračam na vas

Vsem sotrpinom želim čimprejšne izboljšanje!!!

[Yme]

Lahko da se motim, ampak če jemlješ "kemijo" za izboljšanje, potem bi po treh
letih moralo biti stanje izboljšano ali boljše... če pa se še vedno pojavljajo napadi
potem (vsaj za moje razumevanje) "neki ne štima".
Sam za sebe vem (sicer je moja diagnoza depresija), da tebleti primejo do te mere,
da se da ž'vet... ostalo je pa stvar trenutnega navdiha. 
Če pa kljub kemiji še vedno doživljaš napade... hmm... call me stupid... meni se to ne zdi OK?!

LP D.

P.S. Sploh pa je pri tabletih (inu medicini na splošno)... you can always go for second opinion! 

[pupa30]

Kakšen predlog?

[Slavka]

Pupa30 

Tudi jaz se že štiri leta in pol borim z anksioznostjo, pa tudi kakšen panični napad me kdaj obišče, zato si predstavljam, s kakšnimi občutki se boriš.

Ko smo se mi prvo poletje, po začetku mojih težav, odpravili na morje, sem mislila, da me bo pobralo že na poti do tja. Imela sem popolnoma mravljinčaste roke, noge, ustnice...vsa sem bila panična...in najraje bi pobegnila domov, ter se skrila pred vsemi.

Ravno tako, kot ti, sem razmišljala..."omg, zdaj sem pa v tuji državi, kaj če se mi kaj zgodi, kam me bodo odpeljali, kje je zdravnik...", kar je samo še stopnjevalo mojo paniko.
Potem pa sem si vendarle organizirala čas dopusta tako, da sem se konec koncev imela prav lepo. Več sem počivala, plavala, brala, se sprehajala in se sproščala. Z otroci smo hodili na minigolf in tekmovali, kdo bo boljši...
Vse to mi je preusmerilo misli od tistih "kaj pa če-jev" in tudi nič slabega se mi ni zgodilo...Panični napad itak vedno preživimo, pa če smo doma ali pa, če smo na morju.

Tudi druga leta sem šla na dopust z nekim strahom, vendar sem se kmalu prepričala, da se mi pač ne bo nič hudega zgodilo in da naj vendarle uživam v dopustu, soncu, morju...

Ti si ubrala drugo tehniko...pobegnila si domov in sedaj si ne upaš več nikamor. Mislim, da je ravno to napaka, kajti z izpostavljanjem bi si dokazala, da zmoreš, da lahko prespiš tudi drugje, brez, da bi se ti karkoli zgodilo. Morda vzameš kot pomoč tudi kakšno pomirjevalo (Helex, Xanax...), da boš lažje "presekala" ta tvoj začaran krog.

Živeti je treba naprej, kljub panični motnji in škoda se odrekati dopustu zaradi tega, nenazadnje tudi zaradi otrok...

Morda bi pa vendarle šla še na posvet k svojemu psihiatru/psihiatrinji, da skupaj ugotovita, zakaj navkljub jemanju Cipralexa prihaja do takšnih nihanj v počutju.

Drugače pa, paničnega napada smo "ozdravljeni" takrat, ko se ga več ne bojimo, temveč ga predihamo in pustimo, da mine. Saj veš, da se zaradi njega ne umre, ne zmeša in ne pade v nezavest...in te izkušnje, ki jih že imaš, vzemi kot iztočnico za svoje izpostavljanje. 

Pa še en nasvet: psihoterapija, s pomočjo katere boš ugotovila ZAKAJ se pojavljajo panični napadi in KAKO jih obvladati.

Le pogumno, pupa 

[pupa30]

Deaga Slavka

zelo lepo napisano,a vse to že na žalost vem...vrjetno pa letos ne bom zbrala poguma za dopust

Zavedam se vsega kar si napisala,a se mi zdi da sta tesnoba in panika močnejši od mene.Vedno si dopovedujem iste stvari,da ne bom umrla,ne bo se mi zmešalo...a ko pride tisti feeling,sem čist 
Redno hodim k psihiatru,a ne najdeva razloga.Tudi sama brskam tako po preteklosti kot po sedanjosti,da bi ugotovila,kaj pripelje do tega,žal ne poznam odgovora.Zdaj sem v tej fazi,ko bi si res rada pomagala,da bi zaživela,ne tako kot na začetku "moje bolezni" ko sem se samo ukvarjala z napadi in oh in sploh.Nekako bi rada našla pot iz tega začaranega kroga,no tako kot mi vsi.Razmišlam da bi si povečala odmerek na eno tableto in pol-psihiatrinja mi je rekla,da lahko in vem da moram večati postopamo.mogoče mi bo potem bolje?

Ali mogoče obstajajo kakšna boljša zdravila kot jih imam jaz?

Hvala za odgovore in support

[EdgarAllanPoe]

Danes sem se kljub groznemu vremenu in rahlo čudnem počutju spravil v situacije katere so mi v preteklosti povzročile paniko. 1 uro sem preživel na LPP (avtobusi in javni promet so pri meni vrelci tesnobe). Tudi 20 minut sem preživel na postajah, kjer me čakanje spravlja v skorajšno paniko. Potem sem s kolegom obiskal slow food restavracijo polno ljudi. Imel sem nekaj vzponov tesnobe ampak sem se obvladal. Dejansko se je treba izpostavljat situacijam kjer doživljaš tesnobo in paniko, tako se uriš in krepiš. Hkrati pa svoje misli programiraš, da se ne odzivajo več na situacijo tako kot so se prej. Včasih je treba skočiti v tisto črno globino polno neznank in grozečh krikov, včasih je padeš na trda tla, ampak vsakič se spet pobereš in greš še dalj.

[pupa30]

Potem bi morala jaz iti ven,ko se stemni.Vedno kadar je bilo treba ponoči kam it,me je zagrabila huda tesnoba in panika,kot da bi se bala teme,ali kaj.Je to mogoče?Res da nisem nek heroj,ampak teme se nisem nikoli pretirano bala,še posebaj ne v družbi.Zdaj se ne spomnim,kdaj sem bila ponoči sploh zunaj,mislim da je že kako leto od tega.

[Maycha]

EdgarAllanPoe,    

Čestitke za tako velik in pogumen korak.    Le tako naprej!  

[EdgarAllanPoe]

EdgarAllanPoe,    

Čestitke za tako velik in pogumen korak.    Le tako naprej!  

Hvala, pot odrešitve je še dolga...

[EdgarAllanPoe]

Potem bi morala jaz iti ven,ko se stemni.Vedno kadar je bilo treba ponoči kam it,me je zagrabila huda tesnoba in panika,kot da bi se bala teme,ali kaj.Je to mogoče?Res da nisem nek heroj,ampak teme se nisem nikoli pretirano bala,še posebaj ne v družbi.Zdaj se ne spomnim,kdaj sem bila ponoči sploh zunaj,mislim da je že kako leto od tega.

Naredi si plan, urnik terapije z izpostavljanjem situacij, ki ti povzročajo težave. Začni postopoma, ko te zagrabi tesnoba se ustavi in se skušaj pomiriti, sprejmi tesnobo in jo ne skušaj potlačiti. Če bo res prehudo se še vedno lahko umakneš, vendar se vračaj nazaj in spremljaj napredek. Ko bodo padci res hudi, jih takoj naslednji hip skušaj popraviti. Če te zagrabi panika in se umakneš, se naslednji dan vrni na isto mesto oz. skušaj iti še dlje.

Spremljaj napredek in si ga štej v ponos.

[EdgarAllanPoe]

Še en dokaz, da situacijsko izpostavljanje deluje.

Danes sem preživel vsaj 1 uro na avtobusu, skupaj 20 - 25 minut na avtobusnih postajah, na koncu delavnika, in po samo nekaj urah spanca iz prejšne noči sem se odpravil v nabito polno nakupovalno središče, kjer sem mirno in sproščeno kupil kar sem potreboval. V celotnem dnevu me je sicer pestila zaspanost in nekaj tesnobe, ki sem jo predvsem sam generiral z namenom, da vidim če jo lahko potem tudi obvladam. Očitno da jo lahko.

Zavedam se da bodo še padci, ampak bo na koncu prevladalo več doseženih bitk kot pa izgubljenih.


Sooči se s strahom, naredi si načrt ko se boš soočala s situacijami, ki ti povzročajo težave. Opazuj se, analiziraj situacijo in če postane nevzdržno se počasi umakni.

[Maycha]

EdgarAllanPoe,

super    In kako fajn je tisti občutek, ko v sebi slaviš svojo zmago, ne?  Prav odleže ti in počutiš se močnejšega, sposobnejšega.

Tako je in to je edina pot. Edina prava pot.

Lp