ne več kako naprej

[zagor]

Pozdravljeni!
Ne vem ali je to pravo mesto za moje težave pa vendar.Pravijo,da je vsak svoje sreče kovač.No,očitno sem slab kovač.Nekaj je z mano narobe pa ne vem kaj.(mogoče vedenjske motnje) Sem trmast. Ne odneham zlahka.Mislim da sploh ne znam odnehati. Pravzaprav to počnem še danes. Verjetno zaradi tega nisem mogel spregledati v smislu, hej človek pomoč potrebuješ. Naučen sem da mora moški vztrajati,držati glavo pokonci,nikoli kazati drugim kakšne težave te tarejo. Doma moraš biti strog,občasno se moraš zadreti da te slišijo vsi člani družine. Otroci bojo že preživeli,pa kaj te ne ubije te naredi močnejšega.Naj povem da nisem nasilen in ne tepem ne žene ne otrok. Imam jih zelo rad. Vendar vse kar rečem in naredim očitno deluje na njih drugače od tistega kar želim.Z ženo sva postala sostanovalca.Eden od razlogov (eden od večjih razlogov) so tudi ubijalske službe. Oba,kot verjetno večina, prihajava utrujena in nimava energije za nič.V temu jaz prednjačim.Izgubil sem interes za vse.Jaz se pa še skoraj ne morem nasmehniti,kaj šele pogovarjati. Sicer žena pravi da sploh ne znam pogovarjat in verjetno ima prav.
 Prišel sem skoraj do roba in ne vem kaj narediti,ker jih ne želim izgubiti. Potrebujem pomoč,ker za družino bi naredil vse. V bistvu se mi zdi,da bom potreboval tudi veliko sreče,ker žena je odločena   
da bo naredila konec. Jaz pa se želim popraviti,samo da ni prepozno.

[Slavka]

Zagor pozdravljen 

Kot si že sam ugotovil, se je potrebno za uspešen odnos potruditi. Sčasoma, ko se začetna zaljubljenost umiri in se ujamemo v rutino, se zgodi, da se odtujimo...ne znamo se več pogovarjati, ne vzeti si čas za nežnosti, zabavo...
Seveda se morata za odnos potruditi oba partnerja, ni dovolj, da si želi spremembe le eden, medtem, ko je drugi že dvignil roke od vsega skupaj.
Torej se najprej z ženo pogovorita o tem, kakšne so vajine želje...povej ji, kaj si želiš ti in kaj si pripravljen storiti za vaju, ravno tako pa poslušaj njo, kaj si želi, kaj jo moti in kako si ona predstavlja vajino prihodnost.

Za tovrstne težave obstajajo namreč družinski terapevti, ki vama lahko pomagajo pri reševanju vajinega odnosa, če bo ta želja obojestranska.

In kljub temu, da imata natrpan delavnik, si vzemita čas zase...zvečer, ko otroci zaspijo, ugasnita TV in računalnik, ter se pogovarjajta...povejta si o svojih občutkih, pa o tem, kaj se vama je dogajalo čez dan, kaj vaju je spravilo v slabo voljo in kaj nasmejalo...

Ob kovanju sreče ti je žena lahko v veliko pomoč...skupaj bo lažje in seveda tudi trajnejše, zato odvrzi "masko" macho mana, ter pokaži tisto, kar se skriva pod njo. Včasih so zašepetane besede močnejše kot tiste, ki jih izkričimo iz sebe.

[Suzy]

Pozdravljen Zagor

Da je življenje v dvoje lahko lepo in izpolnjeno ali pa prazno in prežeto z nezadovoljstvom, vemo mnogi med nami. Večina tistih, ki živimo v dalj časa trajajoči zvezi, poznamo svetlo in temno plat odnosa.
Zakaj prihaja do tega, da človeka, ki sta si bila nekoč blizu, danes komaj še izmenjata nekaj besed na dan?
Ker nobena zaljubljenost ne zmore trajati v nedogled, se prej ali slej prične srečevanje z resničnostjo, kot lahko poimenujemo drugi del partnerske poti. Soočanje z njo je največkrat boleče. Pričakovanja se ne uresničujejo, partnerjeve napake so vidne, vznesenost zaljubljenosti se je izgubila nekje v vsakdanji rutini. Želja biti brezpogojno ljubljen in sprejet se ni uresničila.
Lahko se pretvarjamo, da je vse v redu, lahko zadržimo v sebi vso razočaranje in jezo, lahko gremo v konflikte in očitke. Vse to temeljito pretresa odnos. Bolj kot smo partnerja videli v luči popolnosti, več jeze bomo čutili ob spoznanju, da ni popoln. Poleg jeze pa so lahko prisotni tudi občutki razočaranja, obžalovanja, pa tudi opeharjene se nekateri počutijo.
Nekaj časa se vse te občutke še da zadrževati, a sčasoma pridejo na dan, največkrat usmerjeni v partnerja. Razdalja med njima se začne večati. Spori in nesoglasja postanejo del vsakdanjika. Marsikdaj so povsem nepomembne stvari povod za izražanje globlje prizadetosti in razočaranja.V tvojem primeru pišeš,da si izgubil interes v večini zaradi ubijalske službe.Verjamem,da nas vse izčrpa vse večja odgovornost in zahtevnost na delovnem mestu,vendar to še ne pomeni,da zaradi tega postavljamo na kocko družino.Morda bi se malce moral poglobit vase in marsikaj razčistit glede svojih čustev ter sposoben razumet kaj so vendarle le tisti prikriti motivi vajinega dejanskega stanja.
Premalo komunikacije in odkritega pogovora pomaga rešiti veliko stvari,razjasnijo presojo in bistvo problema.
Partnerja se morata naučiti drug drugega razumeti in se medsebojno sprejeti. To je mogoče le, če jima je za skupen odnos še mar.
Postopno se skozi pogovore naučita sprejemati kompromise,dajati drug drugemu oporo,spoštovati,....in vendarle dajta  možnosti skupni prihodnosti.
Najbolj pri tem trpijo seveda otroci,četudi ne kričita drug na drugega,....čutijo vso negativno energijo,ki je nakopičena med vama.
Ker ne želiš izgubiti družine in jih imaš rad ti predlagam,če je mogoče da oditete na kak skupen oddih,saj vam bo vsem koristilo.
Ne bi bilo slabo,da morda pomisliš tudi na kakšno zakonsko posvetovalnico in terapijo.
Želim vam vse dobro!!!  

[Devetka]

Eden od razlogov (eden od večjih razlogov) so tudi ubijalske službe. Oba,kot verjetno večina, prihajava utrujena in nimava energije za nič.V temu jaz prednjačim.Izgubil sem interes za vse.Jaz se pa še skoraj ne morem nasmehniti,kaj šele pogovarjati. Sicer žena pravi da sploh ne znam pogovarjat in verjetno ima prav.

Kaj so pa še drugi razlogi? Zakaj pa toliko delaš? Vsaj zelo veliko zaslužiš potem? Kaj pa menjava službe? Kdo pa za otroke skrbi, če obadva ful delata?

[zagor]

Hvala za odgovore. Dejanski problem je v bistvu to, da žena pravi da ima dosti. In da me ne mara več,da se ne vidi več z mano itd. Saj je ne krivim. Nisem bil ravno idealen moški in oče. Še vedno nisem. Žena me je predramila. Samo kako popraviti škodo? Ona pravi da se je trudila dovolj. Meni se sploh ni sanjalo da se je  ona trudila. Vsaj ni mi tako izgledalo. Glede na to kakšni ljudje obstajajo,mislim da sem še vedno v zlati sredini, kljub temu da imam razne izpade. Kje pa je idealno?
V bistvu se pogovarjam sam s sabo in molim še za eno priložnost. Sploh ne vem več kako da se obnašam. Nisem vedel niti prej ko je bilo "vse v redu" ,kaj šele zdaj.
Dokler je upanje,vedno obstajajo možnosti. Kaj pa ko partner ne deli istega mišljenja?

[Jagodka]

Kaj pa zakonska terapija ali kaj podbnega?

[taja1]

Kaj pa če bi jo vprašal, kako bi lahko popravil stvari med vama?

[trzinka]

pozdravljen zagor

najprej bi samo omenila, da se strinjam z vsem, kar je suzy napisala 

včasih se ljudje zavedamo določenih stvari prepozno....in težko je popravljati napake za nazaj...težave in problemi se kopičijo in naenkrat izbruhnejo z vso silo, ker smo jih prej zadrževali v sebi...
ljubezni ni več mogoče kupiti, ko je že zamrla in verjetno sta oba kriva, da vaju je pripeljalo tako daleč....res pa je, da smo ženske drugačne od moških,kdo bi nas razumel
Ženske potrebujemo duševno hrano in če to dobimo smo zadovoljne in srečne, če tega ni potem se naša čustva ohladijo, otopijo in zamrznejo...smo nesrečne in nezadovoljne...
Dostikrat se v našem vedenju skrivajo vzorci iz otroštva, kar so nas starši naučili, kar smo videli od njih, velikokrat  to počnemo nezavedno tudi v življenju, partnerstvu...
Verjetno se odtujenost ni zgodila čez noč, predvidevam da težave že nekaj časa trajajo pa sta jih pometla pod predpražnik. Če žena pravi, da ima vsega dovolj in da te ne mara več, ji verjemi...zakaj bi te konec koncev lagala. To so težke odločitve..vseeno pa je bolje biti iskren kot živeti v zakonu brez razumevanja, sreče, miru, ljubezni....včasih je bolje iti narazen , zaradi otrok ostati v dobrih odnosih (kar je seveda težko, tu je potrebna zrelost moža in žene zaradi ljubezni do otrok)in biti srečen sam...še vedno si lahko najdeš srečo drugje.
Če te žena ne mara več, je nesrečna in ne sodeluje, ne vidim vzroka, zakaj bi še vztrajal v nesrečnem zakonu....vprašaj se kaj je bolje, trpeti v nesrečnem zakonu in s tem še uničiti otroke ali je bolje biti sam in počasi zadevo preboleti.
Ločitev ni vedno tako težka kot se sliši, je pa definitivno stres v življenju za oba in za otroke. Včasih je to pametna odločitev, zakaj riniti v nekaj , če ne gre več naprej....
Sicer pa, če je žena prava mati ti otrok ne bo vzela in jih ne boš izgubil......partnerja v življenju pa lahko še vedno najdeš...Mogoče pa le ona ni tista prava za katero misliš, da je in te sreča v ljubezni čaka nekje drugje....Ne sili v nekaj, kjer ne bo obrodilo sadov, raje poskrbi zase in za svoje življenje....

[joza]

Lep pozdrav,
pol poti do rešitve je že za teboj. Ne le, da si prepoznal svoje težave, našel si celo nekaj vzrokov zanje. Dobro bi bilo, da bi na pot spremembe stopila oba z ženo. Poizkusi ji povedati, kar si napisal na tem forumu. Da si želiš iti naprej, skupaj z njo. Povej ji, česa te je strah. Tudi če te bo odbila, ne obupaj. Naj ne mine dan, da ji ne bi dal neko pozitivno sporočilo, pohvalo. Spomni se, kako je bilo, ko sta začenjala skupaj. Kaj jo je razveseljevalo, osrečevalo…
Ne pozabi na otroke. Nisi napisal koliko so stari, toda ne glede na starost čutijo, da so med vama težave. In tudi oni hrepenijo po varnosti.
Če bo to pretežko, je morda v ozadju preveč depresije. Za začetek so ti lahko v pomoč antidepresivi, ki jih lahko predpiše tudi splošni zdravnik.
Obiščite kakšnega družinskega terapevta. Lahko je v veliko pomoč pri razreševanju težav in gradnji novih odnosov.
Nikakor pa ve vreči puške v koruzo, saj težave pomenijo novo priložnost. Splača se potruditi. In vztrajati. Tudi če bo včasih težko.   

[zagor]

Kaj prisili človeka,da reče da je definitivno konec z najinim razmerjem? Skok čez plot, alkoholizem,nasilje v družini,hazarderstvo? Ker nisem naredil nič od naštetega težko sprejmem dejstvo da se stvari ne dajo popraviti. Kaj se pa ne da popraviti. Verjamem da so ženske drugačne in se strinjam kar je rekla Trzinka. Ženske so bolj čustvene od moških. Pa saj bi mi lahko povedala kaj si želi če sem takšen trotl.Se mi pa zdi da se je žena postavljala na prvo mesto.Poskrbi za moja čustva pa bo vse v redu,ti pa jih nimaš.Kdo pa je mene kdaj vprašal.Jaz sem moški.Torej dvigni glavo,stisni zobe,poskrbi za ženina čustva.Se strinjam da sem tukaj slabo opravil. Da pa sem postal ogaben,da me ne more pogledati kako jem,poslušati kako diham,kaj šele objeti in poljubiti.Sprašujem se,kakšna grozna oseba moram biti.To me boli bolj kot pa da bi rekla da ima drugega,čeprav bi se mi pri temu utrgalo. Prejšnji teden sva spala skupaj,lahko sem jo objel in poljubil, potem pa čez noč tole. Pa saj se niti skregala nisva. Torej, je to nemogoče popraviti?
Ima pa žena težave z živci. Že nekajkrat je bila na robu,pa je prišla k sebi. Prej nisem bil jaz razlog,zdaj pa sem izgleda prišel na vrsto.Molim da bo minilo,ker čeprav nisem bil ravno razumevajoč do njenih težav sem se trudil pomagati po najboljši volji. Ko je padala v depresijo in imela težava, mi ni nič povedala.Lažje bi ji bilo in meni tudi. Najina težava je bila tudi da se nisva nikoli pogovarjala o težavah. Če sva tiho bojo že minile.Tudi sedaj. Ona želi konec in se ne želi pogovarjati. Pa kako naj potem kaj popravim? Vse bi naredil zanjo in otroke in mislim da ona to ve. Pa kaj je narobe z mano? Čeprav si morda trenutno želi da ne bila skupaj,nimam dovolj moči da bi odšel. Saj sem že prej rekel da sem trmast in ne odneham,čeprav razmišljam o tem. Enostavno jo imam preveč rad.
 Imeti rad nekoga ni isto kot skrbeti za njegova čustva.To zdaj vem. Upam da ni prepozno. Ko bi vsaj kanček nje želel biti z mano.

[Devetka]

Kaj prisili človeka,da reče da je definitivno konec z najinim razmerjem? Skok čez plot, alkoholizem,nasilje v družini,hazarderstvo? 

...

Ona želi konec in se ne želi pogovarjati. Pa kako naj potem kaj popravim?

Prisiliti, da bo ostala s tabo, je ne moreš. Za reševanje zveze mora biti trdna volja na obeh straneh. Edino, kar lahko narediš je, da poiščeš pomoč (psihologa, psihoterapevta) sam zase in začneš delati na svoji osebni rasti. Potem boš čez čas mogoče razumel v čem je tvoj, vajin in njen problem in ali je možno zvezo nadaljevati, ali si tega sploh še želiš.

Vendar bo še vedno na drugi strani ona, ki se bo odločala zase. Za začetek pa sprejmi njeno odločitev in se sprijazni z njo. Vse drugo je nasilje nad človekom. Če želi, da gresta narazen, je to to. Nimaš kaj praskat. Kakšni so njeni razlogi in ali ti jih je sposobna pojasnit in ali bi jih sploh lahko razumel, tega zdaj ne boš izvedel. Niso pa tisto edini razlogi, ki si jih zgoraj naštel.

Včasih moramo stran od človeka, ki ga ljubimo, zato ker nas uničuje.

[trzinka]

Kaj prisili človeka,da reče da je definitivno konec z najinim razmerjem? Skok čez plot, alkoholizem,nasilje v družini,hazarderstvo? 

...

Ona želi konec in se ne želi pogovarjati. Pa kako naj potem kaj popravim?

Prisiliti, da bo ostala s tabo, je ne moreš. Za reševanje zveze mora biti trdna volja na obeh straneh. Edino, kar lahko narediš je, da poiščeš pomoč (psihologa, psihoterapevta) sam zase in začneš delati na svoji osebni rasti. Potem boš čez čas mogoče razumel v čem je tvoj, vajin in njen problem in ali je možno zvezo nadaljevati, ali si tega sploh še želiš.

Vendar bo še vedno na drugi strani ona, ki se bo odločala zase. Za začetek pa sprejmi njeno odločitev in se sprijazni z njo. Vse drugo je nasilje nad človekom. Če želi, da gresta narazen, je to to. Nimaš kaj praskat. Kakšni so njeni razlogi in ali ti jih je sposobna pojasnit in ali bi jih sploh lahko razumel, tega zdaj ne boš izvedel. Niso pa tisto edini razlogi, ki si jih zgoraj naštel.

Včasih moramo stran od človeka, ki ga ljubimo, zato ker nas uničuje.

točno tako, popolnoma se strinjam in podpišem pod tole 

[idabel]

"Kaj prisili človeka,da reče da je definitivno konec z najinim razmerjem?"
Tole sem razumela kot, da se on sprašuje, kaj je njo prisililo v to kar je rekla in ne, kako bi on njo prisilil.

Tudi to, da ona kar naenkrat reče, da je konec med njima je precej grdo, se vam ne zdi. On ni mogel prej reševati, če se niti ni zavedal problema, zdaj ko se, in se želi maksimalno potruditi, bi se pa njej tudi lahko prižgala še kakšna lučka.

[koklja]

Zanimiva razmišljanja. Bom dodala še svoje mnenje iz svoje izkušnje.
Ko sem rekla dovolj, je bilo dovolj.....nisem želela nobene posvetovalnice, .... želela sem zaživeti na novo. Imela sem slabo vest, priznam,  saj zapuščanje partnerja v tej katoliški deželi je težko sprejemljivo.. danes vem, da sem naredila prav. Dostikrat se za besedami "imam jo/ga rad/a, ne morem brez... skriva goli egoizem...kaj bo potem z menoj..... Seveda imamo osebo radi, navajeni smo, da je ob nas.....Vsi problemi pa tudi ne rabijo terapevtskih odnosov, obsojanj.....Enostavno....DOVOLJ, najin odnos ne moreva nadaljevati, ker nimava več skupnih točk....ni kriva ne služba, ne ne otroci ne tašča....ni krivde.....je želja po kvalitetnejšem življenju.... Zakaj vedno iskati krivdo......in ne željo po kvaliteti?

Tudi to, da ona kar naenkrat reče, da je konec med njima je precej grdo, se vam ne zdi. On ni mogel prej reševati, če se niti ni zavedal problema, zdaj ko se, in se želi maksimalno potruditi, bi se pa njej tudi lahko prižgala še kakšna lučka.

Zakaj obsojanje, da je grdo? Če sem prav prebrala, je žena že dalj časa dajala signale. Torej, če bi jo mož slišal, bi lahko reševal ali pa tudi ne.....Kaj ti pomaga, ko se na koncu zakona druga stran želi maksimalno potruditi.....ma ljudje božji....ne bo se mogel truditi do smrti....zato, da bi obdržal ženo...saj to je mučenje, tudi on ima pravico do kvalitetnega življenja....Če ni več čustev, ki so potrebna za odnos mož žena, je konec.......Seveda ob tem ne smem pozabiti omeniti, da je izsiljevanje za obstoj zveze z grožnjami povsem neprimerno..... in neodraslo.

To je moja izkušnja in moje mnenje.

No.....jaz pač spadam med zagovornike razhoda....

[Aslan]

Napisla bom na splošno moje razmišljanje, mojo izkušnjo

Sama verjamem v to, da skozi ovire lahko rastemo skupaj, se skozi to še bolj zbližamo in spoznamo.
Vendar mora bit izpolnjen pogoj: obojestranska ljubezen, spoštovanje in želja po spremembi.
Partnerstvo je živa stvar, potebuje negovanje, duševno hrano ... da lahko raste in se plemeniti ... zori.

Ko smo mladi se odločamo za partnerja hitro ... sanjamo o družinici, želimo si domek ...
Pridobimo vse materialne stvari, otroci odraščajo ... "imamo vse" bi rekel nekdo zunanji ...
Srečni vseeno nismo ... mine čar prve zaljubljnosti (idealiziranja), pokažejo se nepremostljive razlike med partnerjema, ki jih leta in leta tiho prenašamo ... resnica, ki si jo eni lažje, drugi težje priznamo.
Pogumni se odločijo za razhod...
ali pa nas v to prisili bolezen, ki je posledica čustvenih stisk ...

Potem se vprašaš kakšnega partnerja si sploh želim, kaj je tisto kar JAZ potrebujem ob sebi?
Zato moraš prvo spoznati sebe, da sploh lahko veš kaj želiš ...
Potem iščemo  "sopotnika na poti življenja" ... osebo s katero gledaš v isto smer,
s katero si deliš svoj notranji svet ... s kateri si zaupen prijatelj ... s katero boš nekoč z roko v roki se poslovil od sveta ... ki bo tam zate in ti zanj ...

Srednja leta prinesejo pogosto vprašanje "Kdo sem in kaj želim od življenja"?
In življenje je samo eno ... kdaj bom živel če ne sedaj? ... ni časa zamujat, čakat, upat ...

In še nekaj sem spoznala ... preklemansko malo mi pomaga "če me ima nekdo neskončno rad"
njegovo vedenje pa me vsak dan znova pahne v pogubo.
Bolj pomebno je ob komu se jaz počutim sprejeta, slišana, ljubljena in razumljena.

Toliko od mene.

[idabel]

Živjo koklja. Tega o obsojanju ne razumem, jaz nisem videla v tem obsojanja. S tem stavkom sem hotela reči, da je nekdo res lahko prizadet, če drugi nenadoma, takorekoč brez predhodnih poskusov reševanja odnosa kar naznani konec. Zdi se mi enostransko in nekako nepošteno. Seveda gledam le s stališča ene osebe, iz stališča zagorja.
Splošno gledano glede obsojanja - se mi zdi, da je obsojanje stvar razuma, morda predsodkov in gre za neko zavračanje, nesprejemanje na načelni ravni in vsaj ta trenutek mislim, da je obsojanje nekaj, kar ne gre skupaj s spoštovanjem in sprejemanjem drugačnosti. Nekaj drugega pa je, ko nekaj v tebi sproža odpor, te prizadene ali te živcira...in zaradi vseh teh zoprnih čustev to zavračaš in temu jaz ne bi rekla obsojanje. Vsaj jaz tako razumem tole besedo. Čeprav res nikjer tukaj ne vidim obsojanja. Mogoče je obsojanje ta moj stavek, ki si ga izpostavila, saj sem kar z eno besedo ("grdo") označila in sodila o njenem vedenju.
Ne vidim tudi nikjer groženj in izsiljevanja, ki jih omenjaš. Bom še enkrat prebrala.
Se strinjam, da ima tudi on pravico do kvalitetnega življenja, tako kot ga ima ona, vsi. Da se morajo ljudje tudi raziti.
Zdi se mi pa res nekoliko nenavadno, če se čustva v samo enem tednu tako zelo spremenijo, kot je opisal.

[koklja]

Hoj,

uf, sploh nisem mislila tako hudo, kot si razbrala.

Ne vidim tudi nikjer groženj in izsiljevanja, ki jih omenjaš.

To sploh ni bilo namenjeno tebi....samo moje razmišljanje, ki se ne navezuje na tvoj tekst.
Sem preveč asociirala na svojo zgodbo.
Na smeh mi gre, ko se spomnim, da mi je psihiater svetoval, da bo zame edino dobro, da se ločim. Mnogi okoli mene, pa so me pošiljali k psihiatru, ker sem rekla, da se bom ločila.
 2 leti sva se z bivšim možem intenzivno trudila popraviti najin odnos.........2 leti sva izgubila.....ker ko so meni čustva do njega zamrla, jih nič ni moglo povrniti....

Toliko.....

[Jagodka]

 

Kaj prisili človeka,da reče da je definitivno konec z najinim razmerjem?

 Lahko tudi občutek nerazumljenosti, samosti kljub partnerstvu in obilici dela.... kar si napisal mi potrjuje občutek, da sta se pozabila pogovarjat, biti intimna drug z drugim, si vzeti čas za partnerstvo....
Osebno nisem pristaš ločevanja, ker "naju nič več ne veže", partnerska ljubezen ni romanca kot v ameriških limonadah, ampak včasih tudi trud, prilagajanje, predvsem pa sprejemanje.  

Prej nisem bil jaz razlog,zdaj pa sem izgleda prišel na vrsto.Molim da bo minilo,ker čeprav nisem bil ravno razumevajoč do njenih težav sem se trudil pomagati po najboljši volji. Ko je padala v depresijo in imela težava, mi ni nič povedala.Lažje bi ji bilo in meni tudi. Najina težava je bila tudi da se nisva nikoli pogovarjala o težavah. Če sva tiho bojo že minile.Tudi sedaj.

Če si tiho nič ne mine, to zdaj že veš. Govori z njo, povej kaj čutiš, brez pričakovanj.

Da pa sem postal ogaben,da me ne more pogledati kako jem,poslušati kako diham,kaj šele objeti in poljubiti.Sprašujem se,kakšna grozna oseba moram biti.To me boli bolj kot pa da bi rekla da ima drugega,čeprav bi se mi pri temu utrgalo. Prejšnji teden sva spala skupaj,lahko sem jo objel in poljubil, potem pa čez noč tole. Pa saj se niti skregala nisva.

Lahko je znak motnje, ki se je ponovila, lahko je tudi izsiljevanje in manipulacija.

Imeti rad nekoga ni isto kot skrbeti za njegova čustva.To zdaj vem. Upam da ni prepozno. Ko bi vsaj kanček nje želel biti z mano.

To si lepo napisal. Vse dobro ti želim in tvoji družini tudi.

[taja1]

Kaj prisili človeka,da reče da je definitivno konec z najinim razmerjem? Skok čez plot, alkoholizem,nasilje v družini,hazarderstvo? Ker nisem naredil nič od naštetega težko sprejmem dejstvo da se stvari ne dajo popraviti. Kaj se pa ne da popraviti. Verjamem da so ženske drugačne in se strinjam kar je rekla Trzinka. Ženske so bolj čustvene od moških. Pa saj bi mi lahko povedala kaj si želi če sem takšen trotl.Se mi pa zdi da se je žena postavljala na prvo mesto.Poskrbi za moja čustva pa bo vse v redu,ti pa jih nimaš.Kdo pa je mene kdaj vprašal.Jaz sem moški.Torej dvigni glavo,stisni zobe,poskrbi za ženina čustva.Se strinjam da sem tukaj slabo opravil. Da pa sem postal ogaben,da me ne more pogledati kako jem,poslušati kako diham,kaj šele objeti in poljubiti.Sprašujem se,kakšna grozna oseba moram biti.To me boli bolj kot pa da bi rekla da ima drugega,čeprav bi se mi pri temu utrgalo. Prejšnji teden sva spala skupaj,lahko sem jo objel in poljubil, potem pa čez noč tole. Pa saj se niti skregala nisva. Torej, je to nemogoče popraviti?
Ima pa žena težave z živci. Že nekajkrat je bila na robu,pa je prišla k sebi. Prej nisem bil jaz razlog,zdaj pa sem izgleda prišel na vrsto.Molim da bo minilo,ker čeprav nisem bil ravno razumevajoč do njenih težav sem se trudil pomagati po najboljši volji. Ko je padala v depresijo in imela težava, mi ni nič povedala.Lažje bi ji bilo in meni tudi. Najina težava je bila tudi da se nisva nikoli pogovarjala o težavah. Če sva tiho bojo že minile.Tudi sedaj. Ona želi konec in se ne želi pogovarjati. Pa kako naj potem kaj popravim? Vse bi naredil zanjo in otroke in mislim da ona to ve. Pa kaj je narobe z mano? Čeprav si morda trenutno želi da ne bila skupaj,nimam dovolj moči da bi odšel. Saj sem že prej rekel da sem trmast in ne odneham,čeprav razmišljam o tem. Enostavno jo imam preveč rad.
 Imeti rad nekoga ni isto kot skrbeti za njegova čustva.To zdaj vem. Upam da ni prepozno. Ko bi vsaj kanček nje želel biti z mano.

Pa začnita govoriti sedaj. Povej ji, opiši ji to, kar si napisal tukaj.

[zagor]

Zahvaljujem se  vsem.ki ste sodelovali ali samo prebirali mojo rubriko. Sedaj mi noben nasvet več ne pomaga. Zadeva je skoraj ad acta. Žena pravi,da ima pravico spoznati nekoga drugega.( verjetno je v razmerju z njim že sedaj, vendar noče priznat) Glede na znake, drugo skoraj ni mogoče. Jaz pa nisem sestavil slikice. Začelo se je s tem da mi je med sexom izpolnila skrito željo,potem več sexa,kar tudi nisem opazil, še pred kratkim je bila zelo pasivna in ni bila pobudnik sexa,potem začela je sama pobudo dajat,potreba po sexu ko ustane od računalnika ker je bila potrebna. In naenkrat mi reče da tako več ne gre,kakršen koli dotik je skoraj prepovedan,da ima pravico do svoje sreče in da ima pravico srečati drugega moškega. Kaj mi to pove? Praktično sem že mrtev. Pred mano so hudičevi dnevi.Z zadnjimi močmi jo bom poskušal pridobiti nazaj, čeprav so možnosti zelo majhne. Pa ne mi prosim govorit  v stilu ženska se je odločila, pusti jo na gre ima pravico.Če bi se zgodilo vam, bi kar tako odnehali? A zdaj se bomo ločevali vseprek.Če ima ona svojo pravico imam tudi jaz  pravico boriti se za njo in za najina otroka,za družino, ki sem jo želel imeti pa sem prispeval 50 procentov da se je razdrla. Čeprav je mogoče da bo situacija hujša kot je,ker je dala jasno vedeti naj ji dam mir. Še vedno sumim tudi na njene psihološke težave,ki bi lahko tudi bile vzrok za vse skupaj,Čeprav je na zunaj vedra in vesela,kako lahko naenkrat prekineš z objemom,držanjem za roko,poljubom, istočasno pa kot da se ni nič zgodilo. Nimam veliko časa in tudi ona mi ne daje veliko manevrskega prostora. Počutim se kot v peklu,čeprav še nisem bil tam,pa bom verjetno končal.Vem da boste rekli,saj na začetku je hudo,čas celi rane. Verjamem že od malih nog,da ko se enkrat poročiš,to je to. Mogoče boste rekli a ni bolje se raziti kot vztrajati v slabem zakonu. Jebi ga ,za mene je tko.Zato nočem niti pomišljati da bi živel z drugo.
Razmišljam,da bi se v primeru neuspeha ubil. Ne tako kot tisti,ki poskušajo 8x pa jim ne rata,ker oni želijo biti rešeni. Enostavno ,hitro in odločno.Upam da bom imel moči,če bo prišel čas za to. Vem da me ta misel tudi vleče malo bolj stran od morebitnega skoraj nemogočega uspeha.Vendar to ni moj namen. Bolj razmišljam kako osvojiti ženo še enkrat kot to,se pa misel privleče v glavo. Kakorkoli,imam še nekaj časa na voljo. Upanje na uspeh umre zadnje,ko pa to umre....
Nadaljevanje sledi po reklamah.  In sponzor današnjega srečanje je za vas pripravila čokolada Jožica.
Do naslednjič.