Kakšna obsesija je to?

[Iq_nima_nič_s_tem]

Lep pozdrav vsem skupaj spet jaz. 

Imam eno zanimivost za podeliti. V času svoje dolgoletne psihoterapije sem se boril z nekim psihičnim procesom, ki mi še zdaj ni povsem jasen in bi prosil koga, ki ima podobne izkušnje, da kaj pove na to temo...
Nikjer v literaturi nisem naletel na kaj podobnega, se mi pa dozdeva, da ne gre za redek pojav. Mogoče le ljudje bolj slabo opišejo proces. Tukaj berem zgodbe o obsesijah, ki se vrtijo okoli neke točno določene vsebine. Npr., da gre za neki dogodek, ki se ni zgodil a ima pacient občutek, da se je in o tem premleva v neskončnost, potem, da ima neko srčno napako in okoli tega ne zmore nehati misliti, itd... In obsesije se več dni ali tednov vrtijo okoli ene in iste stvari.

Jaz pa imam izkušnjo, da se je obsesija selila iz teme na temo iz situacije v situacijo. Vedno sem našel nekaj v okolju v kar sem se vpičil in nisem mogel odvrniti pozornosti od tega in sem premleval. Recimo, da sem hodil v službi po terenu in namesto, da bi bil pozoren na bistvene stvari (kar je stalo na terenu) sem si predstavljal teren iz vseh mogočih perspektiv in poskušal dognati kako v resnici stoji v prostoru, do točke izčrpanosti. Potem sem čez nekaj časa (par ur) našel novo stvar. Prav spomnim se, da smo govorili potem o GPS sistemu in namesto, da bi bil pozoren na uporabnost tiste naprave, sem se ustavil pri premišljevanju o tem kako bi si predstavljal, da moraš za položaj imeti zvezo z najmanj tremi sateliti (intuitivno to človek "dojame" v trenutku, logično-matematični dokaz pa me je mučil ure povsem po nepotrebnem: le zakaj bi človek kaj takega rabil, če ne zaradi bega v obsesijo  )

No to je primer, ki se ga spomnim. Se pa je potem gotovo prenesla obsesija še na kaj tretjega in četrtega in to kar isti dan.

Kaj pravite? Ima kdo podobne izkušnje in kako to stroka opredeljuje?

[idabel]

Živjo!
Strokovno nič ne vem, ampak iz teh dveh primerov je videti, da te zanima širša slika. Mogoče ti je tista stvar, s katero "se bi moral" prav tisti trenutek ukvarjati, pravzaprav takoj jasna in že greš z opazovanjem, razmišljanjem naprej. Že gledaš okolico, odnos-razmerje tega prvega do drugih stvari. Pa tudi imajo ljudje raznorazne obsesije čisto poklicno ali ljubiteljsko, se vržejo v nekaj, ker jih tako zelo zanima in lahko postanejo pravi strokovnjaki. Lahko bi se celo reklo, da so nečemu posvečeni.
Tole o matematično -logičnem dokazu. Verjetno želiš biti prepričan, saj se nočeš motiti. To me spominja name. A to drži, da nočeš biti v zmoti, in če je, a veš zakaj?
Lp

[Iq_nima_nič_s_tem]

Z zmoto ima zveze bi rekel. To sem sam spoznal. V položaju, ko sem analiziral teren je zagotovo bil ta teren bežno omenjen in ker sem jaz imel občutek, da sem ogrožen takrat in da me bo avtoriteta (šef) kaznovala zaradi neznanja, sem se avtomatsko zažrl obsesivno v nepomemben problem in ga razširil v absurdne in nepomembne razsežnosti. Samo zato, da bi imel popoln nadzor in bi se tako izognil kazni avtoritete (če veš vse, te ne more nič presenetiti). Korenine takega odnosa do avtoritete so seveda patološke in izvirajo iz odnosa jaz-oče v otroštvu.

Ne vem pa kako se reče takemu obrambnemu mehanizmu. Racionalizacija te pripelje do zaključka, te moje misli pa niso imele konca, saj sem vedno znova odkril, da nečesa še ne razumem in potem mlel naprej. Intelektualizacija mogoče? Vednar obsesivna intelektualizacija??? Ker tudi intelektualizacija mora dati neke odgovore, če hoče biti obrambni mehanizem (OB). Daje pač neko bolj ali manj zapleteno razlago za neko situacijo ali vedenje. Obsesija pa razlag ne daje in to je morda razlika med klasičnim OB in obsesijo?

Nič pametnega nisem izvedel od terapevta glede poimenovanja. Njemu in meni je najbolj pomembno seveda, da razumem zakaj sem se tako vedel nekoč in se zdaj znam ustaviti, če je potrebno.

Me pa vseeno zanima kaj veste o tem.

[idabel]

Eni izgleda uporabljajo izraz logicizirati, ampak menda ni slovničen.

Super, da si ugotovil, zakaj si se tako vedel, no upam, da ne počneš spet isto.

Jaz mislim, da to počnem zaradi nezaupanja. Ker sem v preteklosti na logičen način prihajala do odgovorov. Ko praviš, ja intuitivno takoj veš... ampak potem vseeno želiš preveriti, to pa zato, ker si se že zmotil. To seveda sebi poskušam razložiti, moje razloge. Torej intuitivno veš, ampak na neki osnovi, nekega že usvojenega vedenja, osnov, ki jih ni treba ponovno preverjati. Ampak če se ti je zgodilo, da si se pozneje zmotil in to zagotovo, potem si ugotovil, da se na to ne moreš zanesti in hočeš iti spet od začetka.
Hm jaz zdaj zagotovo to počnem. Upam da ti nisem šla čisto mimo teme.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Hm jaz zdaj zagotovo to počnem. Upam da ti nisem šla čisto mimo teme.

Sploh ne.

Zanima me samo kdaj preide intelektualizacija (recimo, da je to logiciziranje) v obsesijo. Obsesija je nekaj kar ne moreš kar tako ustaviti (enako ne intelektualizacijo), vendar se mi zdi, da je definirana tako, da se misli vrtijo okoli ene in iste reči dosledno. Recimo, da bo meteorit padel točno na mojo glavo. In te misli se ponavljajo in ponavljajo tedne, mesece,...
To "logiciziranje" pa ni tako. Preskakuje iz teme na temo in je bolj odvisno od konteksta in deluje bolj kot obrambni mehanizem kot sem že razložil.

Tu manjka neka distinkcija v psihologiji se mi zdi. Ni čisto jasno kako je s tem. Meni pa se vendarle zdi, da ne gre za isto stvar.

[idabel]

Mogoče pa ti zanalašč terapevt ni hotel "dati" te besede, da ne bi spet počel tega. Se zapičil in hotel še ne vem kaj vse iz tega potegniti.

  :oki:za vse doseženo

[dusica]

Iq....,

te ne to dolgotrajno in globinsko razmišljanje izčrpava? Uhh, meni, že samo pomislek, da bi bila taka, bi se mi zmešalo, v smislu...bi začutila, da preveč obremenjujem um...in to po nepotrebnem!

Ne vem, kako se reče tej "motnji" ali verjamem, da obstaja kakšna tehnika/metoda, kako preusmeriti misli, pozornost nekam drugam...da se um ne "vklopi" po nepotrebnem...


                                 Dušica

[Iq_nima_nič_s_tem]

Iq....,

te ne to dolgotrajno in globinsko razmišljanje izčrpava? Uhh, meni, že samo pomislek, da bi bila taka, bi se mi zmešalo, v smislu...bi začutila, da preveč obremenjujem um...in to po nepotrebnem.

Si pa zato drugačna in kar prenašaš je najbolje prenašati v tvoji koži. Svoje kože se zelo navadiš. Včasih tako močno, da ne moreš ven iz nje. Pa četudi je vsem nerazumljivo kako lahko tako človek živi.
In prav to loči tistega, ki se je zares spremenil od tistega, ki je samo obliž dal na rano. Depresija, obsesija, muke take in onake postanejo način življenja, ki se zdi nekomu, ki ga je prerasel vabljiv. Je mučno na telesni ravni, vendar je toliko bolj udobno na psihološki. Ko imaš vse moči na razpolago se pokaže šele kako je, če živiš na prepihu življenja in takrat marsikoga zanese nazaj v staro vedenje. Pa naj si bo še tako patološko to staro vedenje in mučno.
To si je vredno zapomniti, pa četudi sem to napisal samo jaz. 

[idabel]

Mene pa zdaj ima, da bi analizirala ta tvoj zadnji post, še kaj vprašala, pa ne bom.

Bi pa vprašala, ali misliš, da je problem pri tem to, da pri razglabljanju ne prideš do zaključka, ali da sploh to delaš... je drugače če to počneš na forumu ali v pogovoru z drugimi oziroma, potem to ni več to?

Dodala bi še, da se jaz ne bi želela motiti zato, ker ne bi hotela živeti v zmoti. Tako kot se reče živeti v zmotnem prepričanju, praznem upanju in podobno. Po drugi strani pa mi je nekako vseeno.
lp

[Iq_nima_nič_s_tem]

Bi pa vprašala, ali misliš, da je problem pri tem to, da pri razglabljanju ne prideš do zaključka, ali da sploh to delaš... je drugače če to počneš na forumu ali v pogovoru z drugimi oziroma, potem to ni več to?

Problem je, ker sploh to delaš. Naučiti pa se je treba ločiti med zaključki do katerih se je vredno prebiti z razmišljanjem in tistimi, ki tega niso vredni. Saj to je problem vseh ljudi. Vsak se lahko izgubi v abstrakcijah in neumornem razglabljanju. Vendar vsak nima hudega problema glede tega. Ne potrebuje vsak obsesivnega nadzora nad vsako neznano stvarjo ali pojmom zunaj ali znotraj njega, ki lahko vodi v pravi možganski vihar, ki izčrpa moči (poleg tega pa ga spremlja še konstantni občutek nezadostnosti). Potrebno je pohoditi bremzo preden pride do prehudega razcveta intelekta.

[dusica]

Iq,

razumem tvojo "bolečino", sicer pa verjemi, da se je tudi moje življenje oz. pogled nanj precej spremenil po 9-letih zdravljenja/boja z depresijo ali..se imam še vedno za unikatno, sploh sedaj..ko sem drugačna in drugače gledam, doživljam, razmišljam...

Tvoj primer je zanimiv in všeč mi je, ker tako bistro razglabljaš in razumeš določene stvari...zavedaš se, kaj je prav oz. kako bi moralo biti...

Kaj pravi na to tvoj psihiater ali psihoterapevt? Kaj če bi navezal stike še s kom, ki ima to težavo?


                              Dušica

[tiranozaver]

Eskapizem.

[idabel]

mene to najbolj spominja na nevrozo, razlago zanjo sem našla pa v Wikipediji 

[Iq_nima_nič_s_tem]

mene to najbolj spominja na nevrozo, razlago zanjo sem našla pa v Wikipediji 

Ja. Tudi to o čemer govorimo je simptom nevroze.

[maratonec]

Iq_nima_nič_s tem

Morda je problem v tem, da svojemu psihoterapevtu sploh ne poveš vsega, ker se pozavestno zavedaš oz. misliš, da te bo obsojal in se boš zaradi tega počutil manj vrednega.
Zato psihoterapevt neve kaj točno je narobe s teboj in ti lahko nadene samo depresijo in ti da zdravila. Če se hočeš resnično spremenit moraš psihoterapevtu povedati vse in ne smeš bit cmerav in imeti občutek, da si upravičen do stvari, namreč nihče ti ne dolguje NIČESAR!

V glavnem psihiatru povej vse, če hočeš pravilno diagnozo in pravo psihoterapijo!

To kar si zgoraj povedal je samo posledica tega, da iščeš nekakšen naziv za to kar je narobe s teboj. Če pozdraviš to kar je s teboj ne boš imel zgoraj opisanih problemov. Če ne boš iskal samo nove in nove probleme(zato jih tudi ne najdeš drugje!)

[Iq_nima_nič_s_tem]

Naziv iščem iz radovednosti. Drugače sem jaz zaključil s psihoterapijo in mi tuintam pade v glavo kaj iz preteklosti in se malo zavrtim okoli tistega. Moje težave sem tekom 5 letne terapije prežvečil in se od terapije poslovil kot je treba. Psihologija ni zaključena veda in marsikaj je še za odkriti bi rekel (predvsem pojmovno uskladiti. To je najtežje pri tej vedi. Kako opisati nekaj kar se čuti oz. neki psihični proces sploh?). Zgolj zato, da veš in ne zaradi življenjske važnosti. Tiste življenjsko pomembne reči sem ponotranjil v dovolj veliki meri, da lahko živim brez hujših težav naprej.

To sem jaz, da se razumemo. Nikomur ni treba nič razumeti in spraviti v pojme, če tega ne mara. Samo naj potem to življenje živi za sebe in naj ne napada tiste, ki jih take reči zanimajo s komentarji tipa: to je brezveze, to nič ne pomaga, to je samo beg od..., itd...
Vsakemu svoje.

[maratonec]

Naziv iščem iz radovednosti. Drugače sem jaz zaključil s psihoterapijo in mi tuintam pade v glavo kaj iz preteklosti in se malo zavrtim okoli tistega. Moje težave sem tekom 5 letne terapije prežvečil in se od terapije poslovil kot je treba. Psihologija ni zaključena veda in marsikaj je še za odkriti bi rekel (predvsem pojmovno uskladiti. To je najtežje pri tej vedi. Kako opisati nekaj kar se čuti oz. neki psihični proces sploh?). Zgolj zato, da veš in ne zaradi življenjske važnosti. Tiste življenjsko pomembne reči sem ponotranjil v dovolj veliki meri, da lahko živim brez hujših težav naprej.

To sem jaz, da se razumemo. Nikomur ni treba nič razumeti in spraviti v pojme, če tega ne mara. Samo naj potem to življenje živi za sebe in naj ne napada tiste, ki jih take reči zanimajo s komentarji tipa: to je brezveze, to nič ne pomaga, to je samo beg od..., itd...
Vsakemu svoje.

Če misliš, da si ti nekakšen posebnež in da si ti tisti del psihologije, ki še ni odkrit, se motiš. Če ne poznaš samega sebe in konstanto spreminjaš pogled na sebe in percepcijo sveta, potem nekaj očitno ni v redu.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Nekaj je zagotovo narobe.

[maratonec]

Nekaj je zagotovo narobe.

Torej poišči pomoč. Živimo v času izjemnih napredkov, tudi na področju psihoterapija itd.
Tudi psihopati imajo možnost pobolšanja z dolgoročno terapijo, kaj šele "normalna" oseba. Najbolj pomembno je, da narediš tisti korak, da se odločiš, da hočeš biti bolje, potem pa da poslušaš navodila terapevta, jemleš zdravila, če ji predpiše, ješ pravilno, telovadiš itd. Najprej je težko, vendar je vsak dan bolje.
Če je tisto res(da konstanto spreminjaš percepcijo)imaš MORDA mejno osebnostno motnjo, vendar jaz nisem kvalificiran za dajanje diagnoz.
lp

[Devlin]

Jaz sem imel v srednji šoli zanimiv problem, da sem pri matematiki recimo, ali kakem drugem predmetu, ki mi ni šel nenadoma povsem odklopil razlago, prostor,.... in gledal v kako vtičnico ali napis na puščici ali kaj podobnega, ter pustil mislim, da so šle svojo pot.
Šele pred kakim letom sem slučajno izvedel, da sem bil že globoko v depersonalizaciji. Se mi sicer ne zdi tako zelo isto, kakor ti opisuješ svoje težave tako da...  . Se mi še kdaj zgodi, če sem v prostoru kjer se ne počutim prijetno. Ni baš nekaj nevarnega in neprijetnega, je pa zoprno, ker gre kar vse mimo, kako pa te ta čas dojemajo ljudje okoli pa bolje, da ne vem. Res se o tem pomeni s psihiatrom.